Spoved trdovratnega grešnika

21
801

Zadnje čase le redko zaidem na facebook, zato mi je dolgo ostala prikrita očitno kar živahna debata med nekaterimi mojimi tamkajšnjimi prijatelji, ki se je sukala okoli vprašanja, ali je mogoče biti katoličan in hkrati kritizirati papeža. Ko sem naletel na prvo objavo o tem velepomembnem problemu, sem se morda po malem še zabaval. Ob vsaki naslednji sem bolj lezel v dve gube. Nazadnje sem bil verjetno rdeč kot kuhan rak.

Neprepoznani trdovratni greh?

Razlog je preprost. Čeprav se štejem za katoličana tako rekoč, odkar sploh vem, da tak pojem obstaja, skoraj ne mine dan, da ne bi sedanjega papeža kritiziral vsaj v mislih. V besedah to počnem k sreči že veliko redkeje, kako naj bi bila videti kritika v dejanju, pa si zgolj predstavljam. Prav tako velikokrat opustim dobro, ko istega papeža ne hvalim. Lahko bi rekel, da se ta vidik moje grešnosti odvija obratno sorazmerno s prej opisanim. V mislih hvale skoraj nikoli ni, v besedah je zmerna in redka.

A čeprav mi ni težko priznati, da mi je bil slog papeževanja Benedikta XVI. veliko bližji od Frančiškovega (morda zato, ker pri svojem delu v resnici tudi sam, podobno kot argentinski pontifeks, rad posežem po populističnih prijemih za doseganje lahkih in takojšnjih učinkov pri poslušalstvu), sem si pravico do kritike ravno tako jemal v času Nemčevega pontifikata. Da ne govorim o svoji zadržanosti do mučeniškega nastopaštva Janeza Pavla II. iz njegovih zadnjih let. Sem se torej s tem nekako sam izločil iz skupnosti, o kateri mislim, da ji pripadam? Sem ves ta čas preživljal v trdovratnem grehu, ob katerem nisem za nameček občutil nobene potrebe po pokori?

Že rešeno vprašanje

Seveda sem prepričan, da ne. Tako ni zgolj zato, ker bi bil sicer moj dušni blagor v hudih težavah. Trdno sem namreč prepričan, da je na vprašanje, ali sme katoličan reči kako pikro čez Petrovega naslednika, zgodovina Cerkve že zdavnaj odgovorila. In odgovor je pritrdilen. Če se nam ne da ravno sprehoditi do časov Brigite Švedske ali Katarine Sienske iz obdobja avignonskega suženjstva papežev v 14. stoletju ali še kam bistveno dlje po časovni premici, zadostuje pogled na papeže iz zadnjega stoletja in pol. Dobri katoličani in celo dobri katoliški škofje niso bili nič kaj prijazni do vseh zamisli Pija IX., ki je leta 2000 postal blažen. Pij XI. si je nakopal veliko kritik zaradi svojega mešetarjenja z Benitom Mussolinijem, pa tudi zato, ker je z okrožnico Quadragesimo anno z apostolsko avtoriteto opremil zgolj enega od možnih družbenih modelov.

Skoraj ne mine dan, da se ne bi kak izboren katoličan spotaknil ob razvpiti molk Pija XII. med drugo svetovno vojno. Pavlu VI. so očitali marsikaj, med drugim tudi to, da je bil slab upravitelj dediščine Janeza XXIII. in njegovega koncila. In nekateri dobri katoliški teologi, ki so dobili ošpice že ob pogledu na poljskega papeža s konca prejšnjega stoletja, se danes sončijo v prvih vrstah podpornikov njegovega drugega naslednika ter pospeševalcev njegovega kulta. O tem, kako je cela vojska dobrih katoličanov gledala na pontifikat Benedikta XVI., sploh ne kaže izgubljati besed. Tako rekoč vsaka njegova beseda je zlasti v njegovi nemški domovini pri marsikom povzročila tako hude telesne in duševne bolečine, da so jo morali (in jo še morajo) praviloma nemudoma pozdraviti z odločnim javnim oglašanjem na televiziji, v reviji ali v knjigi. Ker se za dušni blagor nikogar izmed naštetih nismo nikoli zares zbali, je pravzaprav umestno pobarati, zakaj bi kdo spet odpiral vprašanje, na katerega je odgovor že dolgo znan.

Modno hlastanje po edinstvenosti

Verjetno je težava v tem, da tudi v Katoliški cerkvi kot siceršnji izborni varuhinji spomina dolgih rodov zapadamo modni skušnjavi pozabljanja zgodovine ali bolje mantri o skupnostnem življenju kot nekakšnem večnem sedaj. Hitro se damo preslepiti trditvam v slogu, kar se dogaja danes, se ni še nikoli, pa vse dokazovanje starozaveznega Pridigarja gor ali dol. In tako tudi nedvomno simpatičnemu liku papeža Frančiška radi pripišemo atribute enkratnosti in edinstvenosti, ki bi utegnili ob soočenju z zgodovino precej zbledeti. Če pa je vse, kar papež počne, edinstveno in še nikoli videno, potem se kajpak zlahka zgrozimo ob misli, da bi za tega prvega res čisto zunajserijskega Petrovega naslednika uporabljali vatle, ki so se že zdavnaj razvili ob njegovih predhodnikih. In ki nam jasno govorijo, da čisto vsake pontifeksove besede ali kretnje katoliškim vernikom pač ni treba jemati za nebeški orakelj. Da je malo kritike povsem dobrodošlo. Ker preprečuje, da bi se katoliška skupnost nekega jutra nehote prebudila v stanju kolektivne pootročenosti (v slabem pomenu besede), ki jo je sicer že zdavnaj prerasla.

