Spopad za prihodnost Evrope

Nemalokrat slišimo parolo, da Evropa pripada Evropejcem, Afrika Afričanom, Azija npr. Azijcem itd. – in prav je tako. S tem se strinjam! Ali pa je Evropa absolutna last in večna posest Evropejcev,  Slovenija Slovencev itn. – o tem pa, mislim, bi se že dalo razpravljati.

Imamo (današnji) Evropejci izključno pravico lastiti si kontinent, mar je dogma, nespremenljiva resnica, da je to tako in da drugače ne more in ne sme biti?! S tem v povezavi: Ali imamo Slovenci nedotakljivo in trajno pravico do slovenskega ozemlja?! Ali splošno povedano: Ali ima neka nacija, ljudstvo, kultura ali jezik nespremenljivo in večno pravico, da prebiva na nekem teritoriju, pravico, ki jo, npr. narodu, ne sme nihče vzeti ali jo ogroziti?

Relativnost posesti, obdarovanost in odnos do daru

Vidimo, da je ta zadeva dokaj relativna! »Evropa« si lahko lasti Evropo, ne more pa terjati in pričakovati, da je Evropa večna in trajna posest (trenutnih) Evropejcev.

Dejstvo, da s(m)o današnji Evropejci posestniki Evrope in je Evropa njihova »domovina«, je (v današnjem trenutku) res pravica, toda pred pravico pa je predvsem in v prvi vrsti dar! Z darom pa je mogoče ravnati tako, da ti je v obogatitev življenja in tebe samega; moreš pa ga tudi zapraviti – in z njim samega sebe! Zato vztrajam, da moramo s tem darom ravnati odgovorno, da nam bo v prid, da nam bo prinašal osebnostno in skupnostno rast; kajti dar je prav lahko izgubiti, ravnati z njim neodgovorno in biti do njega nehvaležen.

Odnos do življenja

Poglejmo torej, kako ravnamo (današnji) Evropejci z Evropo in z življenjem v njej! Kako ravnamo Evropejci s samim seboj in našim življenjem! Omenil bi, da je naš ključen problem odnos do življenja, do daru, ki nam je dan in smo ga poklicani pomnožiti in razvijati naprej! Kajti kdor ne ceni življenja, bo ravnal z njim neodgovorno, slabo, neustrezno in ga izgubil! Ljudstvo, ki ne ceni življenja, seka korenine drevesu, ki ga nosi in »gosti«; ljudstvo, ki ne spoštuje življenja, nima prihodnosti in si onemogoča lastno življenje, posledično (kjer ni življenja) pa tudi blaginjo in razvoj!

Kultura smrti in dva njena izraza

Že večkrat in z raznoraznih strani smo lahko slišali, da je evropska družba (in z njo tudi slovenska nacija) podvržena »kulturi smrti«. Dva bistvena izraza te kulture pa sta abortivna in kontraceptivna usmerjenost, oz. podvrženost abortivni in kontraceptivni praksi. Oba načina življenja sta z vidika humanosti oz. človečnosti nedopustna in nesprejemljiva: seveda prvi bolj, ker gre pri abortusu za brezobziren, bojazljiv in sramoten napad na življenje drugega človeka, ki je nedolžen in povrhu upravičen do človeške zaščite in je zato treba to dejanje tretirati kot »gnusni zločin«, se ga izogibati in ga imeti kot takega za zavržnega; drugi način življenja, ki je podvrženost kontraceptivni praksi, pa je z vidika človeške integritete prav tako nedopusten, nesprejemljiv, nasilen in škodljiv! V vsakem primeru je v praksi uporabe kontracepcije žrtev (vsaj) žena: Če gre za kemijsko kontracepcijo, mislim, da tu ni potrebno poudarjati vsaj stranskih učinkov kemijskih substanc, ki za ženo, mislim: ponavadi, predstavljajo nasilen vdor v ritem delovanja njenega telesa, osebe in osebnosti; pogosto pa je taka oblika kontracepcije škodljiva, kar rezultira tudi v mnogih smrtnih obolenjih in predčasni umrljivosti. Če gre za mehansko (kontracepcijo), je žena žrtev vsaj takšnega spolnega dejanja, katerega integriteta je (prav zaradi te in kontracepcije nasploh) bistveno prizadeta in zato nezadostna (bistveni element spolnega dejanja kot takega namreč, je tudi odprtost za življenje), kar deluje nanjo destruktivno in ne konstruktivno. Treba pa je omeniti, da je dandanes veliko kontracepcije abortivne narave, kar pomeni, da v tej vrsti kontracepcije (ki »uniči« že spočeto) gre za enako težo dejanja – kot dejanja samega po sebi – kot je abortus.

Kultura življenja

Ker vemo, da je rojstva otrok vseeno potrebno uravnavati – človeka vredno (in posvečujoče) uravnavanje rojstev pa ni ne abortus ne kontracepcija – naj navedem, da obstaja »naravno urejanje rojstev«, pri katerem se zakonca ravnata po ženinih rodnih oz. nerodnih dnevih. Ta način urejanja posredovanja človeškega življenja pa je vendarle – v primeru z zgoraj navedenima, tudi z najbolj blago obliko kontracepcije – povsem drugačen: namreč spoštuje telo (žene) kakor tudi samo (dostojanstvo) spolnega dejanja in za razliko od prej omenjenih načinov, ki med možem in ženo ustvarjata prej razhajanje v globini (četudi tiho in počasno, vendar zanesljivo), gradi njuno harmonijo. Sicer pa tu ni prostor ne čas za razlaganje »naravnega načina rojstev«, prepričan pa sem, da vsaka (odgovorna) žena (in mož) dobro pozna(ta) ta konstruktivni način posredovanja človeškega življenja.

Spopad med kulturama

Povsem jasno je, da je boj za Evropo, kakor tudi Slovenijo, boj med kulturo življenja in kulturo smrti. Katera kultura bo zmagala?! Jasno da kultura življenja! Kajti življenje je močnejše od smrti. Toda na čigavi strani smo mi?! Evropa, ki se odreka krščanstvu, ki se usužnjuje kulturi smrti, ki si zapira vrata v svetlejšo družbo, ki je v njej vse več konfliktnosti, nerešenih in z zdajšnjega načina ravnanja nerešljivih problemov, ki se izgublja v administraciji, v tehnokratskem reševanju situacij – ali dejansko taka Evropa ljubi življenje? Ali islam, ki ne pogreša potomstva, katerega družine se morajo zaradi številčnosti upravičeno širiti, katerega ženske sicer ne poznajo pojma pravic žensk, niso pa ranjene z mnogimi metodami manipulacije svojega telesa, katerega rodnost žensk skrbi za razširjanje populacije, katerega člani so si med sabo čuteči in ki torej praktično in dejansko simpatizira z življenjem?!

Pogled v prihodnost

Komu bo torej pripadla Evropa? Komu bo pripadla prihodnost? Komu pripada življenje? Tistemu, ki ljubi življenje! Tistemu, ki ljubi življenje, bo podarjena tudi zemlja, njeni sadovi, bogastva, mir, mirno življenje, srečno življenje. Kdor pa življenja ne ljubi, bo življenje izgubil, z njim pa tudi vse, kar je imel oz. mislil, da je imel. Ko je Mojzes zaključeval svoje življenje je svojemu ljudstvu roteče govoril in to so ene zadnje izmed njegovih besed: »Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod« (5 Mz 30,19)! Tudi ni skrivnost, da se je slovenski narod do sedaj ohranil zaradi odprtosti življenju. To odprtost kar najbolj potencira zdrava vera. Tudi zato smo obstali in ohranili svoj, nam dani košček zemlje pod Triglavom. Evropa: »Izvoli torej življenje, da boš živela ti in tvoj zarod« (gl. zgoraj), izvoli torej zdravo vero, da boš imela življenje in ga imela v izobilju (prim. Jn 10,10).