Sprava brez sprave

roke stiskVprašanje sprave v slovenskem prostoru še vedno ostaja nerešeno. Pri nas spravo vsaka stran pravzaprav razume popolnoma drugače, kar zagotovo ne more prispevati k »pomiritvi duhov«. Za (nekdanje) komuniste, našo levico, pomeni sprava predvsem nedotakljivost zgodovine, kot jo je napisala povojna revolucionarna stran, prenehanje »preštevanja kosti« ter iskanja odgovornih za med in povojno nasilje. Sprava bo po njihovem dosežena takrat, ko bo protirevolucionaren tabor priznal, da je kolaboriral z okupatorjem in bo prevzel nase odgovornost za med in povojne poboje, ki jih je sicer izvajala partizanska stran. Na drugi strani pa demokratičen meščanski tabor, ki je bil med vojno zaradi partizanskega nasilja in komunistične revolucije prisiljen vzeti v roke orožje, spravo vidi predvsem v tem, da se dostojno pokoplje številne žrtve tega nasilja, da te žrtve dobijo imena in pravico do groba, zločinci pa vsaj pred zgodovino, če že ne pred sodiščem (večina jih je že mrtvih ali pa v visoki starosti) prevzamejo odgovornost za poboje in druge zločine, ki so jih izvajali nad lastnim narodom.

Glede na tako različne poglede, kaj naj bi sprava pravzaprav sploh pomenila, je jasno, da bo do nje prišlo zelo težko, pa tudi ne prav kmalu. Obstajajo sicer nekateri poskusi, da bi se pogledi na spravna dejanja zbližali, vendar večina od njih kaj klavrno propade. Eno izmed takih poskusov je bil v zadnjem času (izsiljen) javni natečaj za postavitev spomenika žrtvam vseh vojn, ki naj bi stal na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vendar je spomenik že s tem, da se je z napisom »žrtvam vseh vojn« distanciral od največje tragike v slovenski zgodovini, izgubil vsako spravno ali moralno vrednost. Da spomenik, kot je bil zamišljen, ne more prispevati k pomiritvi v slovenskem narodu, so se strinjali tudi udeleženci posveta, ki ga je v začetku tega tedna organizirala Socialna akademija. S posvetom je sicer akademija želela odgovoriti na vprašanja, »kako si različni akterji spravnega procesa predstavljajo spravo in kakšno vlogo ima pri tem umetnost«. Verjamem, da so imeli organizatorji dobre namene, ko so se lotili tega projekta, obžalujem pa lahko le, da so kot govornico na posvet, ki naj bi predstavljal košček mozaika pri tlakovanju poti do sprave, povabili gospo, ki je v zadnjih dveh desetletjih pravzaprav največ prispevala k temu, da se je prepad med obema stranema samo še povečal. Ne upam si pomisliti, da bi Spomenko Hribar vabili predvsem zato, da bi postal dogodek za širšo javnost bolj zanimiv in privlačen. Sprava je namreč preveč velika in preveč odgovorna naloga, da bi se smeli z njo poigravati zgolj zato, da bi si zagotovili poln avditorij. Prav tako si ne morem misliti, da bi organizatorji ne razumeli vloge Spomenke Hribar v slovenskem prostoru. Na posvetu je sicer sodelovalo šest govornikov, vendar bi na tem mestu želela izpostaviti predvsem izvajanje Spomenke Hribar, v katerem je bilo tako, kot v njenih preteklih nastopih, moč čutiti sovraštvo do desnice in do Cerkve, njene trditve, ki jih je tako vehementno izjavljala, pa, če jih merimo s tehtnico resnice in pravice, niso imele v sebi nobene vrednosti.

