Spoved trdovratnega grešnika

Zadnje čase le redko zaidem na facebook, zato mi je dolgo ostala prikrita očitno kar živahna debata med nekaterimi mojimi tamkajšnjimi prijatelji, ki se je sukala okoli vprašanja, ali je mogoče biti katoličan in hkrati kritizirati papeža. Ko sem naletel na prvo objavo o tem velepomembnem problemu, sem se morda po malem še zabaval. Ob vsaki naslednji sem bolj lezel v dve gube. Nazadnje sem bil verjetno rdeč kot kuhan rak.

Neprepoznani trdovratni greh?

Razlog je preprost. Čeprav se štejem za katoličana tako rekoč, odkar sploh vem, da tak pojem obstaja, skoraj ne mine dan, da ne bi sedanjega papeža kritiziral vsaj v mislih. V besedah to počnem k sreči že veliko redkeje, kako naj bi bila videti kritika v dejanju, pa si zgolj predstavljam. Prav tako velikokrat opustim dobro, ko istega papeža ne hvalim. Lahko bi rekel, da se ta vidik moje grešnosti odvija obratno sorazmerno s prej opisanim. V mislih hvale skoraj nikoli ni, v besedah je zmerna in redka.

A čeprav mi ni težko priznati, da mi je bil slog papeževanja Benedikta XVI. veliko bližji od Frančiškovega (morda zato, ker pri svojem delu v resnici tudi sam, podobno kot argentinski pontifeks, rad posežem po populističnih prijemih za doseganje lahkih in takojšnjih učinkov pri poslušalstvu), sem si pravico do kritike ravno tako jemal v času Nemčevega pontifikata. Da ne govorim o svoji zadržanosti do mučeniškega nastopaštva Janeza Pavla II. iz njegovih zadnjih let. Sem se torej s tem nekako sam izločil iz skupnosti, o kateri mislim, da ji pripadam? Sem ves ta čas preživljal v trdovratnem grehu, ob katerem nisem za nameček občutil nobene potrebe po pokori?

Že rešeno vprašanje

Seveda sem prepričan, da ne. Tako ni zgolj zato, ker bi bil sicer moj dušni blagor v hudih težavah. Trdno sem namreč prepričan, da je na vprašanje, ali sme katoličan reči kako pikro čez Petrovega naslednika, zgodovina Cerkve že zdavnaj odgovorila. In odgovor je pritrdilen. Če se nam ne da ravno sprehoditi do časov Brigite Švedske ali Katarine Sienske iz obdobja avignonskega suženjstva papežev v 14. stoletju ali še kam bistveno dlje po časovni premici, zadostuje pogled na papeže iz zadnjega stoletja in pol. Dobri katoličani in celo dobri katoliški škofje niso bili nič kaj prijazni do vseh zamisli Pija IX., ki je leta 2000 postal blažen. Pij XI. si je nakopal veliko kritik zaradi svojega mešetarjenja z Benitom Mussolinijem, pa tudi zato, ker je z okrožnico Quadragesimo anno z apostolsko avtoriteto opremil zgolj enega od možnih družbenih modelov.

Skoraj ne mine dan, da se ne bi kak izboren katoličan spotaknil ob razvpiti molk Pija XII. med drugo svetovno vojno. Pavlu VI. so očitali marsikaj, med drugim tudi to, da je bil slab upravitelj dediščine Janeza XXIII. in njegovega koncila. In nekateri dobri katoliški teologi, ki so dobili ošpice že ob pogledu na poljskega papeža s konca prejšnjega stoletja, se danes sončijo v prvih vrstah podpornikov njegovega drugega naslednika ter pospeševalcev njegovega kulta. O tem, kako je cela vojska dobrih katoličanov gledala na pontifikat Benedikta XVI., sploh ne kaže izgubljati besed. Tako rekoč vsaka njegova beseda je zlasti v njegovi nemški domovini pri marsikom povzročila tako hude telesne in duševne bolečine, da so jo morali (in jo še morajo) praviloma nemudoma pozdraviti z odločnim javnim oglašanjem na televiziji, v reviji ali v knjigi. Ker se za dušni blagor nikogar izmed naštetih nismo nikoli zares zbali, je pravzaprav umestno pobarati, zakaj bi kdo spet odpiral vprašanje, na katerega je odgovor že dolgo znan.

Modno hlastanje po edinstvenosti

Verjetno je težava v tem, da tudi v Katoliški cerkvi kot siceršnji izborni varuhinji spomina dolgih rodov zapadamo modni skušnjavi pozabljanja zgodovine ali bolje mantri o skupnostnem življenju kot nekakšnem večnem sedaj. Hitro se damo preslepiti trditvam v slogu, kar se dogaja danes, se ni še nikoli, pa vse dokazovanje starozaveznega Pridigarja gor ali dol. In tako tudi nedvomno simpatičnemu liku papeža Frančiška radi pripišemo atribute enkratnosti in edinstvenosti, ki bi utegnili ob soočenju z zgodovino precej zbledeti. Če pa je vse, kar papež počne, edinstveno in še nikoli videno, potem se kajpak zlahka zgrozimo ob misli, da bi za tega prvega res čisto zunajserijskega Petrovega naslednika uporabljali vatle, ki so se že zdavnaj razvili ob njegovih predhodnikih. In ki nam jasno govorijo, da čisto vsake pontifeksove besede ali kretnje katoliškim vernikom pač ni treba jemati za nebeški orakelj. Da je malo kritike povsem dobrodošlo. Ker preprečuje, da bi se katoliška skupnost nekega jutra nehote prebudila v stanju kolektivne pootročenosti (v slabem pomenu besede), ki jo je sicer že zdavnaj prerasla.