翻译成斯洛文尼亚语: vtisi s potovanja po Kitajski 3. del

3
231
Šanghaj – pogled z druge najvišje stavbe na svetu Foto: A. Tomažič
Šanghaj – pogled z druge najvišje stavbe na svetu Foto: A. Tomažič

Pri svojih potovanjih po tujini že dolgo nisem toliko uporabljal slovenščine, kot tokrat na Kitajskem. Tako angleško kot slovensko ne razumejo prav nič! Zakaj bi se torej trudil s tudi meni tujim jezikom, ko pa lahko enako (ne)uspešno uporabljam lastnega?

Deček si umiva zobe Foto: A. Tomažič
Deček si umiva zobe Foto: A. Tomažič

Obstajajo seveda redke izjeme, predvsem po velemestih, kjer ti kakšna študentka na razglednem avtobusu z veseljem kaj pojasni tudi v angleščini. Ampak razlika v komuniciranju glede na druge države (posebno, če gre za turistične destinacije) je v tem, da povprečen Kitajec NIČ (ampak prav nič!) ne razume. Ne pomagajo niti sorodni mednarodno uveljavljeni izrazi (n.pr. WC), saj imajo očitno tudi za zemljepisna in osebna imena povsem drugačno izgovorjavo. Niti trudijo se ne.

Visoka raven tehnološke razvitosti

Predvidevam, da tudi v prihodnosti, ob vsem odpiranju Kitajske do drugega sveta, glede znanja tujih jezikov ne bo nič bolje. Odslej imajo (imamo) namreč, poleg svoje hegemonistične vloge, tudi sodobno tehnično »potuho« – aplikacije za prevajanje. Glede na to, da ima tam že skoraj vsakdo svoj mobilni telefon, se vse bolj razširjajo tudi uporabnine za prevajanje, kot na primer Google Translate. Samo da imajo Kitajci že svoje, vsaj toliko dobre. Vnos je lahko preko tipkovnice ali kar z narekovanjem in takoj dobiš (slišiš) prevod v svoj jezik (tudi v slovenščino).

Tibetanski romar Foto: A. Tomažič
Tibetanski romar Foto: A. Tomažič

Tehnološko so Kitajci tudi sicer, predvsem to velja v velemestih, že daleč pred nami. Gotovine uporabljajo vse manj. Na banki pa imajo vsi obrazci, ki so seveda elektronski, dodaten del. V njem lahko sproti označiš (ne)zadovoljstvo s storitvami uradnika: pritisneš na enega od »smajlijev«, od nasmejanega do namrgodenega.

Če zanemarimo (in to pač moramo) vprašanje temeljnih človekovih pravic, lahko ugotovimo tudi: Zakaj bi se Kitajci pritoževali, ker živijo v komunizmu? Ko pa imajo 100 % kapitalizem, kar jim paše!

Večerja brez naložene aplikacije za prevajanje

Večerja ob prihodu na Kitajsko (naročeno brez aplikacije za prevajanje) Foto: A. Tomažič
Večerja ob prihodu na Kitajsko (naročeno brez aplikacije za prevajanje) Foto: A. Tomažič

Pa še ena osebna izkušnja. Ko sem se hotel prvi večer po utrudljivem potovanju dobro najesti in zraven kaj konkretnega popiti (kakšno riževo žganje za preventivno razkužitev grla), sem rabil kar nekaj ur, da bi kakšnemu gostincu razložil, kaj hočem… Pa ni in ni šlo… (ker še nisem imel naložene aplikacije za prevajanje). Celo za viski imajo očitno čisto drugačen izraz. Verjetno sem se jaz njim zdel enako neumen, ko so se oni meni…? No, na koncu sem le dobil za silo tole, kar si lahko ogledate na spodnji fotografiji.

3 KOMENTARJI

  1. Cisto možno, da bo ta komunistično-kapitalistična Kitajska v nekaj desetletjih dominantna sila sveta, ne le ekonomsko, ampak tudi politično in vojaško. In nekateri, zlasti levičarji, se celo veselijo, da to ne bo vec Amerika. Precej nespametno upanje, da bo bolje, bi napovedal z veliko verjetnostjo. In čudi ta avtodestruktivnost, ko namesto svoje kulture želiš dominacijo nekega povsem tujega sveta in kulture, v katerem se znajdeš približno tako kot gospod Tomažič pri naročanju večerje.

  2. Gospod Anton,
    obljubili ste, da boste pisali tudi o življenju delavcev in kmetov. Se opravičujem, ker sem neučakan in vas na to opominjam. Me prav zanima, ali boste ovrgli informacije, da na Kitajskem obstaja suženjsko delo otrok.

  3. Spoštovani AlFe,
    ste pa res neučakani! In morda od mene pričakujete potrditev kakšnih stereotipov o Kitajski? Na vašo pobudo sem res obljubil, da lahko še kaj napišem o kmečkih in drugih preprostih ljudeh, kolikor sem jih srečal. Ker pa sem že oddal 5 nadaljevanj mojih vtisov ter jih oštevilčil, nisem mogel kar takoj za vas posebej pisati… Naslednja dva prispevka bosta na temo tibetanskih samostanov… Vas pa moram razočarati, da vsekakor ne bom mogel niti potrditi niti ovreči tistega o suženjskem delu otrok. Tega nisem nikjer zaznal in še manj raziskoval (za to nisem imel niti časa). Ker vem, da imate verjetno (tako kot sem imel prej tudi sam) precej slabo mnenje o svobodi gibanja na Kitajskem, naj vam le povem, da sam nisem občutil nikakršnega nadzora in sem se lahko sprehajal kjer sem hotel. Tako sem imel kar nekaj samostojnih potepanj, od zgodnjega jutra, do poznega večera, tudi po zelo revnih vaseh, in v kolikor smo se sploh lahko sporazumeli, tudi prav prisrčne stike z ljudmi. Če bi jih kaj bolj podrobno spraševal o kvaliteti njihovega življenja na Kitajskem, bi verjetno naletel na podobne odzive, ko v kakšnem zaselku na Kozjanskem ali v ameriškem Bronxu… V vsaki državi na svetu je cela paleta življenjskih situacij, položajev in usod, od najbolj revnih, do bogatašev… Tako tudi na Kitajskem…

Prijava

Za komentiranje se prijavite