21 KOMENTARJI

  1. Gospod Maver, kritizira se idejo, a le z argumentom, z antitezo. To ni greh, vse drugo je greh.

    Človeka se ne kritizira, niti papeža niti klošarja. Saj poznate priliko o trski v tujem očesu in o brunu v lastnem. To je ena najbolj pomembnih Jezusovih zahtev do kristjana. Stvar je v tem, da nikoli ne poznamo vseh okoliščin, ki so druge vodile do določenih odločitev. Torej ne poznamo njihovega stvarnega stanja, ampak izhajamo iz povsem drugega, svojega. Poleg tega s tem ustvarjamo negative misli, ki onesnažujejo miselni prostor. Zato je to greh. Tudi kritiziranje idej s slabšalnimi pojmi, namesto z argumenti, je greh, saj posredno kritiziramo avtorja. Za takšno kritiko je vedno hudičev navdih.

  2. Gotovo ni naključje, da spoštovani g. dr. Maver preferira hitlerjanskega papeža Benedikta pred aktualnim papežem, ki želi revitalizirati Cerkev.

    To, da pedofile ščitita oba, pa je znak, da smo še zelo daleč od očiščenja.

  3. lahko kdo nekaj več o tem?

    “Pij XI. si je nakopal veliko kritik … tudi zato, ker je z okrožnico Quadragesimo anno z apostolsko avtoriteto opremil zgolj enega od možnih družbenih modelov.”

    kolikor vem iz povzetkov, ta okrožnica obgrize tako kapitalizem kot socializem in predvsem govori o tem, kako naj bi izgledala družbena pravičnost teh časov.
    kateri družbeni model je torej po avtorjevem mnenju okrožnica opremila z apostolsko avtoriteto in kateri tega blagoslova ni prejel?

    hvala.

  4. Aleš, vprašaj se kaj bi storil Jezus? mogoče bi Frančiška na greh hlastanja po edinstvenosti
    opozoril na 4 oči?
    Mt 18,15
    »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata.

  5. Strinjam se s Tinetom, da gentleman oz kultiviran clovek kritizira konkretna stalisca, ne pa ad hominem.

    Seveda so papezi v preteklosti dozivljali ostre kritike. Od zunaj logicno. Je napovedal sam Kristus, da bo tako in huje. Delno pa od znotraj. Zlasti od teologov nemskega govornega podrocja. Nekateri od njih so postali odpadniski, se locili od Cerkve. V nemskem mentalnem svetu je veliko ostrine duha, a vcasih pomanjkanje obcutka za stil in mero. Vcasih ta razumniska konsekventnost in toga ciljanost zaide v nepotreben konflikt ali celo v neusmiljenost in krutost. Ni slucaj, da so Nemci bili mnogo bolj grobi okupatorji slovenskih dezel kot Italijani.

    Intelektualna necimrnost ni posebna kvaliteta osebnosti. Nasprotno, katoliska in krscanska vrednota je poniznost, ne nekriticna zagledanost vase in svoj prav. Mislim, da je ustrezno, ce katolican, ki zeli svoji Cerkvi dobro, 2 krat premisli, preden gre javno kritizirati svojega zupnika. Se manj skofa. Najmanj papeza.

    Mislim tudi, da imamo v casu mojega zivljenja, od vkljucno Pavla VI naprej objektivno gledano zelo, zelo dobre papeze. Razlicne, a vse med njimi velike osebnosti tudi brez papeskega polozaja. Mnogo manj ocitka vrednih kot so nasi ali sirse zahodni demokraticno izbrani politicni voditelji.

    Pred Wojtylo, pred Ratzingerjem, pred Bergogliom se lahko vsi tu prisotni, pa naj mi ne bo v zamero, tudi avtor clanka, skrijemo glede krscanske in glede cloveske prepricljivosti.

  6. Kardinal, ki zivi v enosobnem stanovanju, si sam kuha in se vozi z javnim transportom. In vse tisto, kar ima, razda za reveze okoli sebe. Bog je navdihnil tiste, ki so takega izbrali za papeza. Ker ocitno cloveska narava v tej konzumisticnohedonisticni druzbi deluje v smer, da takih ni za vsakim vogalom. Ne kakega Bertoneja s 400 kvadratnim luksuzom v vili. Ali pa obiskovalca rimskih homoseksualnih orgij. Kdor ne vidi kvalitet Franciska, je duhovno slep. Krscansko slep.

  7. Eden od pogojev, da je nekdo lahko izvoljen za papeža je, da ni heretik ali agnostik. Poleg tega pa tudi ne sme biti mentalno bolan.
    No ta Bergoglio v svojih intervjujih z novinarjem Scalfarijem trdi, da Kristus, ko je bil na zemlji ni bil Bog ( to trdi Scalfari, kateremu Bergoglio redno daje intervjuje in katerega Bergoglio ni nikoli demantiral, oziroma razglasil za lažnivca, kar bi bil, če bi Bergoglieve izjave potvarjal ). Prav tako je njegovo stališče, da se ne sme iti prozelitizma, kar pomeni, da ni dovoljeno nikogar spreobrniti v krščanstvo oz. katolištvo. Kakšen papež je to, ki namesto, da bi ljudi pripeljal v edino Kristusovo Cerkev zunaj katere ni odrešenja, to zavrača in ukazuje vsem, da naj tega ne počnejo.
    Potem kakšen je to papež, ki povzdiguje poznanega pedofila in ko je to razgaljeno reče, da o tej stvari ne bo rekel ničesar, naj pa novinarji porihtajo to stvar ( recimo popluvajo škofa Viganoja ). Kakšen papež je to pred katerim se mora en Vigano skrivati na tajni lokaciji? Zakaj in pred kom se Vigano skriva?
    Kakšen papež je to, ki se klanja pred pachamamo, ki se opravičuje tistim, ki so prinesli malike v cerkev, zato,ker jih je potem nekdo zmetal v Tibero. Kakšen papež je to, ki tistim nunam, ki hočejo še živeti kot nune, to očita in jih zato preganja.
    Je pa papež Frančišek izredno všeč vsem sovražnikom Cerkve, vsem mogočim levičarjem, Sorosu in njegovim. Pa tudi tolikim komentatorjem na tem forumu.

  8. okrožnico Quadragesimo anno z apostolsko avtoriteto opremil zgolj enega od možnih družbenih modelov.
    =======
    Hej, intelektualci! Prosim, nismo vsi tako vsesplošno izobraženi, da vedeli celo kateri neki družbeni model je tu papež podprl? Čeprav sem celo bral to okrožnico.
    Poučujte, gospodje intelektualci! To je vaša temeljna dolžnost!

  9. Meni se zdi, da gre pri javnem nasprotovanju papežu Frančišku za neusmiljene frakcijske boje v vrhovih katoliške Cerkve. Približno ista klika katoliških pismoukov (ali pa “pišmeuhov”, ki ne spoštujejo dovolj papeške avtoritete!) – imena nekaterih se namreč stalno izmenično pojavljajo in ponavljajo – vztrajno kritizira besede in dejanja sedanjega papeža.
    In ker si javno kritiziranje papeža venomer privoščijo nekateri kardinali, le čemù si tega ne bi privoščili še katoliški laiki – besede mičejo, zgledi vlečejo, mar ne?!

    Jorge Mario Bergoglio se ni sam vsiljeval za papeža, morda bi mu bilo celo ljubše, če ne bi postal glava katoliške, vesoljne Cerkve. Že kot škof je bil znan po skromnem življenjskem slogu, prebival je v skromnem stanovanju, si sam kuhal in se premikal peš ali z javnimi prevozi namesto v limuzinah s šoferjem. Obiskoval je barakarska naselja revežev, se zavzemal za odpravo revščine in nasprotoval bahavi cerkvi.
     
    Preprost, odkritosrčen in spontan slog Frančiškovega papeževanja mi je zelo blizu. Že iz njegovega poimenovanja po sv. Frančišku Asiškem in iz njegovih prvih nastopov smo lahko zaslutili, da bo Frančišek I. spreminjal ustaljene vatikanske vzorce obnašanja. Všeč mi je bilo, ko se je že od začetka odrekel nepotrebnemu blišču: nošnji rdečih šolnov, ovešanju z zlatim križem (papež Frančišek nosi svoj železni škofovski križ) ter prebivanju v ekskluzivnih sobanah, namenjenih le papežu, kjer bi izgubil vsakdanje osebne stike z različnimi ljudmi in bi bil dejansko osamljen.

    Ne le med vatikanskimi kardinali, tudi med slovenskimi katoličani se nekateri povzdigujejo nad papeža. Obenem zelo radi kritizirajo (in celo obrekujejo!) tudi slovenske škofe ter svoje župnike oziroma duhovnike sploh.
    Ob demonstracijah lastnega napuha se nekateri slovenski katoličani cinično tolažijo, češ da kritiziranje papeža in obrekovanje duhovnikov niso grehi, od katerih se ne bi mogli očistiti s spovedjo – saj je vendar Bog velikodušen do skesanih grešnikov 🤔😏

    Papeževi kritiki bi morali dodobra izprašati svojo vest ter ugotoviti, ali je njihova kritika utemeljena v resnici, ali pa morda izvira zgolj iz njihovega lastnega napuha, zaradi česar napadajo človeka, čigar besede in dejanja so v resnici Bogu po volji…

    Namreč, ponavljanje vedno istega greha, ki se ga človek po svoji vesti zaveda, kaže zakrknjenost, ki se grešniku ne piše v dobro.

Prijava

Za komentiranje se prijavite