Spopad dveh konceptov

1

PREJELI SMO. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira drugi krog predsedniških volitev v Republiki Sloveniji, ki bodo 2. decembra 2012. Iz obsežne raziskave »Predsedniške volitve v Sloveniji 2012: spopad dveh konceptov« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.

V drugem krogu volitev za predsednika Republike Slovenije bo v nedeljo, 2. decembra 2012, Slovenija dobila svojega četrtega demokratsko izvoljenega predsednika od  razglasitve neodvisnosti leta 1991. Do sedaj so to funkcijo opravljali Milan Kučan (dva mandata), Janez Drnovšek in Danilo Türk.

V drugi krog sta se uvrstila Borut Pahor in Danilo Türk. V prvem krogu je Pahor osvojil 39,93% glasov, Türk 35,90% in Milan Zver 24,18%. Volilna udeležba je bila kljub bistveno večjim napovedim dokaj nizka in sicer 48,25% , volilnih upravičencev pa je nekaj več kot 1,7 milijona.

Iskanje slovenske vizije za prihodnost

Od leta 2008 se Slovenija nahaja v zapletenih gospodarskih in političnih razmerah. Nekatere bonitetne agencije ob določanju ocen Slovenije upoštevajo visoka politična tveganja, kar veliko pove o političnih razmerah v državi. Od osamosvojitve države nenehno poteka oster boj med t.i. silami kontinuitete (nekdanji komunisti), ki jih simbolizira nekdanji predsednik Milan Kučan in silami slovenske pomladi, ki jih simbolizira aktualni premier Janez Janša. Politična polarizacija v obdobju konjunkture in visoke gospodarske rasti ni povzročala večjih težav najbolj uspešni državi nastali na območju nekdanje SFRJ. Težave nastajajo z ekonomsko krizo in prisotno recesijo v evropskem in svetovnem gospodarstvu, še posebej po letu 2008. Kriza je pokazala vse napake, ki jih je država naredila po osamosvojitvi. Gre predvsem za procese privatizacije nekdanje družbene lastnine. Posamezniki so čez noč obogateli, največkrat z notranjim menedžerskim odkupom podjetij ob zagotovilu enormnih zneskov posojil od državnih bank. Ko so posledično zaradi ekonomske krize začele padati cene delnic, t.i. tajkuni niso mogli odplačevati visokih posojil. Zaradi tega je prišlo do propada številnih nekoč velikih in uglednih podjetij, kar je pripeljalo do povečanja števila brezposelnih oseb. V pogojih t.i. tovariške ekonomijeje pravna država delovala pomanjkljivo, kar dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji nihče od visokih političnih predstavnikov ni pravnomočno obsojen za številne goljufije in kazniva dejanja v času opravljanja funkcije, prav tako ni obsojen nobeden od velikih poslovnežev.

Slovenija je leta 2004 postala polnopravna članica zveze NATO in EU, leta 2010 pa članica OECD. Analitiki opozarjajo, da je Slovenija, po velikanskih uspehih ob osamosvojitvi,  zagotavljanju polnopravnega članstva v zvezi NATO in EU in nedavno v OECD, dejansko ostala država brez zastavljenih ciljev. Kandidatski status za članstvo v EU je mobiliziral večino državljanov in institucij za doseganje cilja polnopravnega članstva v EU. Politične elite niso bile pripravljene narediti ničesar, ko so bili zastavljeni cilji doseženi, in so bile zato povsem nepripravljene. Namesto konsolidacije države oblasti, so se morale soočiti z gospodarsko krizo in z odpravljanjem številnih napak iz tranzicijskega obdobja ter z medsebojnim spopadanjem oziroma z ukvarjanjem samih s seboj. Temu je potrebno dodati še neformalne centre moči, ki so dejansko vodili državo iz ozadja in predstavljali težavo za katerokoli vlado, ki je hotela delovati transparentno in v javnem interesu.

Analitiki menijo, da si mora Slovenija zastaviti nove cilje, kljub temu, da je članica EU. Izgovori, da bo država sledila politiki EU oziroma uradnega Bruslja, kažejo na to,  da država nima jasne vizije za prihodnost. Država bi morala iskati lastne rešitve in uresničiti lastne interese, kar pomeni, da mora razvijati močne dvostranske odnose zunaj EU in iskati nove trge, na katerih do sedaj Slovenija ni bila prisotna oziroma skoraj neznatno.

