Spoznanje lastne krhke človeškosti je naša največja življenjska zmaga

6

Prilika o delu v vinogradu je v bistvu prispodoba za spreobrnjenje srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp« (Mt 21,33). Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.

Človekovo zlo

Vendar je ta zgodba največkrat drugačna od pravljic s srečnim koncem. Kljub Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času. V njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej približujeta in vnovič oddaljujeta ter s tem drug drugemu povzročata osamljenost in ranjenost. Vemo in razumemo, pa se kljub temu odločimo drugače: to je tisto težko in nerazumljivo, ko gledamo lastno življenje. Pavel pravi: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19).

Zgodba v evangeliju je nadvse tragična, do konca gre človekovo zlo, viničarji umorijo celo gospodarjevega sina (Mt 21,39). Boga ubijejo in ga »vržejo iz vinograda«, iz srca. Človekovo sklepanje? »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,41). Jezus pa drugače: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh« (Mt 21,42; Ps 118,22–23). Bog tudi iz tega, kar je v človeku slabega, zmore narediti nekaj dobrega. Krilatica starih, ki smo se ji v času odmetavanja polomljenih stvari žal odpovedali.

Delo Boga

Z njo še zadnja prilika o vinogradu nosi pomembno sporočilo, ki ga ne gre prezreti, da namreč človekovo spreobrnjenje ni samo stvar človekovega napora. Pobuda in odločilen preobrat je pri tem še bolj dejanje Boga, ki lahko tudi človekovo zlo uporablja za rast dobrega – torej Bog deluje, tudi ko človek ne deluje. Nekaj se dogaja v smeri človekovega odrešenja, tudi ko se zdi, da gre vse v nasprotno smer.

To je resnični evangelij, zares »dobra novica«. Pri spreobrnjenju gre torej bolj kot za aktivno iskanje rešitve za sodelovanje z Bogom, pri čemer nikakor ne mislim samo na takojšnje in pridno uboganje njegovih ukazov, marveč za ohranjanje stika z njim, četudi je to upiranje, nasprotovanje, trmoglavost in kar je še jakobovskega v nas. Gre za boj z njim in za priznanje poraza v njem. To spoznanje lastne krhke človeškosti je naša največja življenjska zmaga. Odrešenje.

6 KOMENTARJI

  1. Današnji Evangelij, ko govori o vinogradnikih ( ne o viničarjih, viničarji je izmišljena beseda za vajnclerje, ki so bili dejansko najnižji hlapci, ki v vinogradu zgolj delali v zameno za streho nad glavo in košček zemlje, ki so jo smeli obdelovati zase, medtem ko so ti, o katerih govori današnji Evangelij bili najemniki oz. skoraj gospodarji vinograda, torej vinogradniki in nikakršni viničarji, gre še za eno cvetko v najnovejših prevodih Svetega Pisma ) govori o judovskem ljudstvu, ki je bilo izbrano od Boga, pa je potem zaničevalo preroke, ki jih je poslal Bog, na koncu pa je Bog poslal k njim svojega sina in tega bodo Judje ubili, kot je napovedal Jezus. V tem Evangeliju Jezus tudi napove uničenje Jeruzalema in templja in to, da se bo Božje kraljestvo odvzelo Judom in dalo drugim narodom. Judje, oziroma duhovniki in farizeji, ki so Jezusa poslušali, so vse prav dobro razumeli in vedeli, da govori o njih, zato so ga hoteli že takrat zgrabiti.

    • Se strinjam, da je izraz viničar nepremišljena nadomestitev za vinogradnika. Resda viničarjev kot preprostih in neukih delavcev v vinogradih veleposestnikov ni več in mladim, ki ne poznajo več prvotnega pomena izraza, beseda viničar pomeni vsakogar, ki se ukvarja z vinsko trto in pridelavo vina. Toda zakaj izrinjati vsepomenski izraz vinogradnik, ki pomeni človeka, ki se ukvarja s trto, ni pa nujno, da sam prideluje vino; lahko grozdje tudi proda. Kdor pa se pretežno ukvarja z vinom, je vinar. Imamo torej vinogradnike in vinarje, lahko pa je oboje združeno v eni osebi.

  2. Odlično!

    Ali se pri posameznikih, družinah, pokrajinah, državi, Evropi in v svetu, množijo tisti, ki imajo uravnoteženo življenje s stvarstvom – z Bogom, ali se krčijo?

    Kako to ugotavljamo? Ali to redno ugotavljamo?

    Ali povemo na dovolj nazoren način, kakšna je razlika med njimi in kakšne so njihove posledice ravnanj ( ožje in širše) ?

  3. Ali smo dovolj prepričljivi, da verske vrednote / ljubezen, resnicoljubje, pravičnost, poštenost, medsebojna pomoč in odgovornost) niso le zasebna stvar, ampak skupna stvar, ki nam jamči mirno, dostojno in varno življenje. Tako v ožji kot širši skupnosti.

  4. Zakaj bi se skrivali le za cerkvenim obzidjem in le ponavljali cerkvene dogme, zanemarili pa, da je smisel krščanstva – živeti ga v vsakdanjem življenju in tako preroditi življenje, ki ne bo imelo škodljivih posledic, ne pri posamezniku, ne pri skupnosti, ne pri stvarstvu!!!

  5. Skratka – potrebno nam je življenjsko krščanstvo, ne pa formalistično, ki bo zanimivo tudi za mlade in za oportuniste.

    Tako ga je učil tudi Jezus.

Comments are closed.