Uvodoma je Hribarjeva poudarila, da spomeniku, kot je zamišljen, nasprotuje, saj gre »bolj za spomenik današnji slovenski razdeljenosti kot pa spomenik preteklosti«, s čimer se sicer strinjam. Sama je predlagala (že v knjigi Krivda in greh), da bi morali postaviti obelisk, na katerem bi pisalo, da so »umrli za domovino«. Na posvetu je pojasnila, da bi bil tak napis najboljši, saj zajema tudi vse žrtve druge svetovne vojne in po njej. Vsi, ki so umrli, tudi tisti, ki so kolaborirali, so umrli »vsak za svojo domovino« je zatrjevala Hribarjeva, pri tem pa (namenoma) pozablja, da tisti, ki so se postavili proti komunizmu, niso umrli za svojo domovino, ampak so bili prav zaradi ljubezni do nje zverinsko mučeni in likvidirani. Umreti za domovino ali pa biti zaradi zvestobe njej umorjen, je nekaj popolnoma drugega! Hribarjeva, v to sem prepričana, to dvoje dobro razlikuje, tako kot dobro ve, zakaj je potrebno tako zamegljevanje. Vprašanja, za kakšno domovino je umirala ena ali druga stran, tu ne bi niti načenjala.

V nadaljevanju je šla še dlje. Poudarjala je, da so bile po osamosvojitvi možnosti za spravo, vendar je ta proces zavirala predvsem desna stran, pri tem pa dodala, da Cerkev ter desnica vse od osamosvojitve stopnjuje svoje sovraštvo »češ, prej ste vi nas 50 let, zdaj vas bomo pa mi 50 let« in da s svojim ravnanjem povzročata več razdeljenosti in sovraštva, kot ga je bilo pred osamosvojitvijo. Človeka prime sveta jeza, ko posluša tako potvarjanje zgodovinskih dejstev! Ni čudno, da je eden od udeležencev med njenim nastopom zaklical »Ustavite to govorjenje. To je sovražni govor. To je čisti politični pamflet!«. Njegov poziv ni prišel do moderatorja, zato smo morali poslušalci do konca poslušati z besom (da mi ne bo kdo očital, da je »s sovraštvom« preveč močna beseda) nabiti govor. Gospa je bila namreč po tem, ko je s strani udeležencev slišala nekaj negativnih ocen na njeno vlogo v zadnjih desetletjih, vidno vznemirjena in je bila zato v drugem delu še toliko bolj čustvena, vsebina njenega pripovedovanja pa ni imelo nobenega stika z zgodovinsko realnostjo.

Dejstvo je namreč, da je bila večino časa po osamosvojitvi do danes na oblasti kontinuiteta, ki bi lahko, če bi to resnično želela, začela spravni proces, vendar je ta, namesto, da bi odprla arhive, te uničevala oz. zapirala, namesto, da bi poiskala odgovorne osebe za povojne poboje, te skrivala pred roko pravice ter jih celo nagrajevala z dodatnimi privilegiji, namesto, da bi poskrbela za odkrivanje povojnih morišč ter dostojen pokop teh žrtev, naredila vse, da bi žrtve še naprej ostale zakopane in brez obraza. Svojci žrtev so se že zdavnaj preko vsega trpljenja, ki so ga morali prestati zaradi komunizma in komunističnih oblastnikov, očistili vsakega sovraštva ter opustili krvnikom svojih najbližjih, zato je trditev, da je v njih še vedno sovraštvo, čista laž, česar se dobro zaveda tudi Hribarjeva. Njen nastop je bil pravi komunistični pamflet, v katerem se dejstva sprevračajo na glavo. V tej luči je lahko razumeti njeno trditev, da se vse od osamosvojitve veča sovraštvo na desnici. Da, res je, vendar samo, če imamo jasno pred očmi, da za kontinuiteto in za Spomenko Hribar sovraštvo in sovražnost pomeni vsako razkrivanje zamolčanih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki jih je sistematično izvajala komunistična partija med in po vojni vso do naše samostojnosti. In da se je ta »sovražnost« iskanja resnice v naši polpretekli zgodovini lahko začela šele z našo osamosvojitvijo, saj je bilo v preteklem, totalitarnem sistemu, ki mu kontinuiteta in več kot očitno tudi Hribarjeva, ostajata zvesta, vsako svobodno izražanje in razkrivanje grozot revolucije onemogočeno oz. ustrezno sankcionirano.

Da, upam, da bomo Slovenci nekoč dosegli spravo, vendar je to upanje brezupno, dokler nam bodo o spravi govorili ljudje, ki jo pravzaprav zaničujejo in si je pravzaprav sploh ne želijo. Vsaj ne take, kot si jo predstavlja demokratičen svet.

Foto: Flickr