Dan spomina na genocid nad Romi: Sprenevedanje po slovensko

Foto: romodrom.cz.
Foto: romodrom.cz.

Očitno smo prebivalci dežele na sončni strani Alp mojstri sprenevedanja in tiščanja glav v pesek. Naj se to tiče gospodarstva, sindikatov, politike … ali naše preteklosti.

Vzemimo regionalni muzej v kraju na zahodu naše države. Dolga leta se je veliko ukvarjal z obdobjem NOB in revolucije, organiziral za to tudi poseben oddelek, kar je bilo v nekdanjem režimu seveda zaukazano. In plačano. Po osamosvojitvi, ko so nastopili »novi« časi, pa se je preusmeril na druge, bolj »nevtralne« teme: od nekdanjega življenja meščanov, do vaških običajev in ženitovanjskih šeg. Kakorkoli, pri zbiranju, obdelovanju in vrednotenju kulturne dediščine so vse tematike legitimne, vredne obdelave in raziskovalne pozornosti! Ampak da se vnema za raziskovanje, tudi t.i. temnih strani naše polpreteklosti, preneha z demokratizacijo oz. kot njena legitimiteta, je že višek sprenevedanja. Posebej še na območju, ki je zelo »bogato« z ostanki medvojnega in povojnega terorja revolucionarnih oblasti. In še posebej, če (je) ta ustanova čuva(la) in skriva(la) tudi arhivske dokumente, ki bi marsikaj pomagali razjasniti. Vendar postane zgodba v hipu pojasnjena ob izidu knjige »Speča Udba« in tam objavljenimi seznami, kjer je med aktivnimi sodelavci Službe državne varnosti (Udba) oz. nekdanje tajne politične policije, moč najti tudi dolgoletno direktorico omenjene ustanove, ki je to postala v času t.i. demokracije.

Ampak, ne bodimo kritični samo do kulturnikov in »kulturnikov«. Isto se dogaja tudi našim represivnim organom, ki naj bi preganjali storilce kriminalnih in kaznivih dejanj. V Sloveniji med številnimi povojnimi umori še posebej bode v oči kruto in necivilizirano dogajanje v Hudi jami pri Laškem, s katerim se je širša javnost prvič seznanila marca 2009. Toda danes že vemo, da je pri tem sodeloval 1. bataljon III. brigade KNOJ, ki mu je poveljeval Benjamin Žižmond, naš primorski rojak. Omenjeni možakar je v miru umrl na svojem domu v Novi Gorici, le par dni po predčasnih volitvah leta 2011. Baje ga je (krajevna) policija dvakrat izprašala glede njegove vloge na Celjskem ob koncu vojne in pri umorih v Hudi jami. Slovenske državne oblasti se niso niti toliko potrudile, da bi od njega izvedele potrebne podatke, ki bi pripomogli k razjasnitvi okoliščin zločina in k identifikaciji ter posledično dostojnemu pokopu tam pomorjenih žrtev. Nasprotnemu (in civilizacijskemu!) ravnanju smo priča v Nemčiji, kjer je tamkajšnje državno tožilstvo pred kratkim sestavilo nov seznam potencialnih in še živečih nacističnih vojnih zločincev. Brez vsakršnega izgovora in lažnega usmiljenja, da gre za starejše in onemogle ljudi.

Za konec pa še najnovejši primer iz slovenskih logov. V četrtek dopoldne, 11. decembra 2014, so v Mariboru priredili okroglo mizo o medvojnem preganjanju Romov pod patronatom samega g. župana, ali kot vabijo organizatorji: »Okroglo mizo prirejamo v želji, da bi tudi v slovenskem prostoru osvetlili usodo Romov in Sintov med drugo svetovno vojno, še posebej na naših tleh, jo umestili v zgodovinski okvir preganjanja Romov in Sintov ter odprli razpravo o pomembnosti spominjanja in izobraževanja o porajmosu, tj. nacističnemu genocidu nad Romi in Sinti.«

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.

Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini živelo dobrih tisoč Romov in okrog sto Sintov na Gorenjskem. Med vojno jih je več kot devetdeset umoril nemški okupator.

Manj je poznano partizansko oz. revolucionarno nasilje nad Romi, predvsem na področju t.i. Ljubljanske pokrajine. Italijanske okupacijske oblasti jih sicer na svojem okupacijskem področju niso načrtno preganjale.

Pripadniki partizanskega gibanja so v treh mesecih leta 1942 pobili štiri večje skupine Romov, vključno z ženami in otroki. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov. Prva je štela več kot deset pripadnikov, druga pa skoraj petdeset. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapisih takratnega ižanskega župnika Janeza Klemenčiča so partizani tedaj umorili 43 Romov. Do tretjega pomora Romov je prišlo konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Priredili so proces pred partizanskim sodiščem, jih obtožili izdaje v korist italijanskih okupatorjev ter jih nato postrelili. Zadnji večji partizanski umor Romov se je zgodil s prebivalci romskega naselja v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Od tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 odvedli in pri Mavrlenu, zahodno od Črnomlja, umorili okrog šestdeset Romov.

Pri partizanskih umorih Romov na Slovenskem se je zlasti »izkazal« Dušan Pirjevec (1921–1977), s partizanskim imenom Ahac, ki je med drugo svetovno vojno opravljal pomembne politične funkcije v partizanih na Dolenjskem in Primorskem, po vojni je postal priznani literarni zgodovinar in univerzitetni profesor v Ljubljani.

Umore Romov med revolucijo gre pripisati tudi tradicionalnemu nezaupanju do njih med velikim delom slovenskega prebivalstva in obtožbam, da vohunijo v korist italijanskih okupatorjev. K temu je precej prispevalo romsko nomadsko življenje. Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t.i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja? Naj obenem zapišem, da so nemški okupatorji Sinte na Gorenjskem že leta 1941 aretirali, odpeljali v zapore v Begunjah in jih nato izgnali v Srbijo. Vojno so preživeli!

Torej, smo na sredini leta 2019 in člani velike evropske družine. Toda žrtve kriminalnih dejanj in umorov se pri nas očitno še vedno delijo glede na storilce. In mi živimo v pravni državi, ki si za to prizadeva v politiki, gospodarstvu … in odnosu do preteklosti. Imam prav? Delček odgovora lahko dobimo že v četrtek v Mariboru.

Pripis uredništva: Omenjena in sorodna vprašanja so se obravnavala tudi na okrogli mizi Narodna sprava: od ideologije k posamezniku , ki je bila v sredo, 10. decembra 2014 ob 19h v Kazina centru v Ljubljani.