Če obstaja mlada ZZB, potem je zagotovo tudi mlada Udba …

4

Zadnja izjava SAZU na temo sprave spominja na opravičevanje žrtev nasilja, da so doživele nasilje. Če je na eni strani resnica in na drugi laž, spravna resnica nikoli ne sme biti na sredini, kar je večna želja tistih, ki proti resnici nastopajo z lažmi.

Moje spoznavanje zgodovine NOB oz. ljudske revolucije

Moj spomin v šolske klopi sega najdlje do rituala, ko je bila največja čast, da si stal pred razredom in izrekel: »Za domovino …« in je cel razred odgovoril: »… s Titom naprej.« Ali sem sam kdaj prišel do te pomembne časti, se ne spomnim.

Nato se spomnim, da je mama (učiteljica) imela težave, ker sem svoji učiteljici partizanki prostodušno rekel: »Partizanskega filma oče ni pustil gledati« (pred tem je mlajši brat imel ob ogledu enega od filmov zelo hude nočne more in je celo skočil z okna, misleč, da je padalec …). Tako so že pri najmlajših državljanih izvajali nasilno indoktrinacijo. Partizani so bili sicer neskončno dobri in močni, Nemci pa so bili navadne zgube. O belogardistih takrat še nismo vedeli nič.

V mladostniških letih sem pričel več brati in poleg zbirke Julesa Verna in Karla Maya prebral tudi spomine Winstona Churchilla in Charlesa de Gaulla, kjer sem se srečal z dogodki druge svetovne vojne. Tema vojne me je začela zanimati.

Nikakor nisem mogel verjeti v partizanske pravljice niti nisem razumel navdušenja nad vsakoletnimi partizanskimi festivali

Partizanskih filmov nisem kaj dosti gledal, čeprav so takrat v njih igrali tudi razni Richardi Burtoni. Že takrat mi ni bilo logična vsebina, v kateri Ljubiša Samardžić s svojim šarcem (sem ga nosil v JNA) pokosi na stotine Nemcev. Počasi sem tudi izvedel za domobrance in plavogardiste (da so to bili legalni vojaki Kraljevine Jugoslavije, takrat nisem vedel).

Dan OF in 1. maj sta bila predvsem delovna dneva, kot za večino Slovencev, ki niso romali na prvomajske proslave. Mama je včasih omenila, da je oče slabe volje, ker so mu po vratih frizerskega salona napisali z oljnato barvo: Živel OF in 1. maj. O dogajanjih med vojno doma nismo govorili, razen da je mama, ki je bila v taboriščih, kdaj omenila: »V taborišču bi z veseljem pojedli kaj takega, česar vi ne marate, če bi le dobili

Ne spomnim se, da bi bilo včasih romanje ob žici okupirane Ljubljane tako navdušujoče za množice. V partijo nisem nikoli vstopil, čeprav sem doživel kar nekaj prepričevanj in zato ostal, kjer sem, a mi ni žal.

V osemdesetih sem od očeta pridobil temeljna spoznanja o dogajanjih med vojno in po njej

Sredi osemdesetih letih pa se je vendarle malce odprlo. Takrat sem si že upal reči, da so bili rdeči in beli v osnovi vsi Slovenci in so bili med njimi tako dobri kot slabi fantje. Vsegliharstvo pa je znalo biti nevarno. Oče se mi je počasi odprl in kaj povedal, kako je bilo med vojno in po njej. Povedal je tudi, da je šel v hosto, ampak ko je spoznal, kam pes taco moli (revolucija, poboji), je šel iz hoste. Kam je šel, ni nikoli povedal. Povedal je samo še, da je šel potem, ko so prišli na Dolenjsko Nemci, po brata v Cankarjev bataljon, ker »sedaj je pa konec heca«.

Na koncu je bil frizer pri taplavih, šel po vojni ven, se na obljubo o pomilostitvi vrnil domov, kamor so ga prišli iskat in ga poslali v Kočevje. Tam je užival v najžlahtnejši kulturi (zaprti umetniki, ker se niso držali kulturnega molka, zapovednega s strani komunistov) in bil avgusta med kakimi petsto srečneži, ki so bili pomiloščeni. Sindroma preživelega (zakaj ravno on) se potem nikoli ni mogel otresti, kar ga je na koncu pognalo v prezgodnjo smrt. Večkrat je omenil, da so ga hoteli med vojno in verjetno tudi po njej streljati »vsi, ki so imeli čas …«.

Omenil je tudi, da bi lahko bil borec, kamor so ga vabili, pa je odklonil, ker je poznal tiste, ki so bili borci, pa mnogi nikoli niso videli hoste. Po njegovi smrti smo našli dokument, ki nam je povedal, da deset let ni imel državljanstva. Omenil je tudi, da je bil tudi ves čas pod nadzorom Udbe (takrat so govorili o notranji). Prepričan sem, da sem ta nadzor podedoval in da verjetno še kar traja.

Če obstaja mlada ZZB, potem je zagotovo tudi mlada Udba …

Kmalu je bilo veliko dostopnih virov

Znam brati, znam povezovati in kmalu se mi je naredila jasna slika. Nisem potreboval Jožeta Možine (hvala mu za njegovo delo), ker sem že pred tem prebral mnogo literature, pričevanj, člankov (med drugim tudi oba dela Črnih bukev) ipd. Izjemen vtis pa je name naredila življenjska zgodba (gosto tiskano besedilo na več kot dvesto straneh formata A4 – izvirno besedilo, brez brisanih imen udeležencev zgodbe) žužemberškega dekana Karla Gnidovca (mlajši brat škofa Janeza Frančiška Gnidovca), ki brez posebnih olepšav in opredeljevanj opisuje dogajanje v svoji dekaniji od preloma iz 19. v 20. stoletje do njegovega priprtja po (očitno še ne) končani revoluciji.

Zgodovina niso samo pisani viri, treba je tudi razumeti dogajanje

V SSKJ je zgodovina opredeljena kot

  1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem,
  2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri.

Pri tem se pogosto zanemarja prva točka in preveč poudarja druga. Pomembni so predvsem avtentični viri, manj pa celovitost dogajanj. Po mojem mnenju celovitost dogajanj predvsem zahteva dobro razumevanje sociologije takratne družbe v povezavi z vrednotami in verovanji (tu ne gre samo za religioznost) posameznikov, ki so živeli v obravnavanem obdobju. Poleg tega je zgodovina vedno tolmačena s strani zmagovalcev in poraženci so zmeraj obravnavani kot hudobneži, ki so lahko srečni, da so jih zmagovalci sploh pustili (nekaj) preživeti. Poražencem je s strani zmagovalcev odvzeta kakršnakoli možnost ugovora na tolmačenje. Šele po mnogo letih (včasih celo tisočletjih) je možno podvomiti o obstoječi zgodovinski resnici ali jo celo revidirati. Tako se šele danes začenjajo razprave o genocidni politiki Rimskega imperija do zavojevanih ljudstev (npr. Galcev) ali sproža dvom o brezmadežnosti reformacije,  bombardiranju nemških mest do tal s strani nemških mest s strani zaveznikov ipd.

Sram žrtve zaradi izvedenega nasilja nad njo

Vse skupaj zelo spominja na odnos do posilstev, zlorab za štirimi stenami v družinah, zlorab v Cerkvi, nad mladimi športniki ipd., ki morajo prevzeti svoj del krivde za to, ker da so vzpodbujali skrunitev svojih teles s strani storilcev zločinov proti telesni nedotakljivosti. Tukaj predvsem mislim na sram oz. občutek krivde, ki je na različne načine vsiljen žrtvam in o katerih govorijo v svojih izpovedih. Na to me je spominjalo dokazovanje dr. Možine, da so mnogi kraji v Ljubljanski pokrajini (dogajanje v vsakem kraju je posebej popisano) zaradi nasilja komunistov brez sodelovanja z okupatorjem začeli braniti svoje domove pred morilci iz goše.

Tudi tu gre za nekakšen sram. Kot da se sramujejo, da so s svojim ravnanjem nekako spodbujali pobijanje civilnega prebivalstva. Vendar tako kot žrtve posilstev tudi žrtve brezumnega pobijanja s strani komunistov nimajo nikakršnega razloga za sram. Storilci kriminalnih dejanj v nobenem primeru niso žrtve, temveč zločinci.

Za razumevanje dogajanja v obdobju revolucionarnega nasilja je treba storiti malce več kot samo poiskati dokumentarno gradivo (pisno, na fotografijah, v filmih, pričevanjih). Treba se je tudi vživeti v ljudi, ki so ta čas preživljali. Samo za ponazoritev je spodaj primerjava dogodka iz sedanjega časa s takratnim časom.

Ljudem požene strah v kosti že en sam morilec v njihovi okolici

Februarja in marca 2006 je bilo veliko ljudi zelo prestrašenih, ker je bil na prostosti večkratni morilec Silvo Plut. Takrat je ugrabil zakonca Mira in Ljubico Ulčar ter ženo Ljubico posilil in ubil (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Silvo_Plut). Sam se živo spomnim takratne tesnobe in strahu ljudi.

Sedaj pa si predstavljajte, da je v gozdu oz. v vaši okolici množica morilcev, ki so že ubijali in to izvajajo dnevno. Nikoli ne veste, kdaj in zakaj boste vi in vaši bližnji na vrsti. To se je dogajalo med t. i. NOB v Ljubljanski pokrajini in tudi marsikje drugje po sedanji Sloveniji.

Po končani vojni se je to s še povečano brutalnostjo nadaljevalo. Sledilo je obdobje smrtne tišine, ki je ljudem v kosti pognalo strah pred represijo s strani množičnih morilcev in njihovih potomcev. Ta strah obstaja še dandanes.

Zlorabljenim se ni treba opravičevati

V resnici to zelo spominja na strah zlorabljenih žensk in otrok. Smrtni strah pred zločincem in obenem nerazložljiv sram, da si bil poražen oz. na strani poražencev. Pa se ni treba nič opravičevati. Vsakdo ima pravico pričakovati, da ga oblast zaščiti pred tolovaji. Vsakdo ima tudi pravico, da ščiti svoje življenje.

Med vojno je bila oblast v Ljubljanski pokrajini italijanska, kasneje nemška in je morala po 43. členu HPVK kot okupacijska sila ukreniti vse, kar je bilo v njeni moči, »da po možnosti ponovno vzpostavi in ohrani javni red in javno življenje“ (vir.: Zaveza). Pa tega niso izvedli. Še več. Pogosto so celo sodelovali s komunisti pri izživljanju nad civilnim prebivalstvom. Dokazov o tem je mnogo. Pri taki samoobrambi, ki je nastala zaradi grozljivega nasilja revolucionarnih tolovajev, o kakšni kolaboraciji z okupatorjem na tem mestu ne more biti nobenega govora.

Star, baje arabski pregovor pravi: ni se težko odločiti med slabo in dobro rešitvijo, težava nastane, ko se moraš odločiti med dvema slabima. Ko te k manj slabi rešitvi s svojimi grozljivimi dejanji nekdo primora (začasna naslonitev na okupatorja, namesto da se daš na milost in nemilost pobijati), se ni za to odločitev treba čisto nič opravičevati. Tako kot se posiljeni osebi ni treba opravičevati za to, da je bila posiljena. Zadnja izjava SAZU na to tematiko zelo spominja na to opravičevanje žrtev nasilja. Če je na eni strani resnica in na drugi laž, spravna resnica nikoli ne sme biti na sredini, kar je večna želja tistih, ki proti resnici nastopajo z lažmi.

4 KOMENTARJI

  1. Potem ni le udba, ampak so tudi negativne barbarske vrednote NOB: sovraštvo in nasilje nad slovenskimi soljudmi, ki spoštujejo pozitivne civilizirane vrednote.

  2. Sklep prispevka: »[…] Zadnja izjava SAZU na to tematiko zelo spominja na to opravičevanje žrtev nasilja. Če je na eni strani resnica in na drugi laž, spravna resnica nikoli ne sme biti na sredini, kar je večna želja tistih, ki proti resnici nastopajo z lažmi.«

    ======

    Tako je.

    Nosilna hipoteza zadevne izjave SAZU izpred nekaj tednov o »spravi«, ki se kaže v zahtevi Izjave, da za bratomorni spopad med Slovenci »soodgovornost in krivdo nosita obe strani«, je neutemeljena in kaže na proces politične akcije ‘vseenačenja’ (smiselno po skovanki ‘vseglih’) že skoraj 30 let od ustanovitve te države. Medijska promocija termina »sprava« namreč sama po sebi ne pomeni, da gre po vsebini dejansko za pristno spravo.

    Slovenci bistvene vsebine zadevne politične akcije ‘vsegliharstva’, to je mnogo-desetletno prikritih okoliščin masovnih hudodelstev in še nikoli pretrgane sistemsko-strukturne rdeče niti slovenskega totalitarnega prokomunizma, sploh še nismo niti ugotovili.

    Ob neugotovitvi bremeneče vsebine so všečne akcije o “spravi”, ki še danes (2021 !) prizadetim Slovenkam in Slovencem novo-dvojno zapovedujejo, da »soodgovornost in krivdo nosita obe strani«, brezvsebinsko neutemeljene. Ta brezvsebinskost kaže na specifičen in hud problem v naši lastni mnogo-desetletno nepretrgani globoki prokomunistični indoktriniranosti še danes, to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije. Ta naša vsedla indoktriniranost, ne vidim izjeme, je tisti neusahljivi vir, ki sproža še danes akcije v smeri nadaljnjega samo-poškodovanja slovenskega naroda s političnimi akcijami posiljenih »formula(cij) za spravo«, ki so po pristni vsebini zgolj:

    • prvič: nikoli pretrgana prokomunistična rdeča nit cenzure, in
    • drugič: podtaknjena zapoved prokomunistično indoktrinirane sprave.

    • @ortikon 21. 4. 2021 ob 20:47: »Interni pisani ali nepisani zakoni slovenske komunistične združbe so mnogo hujši, kakor zakoni najbolj zadrte – resnične – MAFIJE. Velja stroga – dosmrtna – molčečnost. Na Zdenka Zavadlava, visokega funkcionarja Ozne, so ponoči streljali, ker se je po letu 1990 upal javno – s knjigo – spregovoriti o zločinih ozne in udbe.«

      ======

      Zgoraj primeroma izpostavljeni g. Zdenko Zavadlav, nekdanji pripadnik VOS in OZN, je na primer v pismu g. Ivanu Dolničarju z naslovom »Razmišljanje o zaroti molka« z dne 15. 2. 1992, ki ga je objavil v knjigi leta 2002, osvetlil, da sega problem nikoli pretrgane rdeče niti »zarote molka« od t.i. komunistične združbe do t.i. demokratske družbe, in sicer takole:

      »[zarota molka] Le-ta traja vse do današnjega dne. Vzdržuje se na razne načine in od raznih partizanskih veteranov, veteranskih organizacij, donedavna pa še od boljševistične stranke, policije in oblasti, režimskih zgodovinarjev in piscev ter javnih občil. Skozi skoraj pol stoletja pa je resnica tako ali drugače “pricurljala” na dan, pa se skušajo izvensodna streljanja tudi po koncu vojne vsaj prikazati v “pravičniški” luči, imena nalogo dajalcev in izvrševalcev pa zatajiti. […]
      Vse to so organizirana ali samodejna dogajanja v »zaroti molka«!
      Boljševistična družba propade. […] Prinesla je pobijanje, zatiranje, siromaštvo ter versko in narodnostno sovraštvo. Celo med svojimi pripadniki, kar seje na najgrozovitejši način zgodilo prav pri nas z Golim otokom. Druga plat medalje počasi prihaja na dan, za kar so zaslužni predvsem za resnico se boreči posamezniki. Oblast bolj sramežljivo sodeluje. Prav tako tudi nove demokratske stranke. Pravijo, daje to “brskanje po kosteh”. Prepustiti da gaje treba zgodovinarjem. Vsi pa pozabljajo, da je resnica potrebna za nas same in za bodoča pokolenja. Pozabljajo, da smo s partizanske in boljševistične strani skoraj petdeset let enostransko “brskali po kosteh”, zgodovino pa pisali prirejeno za eno stran. Mogoče bi bilo manj sedanjega brskanja, če ne bi bil večji del pisanja o teh zadevah v arhivih uničen ali pa mogoče še prikrivan. Zarota molka torej še traja tudi v demokratski družbi. Deloma tudi z njenim pristankom! […]«.

  3. Interni pisani ali nepisani zakoni slovenske komunistične združbe so mnogo hujši, kakor zakoni najbolj zadrte – resnične – MAFIJE. Velja stroga – dosmrtna – molčečnost. Na Zdenka Zavadlava, visokega funkcionarja Ozne, so ponoči streljali, ker se je po letu 1990 upal javno – s knjigo – spregovoriti o zločinih ozne in udbe.

Comments are closed.