Na zadnji delovni dan pred dvema velikimi praznikoma, božičem in dnevom samostojnosti in enotnosti, sem pričakovala, da nam boste bralcem izrekli vsaj vljudnostno voščilo. Ker tega niste storili, prosim, da objavite moje voščilo:
Vse najboljše, mati domovina!
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti želim vsem ljudem dobre volje obilo ponosa! Naša domovina ni samoumevna danost, prav tako ni rezultat dogovora oblastnikov. Naša Slovenija je zrasla tako iz tihih želja kot iz glasnih vzklikov ljudi, ki so od nekdaj živeli na tem čudovitem koščku sveta. Veliko pogumnih sinov in hčera sloveče matere je zanjo zastavilo besedo, dejanja in tudi življenje.
Domovino nosimo v srcu, državo pa v glavi in rokah. Zato oziranje za nekdaj polnimi lonci nikoli ni in tudi ne bo samo po sebi prineslo ne mesa ne kruha, pa tudi iger ne. Država smo ti in on in jaz. In kar bomo naredili, to bomo imeli. Kogar si bomo izvolili, ta nas bo vodil. Vsak od nas in vsi skupaj smo dolžni skrbeti za polne lonce – tako s poštenim delom kot s pravilnim odločanjem, tako z nagrajevanjem zaslužnih kot z obsojanjem in kaznovanjem nepoštenih. Komu smo in še bomo zaupali, da bdi nad našimi lonci, je stvar vsakega izmed nas. To je dejansko naše samoupravljanje – izmed sebe si izvolimo ljudi, ki bodo vodili državo. Zato je zaman obsojanje »vsi so enaki, vsi so pokvarjeni«. Niso in nismo!
Državo Slovenijo smo želeli, ker smo želeli biti samostojni. Samostojnost prinaša tudi odgovornost, zase, za soseda, za sodržavljana, za brata. Če je poštenje vrednota, o kateri govorijo vsi naši izvoljenci, poglejmo, kakšna so njihova dejanja. To naj nam bo merilo, ko bomo ponovno izbirali! Govorim o ljudeh – lahko je ponujati svetleči kič, včeraj ukraden nemočnim delavcem. Kdo pa nam jamči, da jutri ne bo nam ukraden vsakdanji kruh? Lahko še zaupamo nekomu, ki nas je izdal ali je izdal našega sobrata?
Vsi radi govorimo o vrednotah, razlike se pokažejo pri globljem razumevanju teh vrednot. Kaj si jaz predstavljam pod pojmom poštenost in kaj si moj sogovornik. Torej – zorni kot, s katerega merim okolico, ter kaj je tisto, kar umerja moj meter. Ali ocenjujem po svojih željah in svojem ravnanju, ali si za vzor jemljem nekaj, nekoga, ki je nad mano in mojimi subjektivnimi gledanji. Kajti nihče ne more biti merilo samemu sebi…
Srce nam mora ponosno zaigrati, ker je lahko na tem koščku zemeljskega raja naš korak umirjen, ker se oko lahko spočije ob naravnih lepotah, kjer lepa slovenska beseda najde domovanje v pogovorih s prijaznimi ljudmi. Nimajo vsi narodi te sreče. Zato cenimo to, kar imamo. In gradimo državo, v kateri bo samostojnost označevalec in označevanec, v kateri bo enotnost sinonim za povezanost med družinskimi člani, med sosedi, med sodelavci, med ljudmi, ki jih srečujemo. Cenimo državo, ki je udejanjena ideja, zgrajena na vrednotah, ki so vsem blizu. Država, v kateri je slovenski jezik naš jezik, ki se ga ne sramujemo in ga ne odrivamo iz akademskih krogov.
Kako bo živela mati domovina, je odvisno od nas, njenih otrok. Zato, kot je zapisal Oton Župančič, hodimo po zemlji naši z dvignjeno glavo in pijmo nje prelesti! Ponosni bodimo, da smo s skupno voljo uresničili veličastno idejo. Priznajmo si različnosti, ki nas bogatijo, iščimo to, kar nas povezuje in na tem gradimo prihodnost naših otrok.
Zato ti še enkrat želim vse najboljše, mati domovina, nam, tvojim sinovom in hčeram, pa modrosti, poguma in ponosa!
Opomba: voščilo sem poslala tudi na uredništvo sobotne priloge Dela, za objavo v Pisma bralcev.
