»Spravni« spomenik naj nastaja skozi dialog (VIDEO)

14
457
Foto: Vid Planinc.
Foto: Vid Planinc.

Predsednik republike Borut Pahor je v četrtek, 16. aprila 2015, ob navzočnosti predsednika vlade dr. Mira Cerarja, več ministrov, predsednika državnega sveta Mitje Brvarja predstavil maketo osrednjega spomenika žrtvam vseh vojn, ki ga predvideva zakon o vojnih grobiščih. Čeprav o predlaganem spomeniku obstajajo nasprotujoča mnenja, je dobro, da se čim več pogovarjamo o njem.

Borut Pahor problemom spravnega procesa daje pomembno pozornost

Predsednik republike je na predstavitev povabil tudi Socialno akademijo kot civilnodružbeno organizacijo, ki se dejavno ukvarja s problematiko medvojnih in povojnih nasilnih konfliktov. Vesel sem, da predsednik republike tej temi v letošnjem spominskem letu posveča posebno pozornost. Cenim njegova prizadevanja, da bi pospešil spravni proces v Sloveniji. K temu je treba prišteti tudi njegovo vodenje okrogle mize v Zavodu sv. Stanislava s Petrom Sušnikom, predsednikom Nove Slovenske zaveze, in Mitjo Klavoro, generalnim sekretarjem Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki se je odvila pred dvema dnevoma v organizaciji dijaškega družbeno-političnega krožka Škofijska strela na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.

Vrednost in pomembnost odprtega pogovora za spravni proces

Za razliko od torkovega dogodka danes v uradnem delu ni bilo predvidene odprte razprave, kar je dogodek po mojem mnenju osiromašilo. Verjamem, da imajo visoki politiki zelo natrpan urnik z različnimi obveznosti, a vendarle se mi zdi zelo pomembno, da se ravno o tej temi čim več pogovarjamo. Ravno v okviru odprtega pogovora, v katerem je različnim deležnikom v spravnem procesu omogočeno, da enakopravno sodelujejo, se namreč krepi medsebojno zaupanje in razumevanje. Pogovor s sočlovekom – ki ima svoj par oči, svoj par ušes in svoje možgane – nam pomaga, da resnico odkrivamo iz drugih vidikov, ne le s svojega. V pogovoru se lahko rodi zavest in občutek za sočloveka, ki razmišlja drugače, krepi se spoštovanje do nje-/ga ter sposobnost vživljanja v nje-no/govo razumevanje in čutenje. Za pogovor je danes sicer bilo nekaj možnosti v neuradnem delu, a treba je zagotoviti odprt in enakopraven pogovor (četudi časovno omejen) tudi na uradni ravni, saj to daje takrat izrečenemu posebno težo in prisotne, tudi visoke politike, pripravi do poslušanja.

Na posvetu o vlogi umetnosti v spravnem procesu, ki smo ga na Socialni akademiji organizirali pred dobrim letom, je bil danes predstavljen spomenik že predmet pogovora. Z več strani smo takrat dobili priznanje, da smo odprli prostor za razpravo o tem spomeniku, čeravno je imela ta razprava tudi svoje omejitve in pomanjkljivost. Glavni očitki na račun predlaganega spomenika na tistem posvetu so bili, da ponazarja razdeljenost in ločenost (dr. Spomenka Hribar), da ni nastal skozi dialog (dr. Leon Debevec) in da gre za kabinetno rešitev (dr. Igor Škamperle). Na današnji predstavitvi pri predsedniku republike je ozadje izbora prisotnim pojasnil Aleksander Ostan, predsednik natečajne komisije za izbor spomenika, samo idejno zasnovo izbrane rešitve pa je osvetlil vodja skupine avtorjev Rok Žnidaršič. Oba sta se dotaknila prvega očitka in ga skušala ovreči z utemeljitvijo o dihotomiji, dvojnosti, ki je prisotna v svetu, filozofiji … To je sicer res, ampak po mojem mnenju bo večina v predlaganem spomeniku najverjetneje videla prej negativne kot pozitivne konotacije te dvojnosti, sploh če o njem pred postavitvijo ne bo potekal širši dialog.

Odprtost za izboljšanje izbrane rešitve za spomenik

Odsotnost odprte razprave in enosmerna komunikacija na uradnem delu današnjega dogodka sta utrdila druga dva očitka. Zato se mi zdi izredno pomembno, da nadaljujemo z razpravami ter da so avtorji in drugi deležniki pri postavitvi spomenika odprti za spodbude, predloge in kritike ter da skupaj še izboljšamo predlagano rešitev. Eden od takih predlogov, ki sem ga dal med pogovorom v neuradnem delu je ta, da bi pod predlaganim spomenikom uredili neke vrste kripto. Na območju ob Kongresnem trgu, kjer naj bi spomenik stal, je menda neko grobišče še iz časov rimske Emone. Poleg tistih okostij bi lahko v tako kripto prinesli nekaj zemlje ali posmrtnih ostankov iz vseh drugih grobišč medvojnega in povojnega nasilja z ene in druge strani v Sloveniji. Na ta način bi ta spomenik resnično postal »svet« prostor spomina, opomina, pietete in morda tudi sprave.

Predsednik Borut Pahor je danes v svojem uvodnem nagovoru poudaril, da je ključna volja. Strinjam se z njim in želim si, da bi vsi vpleteni v spravnem procesu, od vladnih do civilnodružbenih akterjev in medijev, pokazali več volje za odprt pogovor, medsebojno razumevanje in spoštovanje ter skupno iskanje rešitev.

Najprej objavljeno na spletni strani Socialne akademije.

VIDEO: Predstavitev postavitve spomenika žrtvam vseh vojn in odzivi dr. Mira Cerarja, Aleksandra Ostana, Petra Sušnika in dr. Jožeta Dežmana.

14 KOMENTARJI

  1. Nič več ni pogovorov. Ta spomenik je očitno dokončna zadeva. Čeprav so mnenja o tem še zelo deljena.
    Vlada gre v gradnjo ne glede na vse. In nobenega ne bo kot kaže nič več vprašala.

  2. Spoštovani komentatorji in vsi deležnik sprave !

    Včeraj (četrtek,16.4.15) smo v Celju pri sv. Jožefu poslušali odlično predavanje prof.dr. Maksimiljana Matjaža o Bibličnem vidiku sprave. V razpravi smo ugotovili, da katoliški svet naroda že živi v spravi, da pa partijsko avantgardni, kljub padcu Berlinskega zidu vztraja pri nas v zlagani in propadli ideologiji, ki mu onemogoča spravo in sožitje z drugače mislečimi.

    Ker gre v tretje rado, prilagam moj komentar na to tematiko, da bi pametni uvideli, da je tak spomenik v Ljubljani nesmiseln in nepotreben strošek in nov kamenček v zlaganosti avantgarde.
    Smiselno je spomenik na Teharjah-Bukovžlaku dopolniti v muzej genocida in katarze, da bo služil za vzgojo za mir in sožitje človeških različnosti.

    Da opozorim na resnost problematike, prenašam komentar na odmev z okrogle mize o tej problematiki. Smisel vključevanja v te razprave naj bo kaj dobrega storiti in ne samo govoriti iz sebičnih spoznanj in tudi ravnanj.
    Torej treba je ustvariti sožitje narodnih različnosti v duhu katarze z vidnim opominom: Nikoli več tega. !

    Spoštovani !
    Lepo je dejstvo, da je bil dogodek zapažen v odmevih in poročilo o vsebini. Toda smisel pomembnega dogodka je v dejanskem videnju in slišanju izvedbe. Zadeva je bila preveč arheološko naravnana premalo pa zgodovinsko in politično smiselno. Lepa udeležba ljudi ni imela možnosti kaj povedati ali dopolniti. Predvsem pa ni bil nakazan pravi smisel odpiranja morišč in dokončno urejanje barbarskega pobijanja v smislu katarze, ki bi jo predstavljal muzej slovenskega genocida in katarze. Temu bi lahko služil veličasten spomenik na Teharjah, če bi se uredil in dopolnil v ta namen.
    Demokratična razprava bi morala nakazati takšen smisel, kajti : “quidquid agis, prudenter agas et respice finem”!. Torej, karkoli delaš delaj razumno in glej na konec ! Torej, da se razumemo, dosedanje delo komisije je pohvalno, toda je preveč v stilu “oneman” in strokovnjaško, na podlagi česar je izpadlo kot lobiranje za predlagan nov zakon v “oneman” stilu (partijsko političnem )!? Torej dobronamerni za skupno stvar naj stopijo skupaj in tako dorečejo zadevo od začetka do konca, ki pa ne bo konec, ampak začetek narodnega sožitja različnosti, ki bo izhajal iz sporočil muzeja slovenskega genocida in katarze: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!

  3. Dokaz, da katoliški svet naroda živi v spravi je izjava Petra Sušnika, NSZ, na okrogli mizi z dijaki škofijske gimnazije v soočenju z sekratarjem ZB NOB Mitjo Klavoro in predsednikom države, “da je bila prisega domobrancev napaka” v času okupacije in revolucionarnega nasilja.
    To lahko izjavi spravljen človek, nasprotno druga stran se mora najprej pokesani atentatov domoljubov in povojnih barbarskih pobojev, ki ne morejo biti napaka, ampak so zločini, ki ne zastarajo in kličejo po spravi:
    …”nebo naj priča tisti dan, ko Kajn priznal je greh skesan. Tedaj se legija zbudi, vstajenja dan ji zažari in mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko !” (Iz Teharske Legije, Cirila Turka )

  4. Če ta spomenik ne nastane skozi dialog, potem je škoda vsakega Eura.
    Ker ne bo imel prav nobene vrednosti.
    Strinjam se s predlogom g. Zabukoška.

  5. Če še Spomenka Hribar misli da spomenik ni spraven, potem … 🙂
    Skratka, tole si je Bratuškova izmislila, tako da bo zabetonirala spravo, da ja noben ne bo mogel rečt da sprave ni.

  6. Ni slučajno, da so se tri najvišje avtoritete v državi (manjka Masleša), spravile z enosmerno komunikacijo predstavit super-spravni spomenik. Če prav razumem bo to spomenik vsem žrtvam od starega Rima dalje, ne vem pa ali samo za celo Evropo ali tudi širše.

  7. To je farsa:
    Levičarska oblast, ki opeva t.i. NOB in partizansko komunistične zločince, katera se na vse kriplje trudi k ohranjanju lažne zgodovine, bi postavljala spomenik sprave. Po načelu: Najprej vas pobijemo, za 45 let zasužnjimo, potem pa od vas pričakujemo, da se spravite z nami ob spomeniku, ki ga bomo mi postavili.
    Kot bi Hitler po vojni postavljal spomenik sprave med nacisti in Judi.

  8. Za spravo je potrebno najprej spoštljivo pokopati posmrtne ostanke žrtev, vsem svojcem, ki se jih po identifikaciji žrtev najde pa omogočiti vsaj informacijo, kje in kdaj so žrtve izgubile življenje. To, kar se z žrtvami in njihovimi posmrtnimi ostanki dogaja zdaj, je v posmeh civilizaciji, žrtvam in svojcem, neke vrste nov zločin nad njimi. Če na moriščih vse ostane tako kot je, zlasti v Barbarinem rovu, in se postavi nekak modernističen spomenik z nejasnim napisom, je to norčevanje iz sprave in krščanske večine slovenskega naroda, ki je trpela in še zdaj trpi zaradi boljševiške revolucije pri nas. Menim, da bi se moralo tako barbarsko stanje pri nas internacionalizirati, ne pa razpravljati o nekakšnih kosih marmorja v neposredni bližini komunističnega pentagrama revolucionarnih spomenikov, kamor bi rada vklopila komikontinuiteta novi spomenik.

    • Mene prav skrbi ta avtoritarni pristop treh predsednikov proti vsem. Nihče se jim ne upa ničesar reči.

        • Saj jo najbrž celo imajo, pa so tako naduti, da se vedejo kot da je ne rabijo. Značilen je molk te večine, ki se noče spustiti v debato, ampak v tišini podpirajo ta spomenik. In so pripravljeni zdrobiti vsakega, ki bi kaj rekel. Ko pa trije predsedniki predstavijo to zamisel, kdo jim bo kaj rekel. Spet so našli popolno pot. Brez sramu, brezskrupulozno, prek vseh kosti Hude jame. Peklensko.

  9. Samo na osnovi resnice in na njej utemeljene pravičnosti se lahko pogovarjamo o spravi in spravnih obeležjih.
    Prvi korak s strani slovenske države, ki bi pogovore o spravi postavil na temelje resnice, bi moralo biti sprejetje Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu.

    Predsednik Pahor dobro ve, o čem je govora, saj je bil premier v času, ko Slovenija, kot edina članica EU, na državni ravni ni obsodila komunizma kot enega izmed totalitarnih režimov. Šest let kasneje imata novo priložnost tako predsednik države kot premier Cerar, da očistita sramotni madež s Slovenije.

    Dokler spomeniki ne bodo pričali resnice, je razprava o postavitvi in formi “spravnih” skulptur drugotnega pomena.

  10. Komentar na Video !

    Izjave predsednikov so neverodostojne do zadeve sprave in obeležja. Ne vem zakaj se načrtno pozablja na nedokončan, toda verodostojen in katarzično naravnan spomenik na Teharjah, ki je resnično veličasten in to v kraju genocida in lepih možnosti za vzgojno in muzejsko delovanje za mir in sožitje, če se ga konča z potrebnimi dopolnitvami.
    Izjava g. Sušnika in g. Dežmana imata težo realnosti in pravega smisla. Podpiram njuno mnenje in priporočam, da se to upošteva v dialogu in dejanju. Spomenik, ki nima simbolike v resnici in poštenju je nesmisel in skropucalo, ki kvari dojem umetnosti in vzpodbude.
    Prava umetnost naj služi resnici in ne prevari ali ničevosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite