Na vrsti sankcioniranje sovražnega govora in poseg v omejevanje svobode govora

Spremembe medijske zakonodaje odpirajo prostor samovolji inšpektorjev.

Razprava o svobodi govora oziroma sankcioniranju t. i. sovražnega govora je že dalj časa stalnica v javnem prostoru. Vsaj od »primera Strehovec« je ta zgodba povezana tudi z uresničevanjem verske svobode. Za katoliško občestvo je tako pomembna, saj se lahko dotika verovanjskih vsebin. Te bi kdo utegnil razumeti kot spodbujanje takšne ali drugačne neenakopravnosti ali nestrpnosti. Povedano malce karikirano: morda bi kdo že predstavitev nedavnega dokumenta vatikanske Kongregacije za katoliško vzgojo o teoriji spola z jasnim naslovom Moškega in žensko ju je ustvaril razumel kot nedopustno spodbujanje neenakopravnosti na podlagi »nebiname« spolne usmerjenosti in skušal doseči njen umik.

(Pre)velika vloga inšpektorja

Nov pospešek razpravi o svobodi govora je ta čas povezan prav z mediji. Povod za razpravo pa je predlog sprememb zakona o medijih, ki so jih oblikovali na ministrstvu za kulturo in jih do konca avgusta ponudili v javno komentiranje. Med predlaganimi spremembami in dopolnitvami medijske zakonodaje je namreč tudi člen, ki na novo ureja prepoved spodbujanja neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih. Doslej je zakonodaja to sankcionirala v oglasnem delu medijskih vsebin, ne pa tudi v uredniškem. Odslej naj bi bilo drugače. Zakonodajni predlog izdajatelju nalaga, da »ne sme prek medija razširjati programskih vsebin, s katerimi se spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ali razpihuje narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost«.

Če bi izdajatelj to prepoved kršil, bi v zgodbo vstopil medijski inšpektor. Ta bi izdajatelju odredil, naj sporno programsko vsebino »odstrani ali preneha z njenim razširjanjem prek medija«. Lahko bi odredil »druge ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v skladu z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor«. Če inšpektorju kakšna stvar ne bi bila čisto jasna, bi lahko zaprosil reprezentativna strokovna združenja novinarjev in medijev za mnenje o tem; ali se z določeno programsko vsebino spodbuja k takšni ali drugačni vrsti neenakopravnosti in nestrpnosti. Seveda so za kršitve oziroma za neupoštevanje inšpekcijske zahteve o umiku inkriminirane vsebine predpisane tudi globe, ki segajo od 1000 do 10.000 evrov.

Možnost politične instrumentalizacije

Izrazito odklonilno so se do predlaganega sankcioniranja medijskega sovražnega govora že izrekli v Združenju novinarjev in publicistov (ZNP). Tam menijo, da to lahko vodi do drastičnega omejevanja svobode govora. Zakaj? Po predlagani ureditvi lahko medijski inšpektor, ob asistenci novinarskih združenj, izloča tiste vsebine, ki širijo t. i. sovražni govor. V ZNP svarijo:

»Glede na to, da je pojem sovražnega govora zelo ohlapen in da bo presoja, kaj je sovražni govor, prepuščena subjektivni presoji inšpektorja, je mogoče takšne določbe politično instrumentalizirati.«

V praksi bi to lahko privedlo »do preganjanja tistih medijskih vsebin, ki promovirajo ideje, ki so v nasprotju s pogledi oblasti«, visoke zagrožene kazni pa do »samocenzure množične medijev, ki sicer povsem argumentirano opozarjajo na anomalije določenih pojavov, kot so migracije in podobno«. Ker bi takšne razmere lahko pripeljale v omejevanje svobode izražanje, ki je ustavno priznana in varovana kategorija, v ZNP menijo, da lahko o njenem omejevanju odločajo izključno sodišča, ne pa inšpektor.

V združenju so tudi kritični do predloga, da bi se inšpektor pri odločanju o tem, ali gre v prispevku novinarja ali drugi objavi v mediju za sovražni govor, posvetoval z reprezentativnimi novinarskimi združenji. Ta za takšna mnenja niso usposobljena in to tudi sicer ni njihova naloga. »Sovražni govor je bil do zdaj izključno stvar organov pregona – policije, tožilstva in sodišč – in naj tako tudi ostane,« menijo v ZNP.

Do predlaganih zakonskih določil so kritični tudi v pravniških vrstah. V komentarju za Delo je vrhovni sodnik Jan Zobec opozoril na več njihovih pasti, tudi na naslednjo:

»V svobodo izražanja, ki velja za pravico s posebnim, celo privilegiranim statusom, je mogoče posegati le na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki ga opravičujejo šele okoliščine neposredne in neizogibne nevarnosti nasilja. Predlagane spremembe odpirajo prostor arbitrarnemu, lahko celo samovoljnemu inšpekcijskemu poseganju v eno od osrednjih ustavnih vrednot.«

Dvom ostaja

Na ministrstvu sicer trdijo, da predlagana ureditev zagotavlja pritožbeno (ministrstvo za kulturo) oziroma sodno (upravno sodišče) varstvo tistim, ki se z morebitnimi inšpekcijskimi odločbami ne bi strinjali.

A dvom v korektnost predlagane ureditve ostaja. Sploh zato, ker že dosedanje izkušnje učijo, da je področje t. i. sovražnega govora pogosto predmet manipulativnega zlorabljanja za vsiljevanje politične korektnosti po čisto določeni meri – takšni, kot jo pooseblja vsakokratna oblast. Glede vloge novinarskih združenj pa – spomnimo se samo zgodbe, povezane tudi z Družino. Kolegico Barbaro Kastelec so na t. i. častnem razsodišču Društva novinarjev Slovenije pred leti »obsodili« zaradi kritičnega pisanja o izenačevanju zakonske zveze moža in žene z istospolnim partnerstvom. Zlahka si predstavljamo, kako bi ravnal medijski inšpektor, ko bi v kakšni podobni zgodbi ali bi za svojo odločitev poiskal na tem istem naslovu, kar je zelo velika verjetnost.

Vir: Tednik Družina, št. 28 str. 13.