Sprave ni brez naporov in žrtev

43
263

130702-MP_spravaOb nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči.

Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Čeprav korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, se je v slednji konflikt med obema stranema zaostril do te mere, da je prišlo do nasilnega obračunavanja in celo do množičnih pobojev. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem. To svetovnonazorsko razhajanje obstaja še danes in ker je povezano z nepredelanimi travmami iz polpretekle zgodovine, se sovražni odnosi in bolečine obnavljajo skoraj pri vsakem pomembnem trku v družbi, še zlasti, če ga podžigajo skrajneži z obeh strani. Skupnost je zaradi tega pogosto polarizirana in paralizirana. V takih okoliščinah prazniki postanejo čas, ko se napetosti zaostrujejo, ne pa priložnost za krepitev medsebojnih vezi in spoštovanja, obujanje skupnih spominov ter skupno izražanje veselja. Temu smo bili v Sloveniji pogosto priča v zadnjih dvajsetih letih, tudi ob zadnjem dnevu državnosti.

S sprejetjem ustave leta 1991 smo državljanke in državljani Slovenije različnih nazorov vendarle sprejeli dogovor o temeljnih vrednotah in načelih skupnega življenja. Kot je poudarilo slovensko ustavno sodišče pri svoji odločitvi o poimenovanju Titove ceste v Ljubljani, je človek in njegovo dostojanstvo središče nove ureditve. Iz spoštovanja telesne in socialne integritete sleherne človeške osebe izhajajo ostale temeljne vrednote: svoboda, demokracija in vladavina prava. Na tem temelju je po mojem prepričanju treba graditi tudi spravo.

Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice. Namen tega ni le lastno zavedanje svojih zgrešenih dejanj – še zlasti tistih, ki so povzročila trpljenje drugim – ampak gre tudi za to, da se o njih razpravlja, se jih obžaluje in se od njih odvrne. Naslednji korak na poti k spravi je prizadevanje za spoštovanje in ljubezen do nasprotnika, tudi do tistega, ki je povzročil krivice in rane. Ljubezen se konkretno najprej kaže v pripravljenosti za vživljanje v drugega ter za razumevanje njegovega stanja in pogleda. Gre za gledanje drug na drugega na podlagi enakega osebnega dostojanstva. Predvsem pa se ljubezen kaže v odpovedi oz. žrtvi v korist drugega, pri čemer je ljubezen tem večja, čim večja je žrtev. Odpuščanje pomeni odpoved negativnemu odnosu do tistega, ki je povzročil krivice in trpljenje; predstavlja napor in žrtev, saj zahteva premagovanje odpora in sovraštva, ki je v takih primerih običajna človeška reakcija. Na drugi strani tisti, ki je delal krivico, poleg tega, da jo popravi, lahko žrtvuje še kaj več, kar mu je zelo pomembno, za ponovno vzpostavitev zaupanja.

V spravnem procesu imajo pomembno vlogo javni obredi, pri katerih lahko žrtve krivic izrazijo svojo bolečino, tisti, ki so jih zakrivili, lahko izpovejo svoje pristno kesanje, celotna skupnost pa lahko ob tem doseže katarzo. Primeri takšnih obredov so npr. zasedanja komisij za resnico in spravo v Južnoafriški republiki po odpravi apartheida. Na ta način grehi in prestopki postanejo prepoznavni, posamezniki in skupnost pa lahko postanejo občutljivejši nanje ter se jim v prihodnje ognejo.

Na tem področju smo v samostojni Sloveniji vsekakor naredili premalo. Odgovorni na vodilnih položajih v politiki in civilni družbi te naloge niso prepoznali kot prednostno. Za ene je bila zadeva s spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu, 8. julija 1990, zaključena in so tovrstnim problemom kasneje odrekali visoko družbeno in politično relevantnost. Kot izraz takšnega pristopa bi lahko npr. šteli izjavo nekdanjega predsednika Türka o odkritju množičnega grobišča v Hudi jami. S pozivi v stilu »Pustimo te grozote za seboj in se raje posvetimo prihodnosti« želijo zagovorniki tega pristopa spravo doseči brez globlje refleksije, brez empatične komunikacije z drugo stranjo in brez pripravljenosti na večjo žrtev s svoje strani. Za druge bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu »oko za oko in zob za zob«. Svojo jezo, sovraštvo in bolečino zaradi krivic nasprotne strani, želijo potešiti z maščevalno silo. Čeprav se imajo mnogi pristaši tega pristopa za katoličane, pa pravzaprav ne zaupajo v Boga in njegovo usmiljenje.

Ko se bližamo obletnici prvega spravnega obreda, je priložnost, da prizadevanjem za spravo v slovenskem javnopolitičnem prostoru damo pomembnejše mesto na dnevnem redu in za premislek o tem, s katerimi konkretnimi pobudami oživiti spravni proces. Največjo odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši.

»Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5, 9)

Foto: fineartamerica.com

43 KOMENTARJI

    • Kaj in koliko pomeni ta stisk rok.
      Mogoče je samo preračunljiva predvolilna poteza!?

      Če bi Kučan pošteno mislil, kar javno govori, danes ne bi bilo delitev! Vendar je raje dosmrtni predsednik ZKS v ilegali.

        • Zdravko, ve se kaj je program stranke in po tem sprašjem. Ne zanima me, kaj si vi mislite, da leve stranke na skrivnem mislijo. Jaz sem, na primer levičar, sicer ne strankarski, pa mi na misel ne pride, da bi se zavzemal za revolucijo. Znebite se vsajenih prividov, Zdravko.

      • A je tovarišica Alenčica 27. aprila prepevala kontrarevolucionarno pesem Lepa si lepa si, roža Marija?

      • Sej se očitno vidi: še vedno imajo totalitarno oblast pod krinko demokratične oblasti. Takoj pa, ko pa formalno oblast izgubi ta mafija, pa se začne “vseslovensko norenje” od medijev, sindikatov, javne uprave, vojske, policije, do zadnjega bifeja.

    • sprava je dosežena

      vse ostalo je samo mešanje dreka s strani sdsovcev in nsijevcev ter drugih klerikalnih oslov

      • A to je zate sprava, da se v Dražgošah pa okrog prvega maja zganja komunajzersko sovraštvo do drugače mislečih?

        Sprave še ni. Sprava bo, ko boste komunajzerji priznali, da je komunizem zlo.

  1. Za pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev
    S pozivom k spravi in z gornjim pozivom, se glasi aktualno sporočilo članka v Delu 9. junija. Po vnovičnem obisku brezen z izvensodno pobitimi v Rogu in pri Konfinu, je moje mnenje, da je bilo zelo narobe, celo zločin, kot pravi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, da je partija med NOB oz. med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je namreč dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« O vsem tem se, sicer redko, a sedaj že javno govori, tudi slovenska zgodovinska stroka. Opomba; akademik dr. A. Bajt in tudi olimpionik, pravnik Leon Štukelj sta bila privrženca gibanja slovenskih četnikov,« kraljeve vojske v domovini«, kar se je lahko zvedelo šele po osamosvojitvi. »Kraljevo vojsko, plavo gardo«, četnike so partizani likvidirali v Grčaricah že l. 1943. »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija. Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini. To je jasno iz številnih Titovih ukazov in ukazov drugih poveljnikov ter iz ostrine boja proti četnikom. Danes na primer vemo, da so partizani in Italijani sklepali dogovore o prekinitvi spopadov, da bi medtem partizani likvidirali četnike«, je že pred leti dejal tud slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič.
    Lani na dan praznika Ljubljane, mesta zmagovalca, 9. maja, sem bil slučajno v glavnem mestu in to na Trgu republike, na nekdanjem dolgoletnem osrednjem slovenskem Trgu revolucije, če smem spomniti? Poslušam državni radio, kjer poteka oddaja o dnevu zmagoslavja v Ljubljani. Devetdesetletni partizanski major in komisar, pravnik dr. Vrhunec pove, kako so tedaj z zanosom korakali in jezdili na belem konju v Ljubljani, kot del zmagovite strani v boju s fašisti in nacisti. Verjamem mu, da je bilo to polno upravičenega zanosa in ponosa. Pove pa tudi, da do tedaj ni govoril o revoluciji. Po njegovi izpovedi o teh velikih dogodkih, ga na radiu dopolni še zgodovinarka. Ta pa pravi, takoj po prvih dneh zmagoslavja, je zmagovalna oblast nadaljevala z revolucionarnimi dejanji, ki so bila že izvajana med NOB, to je žal tudi z likvidacijo, eliminacijo vseh še potencialnih nasprotnikov nove revolucionarne oblasti. Takoj je utrjevala enopartijski sistem po sovjetskem vzoru.
    Tudi tako se občasno le izve prava in logična resnica, čeprav se zgodovina žal še vedno drugače uči in promovira, kot češ, revolucije ni bilo, in ni bilo protirevolucionarjev, bili so samo okupatorji in njihovi hlapci, izdajalci, ki jih je tedanja komunistična oblast le (ne) upravičeno izvensodno po vojni pobila. Bivši predsednik države Milan Kučan pa je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; NEDELO, 9. julij 2000. Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija je bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame?
    Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu. Podal je upoštevanja vredna mnenja: « »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Zato je še kako aktualen poziv iz Roga, naj oblast kljub krizi poskrbi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev.

    • Zavezniki so se 1944 odločali o pomoči četnikom ali komunistom.
      Ker so dobili zlagane podatke, kjer so celo rezultate četnikov pripisali partizanom in precej povečali zlagali moč komunistov in zaradi Titovih obljub, so se odločili za pomoč komunistom. Četniki so 1944 ostali sami in brez pomoči, ker komunisti niso želeli tekmeca so jih zavedno izrinili v roke okupatorju.

      Zavezniki so komunistom dostavili ogromne količine obutve, oblačil, opreme, orožja in 700 radijskih oddajnikov. Partizanom so nudili letalsko podporo. Po napadu na Drvar je Tito pobegnil v Bari Italija. Da bi mu omogočili vodenje v domovini so zavezniki osvobodili najbolj oddaljen otok VIS, kamor so angleške križarke prepeljale koministični štab s Titom in tam mu nudili vso vojaško zaščito.
      Titove obljube so se izkazale za lažne, še posebej ko so Ruske vojaške sile 1944 osvobodile Beograd in je Tito odletel v Moskvo k Stalinu po navodila.

      • Četniki so izgubili zavezniško podporo zaradi odkrite kolaboracije z Nemci v večih primerih leta 1942, 1943…Posebej pomembno vlogo sta imeli bitki na Neretvi in kasneje Sutjeski. To je dokumentirano in je tudi rezultat zavezniške obveščevalne dejavnosti (ki je verjetno ni mogoče prišteti med komunistično zaroto).

      • So bili četniki Draže Mihajlovića, ki so bili prvi borci proti okupatorju in so bili četniki drugih vojvod, ki so v mestih pomagali okupatorju.

        Britanski in ameriški obveščevalci so imeli težave, če so pošiljali domov objektivne informacije. Če pa so domov pošiljali prikrojene pro-socialistične informacije pa teh težav pri vojski KPJ ni bilo.

        Dokazi vedno bolj kažejo, da so bili vodilni oficirji britanske in ameriške obveščevalne agencije prokomunisti oz. celo komunistični agenti oz. zelo naklonjeni socialističnemu gibanju. Anglija je imela že pred vojno močno socialistično gibanje, eni so se navduševali za komunizem, drugi pa za domači socializem tipa hitlerjevaga nacional-socializma. O tem veliko piše akademik dr. Aleksander Bajt v knjigi Bermanov dosje, kjer navaja tudi imena teh ovicirjev od katerih je bilo nekaj kasneje aretiranih, ker so delali za sovjetsko zvezo, Moskvo.

        • To je že itak znano, da je bil dejansko socializem/komunizem povsod po svetu takrat zelo popularen.

          Takrat je marsikdo celo verjel v neko izvedbo demokracije in socializma/komunizma.

          Šele v 70ih letih se je začelo spreminjati, ko so se začele kazati tudi slabosti socialističnih ukrepov v kapitalističnih državah.

  2. “je moje mnenje, da je bilo zelo narobe, celo zločin, kot pravi pokojni akademik”

    Je tvoje mnenje kot ptavi akademik? Torej Franc, ti si en slab slovenski novinar. Tu in tam ustreliš nekaj kar ti objavijo, vmes pa se usajaš po komentarjih, čeprav nimaš nobenega mnenja. Get a life!

    • Da Zdravko, to je moje mnenje! To je skoraj vsakemu jasno na podlagi gornjega zapisa.
      Zdravko lepo prosim sporočite ali navedite vaša objavljena mnenja, seveda s polnim naslovom.

  3. Zdravko, jasno ste povedali vaše anonimno mnenje.
    Hvala, res komunistom ne sežem do kolen.

  4. No, ja, delati za mir ne pomeni konstruirati ekvidistanco tam, kjer je ni.

    Mislim, da bi zelo težko našli argumente za to, kar trdita naslednja dva stavka (če naj namreč trdita kaj o kakšnih konkretnih ljudeh v današnji Sloveniji v zvezi z medvojnimi in povojnimi poboji):

    Za druge bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu »oko za oko in zob za zob«. Svojo jezo, sovraštvo in bolečino zaradi krivic nasprotne strani, želijo potešiti z maščevalno silo.

  5. Med zločincem, ki ni obsojen, ki se sploh ne kesa zločina in njegovo žrtvijo ne more biti sprave. Šele, ko se bomo zločinca obsodili, se lahko začnemo pogovarjati o spravi. In pa … Katoliška Cerkev ne more biti sogovornik v tej spravi, saj je bila večina partizanov … katoličanov!!! Zato trdim, da je škof Šuštar, ko v Rogu “delal spravo”, naredil veliko in nepopravljivo škodo.

    • >”Med zločincem, ki ni obsojen, ki se sploh ne kesa zločina in njegovo žrtvijo ne more biti sprave.”

      Recimo, da se (konkreten) zločinec kesa (torej je pripravljen opraviti primerno pokoro). Tak zločinec je po mojem mnenju pripravljen na spravo, čeprav še ni bil obsojen. Vprašanje je, ali moramo od tega zločinca (recimo da ni javna osebnost) zahtevati, da se samoovadi in se tako izpostavi vsej javnosti.

      Od zločinca, ki se ne kesa, nima poponoma nobenega smisla pričakovati sprave. Itak bo sojen ob svojem času. Kdor čaka na spravo s temi (konkretnimi) zločinci, je lahko samo bedak.

      • Berem: “Kdor čaka na spravo s temi (konkretnimi) zločinci, je lahko samo bedak.”

        Ali pa poslan kot diverzant na nasprotno stran.

  6. Gospod Plešej, pravite:

    “Čeprav korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, se je v slednji konflikt med obema stranema zaostril do te mere, da je prišlo do nasilnega obračunavanja in celo do množičnih pobojev.”

    Liberalci in klerikalci. Vneto so zagovarjali vsak svojo usmeritev. Imeli so vsak svoja društva in glasila. Tu ne vidim problemov. Tudi nagajali so si(npr. škofu Jegliču pri ustanavljanju prve slovenske gimnazije), groženj s smrtjo (atentatov, ugrabitev, ipd.) pa ni bilo. Vsaj jaz jih ne poznam. Menim, da “klasični” liberalci in klerikalci nimajo nič z nasiljem, ki se razplamtelo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.

    Sprašujem: Od kod naenkrat zamisel, da rešiš zadeve z nasiljem?

    • Nasilje je, če dva stepeta. Atentatom, trojkam, skrunitvam grobov, množičnemu linču, temu ne moreš več reči nasilje. To je revolucija. Odreči se morajo revoluciji in vse bo ok. Najprej Kučan, potem naprej, Stanovnik, major R. …
      In potem bo NOB lahko spet tam, na zavezniški strani. Ampak tega ne bodo nikoli storili, dokler jih ne bo zgodovina izbrisala.

      Mi pa medtem glejmo da se ne pokončamo. Sovražnost desnice, podpiranje državnega terorja na desnici, so stvari zaradi katerih desnica ne pride nikamor. Brez boja za svobodo, pravico, vladavino prava, bodo komunisti skoz na oblasti. Takšna desnica je invalid brez rok.

    • V resnici je res tako, da so nas levaki očitno uspeli zmanipulirati in nas lažno prepričati, da se je razkol – torej sovraštvo med poloma – začel že pred vojno.

      Dejstvo pa je, da je takrat obstajal čisto običajno demokratični pluralizem, pri čemer je treba upoštevati dve stvari – prva je, da je bil center bistveno bolj desno, kot je danes. Po drugi strani pa ni bilo toliko politične korektnosti, kot je danes, ko moraš vse stvari zaviti v celofan, sicer je že nestrpnost.

      Komunizem je pa povzročil pravi razkol, torej sovraštvo med taboroma. Pri čemer je seveda iz komunizma izhajajoča levica tista, ki ne sprejema drugačnega mnenja in že ljudi z drugačnim mnenjem ožigosa za krivce za razkol.

  7. Pomenljivo je, da levi časopisi skorajda ne pišejo o spravi in še to površinsko, namesto, da bi se poglobili v to, kako morajo udeležnci razmišlati in ravnati, da se lahko spravijo.

    Očitno nimajo iskrene želje do sprave.

  8. Tale prispevek o spravi je soliden in strokoven, ko opisuje proces sprave v družbi in med dvema osebama, sploh skozi psihološke in duhovne poti.

    Glede spajanja te teorije z realnostjo v Sloveniji pa je rahlo vsegliharski in močno naiven. Ker ne upošteva treh aksiomov:
    1. komunisti so psihopati in so že idejno delovali na pobijanju demokratičnih, inteligentnih, vplivnih rojakov
    2. komunisti so pobijali demokrate, ne samo katolike in “domobrance”, temveč tudi kmete, obrtnike, delavce, socialdemokrate, TIGR – skratka vse, ki so razmišljali s svojo glavo. Komunisti so Italijanom izdali dobrih 1.000 oficirjev Yugo kraljeve vojske, da so eleminirali inteligenco kot je Stalin pobil v Katynu cca 10.000 oficirje in rezervnih oficirjev Poljske armade.
    3. 75 let okupacije pod komunizmom je prineslo, da imamo NENORMALNO državi in NENORMLANO družbo, ki jo vodi močna psihopatska mafija ob podpori večine opranih in od državnega denarja ( birokrati, sinekurci državnih podjetij) državljanov.

    Dejstvo je, da smo danes okupirani od večine komunističnega folka ( vraževerje da Država odrešuje človeka in družbo, veliko birokracije, podržavljeno gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo in mediji: beri v lasti mafije).

    Dejstvo je, da ne poznam niti enega komunista, ki bi se ob vseh zablodah komunizma in ob vseh zverinskih množičnih zločinih kakršnih človeška civilizacija ni nikoli prej doživela SPREOBRNIL iz satanskega vraževerja, ozdravil zasvojenosti, humaniziral.

    • Pavel, morda imate pod vsako točko prav, pa vendar ostane še ena točka, ki bi jo bilo treba upoštevati, če želimo razumeti komunizem, komuniste in obdobje komunistične države in ostati pošteni kritiki. Ta točka je dejstvo, da so se komunizmu pred II. vojno pridruževali predvsem izobraženi in požrtvovalni ljudje (povsod po svetu), ki so si prizadevali za pravičnejšo družbo. V partizane so šli in z OF sodelovali skoraj vsi vidnejši umetniki, znanstveniki, inženirji, izobraženci in zavedni Slovenci. Na protikomunistični strani se lahko pohvalijo le s skoraj mladoletnim Balantičem. Ravno tako so izobraženi in ustvarjalni ljudje zavestno in množično sodelovali pri gradnji nove družbe. Zaradi vseh teh ljudi, ki so bili prepametni, da bi bili zapeljani in nemočne lutke v rokah komunistov, je nepošteno vsevprek pljuvati po obdobju komunistične države.

      • To se tudi jaz sprašujem, ko vidim človeka pri 40ih ali 50ih letih, ki je izredno pameten na svojem poklicnem tehničnem področju. Vraževerno pa veruje v socializem. Le kje ima pamet?

        Odgovor se skriva v tvojih navedbah, da se je komunizem boril ( z lažjo, ropi in množičnimi – industrializiranimi umori) za “pravičnost”.

        Dejmo si bolj to lažno pravičnost pogledati in kateri vzgibi so zadaj. Torej ima tudi danes vsak človek sredi ulice iz “socialne pravičnosti” tebe na ulici ustreliti, ti vzeti denarnico, ostalim ljudem pa bo skozi stisnjene zobe sovražno siknil: to je bil sovržanik, izdajalec.

      • Tone, ti absolutno preveč idealiziraš vse stvari.

        Ni res, da so se komunistom pridružili predvsem izobraženi, ampak predvsem neizobraženi delavci.

        Bili so tudi nekateri izobraženi, ki so naivno verjeli v idealni svet, ki pa se je porušil.

        • Med umetniki, znastveniki, filozofi in drugimi je prav težko najti tiste, ki so še danes pomembni, pa niso vsaj simpatizirali s komunističnimi idejami. Na resnejših evropskih in ameriških univerzah imajo še dandanes katedre za marksistične študije.

      • Če je nekdo izobražen še ne pomeni, da je moder, in da se vedno odloči pravilno. Tudi, če je požrtvovalen, še ne pomeni, da se prizadeva za plemenite cilje.
        Že pred vojno so tudi v Evropi obstajali izobraženci, ki so po začetnem navdušenju nad komunizmom, razočarano ugotovili, da so njegove obljube prazne (A. Gide je bil zelo razočaran po vrnitvi iz Sovjetske zveze – roman Retour de l’U.R.S.S.).

        Da boš bolje spoznal protikomunističo inteligenco in kulturnike, sem napisal kratek seznam.
        Tine Debeljak,Milan Komar, France Kremžar, Franc Jeza, Aleš Ušeničnik, Ivan Hribovšek, Lambert Eherlich, Odon Peterka, Primož Ramovš, Zorko Simčič, Mirko Javornik, Narte Velikonja

        Nikoli ni prepozno za razširitev obzorij.

  9. Hotel sem samo na ta forum vnesti malo človečnosti in razuma. Samo ideološko zaslepljen človek lahko najde v Sloveniji koga pri zdravem razumu, ki dela na tem ali si želi, da bi se vrnil komunizem ali bivša Jugoslavija. Samo zdravo pa je lahko, če priznamo, da je prej bilo tudi kaj dobro ali celo boljše kot zdaj. Tako razmišljanje lahko izpodbudi k izboljšanju današnjega stanja v družbi. Preprost račun, ki upošteva, koliko je bilo partizanskih borcev, koliko podpornikov OF in koliko članov partije, nam pove, da so bili na partizanski strani večinoma verni kristjani. Taki so ostali tudi po osvoboditvi. O tem cerkev noče že 50 let slišati nič. Opozarjam samo na to, da gre pri desnici, vsaj tisti, ki se veže na Janšo in cerkev za razčlovečeno ideologijo. K sreči večina ljudstva niso osli. Zato so razpravljavci na tem forumu prepričani, da je večina ljudi še vedno zapeljanih in slepih in so nesrečni in obupani zaradi tega. Dejansko pa večina ljudi samo misli s svojo glavo in premore dovolj poštenja in človečnosti.

    • Tone, vi ste še mlad. Vi ste zapeljani z romantično platjo uporništva. In to je čisto vredu. Ne vidite pa celotne slike. To je, da oblast ni romantika. Ne skrbite toliko za desnico. Če se ne bo uredila, bo propadla. Glejte raje, da vas komunisti ne odpeljejo s seboj v brezno. To je danes največja nevarnost. Varujte se teh “zavednih”. Zdesetkali so narod, uspešni so bili dokler se je dalo suženjstvo poganjati z romantičnimi ideali o boljši družbi. Ostale so današnje ruševine. Kmetijstvo na najnižji točki, 50% industrije v državnih rokah, propada, politično smo globoko zabredli v sramoto, pravosodje pod nivojem. Kar so ustvarili puhti vsak dan, kot v prejšnji Jugoslaviji.

      • Na natanko enak način kot vi Zdravko, so razmišljali tisti, ki so vero razglašali za opij ljudstva. Ideološko.
        Sicer pa hvala zakompliment, da se vidi, kako sem na stara leta ohranil mladost duha.

    • Tone vidim, da si spremenil taktiko in poskušaš izpasti bolj zmeren.

      Težava je v tem, da še vedno uporabljaš iste manipulacije. Kaj pa je bilo v komunizmu tako dobrega, da je bilo boljše, kot v kapitalizmu? Zaenkrat nihče ni znal povedati ničesar – lagodno življenje na puf ne šteje.

      Poskušaš idealizirati OF s tem, da rečeš, da so bili noter partizani, Cerkvi pa pripisuješ stvari, ki niso resnične.

      In seveda desnico demoniziraš z razčlovečenostjo – seveda neupravičeno.

      Dejstvo še vedno ostaja, da so komunajzerji zlorabili vojno za zločinsko revolucijo, da je bil sistem totalitaren in je pobil ogromno nedolžnih itd…

      Predvsem pa ni desnica tista, ki bi bila skrajna. Levica je tista, ki demonizira drugačne samo zato, ker niso njihovi. Poleg tega levica noče niti priznati tega, da je bil režim totalitaren.

      • Nobene taktike nimam, nezmernosti pa v mojih izjavah nisi mogel zaznati, zato tudi ne morem postati bolj zmeren. Samo kaka dejstva, ki se jim na tem forumo izogibate kdaj pa kdaj navedem.

        • Imaš imaš taktiko, ki sem jo pravočasno spregledal.

          Ko si opazil, da tvoj radikalizem ne prime, si poskušal s tem, da drugim očitaš okrutnost, sam pa jokaš za človečnostjo, ki je na naši strani po tvoje baje ni, in bogi komunajzerji, ki so žrtve napadov.

          Ti pa ne navajaš dejstev, ampak laži.

          Verjamem, da imaš sebe za zmernega, si pa v resnici skrajnež.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite