Tokrat bi se rad dotaknil zadnjih dveh zamenjav vodstev Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Slovenskega državnega holdinga (SDH) ter s tem političnega poseganja in vplivanja na upravljanje dveh najpomembnejših »gospodarskih in finančnih vzvodov« v državi, ki skupaj upravljata preko 16 milijard davkoplačevalskega denarja. Obe zamenjavi, ki sta se zgodili skoraj istočasno, nakazujeta, da se v zakulisju stricev in političnih botrov nekaj dogaja. Sam ne verjamem v naključja …
DUTB je bila ustanovljena pomladi 2013 kot družba v državni lasti z namenom pomagati pri prestrukturiranju bank sistemskega pomena, ki so se znašle v hudih solventnih in likvidnostnih težavah. Vlada je še v istem letu dokapitalizirala dve največji slovenski banki, ki sta velik del svojih slabih terjatev prenesli na DUTB. Omenjeni banki sta tako leto 2014 začeli z očiščenimi bilancami ter zadostnim kapitalom in likvidnostjo za dodeljevanje posojil, ki so bila potrebna za ponovno rast gospodarstva. O resničnem bančnem (ne)odobravanju posojil gospodarstvu bi se dalo sicer veliko povedati, vendar to ni namen tega članka.
Ustanovitev DUTB in začetek njenega poslovanja oz. priprava na prevzem prenesenih sredstev je že v samem začetku prinesla veliko težav z določitvijo postopkov prenosa ter terjatev, ki naj bi bile prenesene na DUTB. Težave so se prepletale s politično krizo, ki je bila zaradi neustreznega odzivanja na globalno finančno in gospodarsko krizo na svojem vrhuncu. Kljub temu je tisti čas desnosredinski vladi uspelo ustanoviti DUTB in postopke imenovanja vodstva pripeljati do skorajšnjega konca. Predsednik upravnega odbora je postal Lars Nyberg in glavni izvršni direktor Torbjörn Månsson. Takratni finančni minister dr. Janez Šušteršič se je z obema uglednima tujcema izognil vplivu starih struktur ter stricev iz ozadja na upravljanje DUTB. Že takrat se je namreč v ozadju odvijala bitka za vpliv na upravljanje DUTB in s tem na portfelj prevzetih terjatev. Vprašanje upravljanja DUTB in njenih terjatev je pravzaprav vprašanje za koga se maksimirajo dobički. Za davkoplačevalce, ki so z ustanovitvijo DUTB »prevzeli« slabe terjatve bank, in si želijo prodaje terjatev za čim višjo ceno, ali za strice iz ozadja, ki so prvič povzročili slabe terjatve in jih tokrat želijo odkupiti za nizko ceno.
Poglejmo še SDH. Nastal je pomladi 2014 s prevzemom pristojnosti in obveznosti s strani Slovenske odškodninske družbe (SOD), finančne organizacije za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo ter nekaterih drugih obveznosti države. Le-ta je še pred tem leta 2012 prevzel dejavnosti, ki jih je do ukinitve opravljala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). Na ta način je vlada združila upravljanje kapitalskih naložb tako SDH (prej SOD) kot tudi vseh kapitalskih naložb RS.
Tudi pri upravljanju SDH in njegovega portfelja kapitalskih naložb velja popolnoma enako vprašanje: za koga se maksimirajo dobički? Za davkoplačevalce oz. državljane ali za strice iz ozadja? Imenovanje novega predsednika uprave SDH Marka Jazbeca, ki je kot predsednik kreditnega odbora Nove Ljubljanske banke (NLB) odobril slaba posojila Vegradu, ACH-ju, Merkurju, Savi, Cimosu, DZS-ju, Bernardinu … (skupaj preko 200 milijonov evrov) dokazuje, da strici iz ozadja ponovno prevzemajo vpliv nad SDH in njegovim portfeljem kapitalskih naložb. Na mesto predsednika uprave SDH je prišel prav z mesta direktorja Bernardina. Za koga bo SDH maksimiral dobičke, je zgolj retorično vprašanje …
Sprenevedanje vlade, da ne gre za politične menjave, dokazuje le njeno nesposobnost in podrejenost lobijem okoli že tolikokrat omenjenih stricev iz ozadja. Sklicevanje na previsoke plače, sedaj že bivših vodilnih na DUTB, je postalo popolnoma prozorno ob podatku o plačilu Draga Kosa, ki je na NLB zaslužil več kot oba tujca skupaj na DUTB, pa še to le za svetovanje, ne za vodenje in prevzemanje odgovornosti … Da niti ne govorimo o imenovanju ljudi, ki so zagrešili bančno luknjo, na položaje, kjer naj bi sedaj reševali tako nastale in na davkoplačevalce prenesene terjatve.
Ali je res tako težko razumeti, za koga se maksimirajo dobički ter s kakšnim namenom se dogajajo (ne)politične menjave?
