HOMILIJA. Lk 15,1-32.
Francoski matematik in filozof Blaise Pascal je dejal, da sta na svetu dve kategoriji ljudi: grešniki in tisti, ki se imajo za pravične. Slednjim je namenjeno sporočilo prilik iz 15. poglavja Lukovega evangelija. Jezus odgovarja farizejem, ki godrnjajo nad njegovim druženjem z grešniki. V splošni versko moralni zavesti so v Jezusovem času za pravične veljali tisti, ki se držijo postave v zapovedih in predpisih, grešniki pa za tiste, ki jo kršijo. Po vseh pravilih Jezus, ki so ga imeli za pravičnega ne bi smel vzpostavljati kontakta z grešniki. Toda Jezus se teh nenapisanih načel ne drži. On je drugačen in s to drugačnostjo sproži zanimanje s strani grešnikov in cestninarjev, ki ga radi poslušajo, ter na drugi strani negodovanje farizejev in pismoukov.
Tako imenovani pravični imajo problem z odnosom do grešnikov. Po njihovo mora dobro zmagati tako, da se greh odstrani. A še globlji problem imajo z razumevanjem Božjega odnosa do grešnikov. Pozabljajo, da se greh lahko odstrani samo tako, da ga odpusti Bog. Odpuščanja pa ni brez usmiljenja.
Pravičniki razumejo grešnika kot tujek v njihovi skupnosti. Jezus pa v prilikah nakaže, da ima Bog do grešnikov drugačno razumevanje. Zanj so to izgubljeni. Izgubljeno pa je lahko samo nekaj, kar nekdo ima, kar mu pripada. Bog ima grešnike oz. vse ljudi za svoje, tako kot ima pastir svojih sto ovac in žena svojih deset drahem. Pastirju je dragocena predvsem tista ovca, ki je njegova in ženi tisti denar, ki ji pripada. Če bi se izgubila ovca drugega pastirja ali sosedina drahma, pač iskanje ne bi bilo tako skrbno in veselje ob najdenem ne tako veliko.
Kar je izgubljeno, mora biti najdeno. Kar pa je najdeno, sproža večje veselje. Bog išče grešnika; želi, da se spreobrne in živi. Tako dela tudi Jezus, ko govori grešnikom in je z njimi.
Jezus torej trka na srca tistih, ki se imajo za pravične, da bi tudi oni prepoznali svoje uboštvo in Božje usmiljenje. Jezusu so dragoceni tudi oni. Tako kot drahma, čeprav izgubljena, ohranja svojo vrednost, tako tudi človek, čeprav grešnik, ohranja svoje dostojanstvo. Spreobrniti se, pomeni vrniti se k svojemu lastnemu dostojanstvu. Kakor drahma, ki jo žena potegne iz kupa smeti, ki ga je pometla, in jo dene nazaj na njeno mesto v denarnici.
Vsak ima kakšno izkušnjo, kako je lepo najti izgubljeno stvar ali osebo – prijatelja, ali pa pravo pot, če se izgubiš. In kako grozno je, če se izgubi nekaj, kar nam je dragoceno. Pomislimo samo na družine, ki pogrešajo svojega družinskega člana po več let in ne vedo niti ali je še živ ali ne.
Za naše odrešenje je torej nujno, da se Bogu pustimo najti, da sprejmemo njegovo usmiljeno odpuščanje in se tudi sami spreobrnemo k usmiljenju. Naredimo Bogu veselje našega spreobrnjenja!
Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.