Türkovo vodenje države pod pričakovanji

Aktualni predsednik Republike Slovenije Danilo Türk je na prejšnjih volitvah predstavljal osvežitev na politični sceni – nov obraz. Ni bil vključen v strankarsko politiko, čeprav ga je za predsedniškega kandidata predlagal prav zdajšnji protikandidat in predsednik Socialnih demokratov (SD) Borut Pahor. Njegova zmaga na prejšnjih predsedniških volitvah je bila uvod v zmago SD na parlamentarnih volitvah leta 2008. Predsednik države je moralna avtoriteta in v kolikor je dobro opravljal svojo dolžnost v prvem mandatu, je skoraj samoumevno, da je ponovno izvoljen za predsednika republike. V primeru Danila Türka je očitno, da je njegovo predsednikovanje bilo pod pričakovanji in tako so mu volivci v prvem krogu volitev izkazali nezaupanje.

Danila Türka kot neodvisnega kandidata podpirata Pozitivna Slovenija (PS) ljubljanskega župana Zorana Jankovića  in Demokratična stranka upokojencev (DeSUS) ter nekaj zunajparlamentarnih strank.

Slovenski volivci pričakujejo, da je predsednik nad strankarsko politiko. V primeru aktualnega predsednika je to trajalo prvih nekaj mesecev, potem pa se je začel vpletati v strankarsko politiko in s tem izgubljati zaupanje volivcev. Temu je prispevalo tudi nekaj ugotovitev o neracionalni porabi sredstev v njegovem uradu in nekaj izjav, s katerimi je sam sebe diskreditiral v slovenski javnosti in so verjetno zapečatile tudi nekatere njegove mednarodne ambicije kot so ambicije za mesto generalnega sekretarja OZN.

Po njegovem prevzemu predsedniške funkcije se je pričakovalo, da bo vnesel nov zagon na slovenski politični prostor, da se bo uveljavil v regiji in na mednarodni ravni. Temu ni bilo tako. V regiji se je pričakovalo, da bo konkurenca takratnemu hrvaškemu predsedniku Stjepanu Mesiću, ki je bil najbolj ugleden in prepoznaven predsednik v regiji in spoštovan v mednarodnih okvirih. Predsednik Türk ne le, da se ni uspel uveljaviti v regiji in na mednarodni ravni, njegov ugled je bledel tudi med samimi volivci. Kljub temu, da predsednik nima širokih pooblastil, se je pričakovalo, da bo bistveno prispeval k ustvarjanju novega pozitivnega ozračja. Analitiki opozarjajo, da je naredil ključno strateško napako, ko se je prepustil vplivu posameznikov iz političnega ozadja, ki so v njegovem predsednikovanju videli možnost za svoje obračune z drugimi na slovenski politični sceni.

Analitiki menijo, da bi imel Türk bistveno več možnosti za ponovno izvolitev, če bi  vodil avtonomno in lastno politiko. Škodila mu je tudi podpora nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ker v slovenski dokaj zreli demokraciji takšno nagovarjanje volivcev predstavlja recidiv preteklosti. Na prejšnjih predsedniških volitvah leta 2007 je imel Türk volilni slogan »Predsednik, ki združuje«. Prav v njegovem mandatu pa je bila Slovenija najbolj politično razklana od svoje osamosvojitve.

V primeru Danila Türka imamo paradoks na politični sceni, saj je nestrankarski kandidat, čeprav ga podpirajo številne stranke, pa tudi javnost ga prepoznava kot strankarsko osebnost. Na drugi strani pa Boruta Pahorja, ki je tudi uradno strankarski kandidat Socialnih demokratov ob podpori Državljanske liste (DL) Gregorja Viranta aktualnega predsednika slovenskega parlamenta ter nekaj manjših strank, javnost prepoznava kot nestrankarskega kandidata.

Pahor strankarski nestrankarski kandidat

Borut Pahor je predsedniški kandidat, katerega so predlagali opozicijski Socialni demokrati (SD) in  katerim je do junija letos  tudi predsedoval. Bil je slovenski premier od leta 2008-2011, po oceni analitikov pa je bila to najslabša vlada v samostojni Sloveniji. Pred tem je bil evropski poslanec in predsednik slovenskega parlamenta. Gre za izkušenega politika, ki izhaja iz t.i. sil kontinuitete in hkrati politika, ki se je nekontrolirano oddaljil od te politike, tako da si je uspešno ustvaril lastno politično pot. To se je izkazalo tudi v času, ko je bil predsednik vlade, ko so ga, po njegovih izjavah sodeč, prav tako poskušale rušiti t.i. sile kontinuitete in posamezniki, ki delujejo iz političnega ozadja.

V času njegovega vodenja vlade je poskušal delovati povezovalno ne le v Sloveniji, temveč tudi v regiji Zahodnega Balkan. Poskušal je pomagati tem državam na poti v EU. Vendar je bil pri tem pogosto netransparenten. Pri tem se pogosto omenjajo njegova večkratna »tajna« srečanja s takratnim srbskim predsednikom Borisom Tadićem. Sodeloval je tudi z kontroverznim predsednikom entitete Republika Srbska v Bosni in Hercegovini Miloradom Dodikom. Tako javnosti še vedno niso znane vse Pahorjeve obljube Dodiku kot tudi močna podpora njegovih Socialnih demokratov Dodikovi stranki Zvezi neodvisnih socialdemokratov (SNSD), ki je bila pred kratkim izključena iz Socialistične internacionale, botrstvo pri včlanitvi pa je prevzela ravno Pahorjeva SD. Pomanjkljivosti netransparentnega delovanja na netransparentnem Balkanu bo moral popraviti, sicer se bo znašel v krogu politikov kot sta Dodik, Đukanović in dr.

Pahor je eden od redkih politikov, ki prizna lastne napake v preteklosti in je pripravljen povezovalno delovati za dobro Slovenije in njenih državljanov. Čeprav predsednik republike nima širokih pooblastil, lahko bistveno prispeva k ustvarjanju pozitivnega ozračja v družbi. Najboljši primer uspešnega predsednika je nekdanji hrvaški predsednik Mesić, ki je z izvolitvijo za predsednika leta 2000 temeljito prispeval k spremembi hrvaške politične scene in k odpravljanju takratne mednarodne izolacije.

Analitiki menijo, da je Pahorjeva kvaliteta resnična povezovalnost in izogibanje ideološkim temam, ki delijo slovensko družbo. Čeprav je uradno strankarski kandidat, so njegovi nastopi v javnosti prepoznavni kot nestrankarski in avtonomni. V aktualni težki situaciji,  v kateri se nahaja Slovenija,  bo potrebno združiti vse moči za izhod iz krize, pri tem pa tradicionalne delitve na leve ali desne ter stare zamere, ne bi smele bistveno vplivati na sprejem rešitev, ki jih mora podpreti večina političnih akterjev, sicer Sloveniji grozi mednarodna finančna pomoč in izguba dejanske suverenitete nad vodenjem države.

Rezervni volivci in spopad dveh konceptov

Na predsedniških volitvah v prvem krogu je sodeloval tudi Milan Zver kot kandidat Slovenske demokratske stranke (SDS) slovenskega premiera Janeza Janše. Zver je aktualni slovenski poslanec v Evropskem parlamentu. Njegovi volivci so v glavnem volivci SDS-a in Nove Slovenije-krščansko ljudske stranke (NSi). Komu bodo svoje glasove namenili njegovi volivci še ni znano. Verjetno nekdanji predsedniški kandidat Zver ne bo javno pozval svoje volivce k podpori katerega izmed kandidatov. Zaradi nenehnega spopada med aktualnim predsednikom Türkom in premierjem Janezom Janšo je  malo verjetno, da bodo Zverovi volivci glasovali za aktualnega predsednika Türka. Dajanje navodil volivcem komu naj namenijo svoj glas, se je namreč že pokazalo kot kontraproduktivno. Raziskave so pokazale, da veliko članov različnih strank tudi v prvem krogu ni upoštevalo priporočil in navodil svojih strankarskih prvakov koga naj volijo.

Analitiki menijo, da gre v drugem krogu predsedniških volitev za spopad dveh konceptov. Prvi koncept je koncept zmagovalca prvega kroga volitev Boruta Pahorja, ki se kaže kot avtonomen moderen socialdemokratski politik brez politične izključnosti in drugi koncept Danila Türka, ki predstavlja politika, ki ga imajo volivci za strankarskega in človeka, na katerega imajo pomemben netransparenten vpliv posamezniki iz političnega ozadja. V prvem krogu je prepričljivo zmagal prvi koncept, ki ob podpori t.i. rezervnih volivcev Milana Zvera in povečani volilni udeležbi, kaže na tendenco dokončne zmage prvega koncepta in posledično poraz t.i. sil kontinuitete in posameznikov iz političnega ozadja. Da bi novi predsednik imel legitimiteto, bo potrebno zagotoviti bistveno večjo volilno udeležbo, ki je v Sloveniji prepričljiv kazalec nezaupanja državljanov v politiko in politike.

Ljubljana, 26. november 2012

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) – Ljubljana

Direktor: mag. Zijad Bećirović


1 komentar

Comments are closed.