Sprava brez sprave

64
526

roke stiskVprašanje sprave v slovenskem prostoru še vedno ostaja nerešeno. Pri nas spravo vsaka stran pravzaprav razume popolnoma drugače, kar zagotovo ne more prispevati k »pomiritvi duhov«. Za (nekdanje) komuniste, našo levico, pomeni sprava predvsem nedotakljivost zgodovine, kot jo je napisala povojna revolucionarna stran, prenehanje »preštevanja kosti« ter iskanja odgovornih za med in povojno nasilje. Sprava bo po njihovem dosežena takrat, ko bo protirevolucionaren tabor priznal, da je kolaboriral z okupatorjem in bo prevzel nase odgovornost za med in povojne poboje, ki jih je sicer izvajala partizanska stran. Na drugi strani pa demokratičen meščanski tabor, ki je bil med vojno zaradi partizanskega nasilja in komunistične revolucije prisiljen vzeti v roke orožje, spravo vidi predvsem v tem, da se dostojno pokoplje številne žrtve tega nasilja, da te žrtve dobijo imena in pravico do groba, zločinci pa vsaj pred zgodovino, če že ne pred sodiščem (večina jih je že mrtvih ali pa v visoki starosti) prevzamejo odgovornost za poboje in druge zločine, ki so jih izvajali nad lastnim narodom.

Glede na tako različne poglede, kaj naj bi sprava pravzaprav sploh pomenila, je jasno, da bo do nje prišlo zelo težko, pa tudi ne prav kmalu. Obstajajo sicer nekateri poskusi, da bi se pogledi na spravna dejanja zbližali, vendar večina od njih kaj klavrno propade. Eno izmed takih poskusov je bil v zadnjem času (izsiljen) javni natečaj za postavitev spomenika žrtvam vseh vojn, ki naj bi stal na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vendar je spomenik že s tem, da se je z napisom »žrtvam vseh vojn« distanciral od največje tragike v slovenski zgodovini, izgubil vsako spravno ali moralno vrednost. Da spomenik, kot je bil zamišljen, ne more prispevati k pomiritvi v slovenskem narodu, so se strinjali tudi udeleženci posveta, ki ga je v začetku tega tedna organizirala Socialna akademija. S posvetom je sicer akademija želela odgovoriti na vprašanja, »kako si različni akterji spravnega procesa predstavljajo spravo in kakšno vlogo ima pri tem umetnost«. Verjamem, da so imeli organizatorji dobre namene, ko so se lotili tega projekta, obžalujem pa lahko le, da so kot govornico na posvet, ki naj bi predstavljal košček mozaika pri tlakovanju poti do sprave, povabili gospo, ki je v zadnjih dveh desetletjih pravzaprav največ prispevala k temu, da se je prepad med obema stranema samo še povečal. Ne upam si pomisliti, da bi Spomenko Hribar vabili predvsem zato, da bi postal dogodek za širšo javnost bolj zanimiv in privlačen. Sprava je namreč preveč velika in preveč odgovorna naloga, da bi se smeli z njo poigravati zgolj zato, da bi si zagotovili poln avditorij. Prav tako si ne morem misliti, da bi organizatorji ne razumeli vloge Spomenke Hribar v slovenskem prostoru. Na posvetu je sicer sodelovalo šest govornikov, vendar bi na tem mestu želela izpostaviti predvsem izvajanje Spomenke Hribar, v katerem je bilo tako, kot v njenih preteklih nastopih, moč čutiti sovraštvo do desnice in do Cerkve, njene trditve, ki jih je tako vehementno izjavljala, pa, če jih merimo s tehtnico resnice in pravice, niso imele v sebi nobene vrednosti.

Uvodoma je Hribarjeva poudarila, da spomeniku, kot je zamišljen, nasprotuje, saj gre »bolj za spomenik današnji slovenski razdeljenosti kot pa spomenik preteklosti«, s čimer se sicer strinjam. Sama je predlagala (že v knjigi Krivda in greh), da bi morali postaviti obelisk, na katerem bi pisalo, da so »umrli za domovino«. Na posvetu je pojasnila, da bi bil tak napis najboljši, saj zajema tudi vse žrtve druge svetovne vojne in po njej. Vsi, ki so umrli, tudi tisti, ki so kolaborirali, so umrli »vsak za svojo domovino« je zatrjevala Hribarjeva, pri tem pa (namenoma) pozablja, da tisti, ki so se postavili proti komunizmu, niso umrli za svojo domovino, ampak so bili prav zaradi ljubezni do nje zverinsko mučeni in likvidirani. Umreti za domovino ali pa biti zaradi zvestobe njej umorjen, je nekaj popolnoma drugega! Hribarjeva, v to sem prepričana, to dvoje dobro razlikuje, tako kot dobro ve, zakaj je potrebno tako zamegljevanje. Vprašanja, za kakšno domovino je umirala ena ali druga stran, tu ne bi niti načenjala.

V nadaljevanju je šla še dlje. Poudarjala je, da so bile po osamosvojitvi možnosti za spravo, vendar je ta proces zavirala predvsem desna stran, pri tem pa dodala, da Cerkev ter desnica vse od osamosvojitve stopnjuje svoje sovraštvo »češ, prej ste vi nas 50 let, zdaj vas bomo pa mi 50 let« in da s svojim ravnanjem povzročata več razdeljenosti in sovraštva, kot ga je bilo pred osamosvojitvijo. Človeka prime sveta jeza, ko posluša tako potvarjanje zgodovinskih dejstev! Ni čudno, da je eden od udeležencev med njenim nastopom zaklical »Ustavite to govorjenje. To je sovražni govor. To je čisti politični pamflet!«. Njegov poziv ni prišel do moderatorja, zato smo morali poslušalci do konca poslušati z besom (da mi ne bo kdo očital, da je »s sovraštvom« preveč močna beseda) nabiti govor. Gospa je bila namreč po tem, ko je s strani udeležencev slišala nekaj negativnih ocen na njeno vlogo v zadnjih desetletjih, vidno vznemirjena in je bila zato v drugem delu še toliko bolj čustvena, vsebina njenega pripovedovanja pa ni imelo nobenega stika z zgodovinsko realnostjo.

Dejstvo je namreč, da je bila večino časa po osamosvojitvi do danes na oblasti kontinuiteta, ki bi lahko, če bi to resnično želela, začela spravni proces, vendar je ta, namesto, da bi odprla arhive, te uničevala oz. zapirala, namesto, da bi poiskala odgovorne osebe za povojne poboje, te skrivala pred roko pravice ter jih celo nagrajevala z dodatnimi privilegiji, namesto, da bi poskrbela za odkrivanje povojnih morišč ter dostojen pokop teh žrtev, naredila vse, da bi žrtve še naprej ostale zakopane in brez obraza. Svojci žrtev so se že zdavnaj preko vsega trpljenja, ki so ga morali prestati zaradi komunizma in komunističnih oblastnikov, očistili vsakega sovraštva ter opustili krvnikom svojih najbližjih, zato je trditev, da je v njih še vedno sovraštvo, čista laž, česar se dobro zaveda tudi Hribarjeva. Njen nastop je bil pravi komunistični pamflet, v katerem se dejstva sprevračajo na glavo. V tej luči je lahko razumeti njeno trditev, da se vse od osamosvojitve veča sovraštvo na desnici. Da, res je, vendar samo, če imamo jasno pred očmi, da za kontinuiteto in za Spomenko Hribar sovraštvo in sovražnost pomeni vsako razkrivanje zamolčanih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki jih je sistematično izvajala komunistična partija med in po vojni vso do naše samostojnosti. In da se je ta »sovražnost« iskanja resnice v naši polpretekli zgodovini lahko začela šele z našo osamosvojitvijo, saj je bilo v preteklem, totalitarnem sistemu, ki mu kontinuiteta in več kot očitno tudi Hribarjeva, ostajata zvesta, vsako svobodno izražanje in razkrivanje grozot revolucije onemogočeno oz. ustrezno sankcionirano.

Da, upam, da bomo Slovenci nekoč dosegli spravo, vendar je to upanje brezupno, dokler nam bodo o spravi govorili ljudje, ki jo pravzaprav zaničujejo in si je pravzaprav sploh ne želijo. Vsaj ne take, kot si jo predstavlja demokratičen svet.

Foto: Flickr

64 KOMENTARJI

  1. Vsak pogovor o spravi je lahko koristen, ker se z njim ugotavlja, kakšne ovire še preprečujejo spravo.

    Glede sprave sta možni dve rešitvi: ali formalistična ali pa vsebinska.

    Cilj formalističen sprave je: pozabimo vse, kar je bilo in pojdimo naprej.

    Cilj vsebinske sprave pa je: ugotovimo kakšno mišljenje in ravnanje je bilo napačno, torej v nasprotju s človekoljubjem in sprejmimo ukrepe, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo.

    Ni potrebno posebej argumentirati, katera sprava je resnično sprava in katera nam jamči civilizirano in srečno prihodnost.

    • Oh, lepo prosim! Gospod Svitase, kakšne pa pišete: “… pozabimo vse, kar je bilo in pojdimo naprej.”

      Torek, lopov vas okrade in vi se z njim spravite po zgornjem pravilu … in vse je lepo ter prav!

      Sprava pride šele potem, ko so formalnosti (sodišče in podobno) urejene in zaključene. Če se potem žrtev in storilec še spravita, je pa toliko bolje.

  2. ironično pri tej spravi je po mojem mnenju predvsem to, da o njej govorijo predvsem tisti, ki si sprave pravzaprav ne želijo in v tej smeri se mi zdi, da gre tudi ta prispevek.

    avtorica zapiše, da naj bi pri nas spravo razumela vsaka stran popolnoma drugače, ampak hkrati da skozi razmišljanje v svojem prispevko jasno vedeti, resnica katere strani je po njenem mnenju tista absolutno prava in brez sprejetja katere sprave ne more biti, s čimer se sprava že v osnovi zanika. problem pa je seveda že v samem bistvu ta, da se slovence sploh deli na dve strani in to na osnovi nekih dogodkov, ki s sedanjostjo nimajo nobene zveze.

    sicer pa je že stranka SDS pred časom ponudila sedem točk, na osnovi katerih naj bi se pač vrednotilo dogajanje med 2. svetovno vojno na slovenskem in s katerimi se je mogoče v celoti strinjati, saj so po mojem mnenju zelo objektivne. te točke so naslednje:

    1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.

    2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.

    3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje.

    4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.

    5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.

    6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.

    7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

    zanimivo pri teh točkah pa je tudi to, da imajo z njimi problem predvsem desno usmerjeni, čeprav je seznam sestavila vodilna stranka na desnici. problem pa sta seveda točki 2. in 5. skratka, nekateri še vedno ne morejo priznati dveh dejstev in sicer upora proti okupatorju ter kolaboracije. mislim, da je vse ostala razčiščeno.

    glede dogajanja med 2. svetovno vojno sta pač sporna dva pojava. in sicer komunistična revolucija ter kolaboracija, ki sta pač dejansko zakuhali državljansko vojno. in to je treba obsojat. po drugi strani pa je potrebno dati legitimacijo tako tistemu uporu proti okupatorju, katerega namen je bil izključno osvoboditev ter seveda tistemu uporu proti komunistični revoluciji, ki ni pristal na kolaboracijo.

    osebno se ne čutim niti pripadnik ene niti druge strani, tako da teh problemov s spravo sam nimam. zgodovinska dejstva so pač dovolj raziskana, da glede tega ni potrebno nič filozofirati, ampak jih preprosto sprejeti. ko človek enkrat to stori, potem sprava ni več potrebna.

      • ja, glede interpretaciji zgodovine se seveda lahko kregajo, glede zgodovine same oz. zgodovinskih dejstev pač ne. vsak lahko tako komunistično revolucijo kot domobransko kolaboracijo opravičuje ali obsoja na tistoč in en način, nihče pa ne more zanikati dejstva, da sta se oba pojava zgodila. kaj pomeni komunistična revolucija in kaj kolaboracija je pa ja vsakemu jasno oz. bi jasno moralo biti.

        • Priporočam knjigo Kolaboracija partizanov z okupatorjem, kjer je dokazano sodelovanje tistih, ki drugim očitajo kolaboracijo. Naša uradna zgodovina je tako cenzurirana in prikrojena, da že iz tega razloga povzroča nove in nepotrebne razdore. VSA, celovita, ne enostranska RESNICA je prvi korak k pomiritvi.

          Da sta se zgodila oba pojava, tudi vemo (pri čemer bi o pojmu “kolaboracija” spet lahko razpravljali, kaj kdo pod tem imenom razume – da ne bo nesporazuma: jaz v tem primeru govorim o uporu domačinov proti komunističnemu terorju). Pomembno pa je upoštevati, v kakšnem časovnem in vzročnem zaporedju sta si.

          • govoriti o kolaboraciji partizanov z okupatorjem je nesmisel in tisti, ki to počne seveda pojma kolaboracije sploh ne razume. če bi okupator in partizani med seboj kolaborirali, potem se hkrati ne bi eden proti drugemu tudi vojskovali, kar je pač dejstvo, ki ga nihče ne zanika. če nekomu to ni jasno, potem je seveda debata nesmiselna.

            je pa zagotovo med vojno prihajalo tudi med partizani in okupatorjem do raznih dogovorov, ki so pač šli na roko obena stranema, kar v vojnem stanju niti ni tako redko. ampak to s kolaboracijo nima nobene zveze.

            o pojmu kolaboracija nimamo kaj dosti razpravljati, ker je povsem jasen. jasen pač ni kvečjemu tistim, ki bi radi kolaboracijo tako ali drugače opravičevali.

            kolaboracija ni nič drugega kot sodelovanje z okupatorjem. kakšne razloge za tako sodelovanje kdo ima je pač drugotnega pomena. je pa res, da lahko govorimo o bolj ali manj intenzivni kolaboraciji. tako npr. neka administrativna kolaboracija zagotovo ni enako intenzivna in problematična kot vojaška kolaboracija.

            tudi je treba ločevati med uporom domačinov proti komunističnemu terorju in kolaboraciji. prvo je seveda legitimno, ampak kot tako ne opravičuje drugega. in ta razlika je seveda upoštevana tudi v tistih sedmih točkah, ki sem jih navajal. skratka, upor proti komunizmu je bil legitimen, kolaboracija s sovražnikom pa zavržena.

            zgodovinski viri pa tudi kažejo na to, da kolaboracija z okupatorjem ni bila neka reakcija v sili, ampak premišljeno dejanje predvojne oblasti. predvojna oblast je namreč že pred samo vojno, ko je bilo jasno, da bo nemčija jugoslavijo slej ko prej okupirala, razmišljala o tem, kako naj v tem primeru ravna, saj so se že takrat zavedali grožnje komunistične revolucije, oz. možnosti, da bojo komunisti vojno izkoristili za poskus prevzema oblasti. in očitno so se odločili, da je najboljša varianta sodelovanje z okupatorjem, s pomočjo katerega bi pač komuniste uničili, po porazu nemčije bi pa imeli tako spet prosto pot na oblast.

            račun pa se jim ni izšel predvsem zato, ker se je večina slovencev postavila na stran partizanov, ki so pa žal bili bod vodstvom komunistov. to je pač tista tragedija.

            tragedija te odločitve, da z okupatorjem sodelujejo, pa ni samo v državljanski vojni, ampak tudi v tem, da smo s tem slovenci izgubili možnost, da se po vojni vzpostavi nek demokratičen red. s kolaboracijo so pač nasprotniki komunizma dejansko komunistom odprli pod na oblast, saj so se s tem dejanjem tako kompromitirali, da jih že zavezniki po vojni niso podpirali, čeprav so do komunistov seveda imeli negativen odnos. s kolaboracijo se je v sloveniji zapravila edina alternativa komunizmu. posledico so nam pač vsem znane.

            ker vsi govorijo o povojnih pobojih, ampak nihče ne omenja tega, da je veliko slovencev, ki je končalo v jamah po vojni že prispelo v avstrijo, ki je bila pod nadzorom zavezniških sil. zakaj jih oni niso zaščitili, ampak poslali nazaj v slovenijo v gotovo smrt, kar so se seveda tudi zavedali? preprosto zato, ker kolaboracije ni nihče podpiral. to pač večina preprosto pozablja.

          • Gospod Aladar,
            ste v vašem razmišljanju upoštevali dejstvo, da smo bili okupirani od Srbov? Tu je lista srbskih poveljnikov partizanov v Sloveniji:

            1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska); načelnik glavnega štaba
            2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska )
            3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 15. divizije; komandant 7. Korpusa
            3.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije; komandant 4. operativne cone (Štajerska); namestnik komandanta 7. korpusa; načelnik štaba 7. korpusa
            4.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska), načelnik štaba 9. korpusa, vodja operativnega odseka pri 9. korpusu
            5.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade; komandant 2. operativne cone (Gorenjska); načelnik štaba 14. divizije; komandant 15. divizije; komandant 31. divizije; komandant 7. korpusa, nato poslan v vrhovni štab.
            7.) Jevtić Predrag – Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade;
            komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska); komandant 15. Divizije
            8.) Božović Radomir – Raco: načelnik štaba 15. divizije, namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade; komandant 12. brigade; namestnik komandanta 15. divizije; namestnik komandanta 15. Divizije
            9.) Ignjatović Radojica – Grujica: načelnik štaba Bazoviške brigade; načelnik štaba 30. divizije
            10.) Brajović Petar – Pero: načelnik štaba Gubčeve brigade; komandant 2. bataljona Gubčeve brigade; komandant 15. divizije; komandant 18. divizije; načelnik štaba 18. divizije; komandant 18. divizije; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska)
            11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. Divizije
            12.) Vojnović Aleksandar – Vojin: načelnik štaba 18. divizije;
            namestnik komandanta 15. divizije, komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade
            13.) Čubrić Mile: načelnik štaba 18. divizije, komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade; namestnik komandanta Gubčeve brigade; namestnik komandanta 18. divizije; namestnik komandanta 18. divizije; komandant 9. brigade, komandant posebne oficirske šole.
            14.) Marjanović Ratko: komandant Gradnikove brigade, komandant Bazoviške brigade; komandant 9. brigade, načelnik štaba Ljubljanske brigade, namestnik komandanta Gradnikove brigade, major splošne vojaške partizanske bolnišnice Franje, kapetan v 31. Diviziji
            15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade, član operativnega odseka 9. Korpusa
            16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba 2. Soške brigade; načelnik štaba 30. divizije; komandant Bazoviške brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade
            17.) Marjanović Aleksandar – Leko: komandant Levstikove brigade, komandant 2. bataljona Gubčeve brigade; namestnik političnega komisarja 15. divizije,
            18.) Djukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona Bazoviške brigade, komandant čete 3. bataljona Bazoviške brigade
            19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade; komandant Vojkove brigade; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.
            20.) Knežević Vladimir – Volodja: komandant l. Soške brigade; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča, politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade; prvi komandant Novega Mesta.
            21.) Jovanović Svetolik – Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.
            22.) Vuković Džordže: politični komisar Kozjanskega odreda
            23.) Popović Vuko: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih
            24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade
            25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade
            26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade; politični komisar Gubčeve brigade; namestnik. politkomisarja 1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda
            27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ
            28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.
            29.) Dedejić Boško – Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta Bazoviške brigade, komandant Bazoviške brigade, bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.
            30.) Vukša Jovo: načelnik štaba Štajerske brigade
            31.) Perović Radoje: načelnik štaba 3. Soške brigade, namestnik komandanta 12. brigade; načelnik štaba 12. brigade, načelnik štaba Bazoviške brigade
            32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade; namestnik komandanta Štajerske brigade, komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade
            33.) Alfirević Petar – Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade; namestnik komisarja Prešernove brigade
            34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade; namestnik politkomisarja 31. Divizije
            35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade, komandant bataljona v 31. Diviziji
            36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade
            37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade; namestnik komandanta Vojkove brigade, operativni oficir 31. Divizije
            38.) Nenezić Ljubo: komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, načelnik štaba Vojkove brigade, vodilni funkcionar v tolminskem vojnem področju, načelnik štaba Kosovelove brigade, vodja inženirskega oddelka pri 9. Korpusu
            39.) Gliša Radomir – Raco: komandant Ljubljanske brigade, komandant Bazoviške brigade; komandant 30. divizije; načelnik štaba 18. divizije
            40.) Arso Jovanović: načelnik vrhovnega štaba Jugoslovanske partizanske vojske. Prišel v Slovenijo po ukazu Tita, z namenom da razporedi srbske in črnogorske poveljnike na najvišje položaje v vseh slovenskih partizanskih enotah
            41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški brigadi.
            42.) Isaković Radoslav: načelnik štaba Bazoviške brigade; operativni oficir v Bazoviški brigadi, načelnik štaba Kosovelove brigade, komandant 2. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade
            43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.
            44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant l. bataljona Bazoviške brigade .
            45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.
            46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade; komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.
            47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade; namestnik političnega komisarja Gregorčičeve brigade,komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.
            48.) Djuričić Vidok: komandant komandnega mesta Sežane.
            49.) Dženadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade, komandant Bazoviške brigade
            50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
            51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
            52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.
            53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.
            54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.
            55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
            56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.
            57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
            58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.
            59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.
            60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.
            61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.
            62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade, član štaba Goriške divizije, operativni oficir Goriške divizije
            63.) Peraić Vladimir – Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda
            64.) Božić Lazo – Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade; komandant 1. bataljona 15. brigade; načelnik štaba Šlandrove brigade
            65.) Džordžević Branko – Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona, komandant 1. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 4. manevrskega bataljona Gorenjskega odreda
            66.) Bratković Peter – Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda; politkomisar 2. Kokrškega odreda
            67.) Ulepić Zdenko: načelnik oddelka odseka za zveze 3. operativne cone, načelnik oddelka za zveze pri 9. korpusu
            68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije, komisar srbske čete v Bazoviški brigadi, komandant l. bataljona 15. brigade
            69.) Miljković Vlastimir: načelnik štaba 1. Soške brigade, načelnik štaba 17. Gregorčičeve brigade
            70.) Djurovič Milovan: sanitetni referent 4. bataljona Gregorčičeve brigade
            71.) Šantić Sreten: vodja odseka za zveze pri štabu Goriške divizije, načelnik štaba 3. bataljona Bazoviške brigade, komandant podoficirske šole 30. divizije
            72.) Šeferović Branko: politični funkcionar Jeseniško-bohinjskega odreda in Kosovelove brigade
            73.) Radusinović Blagota: član štaba Goriške divizije, vodja geodetskega odseka pri 9. korpusu, oficir šole 31. divizije, član operativnega odseka 9. korpusa
            74.) Djenadije Sretan: komandant bataljona 17. brigade
            75.) Jauković Svetomir: komandant bolnišnice 30. divizije
            76.) Gojković Dušan: politični komisar minerskega voda Ljubljanske brigade
            77.) Radulović Slobodan: komandant 3. bataljona Ljubljanske brigade
            78.) Bošković Filip: načelnik štaba 1. bataljona Bazoviške brigade, komandant zaščitne čete Goriške divizije, član štaba Goriške divizije
            79.) Rajković Bogdan: načelnik VOS-a 31. divizije
            80.) Arandjelović Žarko: glavni inštruktor oficirske šole pri 9. korpusu in nato pri glavnem štabu NOV in POS
            81.) Lalić Ibro: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
            82.) Munjica Dragoljub: komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
            83.) Hadjević Daut: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade
            84.) Pejanović Savo: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Gregorčičeve brigade
            85.) Vasić Ivan – Jovo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade, politični komisar 2. bataljona Gregorčičeve brigade
            86.) Nilević Branko: namestnik političnega komisarja 1. bataljona Gregorčičeve brigade
            87.) Hajduković Blažo: politični komisar 1. bataljona Gregorčičeve brigade
            88.) Džukić Nikola: načelnik štaba Gregorčičeve brigade
            89.) Ilić Sreten: načelnik štaba 17. Gregorčičeve brigade, predavatelj v podoficirski šoli 9. korpusa in 7. korpusa, vojaški inštruktor Kosovelove brigade, namestnik komandanta 4. bataljona Kosovelove brigade, operativni oficir Južnoprimorskega odreda, inštruktor podoficirske šole 30. divizije in 9. korpusa
            90.) Stanić Jovo: namestnik komandanta 3. bataljona Kosovelove brigade, komandant 3. bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant Gregorčičeve brigade
            91.) Sladić Marko: član štaba Goriške divizije, oficir šole 31. divizije
            92.) Ljubić Bogomir: vodja poučevanja pehotnega oddelka 31. divizije.
            93.) Kolerac Lazar: komandant podoficirske šole 31. divizije komandant podoficirske šole v 9. korpusu
            94.) Gerdović Leopold: komandant Levstikove brigade
            95.) Bogojević Milorad: sanitetni referent 2. Soške brigade in 18. Bazoviške brigade
            96.) Nikolić Ljubo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
            97.) Ilić Gavrilo: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade
            98.) Ševa Zija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade
            99.) Kujundžić Ludvik: član vojnega sveta v Šercerjevi brigadi
            100.) Kurt Hunzija: član vojnega sveta v Šercerjevi brigade
            101.) Popović Drago: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 2. bataljona Ljubljanske brigade, komandant 4. bataljona Ljubljanske brigade
            102.) Ljubić Vojislav: član štaba 31. Divizije
            103.) Vrleta Krulj: član sodišča Gradnikove brigade
            104.) Milačić Mojsije: komandant 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik komandanta 3. bataljona Ljubljanske brigade
            105.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade, namestnik komandanta Kosovelove brigade, komandant Kosovelove brigade, komandant bataljona Gregorčičeve brigade
            106.) Prole Jovo: namestnik komandanta Kosovelove brigade
            107.) Dević Jovan: načelnik štaba Kosovelove brigade, referent za zveze v Kosovelovi brigade
            108.) Knežević Mihajlo: komandant 1. bataljona Kosovelove brigade, namestnik komandanta 1. bataljona Kosovelove brigade
            109.) Pećanac Dragoljub – Drago: komandant 1. bataljona Ljubljanske brigade
            110.) Vlajšević Dušan: namestnik komandanta 2. bataljona Kosovelove brigade, komandant 2. bataljona Kosovelove brigade
            111.) Dženadije Sreten: namestnik komandanta Gregorčičeve brigade, komandant Gregorčičeve brigade
            112.) Zorić Lazo: komandant bataljona v 31. Diviziji
            113.) Knežević Gojko: komandant bataljona v 31. Diviziji
            114.) Bajraktarević Ibro: politični komisar 1. bataljona Ljubljanske brigade, politični komisar 2. bataljona Ljubljanske brigade, namestnik političnega komisarja
            Ljubljanske brigade
            115.) Malešević Dušan: komandant šolskega taborišča 9. Korpusa
            116.) Prodanović Jaša: politični komisar 2. bataljona Kosovelove brigade, politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade
            117.) Matinović Andrija: politični komisar Kosovelove brigade
            118.) Karadžić Miloš: politični komisar 3. bataljona Kosovelove brigade, bataljonski vojaški inštruktor, komandant težke čete, komandant bataljona, operativni oficir Kosovelove brigade
            119.) Jovović Ilija: namestnik komandanta 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 2. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 1. bataljona Gregorčičeve brigade, komandant 3. bataljona Gregorčičeve brigade
            120.) Popović Džuro: namestnik političnega komisarja Gregorčičeve brigade
            121.) Kusovac Blaž: namestnik političnega komisarja 2. bataljona Ljubljanske brigade.
            122.) Djukić Nikola: sanitetni referent 1. Soške brigade, načelnik štaba Kosovelove brigade, načelnik štaba 30. Divizije
            123.) Klajn Vladislav: sanitetni referent Goriške divizije
            124.) Miljašević Vaso: komandant podoficirske šole 31. divizije125.) Rajčević Mitar: član štaba 30. divizije, vodja poučevanja minerskega oddelka 31. Divizije
            126.) Muzlović Stanko: pomočnik političnega komisarja Bazoviške brigade
            127.) Radulović Dušan: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade
            128.) Vitković Ljubo
            129.) Popović Gregorij
            130.) Gošević Radislav: komandant 4. bataljona Loške brigade, komandant 3. bataljona Loške brigade
            131.) Knežević Milenko: operativni oficir Loške brigade, komandant Bračičeve brigade
            132.) Rakić Miodrag: operativni oficir Loške brigade
            133.) Tiodorović Budimir: politični komisar 5. bataljona 1. brigade VDV
            134.) Jukić Ante – Mato: načelnik štaba 3. VDV brigade, komandant Jelovške čete Cankarjevega bataljona

