Sporna pooblastila Centrov za socialno delo

19
300

Na edinem soočenju na POP TV na temo Družinskega zakonika, ki je bilo v torek 12. marca, je predsednik Družinske pobude Tomaž Merše opozoril na velikanska pooblastila, ki jih dobivajo Centri za socialno delo. Po njegovem smo vedno bolj pod nadzorom Centrov za socialno delo, ki v okviru Centrov uvaja neke vrste tajno družinsko policijo.

Pretirana pooblastila centrom za socialno delo

Zdi se nenavadno, ko Merše trdi, da se Centri s svojimi pooblastili vtikajo v življenja družin, ko lahko zaslišujejo otroke brez naše vednosti. Kar omogoča, da najstniki izsiljujejo svoje starše, da bi dosegli to kar hočejo, z Družinskim zakonikom pa jim damo orožje, da to lahko počnejo. Na soočenju so bile zato izpostavljene dileme, ki so problematične in o katerih se do sedaj nismo preveč ukvarjali. Vendar se takšno razmišljanje zdi nenavadno samo v primeru, če zakonik gledamo od daleč.

Ko pogledamo člene 163., 178., 184. in 181., vidimo, kakšna ogromna pooblastila dejansko dobivajo Centri za socialno delo. V 181. členu, ki govori o omejitvah pravic staršev v postopkih pred Centri za socialno delo, je zapisano, da Center za socialno delo lahko v postopkih v zvezi z otrokom razgovor z otrokom opravi brez soglasja staršev, če oceni, da je to v korist otroka, ter da zaradi varstva koristi otroka lahko Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom. Staršem kot prvim skrbnikom otrok je s tem členom onemogočeno, da bi v primeru morebitnih problemov imeli stike z otroci ali, da bi lahko videli zapisnik.

V členu 184., ki govori o dolžnosti obveščanja, pravi, da so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka, dolžni o tem takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče. Govorimo o popolnem nadzoru države nad državljani.

V členu 163. , ki govori o nujnem odvzemu otroka, je zapisano, da v primeru, ko je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, Center za socialno delo odloči in izvede ukrep nujnega odvzema otroka ter ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. Prav tako je zapisano, da Centru za socialno delo lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem   nudi pomoč policija, skladno s predpisi, ki urejajo delovanje policije. Zoper odločbo o nujnem ukrepu pritožba ni dovoljena, če Center za socialno delo v 48 urah po izvedenem ukrepu sodišču predlaga izdajo začasne odredbe.

V čem so predlagani členi sporni

Seveda je nadzor potreben in nujen v primerih, kadar se dogaja nasilje ali zlorabe. Nasilje in zlorabe je potrebno vedno preganjati in omejevati. Potrebno je določiti resnične probleme ter ustrezno ukrepati. Oziroma, ne iskati probleme, kjer jih ni, recimo iskati probleme in težave, kjer ni jih. Zato se v zvezi z 181. članom nikakor ni možno strinjati z izjavo zagovornice zakonika dr. Anje Kopač Mrak, ki govori o vidikih varovanja pravic otrok v omenjenih členih.

Po 181. členu se lahko omejijo pravice staršev v postopkih pred Centri za socialno delo, kjer se lahko zgodi, da starši niso prisotni pri razgovorih z lastnimi otroki, prav tako Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom. Skratka, starši nimajo pravice vedeti, da je bil otrok zaslišan in kaj je govoril.

Člen bi bil sprejemljiv, če bi imel določene varovalke. Recimo, da starši niso prisotni ob utemeljenem sumu spolne zlorabe v družini, ob utemeljenem sumu ogroženosti otroka, ob utemeljenem sumu, da starši zanemarjajo svoje starševske dolžnosti. Ali kjer bi bili podani varovalni mehanizmi, oziroma, kako lahko starši zagovarjajo svojo vlogo. Vendar, ko beremo ta člen, ni naveden noben tak pogoj. Ampak je za zasliševanje vašega otroka dovolj že, da Center za socialno delo oceni, da je njegovo tajno zasliševanje v otrokovo korist. Če imajo centri za socialno delo pravico, da zaslišujejo otroke brez kakršnegakoli utemeljenega razloga, tega ni mogoče razumeti drugače, kot neutemeljen vdor države v zasebnost družine. Ali res želimo vzpostaviti sistem, ko bodo otroci siljeni v postopke, da bi nevede ovajali lastne starše? Ali ne gre pri tem za izkoriščanje odprtosti, naivnosti in dobronamernosti otrok zato, da bi se pridobilo od njih informacije, s katerimi bi potem država izvajala postopke proti staršem

Členi so sporni tudi z drugih večih vidikov. Ustava v svojem 35. členu zagotavlja nedotakljivost naše telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic. V našo Ustavo smo tudi zapisali v 25. členu, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. To pravico do pritožbe so še dodatno zaščitili v Kazenskem zakoniku (KZ-1).

Sporni Družinski zakonik torej vzpostavlja pravno podlago za totalitarne posege v družinsko življenje. Uslužbenci Centrov za socialno delo bodo imeli pravico, da otroke poljubno dolgo zaslišujejo in to brez vednosti in dovoljenja staršev. To predstavlja grobo kršenje pravic staršev in prevelik poseg v duševno integriteto otrok.

Kako v primeru, če otroci lažejo ali izsiljujejo?

Seveda je potrebna ničelna toleranca do nasilja in zlorab in to vedno in povsod. Vendar se napaka ali zloraba lahko zgodi tudi s strani države. Kot rečeno, sistem sam in zakon nima mehanizmov s katerimi bi starši vplivali na državo, ki bi naredila napako, ali ki bi zlorabila moč institucije.

Poglejmo si primer, ko so v ozadju laži s strani otrok, npr. preproste otrokše laži, ki se dogajajo ali laži zaradi zamer ali upiranja staršem. Otrok v šoli govori, da ga starši tepejo. Seveda to ni res, to je lahko slišal samo v pogovoru, ali so mu samo grozili. Vendar, ko pride v šolo ali kam drugam, kjer to slišijo, npr. učitelji bodo to posredovali naprej. Pridejo delavci iz Centra za socialno delo, odpeljejo otroka, po možnosti še s policijo, ga zaslišijo, starši ne morejo nič, niti pogledati v zapisnik, kaj so socialni delavci delali z otrokom. Dodatno je v členu 161., ki govori o otrokovem mnenju, zapisano, da Center za socialno delo in sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

Vendar v opisanem primeru ni mehanizmov, ki bi preprečili morebitno zlorabo s strani države. Recimo, ni predpisanih vzvodov ali nadzora nad tem, kako ločiti ali otroci lažejo ali ne lažejo, kaj pomeni ogroženost otroka, kaj pomeni korist otroka, kakšni so mehanizmi nadzora nad ravnanjem socialnih delavcev, kakšne so pritožbene poti, poti do odškodnin v primeru napak države. Ni definiranih dovolj dobrih kriterijev in niti mehanizmov.

Dosedanje zablode socialnih služb

Takšna prekomerna pooblastila, ki nimajo nadzorne funkcije so problematična tudi zaradi tega, ker smo v zadnjih letih slišali o kar nekaj zablodah s strani socialnih služb. Primerov je kar nekaj. Asji Jež bo morala država plačati 21.500 evrov odškodnine zaradi neprimernega in predolgotrajnega postopka dodelitve otroka po razvezi staršev. Šišenski Center za socialno delo je duševni bolnici pred leti postavil skrbnika, ta je namesto v njeno korist, kot kaže, ravnal v svojo. Socialni delavec je zlorabil položaj in oškodoval varovanko.

Skratka, očitno se napake na strani socilanih služb dogajajo. Zato je previdnost še toliko bolj na mestu in so dodatne varovalke v zakonih še toliko bolj potrebne in smiselne.

Dodatno so bile socialne službe v preteklih letih s svojim delom tudi predmet korupcije. Komisija za preprečevanje korupcije je maja leta 2009 pod vodstvom Draga Kosa izdala pravno mnenje 164, v katerem gre po ugotovitvah Komisije za probleme, ki so prerasli raven posamičnega primera in po skupnih značilnostih predstavljajo t.i. sistemski problem. Po njenem načelnem mnenju ravnanje uradnih oseb Centrov za socialno delo, ki pri opravljanju strokovnih nalog za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroki s pristransko obravnavo enemu od staršev omogočijo neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.

Komisija je v obdobju od novembra 2008 do marca 2009 prejela več prijav, povezanih z delom Centrov za socialno delo ter upravnih in pravosodnih organov pri urejanju izvrševanja roditeljske pravice in otrokovih pravic. Prijavitelji navajajo posamična ravnanja strokovnih delavcev centrov za socialno delo, izvedencev, strokovnjakov, odvetnikov in celo nekaterih institucij civilne družbe in dokazujejo, da so jim našteti s svojim ravnanjem bodisi zaradi pomanjkanja strokovnih znanj, bodisi zaradi pomanjkljive koordinacije ali drugih nagibov, povzročili škodo, nasprotnemu udeležencu pa neupravičeno prednost v postopku. Zbrano gradivo dokazuje, da je Center za socialno delo ravnal v korist ene stranke, državni organi, ki so vodili nadaljnje postopke, pa so svoje ugotovitve nekritično oprli na pristranske ugotovitve uslužbencev centra za socialno delo, kar zbuja upravičen dvom tudi v njihove končne odločitve.

Mnenje komisije nima nobenih sankcij. Komisija je na ta način oblikuje določene standarde, kot vzorce zaželenega vedenja, ki korupcijo preprečujejo tako, da se ljudje po njih ravnajo prostovoljno in se z občutkom osebne odgovornosti, ne zaradi grožnje s prisilo in kaznovanjem, izogibajo tveganjem, ne le posledicam korupcije. Tudi zato je na mestu previdnost in premislek o tem, kaj vse se lahko zaplete in kdo vse je v postopkih Centrov za socialno delo lahko oškodovan ali prikrajšan.

Kaj pomeni glas proti?

Če po eni strani zagovorniki zakonika podpirajo takšna pooblastila, kot je npr. izjava podpornice zakonika dr. Mateje Končina Peternel, ki govori prav o tem, kako naj država poskrbi za otroke, tudi za primere, če je otrok ogrožen zaradi zdravja ali verskega prepričanja staršev, se s temi členi odpira strašljivo področje možnih zlorab. Povsem sistemske narave, v kateri bodo kratko potegnili starši otrok.

Opisani problem je možno rešiti samo tako, da se začnemo v Sloveniji končno širše in bolj poglobljeno pogovarjati o Družinskem zakoniku. Razlogov za to je res veliko. Pogovor in razpravo pa je možno nadaljevati samo tako, da se zakonik zavrne, ter začnemo delati tam, kjer ljudje vidijo, da so problemi že sedaj. Zato na prihajajočem referendumu glas proti daje večjo možnost za padec zakonika, ter daje večjo težo temu, da se končno začnemo pogovarjati in iskati rešitve, ki bodoustreznejše, bolj življenjske in za vse nastudi bolj kvalitetne.

Foto: Center za socialno delo

19 KOMENTARJI

  1. Zanimivo. Mene pa ne skrbi, da bi me moja hčerka, ko bo najstnica, izsiljevala s pomočjo Centra za socialno delo. 😉

  2. Da ste začeli s tako podlim & manipulativnem strašenjem ljudi, me seveda ne preseneča, saj si o vas itak mislim vse najslabše. Vseeno je raboto na zaslonu grozljivo videti.

    • Čedalje bolj si obupan.

      Ko začnemo govoriti o drugih členih, vidimo, da je vse le na hitro spacan balast, in po vrhu še škodljiv.

  3. Proti je tudi Komisija za medicinsko etiko!

    http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/03/splosna_clovekova_pravica_imeti_otroka_ne_obstaja.aspx

    Po mnenju Komisije RS za medicinsko etiko (KME) družinski zakonik sicer prinaša nekatere novosti v smeri večjega zakonskega varstva otrok, kljub vsemu pa je menijo, da bi posledice sprejetja družinskega zakonika segle na številna področja, ki pa niso v celoti predvidljive, in da ni verjetno, da bi bile vsem otrokom v prid. V KME opozarjajo, da ni dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne. Opozoriti želijo predvsem na eno od možnih posledic takega razumevanja zakonika, ki jih skrbi.Kot poudarjajo v istospolni skupnosti, otrok ne bo imel obeh staršev, torej matere in očeta. Po njihovem prepričanju je prav, da se stori vse, da se tem otrokom olajša prikrajšanje, ki so ga utrpeli ob izgubi ali odhodu enega ali celo obeh roditeljev. A pri tem opozarjajo, da bi bilo narobe, če tega otrokovega položaja ne razumemo kot prikrajšanje, ampak kot povsem sprejemljivo okoliščino za že rojene otroke in za rodove prihodnjih otrok. Ob tem se sprašujejo, ali naj se osebam brez partnerja nasprotnega spola prizna pravica, da se jim pomaga k rojstvu otrok, čeprav bodo ti vnaprej prikrajšani za enega od roditeljev in ob enem ponujajo odgovor, da je Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope prepričan, da pravica imeti otroka kot splošna človekova pravica ne obstaja. Še več, po mnenju francoskih etikov v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da dva očeta ali dve materi ali samski roditelj tega interesa ne morejo zadovoljiti.

  4. Na nekatere najbolj absurdne in neresnične argumente so strokovna združenja in strokovnjaki že odgovorili. Tako so Društvo psihologov Slovenije, Društvo socialnih delavk in delavcev, Slovensko sociološko društvo ter Zbornica kliničnih psihologov Slovenije zavrnili teze o kakršnikoli razvojni prikrajšanosti otrok, ki živijo v istospolnih skupnostih.

    Društvo Ključ, ki se že več kot deset let bori proti trgovanju z ljudmi, je kot »laž in čisto manipulacijo« označilo trditev nasprotnikov, da zakonik uvaja nadomestno materinstvo in trgovino z otroki. Številni strokovnjaki, od vrhunske pravnice s področja družinskega prava dr. Mateje Končina Peternel do vodje kriznega centra Palčica Manuele Ham so kot popolnoma neutemeljene zavrnili argumente, da je zakon slab in nikomur ničesar ne prinaša.

    http://www.delo.si/mnenja/blog/smeti-so-pospravljene-cas-je-za-pravice.html

    • Trgovino z otroki je sodišče v enem primeru že naredilo legalno. Ko je dvema gejema priznalo otroka, ki sta ga kupila od nadomestne matere v ZDA.

      • Jap! In zanimivo je, da društvo Ključ podpira to trgovino z ljudmi hkrati pa se bori proti njej. Ali pa mogoče trdijo, da otrok ni človek?

    • Očitno se zagovorniki zakonika ponovno poslužujejo laži in manipulacij. Kot že tolikokrat doslej:
      “Društvo Ključ, ki se že več kot deset let bori proti trgovanju z ljudmi, je kot »laž in čisto manipulacijo« označilo trditev nasprotnikov, da zakonik uvaja nadomestno materinstvo in trgovino z otroki.”

      217. člen govori o posvojitvah otrok, ne bioloških, ampak kakršnihkoli. Eden ga posvoji, nato se oba poročita in sta družina. Zakonik v 217. členu podpira posvojitve otrok v istospolne zveze.

    • Očitno je to res popoln nadzor in vohlanje za otroci in njihovimi starši. Zdravsteni vidik, verski vidik, .. Počakamo še malo in bo še kakšen vidik, da nisi na politični liniji, da si preveč lev, preveč liberalen, preveč desen, in še kaj drugega.

      Ko vidim take zadeve vedno bolj jasno vidim, da je še kako potrebno glasovati proti. Ni druge možnosti.

      • Dr. Mateja Končina Peternel, višja sodnica na civilnem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani: “Po ustavi so starši tisti, ki imajo pravico odločati o vseh vprašanjih v zvezi s svojim otrokom. Država lahko v to njihovo pravico poseže le v primeru, ko starši s svojim ravnanjem otroka resno ogrožajo. Pri zdravniških posegih so iz tuje sodne prakse znani predvsem primeri, ko je bilo kljub nasprotovanju staršem, ki so bili jehove priče, odločeno, da se otroku da transfuzijo krvi, vendar le takrat, ko je bilo dokazano, da bi brez tega otrok umrl. Določba o zdravniških posegih se v tujini uporablja tudi v primeru utemeljenega suma, da je bil otrok spolno zlorabljen ali trpinčen, zato da se sploh lahko opravi zdravniški pregled otroka proti volji staršev.

        Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju.

        Določbe zakona morajo biti oblikovane tako, da na eni strani varujejo družine pred neupravičenimi posegi v družini, na drugi strani, pa v primerih, ko je otrok v družini resno ogrožen, omogočajo hitro ukrepanje. Določbe zakona je zato treba ocenjevati z obeh vidikov. Zakonik z določitvijo pogojev, z načelom najmilejšega ukrepa in s tem, da o tem, ali je ukrep utemeljen, že v izhodišču odločata dva ločena organa – center za socialno delo, ki ukrep predlaga in nato sodišče, ki o njem odloči – varuje družino pred neupravičenimi posegi. S tem, da so ti ukrepi v zakoniku urejeni, pa daje možnost ukrepanja, ko je to res potrebno zaradi zaščite otroka. Če teh ukrepov v zakoniku sploh ne bi uredili, jih pristojni organi zagotovo ne bi mogli zlorabiti, vendar jih tudi ne bi mogli uporabiti takrat, ko je treba zavarovati zanemarjene, trpinčene in zlorabljene otroke, ki zaščito nujno potrebujejo.”

        http://www.semza.si/cepljenje-in-alternativna-prehrana-odgovor-dr-mateje-koncina-peternel-sodnica/

        • Spet laži. Vedno bolj sem jezen, in bom šel in glasoval PROTI.

          “Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen.”

          Dr. Mateja Končina Peternel v svojem video posnetku zelo jasno govori o tem, da zaradi zdravja lahko CSD otroka odvzame.

          Pravo je jasno. 181. člen je zelo jasen. CSD ima popolna pooblastila. Zakon jim omogoča karkoli, to je, kakršnekoli zlorabe. Starši naj se obrišejo pod nosom.

          Kako morajo že toliko časa zavajati ljudi. Vedno bolj vidim, kako močno je to zavajanje. Edina rešitev, glas PROTI. Več ko nas gre, bolje bo.

          Te dni sem pregledal zadeve. Kaj sem odkril. Da je lagal celo minister Svetlik sam, ko je rekel, da nas EU sili, naj sprejmemo poroke istospolnih. Da ga ni sram da laže pred ljudmi.

          Res sem jezen in bom šel in glasoval PROTI. Ni druge rešitve, kot ta,

        • Težava je v tem, da zakon daje pooblastila centrom za socialno delo. Tako, da razno flancanje sodnikov tukaj ne pride v poštev.

          Poleg tega zakonik tudi ne omogoča pritožbe – na odločitev državnih uradnikov (in ne sodnikov), ne daje staršem možnosti vpogleda v zapisnik in vodenje postopka.

          Reševanje težav na čisto napačen način. Ker so sodišča neučinkovita in slaba, poskušajo rešiti probleme z uporabo nepravnih sredstev.

  5. “»Ta zakonik pa je bolj kroven in postavlja pravila delovanja inštitucij,« meni Mušičeva. Zelo pozitivno ocenjuje, da je v zakoniku določeno, da imajo primeri, v katerih so žrtve otroci, prednost, da inštitucije vedo, kaj morajo in morejo, da so določeni roki, saj so za otroke postopki pogosto trajali predolgo. »Nedopustno je, da inštitucije vedo za probleme, a ti še kar ostajajo.« Tako denimo nujni ukrep odvzema traja največ šest dni, center za socialno delo mora v 48 urah po izvedenem ukrepu predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka, sodišče mora odločiti v treh dneh.”

    http://www.delo.si/novice/druzinskizakonik/pomemben-za-otroke-potrebne-pomoci-institucij.html

    • Reševanje problemov na nepraen način, ker so sodišča počasna in neučinkovita.

      Raje naj rešujejo počasnost sodišč.

  6. Rad bi samo povedal, da se močno strinjam s pomisleki glede zakonka v članku. Žal pa moram opozoriti tudi na to, da je vse to, kar je zgoraj opisano, mogoče tudi po sedanji zakonodaji v skladu s http://zakonodaja.com/zakoni/v/1/kz_upb1/cleni/201.clen/201.clen lahko že sedaj zaslšujejo, celo odvzemajo otroke brez soglasja staršev.
    Trpinčenje oz. surovo ravnanje je namreč po definicji vsako ravnanje, pri katerem se otrok ne počuti dobro. kako naj torej starš vzgaja otroka, če ga za napačno ravnanje ne sme kaznovati? Pa tule ne govorim o telesni kazni – kakršna koli kazen namreč nujno mora povzročiti neugodje sicer ni učinkovita.
    Podobno velja za strokovne delavce v šolah.
    Če se to s strani otrok zlorabi, prav hitro pritečejo gospe s CSD v spremstvu policije na šolo po otroka in po starše v službo in se zgodi ravno tisto, kar omenja članek.

    Torej tudi če smo PROTI, ne bomo glede tega spremenili bistvenih stvari

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite