Sprava: katera pot do resnice je prava?

11
391
Foto: fineartamerica.
Foto: fineartamerica.

Sedemdesetletnica konca druge svetovne vojne pri nas plaho spodbuja nove ali oživlja že znane spravne pobude. V poplavi že poznanih in nekaterih ponovljenih ocen naše državljanske vojne je tu in tam kaj novega. V tem smislu je potrebno omeniti pobudo predsednika Republike, ki je pred kratkim pred skupino mladih soočil predstavnika partizanske veteranske organizacije in predstavnika Nove slovenske zaveze. Začetek je, upam, da bo sledilo tudi nadaljevanje, ki bo bolj vsebinsko, odgovorno in iskreno.

Nova slovenska zaveza je marca sprejela Resolucijo o vprašanjih slovenske zgodovine in sprave slovenskega naroda. Gre za kakovosten tekst z bistveno ugotovitvijo, “da je bila revolucija za slovenski narod ne le zgrešena, temveč zavrženja vredna zabloda”. Navaja vrsto pričakovanih ukrepov Vlade in Državnega zbora, ki so potrebni in razumni. Toda resolucija ima tudi nekaj slabosti.

Izjava “društva, ki brani temelje vrednote krščanstva” ne vsebuje niti vrstice samorefleksije. Ob seveda nesorazmerno večji krivdi komunistične strani in že plačanem krvavem davku protikomunistične strani resolucija pozablja, da so bili tudi s te strani storjeni zločini. Del protirevolucionarne strani je v določenih obdobjih šel preko meja moralno sprejemljive (in v večjem delu Evrope prakticirane) tehnične kolaboracije, čeprav je res, da nikjer drugje v Evropi, “odporniško gibanje” ni tako grobo uveljavljalo revolucionarnih ciljev kot v Sloveniji, npr. že takoj na začetku vojne, z več kot 1.000 pobitimi nedolžnimi posamezniki in celotnimi družinami v letih 1941 in 1942. Do svojih zločinov ali napak se morajo dediči protikomunistične strani, če naj bodo etično dosledni, distancirati. V tej zvezi bi želel opozoriti na zelo kakovosten in uravnotežen tekst Marjana Eiletza, v katerem ta o domobranski prisegi pošteno pove: “Ta boleča tema je bila takrat za nas hud izziv, ker je bilo večina naših edinic nasprotna prisegi in pripravljena za umik v gozdove, ker se niso hoteli udeležiti te od Nemcev izsiljene prisege. Precej literature je na naši strani napisane o tej temi, a končno, ko je za las manjkalo, da se domobranci umaknemo v gozdove, so nas naši vodje pomirili, da ta prisega, ker je izsiljena, ni veljavna.”

(Bi bila naša zgodovina drugačna, če bi deset tisoči namesto v kraških jamah in rudniških jaških končali v gozdovih, zelo mogoče v boju proti združenim partizanskim in okupatorskim silam? Bi bila naša resnica danes lažja?)

Škoda je, da resolucija ne omeni močnih demokratičnih in patriotičnih prvin zgodovinske Slovenske zaveze – celo slovenska Wikipedija, korektno navaja, da je šlo za organizacijo, katere namen je bil nekomunistični odpor proti okupatorju, Marjan Eiletz pa pomembno opozarja – podobno kot omenjeno geslo slovenske Wikipedije –  da so v Slovenski zavezi poleg “klerikalcev” sodelovali tudi liberalci.

V istem besedilu Marjan Eiletz piše: “Domobranci smo bili v gotovem trenutku prisiljeni izbrati edino realno možnost preživetja med dvema zverinama, faši-nacizmom in komunizmom. Zaupali smo našemu ilegalnemu vodstvu, da so zahodni zavezniki dobro poučeni o našem položaju, pa menda ni bilo pravega stika na pravem forumu. Komunisti so znali odlično manevrirati v kalnem. Tudi smo upali, da bodo zavezniki napravili invazijo v Istri in bi se mi takoj spopadli z Nemci in pomagali zahodnim silam pri napredovanju. Komunisti so bili absolutno proti tej invaziji in bi se v tem slučaju skupno z Nemci začeli boriti proti zaveznikom. Pa so zavezniki sklenili drugače in se je ves položaj spremenil”. (Polkrepki tisk Matevž Sedej.) Do teh (političnih) napak naših vodij, ki so navsezadnje posredno pripomogli k poboju deset tisočih domobrancev se mora takšna resolucija znati opredeliti.

Opozarjam tudi na dilemo izvirajočo iz Resolucije: predlagani ukrepi so težko uresničljivi. Resolucija sama ugotavlja, da smo, žal, podvrženi “politično podprtem[u] in vsesplošno uveljavljanjem[u]  nadaljevanju tolmačenja, da je protirevolucionarni boj zgodovinska napaka, izenačena z izdajo lastnega naroda” ter da današnja slovenska družba “ne zmore notranjega konsenza o vrednotenju komunistične revolucije”. Kako bi torej mogli pričakovati, da bi Vlada ali Državni zbor prišla do drugačnih zaključkov in sprejela sugerirane ukrepe?

Komunistični “Osvobodilni fronti” je namreč lepo uspel eden izmed ciljev: z manipulacijo in odstranitvijo nasprotnikov po vojni je dejansko spremenila narodni značaj Slovencev na način, kot ga ugotavlja Resolucija. Zato vladne ali tudi parlamentarne večine za ukrepe, ki jih pričakuje Nova slovenska zaveza ni in je verjetno še dolgo ne bo. Kaj nam je torej storiti?

Morda je pot do resnice potrebno ubrati drugače (ali vsaj vzporedno dosedanjemu iskanju). Morda je potrebno namesto “mahanja z resnico”, ki je Slovenci danes niso sposobni sprejeti (ali pa je – bodisi zaradi lastne krivde ali zaradi Stockholmskega sindroma žrtve – nočejo sprejeti) začeti pri elementarnejših vprašanjih: prebuditi sočutje, sočutje do neznosno krutih usod pobitih deset tisočih, do pregnanih, izseljenih in tudi doma zatiranih. Sočutje smo menda Slovenci še ohranili? Prikazati, da so bili t.i. “izdajalci” v resnici in v veliki večini srčni, dobri slovenski ljudje, ki so se jim zgodile strašno hude reči. Saj nam v prvi vrsti gre prav zato, mar ne – da jim vrnemo človeško in narodno dostojanstvo?

V tem smislu naša narodna manjšina, ki zaobjema katoliško, konzervativno, protikomunistično, dela napako, ko ne pokaže dovolj žara do pobude, ki prav na ta način pristopa k iskanju resnice. Govorim o pobudi Resnica in sočutje 1945 – 2015, v podporo katere “naše” institucije, žal, niso dvignile glasov ali zbirale podpisov, in je “naši” mediji niso postavili na prve strani.

V tem smislu tudi ni na mestu zadržanost Nove slovenske zaveze oz. dela naše pomladne srenje do poskusa Nove Slovenije, da vsaj delno uredi vprašanja grobišč. Sicer se tudi tu stališča zbližujejo, kar je hvalevredno. Kar stranka predlaga je korak naprej, vsaj korak naprej v sočutju. Za resnico bo pač potrebno več kot lahko dá pozitivno pravo.

Na resnico bo potrebno Slovence šele pripraviti, sožitje potrebujemo že danes. Kajti razmere, v kakršnih je danes Evropa (ekonomska kriza, populizmi, zapiranje evropskih držav vase, kriza evropske identitete…) so pisane na kožo revolucionarjem. Te pa, kakor je odlično pokazal Marko Jerina, tudi že imamo.

 

11 KOMENTARJI

  1. Se strinjam, da je zanesljiva pot do sprave le sočutno človekoljubje, ne pa borba za resnico.

  2. Zgodovina med 1941 in 1945 je še danes slikana preveč črno-belo.
    In dokler bo tako, sprava ne bo mogoča.

    Tako kot se je večina partizanov borila za svobodo, tako se je večina domobrancev borila za domovino.

    Za vodstvo enih in drugih pa žal tega ne morem trditi.
    Tako je vodstvo partizanov po vojni pobilo celotno nasprotno vojsko (običajna “praksa” je ta, da poveljnikom nasprotne vojske sodijo in jih običajno tudi usmrtijo – navadno vojsko pa pošljejo domov), ker so bili domobranci ob koncu vojne pač na strani poražencev. In ta povojni zločin je velik madež na celotni partizanski vojski, saj se je zločinska odločitev posameznikov nekako prenesla na vse partizane, ne le na tiste, ki so o tem odločali (in na njih, ki so dejanski zločinci, ni naš sodni sistem pokazal še do današnjih dni).
    Dokler bo temu tako, bo partizanski boj omadeževan s krvjo nedolžno pobitih domobrancev po vojni (brez sodbe, brez možnosti obrambe pred sodiščem).
    Brez te odgovornosti o dejanskih krivcih za povojne poboje pa sprava ne bo mogoča!

  3. Do teh (političnih) napak naših vodij, ki so navsezadnje posredno pripomogli k poboju deset tisočih domobrancev
    ========================
    Sočutje ne bo rešilo nič. In tudi ne more rešiti nič.
    Nesposobnost tedanjih političnih vodij je verjetno legendarna, vendar je povsem napačno sklepati da so “posredno pripomogli k pobojem” po vojni.
    Po eni strani je bila (posthumno!) razglašena javna amnestija, po drugi strani tajne likvidacije in pobeg sto tisočev ljudi iz države.
    Enako kot se je po zažigu škofa Vovka Kardelj “opravičeval” za ekces, kot je rekel, zraven pa jim je bilo prav tako.
    Za izvajanje terorja je bilo to nujno. In teror je bil edini način, da se je revolucija obdržala. V nobeni demokraciji komunisti ne bi vzdržali na oblasti. V Italiji so vladali eno leto, potem pa nikoli več.

    Vzrok za povojne poboje ni neka “narodna izdaja” ampak čiščenje protirevolucionarjev. Takrat je bila reakcija največji problem in “državni sovražnik” številka ena.

    Sočutje pa je spet ena naša politična “legendarna neumnost”. Tako kot domobranstvo pod Hitlerjem. Vsem je jasno, da splošno masovno sočutje ni možno. Samo jezik se da vrteti v nedogled na ta račun. In spet se bo krivda zvrnila na narod.

  4. O legendarni nesposobnosti naših politikov bi se lahko pisalo knjige. In morda bi bilo dobro, da bi se kaj naučili. Čeprav bi morali že kaj vedeti.
    Sem sodi tudi legendarno slovensko špekulantstvo. Borili so se proti komunizmu, a nič niso imeli proti AVNOJu in izgonu kralja iz države. Še danes je to vsem prav. Takšno politično špekulantstvo je raj za komuniste. Oni namreč varajo bolje.

  5. Spoštovani avtor!
    Lepo povedano, toda izgleda kot, da ste prišli iz Lune. Očitate NSZ pomanjkanje samorefleksije, toda to naj velja za obe strani. Na srečanju predsednika in obeh trenutnih vodij sprtih strani na škofijski gimnaziji je g. Peter Sušnik izjavil, da je bila prisega domobrancev v tistih razmerah napaka, nasprotna stran pa se ni distancirala od atentatov 1941-1945 in nato do barbarskih pobojev. Za resnico okoli tega vendar gre in za rezultate njihovega boja. Komunistična stran je z padcem berlinskega zidu poražena (pri nas pa še vztraja), domobranska stran pa dokazuje vrednote, ki so pripomogle k njihovi vrednotni dobronamernosti in so celo v tujini dokazali svojo demokratičnost in domoljubje in rodoljubje.
    Leta 1991 so ob ustanovitvi SSK bili za spravo v resnici in tudi preko svojih vlad podprli osamosvajanje in nasprotovali agresiji JLA.
    Revolucionarna stran pa ni bila pripravljena sestopiti z oblasti, ampak kljub padcu berlinskega zidu vztraja na zlaganosti in grobosti.
    Gibanje Resnica in sočutje dokazuje, da katoliška stran živi v spravi z ljudmi in Bogom, pričakuje pa priznanje resnice Kajna, kajti tedaj se bo “legija” pobitih zbudila in vstajenja dan ji zažari. In mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko !!!!!!!
    Bog blagoslovi Slovence in omogoči zdravo pamet za uvid resnice in potrebno možnost za sožitje vseh. !!!

  6. Takimle noname avtorjem bi priporočil, da grejo svoje vsegliharstvo najprej prodajat med naciste in jude. Mogoče bodo tam dojeli, kako kratke in nesočutne pameti so. Pa naj se jim jezik se tako svaljka v sladkem razpredanju. Skratka, vtis je ravno tak, kot bi bral razvpito nekdanjo spravašico.

  7. Če je pred vojno veljalo za normalno, da je (masovni) umor nekaj absolutno zavržnega, pa danes in tukaj vsak poskus moralne obsodbe masovnih pobojev 1941-46 obvelja za premetavanje kosti, vredno posmeha in zavračanja. Mnogi od nas smo tak posmeh in zavrnitev doživeli sami od inteligentnih, odraslih, družbeno funkcionalnih ljudi, s polno priznano moralno integriteto, morda celo od prijateljev. Mene osebno prav ta naša neznosna lahkost sprejemanja zločina bibličnih razsežnosti najbolj fascinira in hkrati najbolj straši. In iz nje izhajajo vse naše današnje in prihodnje težave.

    Problem smo res mi, ne politiki in država. Slednji so le posledica. Ampak problem ima svoj vzrok in ta je v dejstvu, da je bila definicija normalnosti v preteklih zadnjih 70 letih povsem spervertirana. Komunizem je povzročil najhujše zlo prav s tem, ko je narodu spodrezal moralne temelje. Po letu 1990 smo zamudili priložnost, da bi te temelje obnovili z lustracijo sodstva, medijev, šolstva. Temu se je žal pridružila še Cerkev, ki se je ne vem zakaj pustila zvleči v past materializma in se s tem v precejšnji meri onemogočila kot močan družbeni dejavnik – ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali.

    Iz aviona je danes vsakomur očitno, da tako ne more iti več naprej – ta pot vodi v propad naroda in države. Vprašanje je, kaj storiti. Sam menim, da je odgovor v aktivnem državljanstvu. Dovolj je bilo smiljenja samim sebi, pritoževanja nad pristranostjo medijev, momljanja v brado ob ideoloških posegih v šolstvo in družino. Odgovor nam kažejo na primer vztrajniki pred Vrhovnim sodiščem. Režim se bo zagotovo nehal sprenevedati, ko nas bo jeznih, razočaranih in glasnih nekaj sto tisoč namesto nekaj sto.

  8. 97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej.
    Tako pravi prvi pravi popis. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev.
    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
    To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave. Tudi o tem, zakaj imajo mnogi upravičene zadržke praznovati zmago rdeče armade v Moskvi?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite