Spremenljivo referendumsko vreme

6
31

Kar zadeva vremensko napoved pred arbitražnim referendumom, si je premier Borut Pahor včeraj zvečer menda oddahnil. Čeprav se je laičnemu opazovalcu lahko po nemarnem zazdelo, da ga je opozicijski prvak Janša na soočenju povozil, ga je nekdanja tiskovna predstavnica Kučanovih za nacionalni interes vnetih magnatov iz Foruma 21 v svoji strokovni analizi razglasila za prepričljivega zmagovalca. Iz tega bi lahko predsednik vlade sklepal, da z leve sije sonce in ni pričakovati nikakršnih orkanov.

Nasprotni veter z leve

A glej ga zlomka, referendumsko vreme je vzdržalo manj kot pol dneva. Danes nas je kot strela z jasnega prestrelilo navodilo s tiskovne konference drugod po Evropi v glavnem aristokratskega Panevropskega gibanja, češ da je treba 6. junija “brez cigumigu” reči sporazumu ne. Gorečega poziva ni izrekel kdor koli, marveč sam Tine Hribar, asistirala pa sta mu še dva težkokategornika, France Bučar in Pahorjev soimenjak iz Trsta. Res je, da se omenjeni gospodje radi razglašajo in jih še bolj drugi razglašajo za nadstrankarske (in včasih že kar nadzemeljske) avtoritete, vendar nas je izkušnja že zdavnaj izučila, da njihovo srce, kadar gre za nohte, vedno znova začne v divjem ritmu biti na levi. Če je tako, je to za Pahorja, navsezadnje pa tudi za možnosti za uspeh junijskega glasovanja, hudo slabo znamenje.

Ni se namreč zaman precej dolgo trudil na svojo stran pridobiti opozicijskega šefa. Z njegovo podporo se mu bržčas ne bi bilo bati kakšnih neviht in bi referendumsko barko verjetno sorazmerno brez težav pripeljal v arbitražni pristan. Seveda je treba opozoriti, da Janševa podpora arbitražnemu sporazumu še ne bi nujno prinesla glasov njegovih volivcev. Navsezadnje celo menim, da se je predsednik SDS prav zaradi svojih volivcev (sedanjih ali tistih, ki jih potrebuje za uspeh na prihodnjih volitvah) odločil za frontalni napad na Pahorjev kronski zunanjepolitični projekt, ker je v nekaterih slovenskih regijah – denimo na Štajerskem – z igranjem na note hrvaškega požiranja slovenskega ozemlja še vedno moč dobiti najcenejše politične točke. In te v opozicijskih klopeh vedno pridejo prav, po drugi strani pa res ni naloga opozicije, omogočati projekte vladajočih. Četudi bi bilo to po mojem mnenju v obravnavanem primeru vendarle koristno.

Ob takšnih prijateljih …

Ko je torej postalo jasno, kako se je odločil Janša, smo se premier in vsi tisti, ki zadevo pobliže spremljamo, hkrati zavedeli, da je zmaga ‘da’ ali ‘ne’ na ljudskem glasovanju poslej v rokah levice, tj. tistih sil, ki so arbitražni sporazum izglasovale v parlamentu. Kar na videz niti ne bi bilo tako slabo. A sočasno se je zastavilo precej žgečkljivo vprašanje. Ali se bodo koalicijski “zavezniki” glede na dejstvo, da je Pahor sporazum s Kosorjevo dosegel tako rekoč sam in ga ljudstvo v večini dojema kot njegov podvig, lahko uprli skušnjavi, da bi z arbitražnim referendumom prišli do premierjeve glave?   Slednjo si nekateri po vseh lanskih in letošnjih homatijah, v katerih so se potili le koalicijski partnerji, Pahorjevi stranki pa se še las ni skrivil, nedvomno želijo. Nekaj časa je bil odgovor na to vprašanje nejasen. Včeraj se je lahko potem za hip zazdelo, da je levica vendarle trdno (četudi morda s stisnjenimi zobmi) za svojim šefom in njegovimi zunanjepolitičnimi projekti. Tiskovna konferenca Panevropskega gibanja z izjavami samih ikon iz vsaj nominalno Pahorjevih lastnih logov pa nam govori, da kocka nikakor še ni padla.

Še en adut

Zagovornikom sporazuma ostane še igranje na ne pretirano častivredno, a preizkušeno karto. Znano je, da smo Slovenci izjemno ponosni na svoj status pridnih in najboljših učencev mame Evrope. Da smo silno ponosni na to, da imamo med novimi članicami EU najvišji BDP na prebivalca, najvišjo gospodarsko rast, najvišji življenjski standard, največ bordelov na tisoč prebivalcev … In da nas silno razjari, če nas po katerem od omenjenih kazalcev prehiti Češka ali – Bog ne daj – celo Poljska. Doslej je brenkanje na strune slovenske pridnosti in opozarjanje na posledice, če nas mama Evropa enkrat zaloti pri grdobijah, še vedno zaleglo. Celo znatni javni bes zaradi vstopa Hrvaške v Nato se je, ko je Pahor zaigral omenjeno vižo, hipoma polegel in za referendum proti njenemu vstopu ni bilo nenadoma moč nabrati niti tisoč, kaj šele potrebnih štirideset tisoč podpisov. Menim, da utegne podobna strategija zaleči tudi tokrat in rešiti punčico Pahorjevega očesa.

Foto: Adam Ciesielski, SXC

6 KOMENTARJI

  1. Sicer je na hipe Janša res dajal vtis, da je nekoliko bolj suveren, na hipe pa je zahajal v demagogijo, cinizem, “jezo”. Je pa dejstvo, da ga bremeni “blejska dediščina” in popoln fiasko njegovega dogovarjanja s Hrvati, kar je pravzaprav pripeljalo Pahorja v brezizhodni položaj in posledično blokado. Bremeni ga tudi dejstvo, da je kot obrambni minister dopustil “okupacijo” domnevno slovenskega ozemlja s strani Hrvaške davnega leta 1991.

    Če ne bo prišlo do odločilnih premikov v javnem mnenju, zna biti za uspeh referenduma ključna predvsem udeležba. Sicer je zadnja anketa DELA (telefonskih glasovanj jasno zaradi metodoloških pomanjkljivosti ne moremo upoštevati, pravzaprav je včerajšnje glasovanje za Pahorja bilo še glede na kontekst relativno pristranskega vodenja oddaje in glede na znano zgodovino SDS manipulacij z raznimi anketami, še precej ugodna) pokazala tudi majhno prehajanje preferenc do sporazuma med strankami.

    Sam bom neidealni sporazum podprl, predvsem zato ker nekako ne zaupam v prihodnje vlade, da bodo sposobne doseči kaj več. Janša prav gotovo ne (saj so slabi rezultati njegove “vladavine” in reševanja mejnega vprašanja na dlani).

  2. A zdej bo pa Janša kriv za Pahorjevo servilnost do Hrvaške. V zadnjih dvajsetih letih imamo samo en primer fizične obrambe slovenskega ozemlja pred Hrvaško in to pod Janševo vlado na Muri. Ko je Bajuk leta 2000 hotel poslati specialno enoto na levi breg Dragonje so ga mediji in opozicija skoraj križali.

    Za rešitev vprašanja je potreben obojestranski dogovor. Janša na Bledu dal Sanaderju ničesar in tudi dobil ni nič, tako da tu ni ne dobrih ne slabih rezultatov. Pahor pa je Hrvaški omogočil zaprtje ključnih poglavji za vstop v EU a v zameno ni dobil ničesar. Pardon, dobil je besedico stik v arbitražnem sporazumu za katero hrvaška premierka urbi et orbi razlaga, da to ni naš teritorialni stik z odprtim morjem.

    Tudi če bi šla razsodba arbitrov Sloveniji v prid, ni nobenega upanja, da bi Pahorjeva vlada uspela doseči tudi izvršitev razsodbe, saj po vstopu Hrvaške v EU preprosto ne bo več nobenih vzvodov v slovenskih rokah.

  3. Seveda ni Janša kriv za Pahorjev arbitražni dogovor, karkoli si o njem mislijo. In to je del problema.

  4. Meni se zdi bistveno, da je Pahorju končno uspelo to, kar ni uspelo nobeni vladi doslej. Namreč končno najti skupni jezik z južno sosedo. In menim, da je res skrajni čas, da se ta zgodba konča. Na žalost pa se bojim, da bo veliko Slovencev spet nasedlo Janševi demagogiji in miniralo sporazum. Dejstvo pa je, da je Slovenija največ izgubila ravno s tem, kar se je zgodilo na Bledu. Tudi če je šlo samo za neformalni oz. ustni dogovor, je jasno, da je Janša oškodoval Slovenijo. In ta si zdaj upa govorit o nacionalnih interesih! Kako sprevržena je igra janševikov, pa dokazuje tudi dejstvo, da je svoj lonček pristavil nihče drug kot mogočni Rupel, ki se je še enkrat obrnil v smeri vetra. Pričakovano, vendar prozorno in idiotsko.

  5. Svobodnjaku. Ja Pahor je pa res našel skupni jezik s Kosorjevo. Upam, da njegova žena nima nič proti. Zate je ustrezen konec zgodbe tudi če Slovenija ostane brez teritorialnega izhoda na odprto morje. In kaj zdaj vlečete na dan pogovore Janše s Sanaderjem na Bledu ki niso in nimajo nobenih pravnih niti dejanskih učinkov.

    Nič ti ne pomaga, da zmerjaš Janšo, janševike in Rupla. Tvoj Pahor je dober le za to, da, zabava nemške upokojenke v Lipici. “Ich liebe dich”

  6. Svobodnjak, takoj ko (mi) rečeš janševik, se najin pogovor preneha. Ostane samo žaljenje. Konec.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite