Sprava brez kesanja, pokore, resnice in pravice

Avtor: Bogomir Štefanič. Tretjega marca minevajo štiri leta od vstopa članov vladne komisije za prikrita grobišča v Hudo jamo – od dogodka, ki je pretresel (ne le) slovensko javnost in obetal, da bo bistveno spremenil odnos do zamolčanih, prikritih in nepokopanih žrtev revolucionarnega nasilja. A ob oziranju v ta leta se na trenutke zazdi, da je bilo morda celo laže prebijati enajst pregrad v rovu sv. Barbare rovu kot blokade, ki so bile nato pred pretresljivo sporočilo Hude jame postavljene v politiki, državnem uradništvu, medijih, civilni družbi, zavezani pridobitvam revolucije …

Zgodovinski bankroterji

Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, to dejstvo umešča v daljše obdobje celotnega poosamosvojitvenega časa, v katerem se je pokazalo, kdo je tisti, ki teh stvari noče videti: »Stran, ki noče sprave, je stran komunističnih poražencev, zgodovinskih bankroterjev, ki so se nesramno vkopali ne samo v privilegije in nekdanjo moč, za katero mislijo, da jih lahko vzdrži, ampak tudi v iluzije in fantazme, da bodo to lahko počeli tudi v prihodnje.«

Kot primer takega ravnanja omenja sociologinjo dr. Spomenko Hribar, ki je npr. ob nedavni napovedi prekopa škofa Rožmana že začela demiurgično svariti pred tem, da mora biti izveden brez morebitnih razlag, da je prekop škofa Rožmana dokaz, da je imel prav. Gre za že viden vzorec: ustavljanje desnice, ustavljanje škofa Rožmana na neki fiktivni meji, tudi uveljavljanje lažnega koncepta sprave, ki bi bila narejena tako, da ne bi bilo ne kesanja, ne pokore, ne resnice in ne pravice: »Kar se mrtvih tiče, bi to pomenilo, da ne bi spoštovali haaških konvencij niti npr. minimalne korektnosti, ki jo od Rusije za pravice sorodnikov katinskih žrtev zahteva Evropsko sodišče za človekove pravice. Skratka, po Spomenki bi mrtvi ostali nepokopani.«

Iz Slovenije želijo nekateri še vedno delati svojevrstne Butale, je kritičen Jože Dežman: na eni strani slišimo, da »nismo ničesar vedeli«, na drugi strani to, česar naj ne bi vedeli, iz (ne)zavednega prodira na površje: omenjanje rova sv. Barbare na demonstracijah, napisi, ki pozivajo h klanju kristjanov, črna roka na sv. Urhu … Ubijalske fantazme vedno znova vstopajo v javni prostor; ubesedil jo je tudi letošnji dražgoški govornik dr. Božo Repe, ko je povezal partijsko, komunistično vstajo in sedanjo vstajniško gibanje. Pogled v preteklost namreč prinaša jasno sporočilo: pred vsako komunistično vstajo se zgodi pobijanje Slovencev, državljansko vojno sprovocirajo komunisti s pobijanjem Slovencev …

Kako zaživeti spravno?

Takšne okoliščine – »po 20 letih smo očitno še vedno v akutni fazi okužbe s sovraštvom in nestrpnostjo« – so po Dežmanovem prepričanju dodaten izziv za vrnitev k zdravi pameti: treba je stopiti na realna tla in začeti živeti spravno: s priznanjem za storjeno, z iskanjem zadoščenja, ki naj olajša življenje žrtve in storilca, s spremembo mišljenja … Gre za vzgojo spomina, da nas bo ta – in to bi morala biti njegova resnična moč – peljal k sočutju, mirotvornosti, strpnosti, sožitju.

Kaj to pomeni za oživljeno delo komisije za grobišča (vlada je, kot smo pisali v 7. številki Družine, potrdila novo sestavo komisije, ki ostaja pod Dežmanovim vodstvom)? Prav Huda jama je njena prednostna naloga. Priložnost »izvirne vzgoje«, ki jo ponuja rov sv. Barbare, je treba ponuditi najširši javnosti, kar pomeni, da mora Huda jama postati kulturni spomenik državnega pomena in biti odprta za vse. Prva naloga komisije bo zato razpis, ki bo zagotovil uresničitev odločbe rudarske inšpekcije, kar pomeni: stabilizirati jašek, iz katerega so bile žrtve delno že prekopane, sanirati jašek, v katerem žrtev ni, in do konca urediti razsvetljavo. Nadaljevati je treba prekop verjetno več kot 2000 žrtev, ki še ostajajo v jašku, in doseči dogovor, ali je kostnica v jami primerno mesto njihovega zadnjega počitka ali pa je treba iskati drugačno rešitev.

Slovenska stroka je po Dežmanovih besedah sposobna opraviti svoje delo pri Hudi jami in drugih grobiščih, kjer se nadaljujejo postopki evidentiranja, sondiranja in tudi prekopavanja (dr. Mitja Ferenc je že pripravil seznam okoli 80 lokacij, kjer je treba zbrati soglasja lastnikov in opraviti sondiranja, skoraj100 novih lokacij pa je treba še preveriti; v načrtu so prekopi žrtev iz kraških jam po predlogu dr. Andreja Mihevca). S prenovo komisije je mandat podeljen generaciji, ki sama ni bila udeležena v zločinih, ki jih preiskuje, se pa zaveda odgovornosti pred generacijami, ki prihajajo, da jim ne bo zapustila sramote deset tisočev nepokopanih žrtev.

A prikrita grobišča niso in ne smejo biti le zadeva ene komisije, temveč kličejo po sočutju in solidarnosti tudi civilno družbo. Dežman zato nanjo znova naslavlja poziv, naj se pridruži reševanju teh vprašanj. Kako? V Sloveniji je evidentiranih in potrjenih veliko število morišč in grobišč, ki pa so slabo ali celo niso nikakor označena. Zakaj se ne bi župnije, občine, posamezniki, ki imajo vest, z lastniki zemljišč, na katerih so morišča in grobišča, dogovorili in postavili križ, ograjo? »Če smo lahko zgradili tisoče cerkva, kapel, znamenj …, ali nismo sposobni postaviti nekaj sto križev?« (se) sprašuje Jože Dežman.

Internacionalizacija

Za ureditev Hude jame je letošnje in naslednje leto predvidenih po 300.000 evrov. Že slišimo očitek, da je v kriznih časih, ko zmanjkuje denarja za najnujnejše stvari, »brskanje po kosteh« popolnoma nepotreben strošek. Dežmanov odgovor je jasen: Ali tak očitek med drugim sugerira, da ne bi več smeli namenjati denarja nobenemu kulturnemu spomeniku?

Prav Huda jama je svetovna posebnost: v zločinski topografiji človeške zlobe na zemlji ji težko najdemo primerjavo, zato smo jo dolžni urediti in njeno sporočilnost iz več razlogov tudi internacionalizirati. Spremeniti je namreč treba napačno percepcijo Evrope in sveta, da je bila Srebrenica najhujši zločin po drugi svetovni vojni; skozi Hudo jamo je treba sprožiti dialoški proces o ranljivem srednjeevropskem in zahodnobalkanskem prostoru, ki je (bil) tako zelo okužen s skrajnimi nacionalizmi in totalitarizmi; pobiti v rudniškem rovu so tudi spraševanje zahodne in »neuvrščene« vesti, ki je zaradi lastnih interesov mižala pred zločini titoizma …

Krik Hude jame, četudi bi ga nekateri pri nas želeli prisilno utišati, mora biti slišan urbi et orbi. Ne le ob obletnici vstopa vanjo.

Vir: Družina