          • Aladar, samo ponavljaš komunajzerske neumnosti.

            Tudi ti najdeš kolaboracijo že kar pred vojno.

            Dejstvo je pa naslednje. Pred in med vojno so kolaborirali komunisti – torej partizani. Dokazano.

            Ko je Stalin rekel drugače, so zamenjali barvo.

            Kolaboracija nasprotne strani je pa neposredna posledica komunistične revolucije.

  3. Pomembna je tankočutna občutljivost, senzibilnost, do vsega kar nasprotuje ali preprečuje spravo

    in do vsega, kar nasprotuje ali ovira spoštljiv odnos do temeljnih civilizacijskih pravic človeka in skupnosti.

    Pomemben pa je tudi tankočuten pristop k spravnemu procesu, sicer zaman pričakujemo spravo, ker se le netijo spori.

  4. Naučili smo se prisluhniti drugim
    Profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, v intervjuju, Sobotna priloga, 07.12.2013 pravi:« Naučili smo se prisluhniti drugim«.
    Dalje: Mislite, da smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili?
    Tudi učenje je zapleten pojem, a mislim, da smo se nekaj vendarle naučili. Saj ne, da smo se šele v dvajsetem stoletju naučili, kako slabo lahko gre, to smo vedeli že prej: da se ljudje pobijajo in da je vojna strašna, niso nikakršna nova spoznanja. Naučili pa smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. To je že vidno v nemški pravni teoriji, zdaj pa imamo tudi mednarodno kazensko sodišče, ki je prevzelo zamisli nürnberškega sodišča. Naš inštitut je to predlagal že zelo zgodaj, vedno se mi je zdelo zelo pomembno, da ne zaostanemo za tistim, kar so že dosegli v Nürnbergu. Da nekaterih stvari ne označimo le za politiko, proti kateri ne moremo ničesar, ampak za mednarodne zločine. Iz političnih, pravnih in pragmatičnih razlogov seveda ne moremo preganjati prav vsakega političnega prestopka, neke norme pa že moramo imeti in k temu pomaga tudi mednarodno sodišče. To je resnična novost dvajsetega stoletja.
    Govorite o nürnberških procesih. Zdi se, da so se Nemci tudi zaradi njih več naučili iz svojih zločinov kot nekateri drugi napadalci iz druge svetovne vojne.
    Morda je res tako. Pri vseh poskusih iz petdesetih let, da bi relativizirali nemške zločine, ni bilo nobene nasprotne pripovedi. Naslednice Sovjetske zveze lahko še danes rečejo, da, da, bili so gulagi, a je bila tudi velika vojna za osvoboditev domovine. V Avstriji lahko rečejo, seveda, marsikaj je bilo grozno, a so nas Nemci zasedli. Povsod je lahko najti nasprotno pripoved, le v Nemčiji je ni. Ni mogoče reči, da je bilo kaj dobro. Nič ni bilo dobro!
    V Sloveniji pa je še vedno veliko, kot pravite, nasprotnih pripovedi. Imeli smo žrtve nacizma pa tudi žrtve komunizma in žrtve vojne in tako naprej in včasih se zdi, da so Slovenci več kot pol stoletja kasneje še vedno zazrti v te spore.
    Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo.
    Kaj je lahko odgovor na te razkole?
    Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.
    Vredno preudarka, je moje mnenje!

  5. Blokada pravne države in vzgoja za državljansko vojno

    Slaba demokracija v Sloveniji vzgaja za državljansko vojno, saj čas ne zdravi ran, ampak poglablja razkol. Za to sta najbolj odgovorni dve politični veji oblasti (zakonodajna in izvršna), ki od nastanka Slovenije stopnjujeta blokado pravosodja, ki je nujno za demokracijo. Pravna država je namreč instrument za sprotno čiščenje posledic kaznivih dejanj, ki zastrupljajo družbo kot celoto. Demokracija sama ne more izkoreniniti zla – klasičnih kaznivih dejanj, pa tudi rasizma in ksenofobije kot posledic klerikalizma, antisemitizma, nacionalizma – mora pa ga s pravno državo sproti omejevati tako, da lahko sama deluje. Pravo je sistemski sostorilec; v enopartijskem režimu soustvarja totalitarno družbo, v slabi demokraciji pa slabo družbo.

    Od treh vej oblasti samo pravosodna zahteva strokovno znanje in poklicno etiko. Z blokado pravne države se vzpostavlja nepravna (koruptivna, klerikalna, tajkunska) država. Kadar dve veji politične oblasti (vlada in parlament) blokirata tretjo (pravosodno), ki je usodna za demokracijo, država nima več razloga za obstoj. Danes je protipravnost z enakomerno razporejenostjo po vseh strukturah družbe postala močno lepilo sistema.

    Če država ne preganja storilcev kaznivih dejanj sproti, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic; takrat se pokaže tudi uporabnost spiskov tistih, ki jih je treba »kaznovati«, se jim maščevati itd. Osvoboditelji (1945–90) so z zlorabo države – pravosodja, policije, vojske – vzpostavili krivični režim. Če so osamosvojitelji (od leta 1990 dalje) najprej sekundirali velikim krajam, potem pa bodo uporabili pravosodje države, da zaščitijo lopovsko premoženje civilnih in cerkvenih tajkunov, bodo s tem svojim ciničnim obratom ustvarili razmere, da se »revolucionarni bes« ljudi ponovi.

    Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti.
    Piše Iztok Simoniti in z naveden se tudi jaz strinjam.

    Op.: Dr. Iztok Simoniti je karierni diplomat od leta 1974. Bil je prvi uradni predstavnik Slovenije pri vladi Italije, državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, vodja urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, diplomatski svetovalec predsednika republike dr. Janeza Drnovška, glavni pogajalec za mejo med Slovenijo in Hrvaško, pogajalec z Vatikanom itd.
    Sobotna priloga, DELO, 18.01.2014.
    Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Vredno je upoštevanja, vse za spravo!

  6. Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu. Podal je upoštevanja vredna mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
    Zato je še kako aktualen ta poziv iz Roga!

    • Ja, ja, vsaka stran enako kriva. Bravo!!! Že Abel je bil enako kriv kot Kajn. Kar pripoveduj to židom, npr. da je njihova krivda izenačena z nacistično.
      Čestitam avtorici, da nam je nalila čistega vina. Pozabila je le omeniti, da je hribarica četrt stoletja gradila totalitarni režim. In seveda svoje žrtve sovraži do današnjega dne.

      • zanimiv pogled na spomenko hribar. ker o spomenki hirbar lahko preberemo tudi tole:

        “Leta 1983 se loti pisanja eseja Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku, v katerem se zavzame za spravo. Jeseni esej odda založniku, kmalu pa ga v roke dobi Franc Šetinc, predsednik komisije CK ZKS za idejna vprašanja. Na CK-ju esej fotokopirajo in analizirajo, 6. septembra 1984 pa Delo pribeleži oster napad na Spomenko Hribar, podprt s citati iz še neobjavljenega eseja. V ostri polemiki ji očitajo, da se zavzema za spravo z domobranci in da jim hoče sredi Ljubljane postaviti spomenik z napisom Padli za domovino. Maja 1985 jo bežigrajska OO ZKS izključijo iz partije.”

        zanimivo torej, da naj bi spomenka hribar gradila totalitarni režim, ki pa jo je ta hkrati obsojal in iz svojih vrst tudi izključil. spomenka hirbar je bila tudi aktivna članica nove revije, ki zagotovo ne slovi po tem, da bi gradila totalitarni režim, ampak ravno nasprotno. totalitarni režim je pomagala rušit.

        tako da malo čudne so te ocene o človeku, ki je že leta 1983, torej zgolj 3 leta po smrti tita, ko o kaki samostojni sloveniji ali demokraciji ni bilo niti duha ne sluha, govoril o spravi z domobranci.

        • Žal te je nehote na laž spravil Zdenko Roter, ki je izdal, da je Spomenka Hribar bila določena v zvzezi s tem, ravno zato, da imajo nad tem problemom še vedno glavno avtoriteto komunajzerji.

          Vse to je bila dogovorjena predstava za javnost in načrt, da pridobi zaupanje nasprotne strani.

          Dejstvo je, da so ti zločini prišli na dan in v tistih časih kakšen predstavnik Cerkve ali žrtev komunizma, ni imel šans, da bi se lotil te problematike in kaj o njej pisal.

          Zaporna kazen je najmanj, kar bi ga doletelo, zaporna kazen.

          Dejstvo pa je, da objektivna dejstva kažejo na večjo krivdo komunajzerjev kot domobrancev. Spomenka je pa načrtno narobe interpretirala nekaj zapisov domobranske strani, da bi jim podtaknila željo po pobojih na nasprotni strani.

          Od tod tudi izhajajo ideje, da se je “kolaboracija” začela že pred vojno – kar je neumnost.

  7. Zanimivo in argumentirano razmišljanje Mihiča.

    Če bi več ljudi tako pristopalo k spravi, bi ta bila že dogovorjena in podpisana.

  8. Mnogim je mogoče vseeno, da v Sloveniji še ni sprave po “revoluciji med NOB in povojnem enoumju”, ki je razdelilo Slovence na prave in na drugorazredne, celo sovražnike države, vse do osamosvojitve Slovenije.
    To hromi državo. Prisotna je blokada pravne države in vzgoja za državljansko vojno. Sprava brez sprave.
    A sprava res ni mogoča?
    Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe.
    To bi bil prvi korak za napredek Slovenije, če hočemo sodobnikom, zanamcem in državi Slovenji boljšo prihodnost!
    Drugega nam ne preostane, če hočemo bodočnost, blagostanje in ugled v svetu in zgodovini!
    Meni ni vseeno, da ni sprave!
    Kaj pa vam?

  9. Zloba z različno intenziteto je bila vsekakor prisotna.

    Meni se zdi pri iskanju sprave pomembnejša današnja zloba, saj ta onemogoča spravo.

    V zvezi z današnjo zlobo ne morem razumeti tiste, ki niso storili zlodela in niso bili žrtve, da ne opravijo svoje posredovalne vloge, razen patra Knavsa.

  10. @Alfe,

    od srbov nismo mogli bilti okupirani, ker smo takrat slovenci in srbi živeli v isti državi Jugoslaviji.

    • Neumnost!!!
      Diktatura ene stranke, ki seveda prepoveduje vsako pluralnost, politično in ekonomsko svobodo, je tako slaba,zavržna, da se jo lahko vedno označi za okupacijo, še posebej, če gre za diktaturo ki ima mednarodni pečat komunizma.
      Izgleda, da se prav trudite stresati bedarije po tej spletni strani.
      Tudi sam povojno “diktaturo proletariata” označujem za okupacijo, njeno naslanjanje na internacionalni socializem pod vodstvom “Velike Rusije” pa za kolaboracijo in veleizdajo.

      Sprava s komunističnimi zločinci je nepotrebna, in nesmiselna, zadostuje vsesplošna obsodba komunističnega režima.

      • besede oz. pojmi imajo svoj pomen, ki ga je pač treba tudi ustrezno uporabljati.

        diktatura ene stranke ali pa enega naroda v večnarodni državi je pač diktatura, ne pa okupacija.

        pomen okupacije v SSKJ je jasen: okupacija je “pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast”.

        in srbi ali srbija v jugoslaviji ni bila tuja država, kar pomeni, da o okupaciji ne moremo govoriti. enostavno in jasno. lahko pa seveda govorimo o diktaturi, zatiranju, neenakopravnosti itd., česar pa ne smemo mešati z okupacijo.

        tako da predlagam, da se najprej prepričate, kaj določene besede ali pojmi sploh pomenijo in šele potem drugim očitate, da stresajo bedarije. ker bedarijo ste v tem primeru napisali vi, saj okupacijo imenujete nekaj, kar beseda oz. pojem okupacije sploh ne pomeni.

        če pa ste besedo okupacija hoteli uporabiti kot kakšno metaforo, potem vam pač predlagam, da pišete pesmi. v poeziji je pač taka poljubna uporaba besed dopustna, v resni debati pač ne.

        tudi glede kolaboracije nimate razčiščenih pojmov. o koloboraciji res lahko govorimo kot o nekem sodelovanju na splošno. tako bi lahko torej tudi rekli, da stranki SDS in NSi med seboj kolaborirata, torej sodelujeta. ampak v tem primeru ne gre za pomen besede kolaboracija v smisli sodelovanja z okupatorjem. in v tem drugem smislu jugoslovanksa diktatura ni mogla kolaborirati z SZ, ker SZ jugoslavije nikoli ni okupirala.

        in z zločinci nasploh se seveda nima smisla spravljati, ampak jih je potrebno obsojati in to velja tako za komuniste kot za domobrance ter vse ostale. in v tistih sedmih točkah je to lepo zapisano: komunistična revolucija je bilo zavrženo dejanje kot je bilo zavrženo dejanje domobranska kolaboracija z okupatorjem. tisti, ki se lahko med seboj spravijo pa so tisti, ki so se uprli okupatorju z namenom osvoboditve ter tisti, ki so se uprli komunizmu, torej vsi tisti, ki so si prizadevali za legitimne cilje, ampak so se po sili razmer znašli v boju eden z drugim.

        • Kot prvo, sklicevanje na SSKJ, tipično relativiziranje, opravičevanje in zamegljevanje. Okupacija je termin, ki ima več pomenov kot je navedenih v SSKJ, enako velja za termin “kolaboracija”.

          Kot drugo: Komunizem je bil izrazito internacionalistično gibanje. Komunisti so prezirali nacionalnost jo smatrali kot ostanek konzervatizma, prisegali so na razred delavcev kjerkoli po svetu (“Proletarci vseh dežel združite se”) ne glede na nacionalnost, ki naj zavlada v celem svetu in potisne vsako nacionalnost v odzadje. Kominizem je skušal ustvariti Orvelovsko anacionalno svetovno družbo. Podobno je videti še danes s strani slovenskih levičarjev, ki prezirajo vsako izražanje domoljubja ali slovenstva in potem lahko poslušamo vse od “goveje glasbe”, do izražanja “klerofašističnega primitivizma”. Ni daleč od tega, da se bo izobešanje zastave smatralo za akt t.i. klerofašizma in desničarskega ekstremizma. Komunisti razno raznih nacionalnosti so sodelovali v vseh mogočih vojnah za “svojo stvar”, npr. španska državljanska vojna, še daleč po 2.sv. vojni so delali revolucije po Afriki (Rusi Kubanci, Kitajci, …) in kjerkoli se je pokazala prilika. Za mene so popolnoma anacionalni osebki in jih tako vedno smatram kot okupatorje kjerkoli se pojavljajo v svojih poskusih po vsiljevanju svoje revolucije. Slovenski komunisti so se učili v Rusiji, pri svoji revoluciji v Sloveniji so jim pomagali ruski inštruktorji, enako kot Srbi pa so definitivno tujci za Slovence, predvsem pa so absolutni tujci osebki, ki so sebe poimenovali za komuniste in jim je bila komunistična internacionala dominantna himna.

          Glede kolaboracije: Vi ste tisti, ki nima razčiščenih pojmov, oz zgodovinskih dejstev. Če že štejete slovenske komuniste za Slovence pa se nikakor ne da izogniti zgodovinskemu dejstvu, da so bili ravno slovenski komunisti prvi, ki so kolaborirali z okupatorjem, zopet preko komunistične internacionale. Celo več, v svojem razglasu so prepovedovali vsako protipropagando proti Nemcem npr. saj so bili to njihovi kolegi in to od podpisa pogodbe med Stalinom in Hitlerjem 24.8. leta 1938 do 22. junija 1941. Skupaj so si delili vzhodno Evropo, slovenski komunisti so to odobravali ravno tako kot pred tem rusko okupacijo Finske. Še več, slovenski komunisti so za Slovenijo pripravljali bodočnost kot eno izmed ruskih republik, temu se lahko potem reče veleizdaja, če jih smatrate za Slovence. Jaz jih ne in jih imam enostavno za okupatorje, vi pa se zaradi mene lahko sklicujete na SSKJ ali karkoli.

          Sodelovanje domobrancev z Nemci ne smatram za izdajo niti za zavržno stvar ampak za nujo kot odgovor na komunistično revolucijo in edini način za preživetje. Napaka je bila v tem, da so se organizirali šele koncem leta 1943 in ne že takoj leta 1941.
          Domobranstvo je posledica in ne vzrok, posledica komunističnega nasilja in nuja v boju za preživetje. Domobranstvo je negativno samo v točki, posameznih zločinov nad civilisti (iz maščevanja zaradi komunističnih zločinov), nikakor pa ne v tem, da so pomoč poiskali pri okupatorjih.

          • pravilan uporaba besed in pojmov je osnova resne debate. če si bo vsak besede in pojme razlagal po svoje, potem ne pridemo nikamor, ker se lahko do onemoglosti prepiramo okoli definicij, čeprav so te definicije že splošno sprejete.

            kar si napisal glede komunizma in njegovi težnji po širitvi je vse res, ampak to velja za vse ideologije. isto je počela katoliška cerkev (pokristjanjevanje), isto še danes počnejo velike sile, npr. ZDA (politično, gospodarkso, kulturno vplivanje) itd.

            glede kolaboracije komunistov z nacisti me zanima, o čem je tu sploh govora. seveda je obstajal pakt med hitlerjem in stalinom in seveda so bili tudi jugoslovanski komunisti pod tem vplivom, ampak mene zanima, kakšne so pa bile dejansko posledice te kolaboracije, ki je, že samo v teoriji lahko trajala zgolj 1 mesec in pol. nemci namreč napadejo jugoslavijo 6. aprila 1941, SZ pa 22. junija istega leta.

            ta, da bi si slovenski komunisti prizadevali za to, da bi postali ena od sovjetskih republik pa je precej bosa, že iz preprostega dejstva geografije, je pa zagtovo SZ bila slovenskim in jugoslavanskim komunistom za zgled in sicer vse do informbiroja. pa tudi če bi to bilo res, ne vem, zakaj bi bila to izdaja naroda, razen seveda če je bil načrt SZ tak, da slovence uniči,kot je bil načrt hitlerja.

            in to, kako vi določene besede uporabljate je vaš problem. zaradi mene lahko tudi kravi rečete pes, ampak vedite, da je pač to narobe.

            in še enkrat več se moram ponoviti. to, kako opravičujete kolaboracijo je pač vaš problem, ampak dejstvo kolaboracije pač obstaja. kolaboracija je pa vedno bila zavrženo dejanje, saj pomeni dejansko pomoč okupatorju, pri iztrebljanju in uničevanju lastnega naroda. nemci so v slovenijo prišli za to, da nas uničijo. domobranci so jim pri tem pomagali in to ne zaradi nuje, ampak želje po oblasti. ker državljanska vojna je bila ravno to – boj za povojno oblast. partizani so se pri tem posluževali NOB in revolucije, domobranci pa kolaboracije. oboje je bilo zavrženo in v škodo slovenskega naroda.

      • Riki, prav imaš.

        Morda res beseda okupacija ni prava, v načelu imaš pa prav.

        Dejansko ni razlike, če te zatira tvoj sonarodnjak ali tujec. Oziroma je lahko celo bolj boleče, kajti, če te zatira tisti, ki ti je bližji, je bolj boleče.

        • Alojz: “Dejansko ni razlike, če te zatira tvoj sonarodnjak ali tujec.”
          ================

          Vidiš, to je bistvo, in jaz smatram komuniste za okupatorje, ki so zatirali slovenski narod celih 50 let , in kot vemo danes, se jih še vedno nismo čisto otresli, pravzaprav so danes celo bolj prisotni kot leta 1991.
          S tem ko jih proglašam za okupatorje pa samo še bolj poudarjam svoj prezir nad njimi in jim ne bom nikdar odpustil njihovih zločinov in 50 letne diktature. Italijanski okupatorji so odšli po 2 letih, nemški po 4 letih, komunisti pa so si uzorpirali oblast za dolgih 45 let.

        • Še to, tisti, ki danes skačejo okoli z zastavo s peterokrako rdečo zvezdo niso moji sonarodnjaki, to so za mene komunisti.

  11. Sprava lahko temelji le na resnici. Temeljna resnica naše narodne tragedije pa je, da so bili njeni aktivni povzročitelji zločinci, ki so tudi vse svoje delovanje vodili z zločinskimi nameni, čeprav jim je to precej dobro uspevalo prikrivati. Vsi ostali so na to le bolj ali manj uspešno reagirali.

    In ni težko videti, da obramba preteklih krvavih zločinov dovoljuje zločine še danes, le da v glavnem ne več krvavih.

  12. Spoštovana gospa avtorica članka
    Dejstvo, da je bil organizator posveta s strani nekaterih obtožen klerofašizma, od drugih pa nasedanja komunistom, dokazuje kako globoko ranjeni ter razdeljeni smo in kako zelo je naša družba potrebna skupnega iskanja naprej. In tudi, da so organizatorji na pravi poti.
    Upam, da bo kje mogoče videti tudi ves posnetek pogovorov v Kazini. Tam bodo bralci (poslušalci) lahko sami začutili kaj se je zgodilo, kako zelo omejena so lahko naša branja, celo kako različno vidimo realnost petih ur, ki se je zgodila zgolj pred tednom dni. Na posvetu, na katerem sem bil ves čas, je vseh šest govornikov, ki prihajajo iz različnih zgodb in različnih pogledov na svet, vendarle dokazalo, da se je mogoče pogovarjati in se v bistvenih stvareh tudi srečati.
    Dokler pa se ne bomo sposobni pogovarjati z osnovnim spoštovanjem in dokler ne bomo sposobni prisluhniti doživljanju drug drugega, bomo nadalje kričali, eni zaradi krivic, drugi zaradi nesprejetja nove realnosti. Naši glasovi bodo še naprej bežali eden mimo drugega. V takem (ne)poslušanju vsekakor ne bomo našli ključa v razumevanje preteklosti niti poti v prihodnost. In svoje bolečine ne bomo uspeli izkričati nikoli.
    Organizatorju gre vsekakor čestitati. Forumi podobni temu v Kazini gotovo ne bodo spremenili našega sveta, lahko pa predstavljajo korak naprej v procesu sprave, ki se, vse tako zgleda, še zdaleč ni pričel.

  13. Tu vidim, da se domobrance direktno obtožuje nacizma in fašizma. Kolaboracija je samo neki navidez prefinjen izraz.

  14. Partija ni kolaborirala z Nemci le, ko sta Stalin in Hitler že pred vojno sklenila sporazum o sodelovanju in ga uresničila na grozovit način do Poljske in Finske, ampak tudi med vojno, ko je Tito poslal kar dvakrat delegacijo v marcu 1943 na nemško poveljstvo v Zagreb, da bi dosegla sporazum o skupnem napadanju na jugoslovanske četnike, ki so bili nevarni za ohranitev predvojnega sistema.

    Poleg tega pa tudi leta 1944, ko je Tito zagrozil zahodnim zaveznikom, da jih bodo partizani napadli skupaj z Nemci, če se bodo zahodni zavezniki izkrcali na Balkanu.

    O tem v pravkar izdani knjigi dr. Julija Bertonclja, kjer ta dejstva dokumentira in se sklicuje tudi na druge pisce, ki so prišli na podlagi dokazov do enakih ugotovitev.

  15. @alojz,

    pred vojno kolaboracije ni moglo biti, ker kot že rečeno, kolaboracija pomeni sodelovanje z okupatorjem. govoril sem o nameri kolaboracije. pa tudi tega nisem sam “našel”, ampak so do teh spoznanj prišli zgodovinarji na osnovi pisnih virov, torej dokumentov, v katerih se jasno kažejo te namere predvojne oblasti.

    tudi komunisti, še manj pa partizani (ki jih pred vojno sploh ni bilo), niso mogli kolaborirati z nikomer v smislu kolaboracije z okupatorjem. tega tudi seveda niso počeli med vojno, ker če bi, potem se partizani in nemci med seboj ne bi spopadali. bolj logično pač ne more biti.

    kako kdo kolaboracijo opravičuje je drugotnega pomena, saj kolaboracija v vsakem primeru v takih okoliščinah pomeni izdajo naroda in izdajo naroda je pač težko kakorkoli opravičiti. če bi se domobranci uprli tako okupatorju kot komunistom, potem bi bili danes junaki. tako so pač narodni izdajalci. seveda pri tem mislim na tiste domobrance, ki so to počeli zavestno in načrtno, torej predvsem na vodstvo. mnogo domobrancev dejansko ni vedelo, kaj se pravzaprav dogaja in te je pač težko za karkoli kriviti, saj so se borili v neki dobri veri.

    • Izdaja naroda sploh ne obstaja, kot pojem. Ti, ki bi tako rad rad imel čiste pojme, pa jih sam nimaš.

      • Razen v smislu veleizdaje, to je izdaje kralja, denimo. Potem so partizani sami veleizdajalci. Toliko da veš o čem nakladaš.

        • 🙂 no, vidim da si se poučil o zgodovinskem izvoru pojma narodnega izdajstva, ki se mu v angleščini reče “treason”, ki v modernem času (ker nimamo več kraljev in kraljic kot včasih)pomeni: “The betrayal of one’s own country (in ne več kralja) by waging war against it or by consciously or purposely acting to aid its enemies.”

          narodna izdaja res ni pravni pojem, je pa splošno pogovorni pojem, ki pač pomeni kolaboracijo, torej sodelovanje in pomoč sovražniku. tudi slovenski kazenski zakonik ima glede tega nekaj določb in sicer predvsem te tri:

          Služba v sovražnikovi vojski
          368. člen

          Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih silah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do desetih let.

          Novačenje za tujo vojsko
          369. člen

          Kdor novači državljane Republike Slovenije ali državljane drugih držav ali osebe brez državljanstva za službo v sovražnikovi vojski ali drugih sovražnikovih oboroženih silah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

          Pomoč sovražniku
          370. člen

          (1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri odvzemu premičnin, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

          (2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.

          vse to lahko v pogovornem jeziku opišemo s pojmom narodna izdaja.

          • Iz tebe se kar praši kot iz stare deke. Zapomni si, da je veleizdaja vsaka prevratniška dejavnost.
            Ko so nastali domobranci, takrat več ni bilo Jugoslavije, ni bilo več koga izdati. Zato narodna izdaja, oz. veleizdaja sploh ni bila možna. Daj si že dotupit to v svojo glavo!

            Medtem ko je denimo prepoved kralju da se vrne v domovino akt najhujše veleizdaje!

          • Zdravko ima prav. Dejansko v svobodni državi izdaja naroda ne more obstajati saj ima vsak pravico podpirai drug narod, če misli, da je tako prav.

  16. Spomenik je že izbran, postavitev določena, in šele sedaj ugotavljamo da ni prav. In res ni. Tudi jaz se strinjam da bomo s tem še bolj zabetonirali bregove. S tem celo državo spreminjamo v spominsko obeležje Teharje ali Auschwitz.

  17. @zdravko,

    seveda je vsaka revolucija z vidika trenutne oblasti nelegalna in nelegitimna, ampak to ne pomeni, da je tudi na splošno. še enkrat bom tu omenil ameriško revolucijo, ki ji verjetno nihče ne odreka legitimnosti, čeprav je bila dejansko z vidika takratnega britanskega pravnega reda nelegalna.

    jugoslavija po okupaciji nemčije pravno ni prenehala obstajati, tako da je vsaka izdaja seveda bila še kako mogoča, kar je edino logično. v nasprotnem primeru kolaboracija nikoli ne bi bila mogoča, kar je pač nesmisel.

    na teheranski konferenci, ki je bila sklicana konec leta 1943 so azvezniki priznali partizansko vodstvo kot legitimno oblast v jugoslaviji, tako da iz tega vidika je bila odločitev glede kralja tudi mednarodno povsem legitimna.

    • Če je trenutna oblast svobodna in demokratična, potem je tudi objektivno nelegitimna.

      Ni isto se upreti diktatorju, kot pa rušiti svobodno državo.

      Če je Jugoslavija v vojni še obstajala, so edini izdajalci komunajzerji, saj so se borili proti taki Jugoslaviji.

      Odločitev za komunizem pa nikoli ni bila legitimna, je pa bila legitimna kolaboracija domobrancev, zato, ker druge možnosti niso imeli.

      • morda domobranci v svoji želji po oblasti druge možnosti niso videli, kar pa ne pomeni, da je niso imeli. 🙂 druga možnost je bila npr. upor tako proti komunizmu kot proti okupatorju, torej nemškemu nacizmu. zakaj se za to niso odločili, ampak so se odločili podpreti nacizem? ker jih je bolj kot slovenski narod zanimala oblast, enako kot komuniste. tako da slovenci smo med vojno pač doživeli trojno zlo. prvič smo bili okupirani s strani fašistov in nacistov, drugič smo bili izpostavljeni komunistični revoluciji in tretjič smo trpeli zaradi domobranske izdaje.

        • Gospod Aladar,
          kako ste v svojem razmišljanju upoštevali dejstvo, da je povsem v skladu z vojnim pravom, če okupator ustanovi policijske oddelke iz domačinov, ker drugače ne more preprečiti delovanje roparskih in morilskih tolp med okupacijo? V EU je to ponovno potrjeno na sodišču, kjer je latvijski partizan Vasilij Kononov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice obsojen; več na http://www.zaveza.si/index.php/home/misel-in-spomin/34-aktualne-novice/136-obsodba-partizan-vasilij-kononov-zlocinec

          • povsem napačna interpretacija. mednarodno vojni pravo nikjer ne legitimira kolaboracije. to je dejstvo.

            v primeru kolonov gre pa za naslednje:

            kolonov je bil ruski partizan med 2. svetovno vojno in je nad latvijski civilisti izvedel akt maščevanja, ker naj bi izdali skupino ruskih partizanov, ki so jih potem nemci ubili.

            kolonova je potem po osamosvojitvi latvijsko sodišče obsodilo za vojne zločine, zaradi poboja teh latvijskih civilistov med 2. svetovno vojno.

            kolonov se je v končni fazi pritožil na evropsko sodišče za človekove pravice, kjer se je sklicevl na 7. člen evropske konvencije o človekovih pravicah. o čem sploh govori 7. člen? citiam:

            7. člen

            Ni kazni brez zakona

            Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
            Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

            argument kolonova je torej bil ta, da po zakonodaji, ki je veljala v času, ko je kolonov izvršil te poboje, njegovo dejanje ni bilo kaznivo. skratka, takrat veljavna zakonodaja ni predvidevala kaznivega dejanja v zvezi z vojnimi zločini.

            evropsko sodišče za človekove pravice pa je potem na drugi stopnji odločilo, da to, kar trdi kolonov je sicer res, ampak da so že takrat v mednarodnem pravu, posebej mednarodnem vojnem pravu veljale določbe, na osnovi katerih je bilo mogoče njegovo dejanje razumeti kot zločin in ga je na podlagi tega tudi obsodilo.

            sodišče pa nikjer ni trdilo ali moglo trditi, da je kolaboracija s sovražnikom legitimna ali upravičena, ampak je trdilo samo to, kar je seveda povsem normalno, da je poboj izvensodni poboj neoboroženih civilistov vojni zločin.

            ker normalno, da nekoga, tudi če je storil dejanje izdaje, ne moreš kar tako ubiti, ampak mu je treba pošteno soditi. ravno zaradi tega so bili tudi pri nas vsi povojni poboji zločinski, ampak to ne zato, ker kolaboracija ni bilo kaznivo dejanje, ampak ker so vsi izvensodni poboji tudi kaznivo dejanje. če bi domačim izdajalcem po vojni sodila nepristranska sodišča in jih na podlagi prava in dokazov obsodila na smrt, potem bi bilo to legalno in legitimno. niso pa te usmrtitve mogle biti legitimne in legalne zato, ker do sojenja sploh ni prišlo.

            upam, da je sedaj jasno zakaj se je šlo. skratka, pri tej sodbi ne gre za legitimacijo kolaboracije, ampak za obsodbo nasilja nad neoboroženimi civilisti, ki pomeni v vojnem času zločin, kar je seveda povsem pričakovano.

            tako da tvoja interpretacija, da medarodno pravo legitimira kolaboracijo je seveda povsem napačna.

        • Ne v želji po oblasti, ampak v želji po svobodi.

          Lahko je pametovati 70 let po vojni. Dejansko pa s takratnega vidika druge možnosti niso imeli. In čedalje več dejstev govori temu v prid.

          Komunisti so bili infiltrirani tudi pri Churchilu in so mu pošiljli močno cenzurirane in lažne informacije.

          Zaradi domobranske izdaje, ki je ni bilo, nismo nič trpeli.

          • če bi imeli željo po svobodi, potem bi pobijali okpupatorske vojake, ne pa slovencev. 🙂

            drugo možnost so imeli, samo ta možnost je bila za njihove interese po oblasti slaba. 🙂

            ja, glede trplenja boš pač moral vprašati sorodnike tistih slovencev, ki so jih domobranci mučili, pobijali ali pa predajali sovražnikom.

    • Mednarodno legitimna? Izgon kralja je notranje vprašanje, osel! Kakšna mednarodna legitimnost!? Izgon kralja je bila totalna degradacija države. S tem je nova oblast povsem izničila pojem legitimnosti kot take. Komunisti so se pač pokazali kot gozdni vitezi, ki dokler vihtijo orožje lahko delujejo.

      • seveda, saj je kralja izgnala notranja oblast, ki je bila priznana tudi s strani mednarodne skupnosti. tako da na osnovi česa ji boš pa očital nelegitimnost? 🙂 a na osnovi tega, ker se kralj s tem ni strinjal? 😉

        sicer pa je kralj državo zapustil sam, kar se je tudi smatralo kot izdaja. pa še diktator je bil, tako da je bila legitimnost kraljevine jugoslavije že v osnovi sporna.

  18. Aladar pa še vedno taji amnestijo. Ker bi se mu vse kar govori sesulo. Vsa njegova temeljita izobrazba, brez razumevanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite