Spreobrnjenje »pravičnega«

6

kriz_vstajenjeHOMILIJA. Lk 15,1-32.

Francoski matematik in filozof Blaise Pascal je dejal, da sta na svetu dve kategoriji ljudi: grešniki in tisti, ki se imajo za pravične. Slednjim je namenjeno sporočilo prilik iz 15. poglavja Lukovega evangelija. Jezus odgovarja farizejem, ki godrnjajo nad njegovim druženjem z grešniki. V splošni versko moralni zavesti so v Jezusovem času za pravične veljali tisti, ki se držijo postave v zapovedih in predpisih, grešniki pa za tiste, ki jo kršijo. Po vseh pravilih Jezus, ki so ga imeli za pravičnega ne bi smel vzpostavljati kontakta z grešniki. Toda Jezus se teh nenapisanih načel ne drži. On je drugačen in s to drugačnostjo sproži zanimanje s strani grešnikov in cestninarjev, ki ga radi poslušajo, ter na drugi strani negodovanje farizejev in pismoukov.

Tako imenovani pravični imajo problem z odnosom do grešnikov. Po njihovo mora dobro zmagati tako, da se greh odstrani. A še globlji problem imajo z razumevanjem Božjega odnosa do grešnikov. Pozabljajo, da se greh lahko odstrani samo tako, da ga odpusti Bog. Odpuščanja pa ni brez usmiljenja.

Pravičniki razumejo grešnika kot tujek v njihovi skupnosti. Jezus pa v prilikah nakaže, da ima Bog do grešnikov drugačno razumevanje. Zanj so to izgubljeni. Izgubljeno pa je lahko samo nekaj, kar nekdo ima, kar mu pripada. Bog ima grešnike oz. vse ljudi za svoje, tako kot ima pastir svojih sto ovac in žena svojih deset drahem. Pastirju je dragocena predvsem tista ovca, ki je njegova in ženi tisti denar, ki ji pripada. Če bi se izgubila ovca drugega pastirja ali sosedina drahma, pač iskanje ne bi bilo tako skrbno in veselje ob najdenem ne tako veliko.

Kar je izgubljeno, mora biti najdeno. Kar pa je najdeno, sproža večje veselje. Bog išče grešnika; želi, da se spreobrne in živi. Tako dela tudi Jezus, ko govori grešnikom in je z njimi.

Jezus torej trka na srca tistih, ki se imajo za pravične, da bi tudi oni prepoznali svoje uboštvo in  Božje usmiljenje. Jezusu so dragoceni tudi oni. Tako kot drahma, čeprav izgubljena, ohranja svojo vrednost, tako tudi človek, čeprav grešnik, ohranja svoje dostojanstvo. Spreobrniti se, pomeni vrniti se k svojemu lastnemu dostojanstvu. Kakor drahma, ki jo žena potegne iz kupa smeti, ki ga je pometla, in jo dene nazaj na njeno mesto v denarnici.

Vsak ima kakšno izkušnjo, kako je lepo najti izgubljeno stvar ali osebo – prijatelja, ali pa pravo pot, če se izgubiš. In kako grozno je, če se izgubi nekaj, kar nam je dragoceno. Pomislimo samo na družine, ki pogrešajo svojega družinskega člana po več let in ne vedo niti ali je še živ ali ne.

Za naše odrešenje je torej nujno, da se Bogu pustimo najti, da sprejmemo njegovo usmiljeno odpuščanje in se tudi sami spreobrnemo k usmiljenju. Naredimo Bogu veselje našega spreobrnjenja!

Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid. 

 

 

6 KOMENTARJI

  1. Spreobrnjenje v slovenski skupnosti je poglaviten razvojni temelj.

    Spreobrnjenje tistih, ki grešijo in spreobrnjenje tistih, ki jim ne pomagajo, da bi zopet postali pravični, ampak rajši vztrajajo na hladnem zidu, ki ohranja status quo.

    • Tole priliko dojemam kot osebni poziv človeku na spreobrnitev in na popolno zaupanje Bogu. Ne morem dojeti kako bi Bog to govoril celi skupnosti: OK, ja Izraelu. Ampak tukaj vsem Slovencem in Balkancem, ki se v splošnem grobo požvižgajo na Boga in ga preklinjajo in niti malo niso ateisti, ampak predvsem antiteisti, ker jim je glavna religija socializem: ropanje in kraja tujega denarja.

      Pravkar požiram knjigo Moč Slavljenja.

  2. Preden govorimo o usmiljenju in spravi, je treba v tej priliki videti glavni element.

    Res je tale kaplan pisal kot je prilika veljala stoletjaza versko družbo, kjer se je večina trduila, da bi bili zvesti Bogu in njegovim pravilom, pri tem pa dostikrat pozabljala na odnos.

    Zadnja stoletja pa imamo večinsko ateističn družbo ( ki lapa o ljubezni ne pa o Bogu!), ki relativizira in celo antiteistično religiozno družbo ( socializem), ki stvari ne samo razvodeni, temveč na glavo obrača.

    Mlajši brat predstavlja mladino, idealiste, zaletavce. Ko pride zanj ura resnice, ravno on zaradi dobre vzgoje in tradicije zna poklekniti na blatna tla in PRIZNATI KRIVDO: “Grešil sem zoper nebo in zoper tebe Oče”. Na podlagi tega samouvida in priznanja je pripravljen sprejeti tudi večno kazen: ” Nisem vreden, da bi se imenoval tvoj sin, vzemi me za hlapca!”

    Pri nas v družbi pa imamo mlade sinove, ki so zapravili tujo premoženje. Niti na kraj pameti jim ne pride, da bi priznali krivdo pred nebom – saj so oni postali bogovi. Seveda morajo z lažjo ohranjati tudi status quo. Sedaj pa premoženje še bolj agresivno kradejo od drugih, da ga lahko zapravljajo in ves čas krivijo za stanje druge, nikakor ne sebe.

    Dragi duhovniki in kaplani, tu ste za to, da vidite znamenja časa, kulture in da Božjo Besedo ljudem na stvarnosti razlagate, ne na arheologji. Zgornja pridiga je pimarna za judovsko družbo v Jezsovih časih in za sdnji vek, ko je bila družav celoti podrejena hierarhiji Cerkve. Seveda je za vsakega kristjana še vedno intimno zelo pomembna, ker najde v sebi komponente mlajšega in starejšega sina.

  3. A. Trstenjak v svoji knjigi Hoja za človekom nekako pride do ugotovitve, da človek odpusti, ko ugotovi, da žalivec pravzaprav ni storil nič narobe.

  4. Življenje me je vedno znova potrjevalo v spoznanju, da je bistvo in težišče božjega delovanja med ljudmi, duhovno delovanje v medsebojnih odnosih, ki zagotavlja rast duhovne in materialne blaginje človeštva.

    Medsebojno duhovno delovanje zagotavlja neizmerno srečoza človeka.

    Največja sreča za ljudi je, če imajo urejene, medsebojno spoštljive, sodelovalne in ustvarjalne odnose.

    Odnose, ki poleg delovne uspešnosti omogočajo optimalno duševno in telesno zdravje.

    Šele takrat se uresniči Jezusovo napotilo: Ljubite se med seboj kot sem vas jaz ljubil!

    Ta cilj ni težko doseči, ker pri njegovi uresničitvi uživamo, pa četudi kdo temu nasprotuje.

    Vendar bo sčasoma tudi on žival v dobrem, ne pa v slabem.

Comments are closed.