Spoved je povabilo Bogu, naj deluje.

3
503

Ne dolgo nazaj sem bil gost prelature Opus Dei, ki ima svojo podružnico tudi v Ljubljani. Ustanovitelj te mednarodne cerkvene ustanove je španski duhovnik Jose Marija Escriva de Balaguer, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetnika. V njihovi hiši v Rožni dolini sta me sprejela dva španska duhovnika. Z namenom, da bi spoznal duhovnost in poslanstvo prelature Opus Dei, sta mi pokazala polurni film, ki je prikazoval njihovega karizmatičnega ustanovitelja, kako se je leta 1974, eno leto pred svojo smrtjo, v Peruju, v dvorani nekega kmetijskega kombinata, pogovarjal z velikim številom vernikov.

Jose M. Escriva je na tem srečanju močno poudarjal pomen spovedi. Skoraj vsakemu, ki ga je kaj vprašal, je svetoval:

»Če hočete, da se bo v vašem življenju kaj spremenilo, pojdite k spovedi. Če želite podreti zid, pred katerim nemočno stojite, opravite spoved. Spovejte se svojih grehov. Kesajte se in začnite znova! Bog, ki vas ljubi, vam bo pomagal. Kajti šele priznanje grehov omogoči Bogu, da začne delovati v vas. Spoved je povabilo Bogu, naj deluje.«

Spodbujen od tega filma sem se spraševal, kaj smo katoličani naredili iz spovedi, zakaj smo spoved tako rekoč odpravili iz svojega življenja? Ali smo sploh kdaj dojeli njeno odrešenjsko moč? In ker se zdi, da ne dovolj, smo izgubili nekaj, kar ni mogoče nadomestiti z ničemer drugim. Marsikateri vernik nemara celo misli, da je njegova vera sodobna in osvobajajoča, ker je spoved izključil iz svoje duhovnosti. Začeli smo enostransko poudarjati Božjo ljubezen in pri tem pozabili, da se lahko Božja ljubezen naseli v nas samo, če najprej iskreno in brez olepševanja priznamo, da to, kar je v nas, največkrat ni ljubezen, ampak bolečina, zmeda, greh, obup, malodušje, zagrenjenost, trma, strastna ljubezen, pomešana z izpadi ljubosumja in posesivnosti, napadi besa zaradi negotovosti in medsebojnega izčrpavanja; da je naša duša zagozdena v omrežje, kjer jo trgajo samouničevalne sile. Vse to temno v nas, izničuje Božje delovanje. Zato je treba to, kar v nas zaudarja, iztisniti in zdraviti. Nepogrešljivo vlogo praznjenja in zdravljenja mračnih usedlin v duši pa ima ravno spoved.

In ker te povezave med mračnim stanjem duše in spovedjo ne vidimo, se morda sploh ne spovedujemo, ali pa se spovedujemo zelo slabo, tako da površno naštevamo vsakdanje grehe in mislimo, da smo s tem najvažnejše opravili. Na spoved tudi v odrasli dobi gledamo skoraj otročje, kot na dan prve spovedi pred prvim sv. obhajilom, ko smo kot osemletniki našteli nekaj preprostih otroških slabosti. In tega vzorca spovedi se potem držimo vse življenje. Za ta površen odnos do zakramenta spovedi smo odgovorni najprej duhovniki, ker vidimo v spovedi predvsem sodno instanco, pred katero se obtožimo slabih dejanj, ne znamo pa spovedi dati odrešenjskega in psihološkega pomena. Na razvrednotenje spovedi vpliva tudi kultura, ki je spoved duhovno izvotlila in jo nadomestila s psihologiziranjem.

V prepad med vero in kulturo, ki je po besedah papeža Pavla VI. velika drama našega časa, je očitno zdrknila tudi spovedna praksa, kajti Božje usmiljenje na eni strani in psihoterapija na drugi sta danes mimobežni resničnosti. Pred letom 1879, ko se je z Wilhelmom Wundtom (1832–1920) začela eksperimentalna psihologija, so duševnost obravnavali predvsem s filozofskimi kategorijami in jo postavljali v kontekst vere in morale. Danes pa gre za drugo skrajnost: psihologija skoraj ne najde več poti do milosti in odrešenja. Zakonsko-družinska terapija, gestalt, imago, kognitivna, transakcijska, vedenjska, relacijska in druge psihoterapije, praviloma niso tudi uvajanje v skrivnost milosti, v proces odrešenja v Svetem Duhu, ki preoblikuje človekovo življenje po zakramentu spovedi in evharistije ter molitvi in Božji besedi.

Z željo po neki splošni spovedi za vse, z voljo po očiščevanju družbe in posameznika, je povezana tudi sodobna umetnost. Ulay, nekdanji mož Marine Abramovič, svetovno znane beograjske umetnice performansa (od nje se je ločil leta 1988), je na TV SLO marca 2015 govoril o tem, da nam umetnost daje možnost za izpovedovanje notranjih konfliktov. Umetnik s svojim delom raziskuje in izpoveduje temne sence svoje osebnosti in družbe. Ulay je razpredal tudi o tem, kako je v nas polno histerije, napetosti, jeze, sovraštva in občutkov brezizhodnosti. Ko umetnik izrazi temno stran svoje psihe, se nekako umiri, spravi s seboj in nadaljuje svoje življenje. Sam mislim, da je Ulay umetnosti pripisoval preveliko vlogo in moč. A ga skušam razumeti, kajti od nekdaj ima umetnost pretenzijo, da si prilašča božanske atribute.

Ob koncu 19. stoletja se je v umetnosti uveljavil ekspresionizem, v pomenu iztisniti; izraziti torej tisto, kar vzbuja čustveno prizadetost, nagonskost, vitalizem in prvinskost; pa tudi notranjo zblodenost, ki se je človek sramuje. Z iskreno izpovedjo, izražanjem in iztiskanjem konfliktnosti iz duše, naj bi človek prišel do prvobitne pristnosti. V tem naporu gre za nekakšno profano spoved. Leta 2015 so na dražbi za 106 mil. $ prodati sliko Krik, norveškega ekspresionista Edvarda Muncha. Krik, ki ga izpoveduje slika, je strašljiv; oseba, polna strahu in tesnobe stoji na mostu nad fjordom pri Oslu; v neposredni bližini je umobolnica, kjer je bila na zdravljenju Munchova sestra, v ozadju pa je krvaveče nebo. Mogoče je Krik tako zastrašujoč tudi zato, ker ni izkričan v veri, ker obupanec ve, da ga nihče ne sliši, da ni Boga, ki bi vzel nase njegovo bolečino.

Za hip naredimo preskok k današnji božji besedi. Kroniška knjiga, prvo berilo, piše, da vodilni duhovniki skupaj s svojim ljudstvom kopičijo nezvestobo, posnemajo gnusobo drugih narodov in oskrunjajo Gospodovo hišo. Bog pa mednje pošilja preroke, ki kričijo, da bi ljudi ozavestili, kaj delajo, in kakšne bodo posledice teh gnusob. Preroki vabijo h priznanju in kesanju, zato da bi ljudje spremenili svoje življenje.

Munckov Krik kaže človeka, ki občuti grozo življenja, a ima pred seboj samo psihiatrično bolnišnico. Tudi performansi Marine Abramović izvabljajo soočenje s seboj. Tako je Abramovičeva vpričo obiskovalcev galerije z britvico zarezovala v svojo trebušno steno. Drugič je pol ure pred gledalci ležala na ledeni plošči, ali pa se je zaletavala v steber podzemske garaže. V New Yorku, kjer je izvajala svoje performanse, so ljudje pred galerijo spali v spalnih vrečah in videli, kako uporablja svoje telo, največkrat popolnoma golo, kot Kristus v deseti postaji križevega pota, kot svoje umetniško gradivo in orodje. Hotela je, da bi ljudje, ki pridejo v stik z njenim ranjenim, krvavečim in od diete izčrpanim telesom, dojeli svoje lastne temne sence, da bi ob tem, kar bi videli, bruhali in potem začeli spreminjati svoje življenje. Da bi se opazovalci performansov končno spremenili.

Cilj spovedi – v pomenu iztisniti bolečine in grehote iz duše – je podoben temu, za kar si prizadevajo umetniki. Je pa še mnogo več, ker se moralno očiščenje in psihološka razbremenitev dogajata v odnosu do Kristusa, Božjega Jagnjeta, ki odjemlje naše grehe in jemlje nase naše bolečine. Zato ne gremo k spovedi zgolj zato, da bi naštevali grehe in postali moralno nekoliko boljši. Jezus ni umrl za našo moralno neoporečnost, za naš dober občutek, da nismo grešniki, ampak je šel na križ zaradi vsega, kar nas od znotraj razdira. Kajti zaradi tega, kar razpada v nas, se zapletamo v težave in težko živimo. Spoved nam daje možnost, da žarki Božjega usmiljenja presvetlijo mrak v duši; da svojo notranjost izpraznimo pred Kristusa, ki po svojem križu in vstajenju našo izgubljenost preobraža v ljubezen.

Bratje in sestre, luč je prišla na svet, pravi danes sv. Janez. Pri spovedi ta luč –, namreč Bog, ki je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil –, posveti v naše duše. Sodba pa je v tem, da ljudje pogosto bolj ljubimo temo kakor luč. Hodimo tja, kjer vse gomazi, a ne spregledamo, zakaj se stopnjujeta strah in negotovost. Jezus nas vabi, naj pridemo k luči, da bomo razločno videli, kje v nas so kamni, ob katere se spotikamo in padamo. Kristus Jezus, h kateremu se v postnem času vračamo, nam bo znova razodel svojo dobrosrčnost in bogastvo svoje milosti, pravi danes sv. Pavel. Njegova stvaritev smo, zato s svojo milostjo ne bo odlašal.

3 KOMENTARJI

  1. Kako, da ni po skoraj 3letih okrožnice “Hvaljen moj Gospod” in 2leti po Poslanici papeža Frančiška: “Uporabimo usmiljenje do našega skupnega doma”, niti sledu o naši najtežji krivdi, greh uničevanja za kar bi morali skrbet in smo bili zato ustvarjeni.
    Zanimivo, da je vzrok, ki ga postavljajo: “Ni časa za to”, Za prerekanje strankarskih sporov ga pa je vedno na pretek.

    Poslanica (2.. ker smo grešili!)
    Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovli (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.
    Pogumno je dragi ekumenski patriarh Bartolomej ponavljal in preroško izpostavil naše grehe proti stvarstvu: »Ko človeška bitja uničujejo biološko raznovrstnost v Božjem stvarstvu; ko človeška bitja ogrožajo neokrnjenost zemlje ter prispevajo h klimatskim spremembam z razgaljanjem zemlje, odstranjujoč naravne gozdove ali uničujoč vlažna področja, ko človeška bitja onesnažujejo vodo, površino zemlje, zrak: vse to so grehi. Saj je »zločin proti naravi, zločin proti nam samim ter je greh proti Bogu.«[2]
    O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).

    • Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. (Jak 5,16)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite