Spravna slovesnost v Kočevskem Rogu. Nagovor Boštjana Zadnikarja.

0

PREJELI SMO. Spoštovane gospe in gospodje, dragi Slovenci!

Ko mi je bilo zaupano, da na današnji spominski slovesnosti s tega mesta nagovorim zbrano množico in ko sem premišljeval, kako naj oblikujem svoj nagovor, sem sklenil, da bom podal zgolj svoje razmišljanje o aktualnem slovenskem trenutku. Zato želim, da moje besede tako tudi razumete – torej zgolj kot razmišljanje nekega državljana oz. pripadnika naroda, ki mu ni vseeno, kaj se z nami godi oz. kam kot narod gremo.

Človeštvo vse od iznajdbe ognja dalje do danes beleži neskončno število dosežkov take in drugačne vrste na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Za vsakim od takih dosežkov stoji človek, posameznik z imenom (in priimkom). Vsak izmed njih je na svoj način prispeval k razvoju oz. napredku človeštva, bodisi z iznajdbo smodnika, penicilina, motorja z notranjim izgorevanjem, z ustvarjanjem prekrasne arhitekture, z dosežki na področju slikarstva, glasbe, literature, filma itd. Lahko rečemo, da se je na tak način skozi stoletja gradila in oblikovala civilizacija. Platon, Aristotel, Homer, Sofokles, pa Bach, Beethoven, Pucini, Verdi, Leonardo da Vinci, Dante, Petrarca, Shakespeare, Michelangelo – seznam gre v neskončnost.

Tudi Slovenci smo v svoji zgodovini imeli številne velike osebnosti, ki so nas kulturno oz. civilizacijsko umestile v srednjeevropski prostor. Nismo sicer imeli Francesca Petrarce, smo pa zato premogli Franceta Prešerna. Nismo imeli Shakespeara, smo pa zato imeli Cankarja. Pa Trubarja, Plečnika, Slomška. In tako naprej. Skratka, vsi ti ljudje, ki so s svojim udejstvovanjem vsak na svojem področju štrleli iz povprečja, so nas, lahko rečemo, kultivirali, civilizirali, duhovno bogatili, nam krepili narodno zavest in nas utrjevali v prepričanju, da se nimamo prav ničesar sramovati, pa čeprav pripadamo enemu od številčno najmanjših narodov v Evropi. In vse to je veljalo tudi v času, ko smo pripadali veliki Avstro-ogrski monarhiji ter kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kljub mednacionalnim sporom v njej in odkriti težnji večinskega srbskega prebivalstva po prevladi.

Leta 1941 Adolf Hitler napade Jugoslavijo in tedanjo Dravsko banovino si razkosajo trije okupatorji, ki s tem dejanjem vzpostavijo idealne razmere za izvedbo komunistične revolucije v Sloveniji. Na to so slovenski boljševiki, predhodno izurjeni v Španiji ter izšolani za revolucionarje na akademiji Dzeržinskega v Moskvi, komaj čakali. Tu se torej pričenja slovenski križev pot, ki v določenem smislu traja še danes in mu ni videti konca. Pa o tem slednjem več kasneje. Zgodovinskih dejstev, številnih dogodkov ter vzročno-posledičnih povezav med njimi za časa štiriletne morije ne bom ponavljal, saj sem prepričan, da so vsem nam še predobro poznani. Izpostavil bi le nekaj izmed njih, ki najbolj nazorno razgaljajo sprevrženost duha oz. miselnosti največje ideološke kuge 20. stoletja, ki tudi nas Slovencev žal ni zaobšla, t. j. komunizma oz. boljševizma.

Ena izmed najizrazitejših lastnosti boljševizma je prav gotovo vseobsegajoča laž. Laž, sprevračanje dejstev, manipuliranje z ljudmi. Poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je na lastni koži izkusil komunizem v vseh njegovih dimenzijah, je izrekel znameniti stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma!«. Na 7. kongresu Kominterne leta 1935 v Moskvi je bilo sklenjeno, da bodo vse nacionalne komunistične partije skušale pridobivati široke ljudske množice na svojo stran s taktiko razglašanja t. i. ljudskih front. Šlo je torej za nič drugega kot za lažnivi slepilni manever pridobivanja množic. Ker so slovenski boljševiki slepo sledili vsem direktivam Kominterne, se tudi slovenska zgodba leta 1941 začenja z identično lažjo. V Vidmarjevi vili pod Rožnikom ustanovijo PIF, uperjeno proti angleškim ter francoskim imperialistom, ki so z orožjem napadli nacistično Nemčijo, tedaj še tesno zaveznico zibelke komunizma – Sovjetske zveze. Na temelju pakta med A. Hitlerjem in J. V. Stalinom z dne 23. avgusta 1939 je bila namreč s strani Kominterne strogo zaukazana prepoved vsakega izražanja nestrinjanja z nacizmom. Nacizem tedaj boljševiki tolmačijo kot predstopnjo komunizma. Slovenski komunisti 1. maja 1941 tako priredijo skupno proslavo z nemškimi nacisti v Trbovljah. Istega dne proslavljajo komunisti tudi na Orlah pri Ljubljani, okrašeni s svastikami, vzklikajoč: »Heil, erste Mai!«. Na polkrožnem betonskem spomeniku pred Vidmarjevo vilo pa lahko še danes preberemo, da je bila tam ustanovljena »Osvobodilna fronta slovenskega naroda«. – Kakšna eklatantna laž in sprevračanje dejstev! – Ne le, da ni šlo za osvobodilno fronto, temveč je bila ta fronta mnogo manj kot »fronta slovenskega naroda«. Narodu se namreč tistega pozno aprilskega dne še sanjalo ni, kaj se plete po glavah slovenskih boljševikov in kakšno strašno »veseloigro« mu le-ti pripravljajo. In smo že pri drugi veliki sprevrženosti slovenskega boljševizma. Namreč, boljševiki so se že od vsega začetka razglašali za edino zveličavne zagovornike interesov slovenskega naroda. Na vsako svojo še tako zločinsko idejo, ki so jo kasneje realizirali, so prilepili »narodni« oz. »vseslovenski« značaj. Dne 16. septembra 1941 IOOF oz. bolje rečeno KPS objavi zloglasne »zaščitne« zakone. Koga naj bi le-ti ščitili? – Jasno, slovenski narod vendar! – In to na način, da je dopustno likvidirati, torej pobiti vse tiste člane tega naroda, ki bi si drznili organizirati in voditi upor proti okupatorju izven okrilja OF, ki naj bi bila edina poklicana, da vodi ta upor. Ti zakoni dejansko predstavljajo vojno napoved slovenskemu narodu, v boljševiški maniri legalizirajo bratomorno pobijanje in so zametek kasnejše državljanske vojne! Ob tem se vsak količkaj trezen človek upravičeno vpraša o tem, kdo je sploh boljševikom dal mandat za to, da se tako samovoljno okličejo za edino zveličavne voditelje naroda v boju zoper okupatorja. –Nihče jim ga ni podelil! Vzeli in določili so si ga sami.

Tudi najbolj zloglasna in zločinska organizacija, naslednica morilskega VOS-a, t. j. OZNA, ki je že med vojno sestavljala spiske oseb za likvidacijo in po vojni organizirala in vodila pokol slovenske domobranske narodne vojske, nosi v sebi »narodni« značaj. Kratica »OZNA« namreč pomeni »Oddelek za zaščito naroda«. Enote, katerih pripadniki so po večini izvedli povojne množične likvidacije, so pripadale t. i. KNOJ-u, kar pomeni »Korpus narodne obrambe Jugoslavije«. Ljudje mojih let in seveda starejši se še dobro spominjajo, kako smo s solzami ganjenosti v očeh včasih praznovali in slavili 22. julij kot t. i. dan vstaje slovenskega naroda. Tedaj naj bi v Tacnu pod Šmarno goro počila prva partizanska puška, ki je nato zanetila upor slovenskega naroda. Ljudstvo naj bi tedaj torej vstalo. Resnica o tem dogodku pa je ta, da so hoteli komunisti tedaj tam umoriti tri slovenske (!) orožnike, katerih edina »krivda« je bila ta, da so bili izpričani protikomunisti. – In to smo nato desetletja slavili kot dan vstaje slovenskega naroda! – Iz vseh naštetih primerov je torej več kot očiten boljševiški matematični model oz. enačaj partija = narod oz. narod = partija.

In zdaj še laž vseh laži: Skupina, ki v začetku šteje manj kot 1.000 članov (vseh Slovencev je bilo takrat milijon in pol), najprej sestavi peklenski načrt za izvedbo boljševiške revolucije. Nato z lažmi in prevaro izrabi pripravljenost v narodu za odpor. Svoj načrt nato štiri leta udejanja z atentati na najvidnejše pripadnike naroda, s pomori celotnih družin, z uboji duhovnikov, z mučenjem in množičnimi poboji ujetnikov, z uničevanjem narodne lastnine ter kulturne dediščine, s poboji ranjencev, s sodnimi farsami, z odkrito kolaboracijo s kapitulirano fašistično vojsko in po koncu vojne še s komaj verjetnim genocidom nad lastnim narodom. Nato pa vse našteto zavije v lep, dišeč celofan papir in nanj brez kakršnih koli pomislekov z velikimi, rdečimi črkami napiše kratico »NOB – narodnoosvobodilni boj«! –Človek bi ob vsem tem od bridkosti najraje zajokal …

Letos mineva 70 let od časov, ko so slovenski boljševiki svojo zločinsko revolucijo po nareku Stalina v praksi cementirali s krvjo. Spomladi in poleti leta 1942 so pod kroglami in hladnim orožjem pripadnikov zločinske partijske organizacije VOS ter komunistične partizanske gverile po vsej Sloveniji padale nedolžne žrtve v stotinah – in to sami Slovenci. Z živimi ljudmi se je polnila Krimska jama, likvidirane so bile celotne družine. Krvavele so zlasti notranjske in dolenjske vasi, pa Bela Krajina. Padali so župani, trgovci, orožniki, vidni politiki, padla sta dr. Lambert Ehrlich in nekaj kasneje dr. Marko Natlačen. Po ukazu Edvarda Kardelja so padali duhovniki, kmetje, padala je inteligenca.

Pa si počasi poglejmo aktualni slovenski čas in naš današnji odnos do tega najtemnejšega obdobja slovenske zgodovine. Na letošnji proslavi ob obletnici konca druge svetovne vojne 9. maja, ki je hkrati tudi dan Evrope, smo iz ust ljubljanskega župana (Zorana Jankovića) lahko slišali tudi stavek (citiram): »Lahko tekmujemo z vsemi, predvsem pa lahko ohranimo tisto, kar so nam dali naši leta 1945 – tovarištvo, prijateljstvo, sodelovanje in spoštovanje vsakega človeka« (konec citata). – Tega stavka, ki ni le popolna bedarija in elementarna laž, temveč tudi izraz skrajnega cinizma in prezira do desettisočev pomorjenih, ni izrekel kdor koli, temveč človek, ki samega sebe razglaša za vodjo opozicije in človek, ki je celo naskakoval najodgovornejši položaj v državi, pa mu potem to po ne vem kakšnem čudežu na srečo vseh Slovencev, tudi tistih, ki so ga volili, ni uspelo. Tisto, kar je za moje pojme pri vsej stvari najhujše, pa je dejstvo, da to ni zgolj mnenje nekega Jankovića, temveč, da se v približno takšnih miselnih okvirih danes giblje polovica državljanov Slovenije. – To pa ni zgolj abnormalno in bolno, temveč patološko.

Za razliko od velikih Slovencev iz uvoda mojega nagovora so nam t. i. »naši« v štirih letih uprizorili NOB, ki ni nič drugega kot po vseh veljavnih standardih in zakonih prava civiliziranih družb največji zločin nad slovenskim narodom v vsej njegovi zgodovini. 9. maja 1945 ni bil osvobojen narod, temveč je bila vseh moralno-etičnih spon in zavor kvečjemu »osvobojena« KPS, ki je po vzoru Stalinove Sovjetske zveze iz Slovenije naredila boljševiško državo najhujšega tipa, z vsemi atributi, ki krasijo totalitarno državo.

Naj zgolj za boljši občutek o tem, kaj smo Slovenci od t. i. »naših« dobili leta 1945, navedem dve resnični zgodbi, ki sem ju prebral v spominih pokojnega očeta. Moj oče je bil v času po drugi svetovni vojni zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo, kjer so se ukvarjali z ohranjanjem slovenske kulturne dediščine. Zaposleni na zavodu so bili zgroženi nad stopnjo uničenja predvsem številnih slovenskih cerkva in gradov med vojno. Temu se verjetno nikakor ni dalo izogniti, če so hoteli naši revolucionarji v popolnosti osvoboditi svoj narod. Večina dolenjskih gradov, kot so Boštanj, Turjak, Žužemberk, Dob, Soteska, Hmeljnik, Stari Grad, Otočec, Klevevž in Gracarjev turn, je bila porušena do tal, bogata notranjost pa bodisi uničena ali izropana. – V omenjenem zavodu so zato sprejeli odločitev, da bosta ravnatelj zavoda in eden od očetovih sodelavec obiskala tedanjega gradbenega ministra Ivana Mačka – Matija in ga zaprosila za finančno pomoč pri obnovi gradov. Maček ju je nahrulil kot psa in jima zabrusil: »Kaj? Gradove da bi obnavljali? Saj smo jih komaj podrli. Pred vsakega od njih bomo postavili po dva drobilca kamna in nato s peskom posipali ceste!«. – Zgolj na ozkem območju Kočevske je bilo v prvih povojnih letih do tal porušenih na desetine starih cerkva, ki so vojnim pilotom služile tudi kot tarča za urjenje strelskih veščin.

Še druga zgodba: Okrog leta 1952, ko smo prekinili diplomatske odnose z Vatikanom, so začela sistematično in množično padati tudi slovenska nabožna znamenja. Skromni zidani ali kamniti stebri na križpotjih in kapelice ob poteh, ki so si jih ljudje v raznoraznih stiskah iz zaobljub v stoletjih sami postavljali, so morali izginiti. Ko je oče v okolici Domžal iskal znamenje, za katero je točno vedel, kje bi moralo stati, ga ni našel. Sosedje so mu povedali, da so nekega dne prišli delavci in znamenje na hitro podrli. Ko je te ljudi vprašal, zakaj niso poklicali miličnikov, da bi preprečili ta vandalizem, so se sogovorniki pričeli v zadregi muzati. Neka ženska je nato očetu povedala, da so delavci rušili znamenje ravno v varstvu miličnikov, če bi temu barbarskemu početju slučajno kdo nasprotoval.

Takšnih zgodb je še na stotine, na tisoče. Da, dragi prijatelji, vse to in še mnogo več so nam dali »naši« leta 1945!

In odnos Slovencev do vsega tega? Smo morda v teh skoraj 70. letih zavzeli kritično stališče? Smo se kot narod primerno opredelili do tega početja? Smo obdobje med leti 1941 in 1945 ter vse tisto, kar je temu sledilo, ustrezno ovrednotili in umestili v prostor, ki takemu početju pritiče v civiliziranem svetu? – Nemška kanclerka Angela Merkel je 1. septembra 2009 v poljskem Gdansku na spominski slovesnosti ob 70-letnici začetka druge svetovne vojne brez najmanjšega pomisleka stopila pred svetovno javnost in povedala, da je na tistem mestu njen narod začel največjo morijo v zgodovini človeštva. – Je morda česa podobnega sposoben kateri koli od pripadnikov slovenske kvazi-levice, ki se vsako leto tako rada drenja pred spomenikom v Dražgošah? – Ne, vsega tega Slovenci v 70. letih nismo storili.

Stranke vladajoče koalicije so v koalicijsko pogodbo med ostalim zapisale tudi, da v tem mandatu ne bodo odpirale ideoloških tem. – Menda je bil to celo pogoj za vstop DESUS-a in Državljanske liste v koalicijo. – Kakšna zmota! Boljševiška revolucija je slovenskemu narodu zadala tako globoko in pekočo rano, da se le-ta sama od sebe ne bo zacelila. Komunizem je v obdobju 1941–1945 usodno razklal narod in tako razklani ostajamo še dandanes, kar se najbolj vidi ob državnozborskih volitvah, ko polovica volilnega telesa podpre stranke levice, ki se ne deklarirajo za »leve« zaradi tega, ker bi podpirale delavske pravice, bile socialno občutljive in zagovarjale delo nasproti kapitalu, temveč se smatrajo za levico izključno zaradi svoje opredelitve do NOB-ja in odkritega simpatiziranja z njim.

Mnenja sem, da je ta usodna razklanost naroda kot rezultat zločinske revolucije temeljno slovensko vprašanje oz. problem. V to kislo jabolko bo enostavno treba ugrizniti in končno reči bobu bob oz. stvari postaviti na pravo mesto. Če tega ne bomo storili in se bomo temu izogibali ter zatiskali oči pred resnico, je postavljena pod vprašaj celo narodova eksistenca.

Slovenski narod nujno potrebuje novi dan vstaje. Pa ne takega po boljševiško – s pištolo ali nožem v roki. Potrebujemo dan, ko bosta v tej deželi spet prevladala razum in zdrava pamet, poštenje pa bo zopet pridobilo status ene izmed temeljnih vrednot. Pa duh iz hiše cvetja na Dedinju pustimo končno pri miru. Naj njegov umrli nosilec, ki ga je nemška revija Das Bild pred tremi leti uvrstila na lestvico največjih svetovnih zločincev kot krivca za smrt milijona ljudi, do konca odsluži svojo pokoro.

Slovenci, pričnimo zopet potovati z vlakom na Otoče in pozabimo na Kumrovec. Hvala lepa.

Boštjan Zadnikar

Foto: Jože Bartolj (vir: Moja zgodba)