Sintagmo »spopad civilizacij« poznamo predvsem po zaslugi ameriškega sociologa in harvardskega profesorja Samuela Huntingtona, knjiga z istim naslovom pa je pred nekaj leti izšla tudi v slovenskem jeziku. Lahko pa se vprašamo, ali lahko govorimo o spopadu med zahodnim sekulariziranim ter islamskim svetom, ali pa gre morda za spopad med religijama? Je ta spopad globalen ali pa se dogaja tudi znotraj držav? Namreč, ko opazujem Slovenijo, imam vtis, da živim v državi dveh svetov, kjer se tudi javnost na isti dogodek lahko odzove povsem različno.
Poglejmo primer. Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je v intervjuju za Siol.net v sredo, 19. decembra, komentiral aktualno dogajanje v Sloveniji. Po njegovo je zelo pomenljivo, da pod sedanjo vlado ljudje ne protestirajo na ulicah, a če bi bil premier Janez Janša, potem stavi svojo kariero, da bi bilo na ulicah 20.000 ljudi, ki bi protestirali zaradi nedavnih izidov bančnih stresnih testov. Zelo močne besede! Z njimi je veleposlanik naglas povedal to, kar vemo že dolgo, vendar nihče ni upal naravnost izreči. Namreč, pogled na stvarnost je očitno predvsem stvar subjektivne presoje. Vse je odvisno od tega, kdo je na oblasti in kdo obvladuje dogajanje. Vsekakor je veleposlanikova ocena dogajanja precej točna, razkriva pa pošastno stanje duha v Sloveniji: ko so na oblasti »pravi«, razlogov za proteste očitno ni. Kvečjemu za apatijo, češ bolje je, da ne kričimo, saj bo potem še slabše. Ali je potem sploh presenetljivo, da nam mora profilirani levičarski komunist naglas povedati, da je padec prejšnje vlade povzročila »neformalna sprega, spontana koalicija množic na ulicah in Klemenčičeve protikorupcijske komisije«. »Vstajniki so za realizacijo svojega boja potrebovali poročila KPK, ta pa kritje množice. Če ne bi bilo sovpadanja obeh intervencij, je veliko vprašanje, ali bi se sploh kaj zgodilo,« je namreč v današnji izdaji Mladine zapisal dr. Vlado Miheljak.
Prav iz tovrstne drže se vidi, da se v Sloveniji ne dogaja spopad med civilizacijami (denimo med »levo/partizansko« in »desno/domobransko« kvazi-civilizacijo, kot nam to sporočajo ideologi »vsegliharstva«), pač pa med civilizacijo kot tako ter njenim nasprotjem – barbarstvom. Najprej se vprašajmo, kaj sploh je civilizacija? Ne gre samo za nek urejen način življenja (za razliko od divjine), pač pa ima omenjeni pojem tudi metafizično dimenzijo. O začetkih civilizacije lahko govorimo, ko ima človek jasno zavest o presežnosti in dostojanstvu samega sebe in drugih, kar se navsezadnje izraža tudi v zapovedi »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ko ima človek ponotranjeno zavest o lastnem dostojanstvu, kar vključuje tudi spoštovanje dostojanstva d(D)rugega, tudi presega svojo zgolj biološko plat narave. Če pa jo zatre, ni nič več kot žival, ki se ravna po nagonu, torej lahko funkcionira zgolj po zakonu džungle. S preseganjem samega sebe človek potrjuje tako lastno individualnost kot občestvenost. Na tej podlagi je tudi nastala Splošna deklaracija o človekovih pravicah, katere obletnico smo praznovali 10. decembra. Človekove pravice in temeljne svoboščine smemo razdeliti na individualne in kolektivne. Med slednje lahko uvrstimo tudi pravico naroda do samoodločbe, ki smo jo Slovenci izkoristili 23. decembra 1990, ko smo se na plebiscitu odločili za »suvereno državo slovenskega naroda«, kot jo je definirala Majniška deklaracija iz leta 1989. Odločitev za samostojno državo je bila pravzaprav nadgradnja množičnemu gibanju, ki je pripeljalo do prvih demokratičnih volitev, ki so bile spomladi istega leta. Slovenci smo se s slovensko pomladjo, plebiscitom in osamosvojitvijo rekli DA civilizaciji v njenem metafizičnem pomenu in hkrati NE totalitarnemu barbarstvu, ki ga simbolizira enajst pregrad v Barbarinem rovu.
A za civilizacijo se je treba vedno znova odločati. To je Slovencem navsezadnje na sam plebiscitni večer sporočil tudi tedanji minister za kulturo dr. Andrej Capuder, ko je za plebiscitno odločitev uporabil primerjavo z zakonsko zvezo: odločitev je namreč treba vedno znova potrjevati. Slovenci smo na tem področju žal zatajili. Še več, mnogi vidijo realnost v povsem sprevrženi obliki. V tistem, kar je barbarsko, vidijo kot izvor civilizacije. In obratno. Veliko takšnih puhlic smo lahko slišali na nedavnem ustanovnem kongresu stranke Solidarnost, ki si je za nameček »sposodila« ime od opozicijske politične sile, ki je na Poljskem najbolj zaslužna za zlom tamkajšnjega komunističnega režima. In kaj sporočajo slovenski »solidarniki«? Radi bi izkoreninili revščino, hkrati pa navijajo za »nacionalni interes«, ki nam je pridelal tudi v zadnjem času zelo razvpito »bančno luknjo«, posledično pa revščino ter davčno ropanje državljanov. Prisegajo na moralno čistost svojih kandidatov, pa čeprav v vodstvenih organih stranke sedijo nekdanji vidni člani LDS, ki so, če že niso aktivno sodelovali pri tranzicijskih lumparijah, vsaj gledali stran. Naključje?
Lahko se povsem strinjamo s sociologom dr. Matevžem Tomšičem, ki je v zadnji kolumni za Siol.net zelo kritično ocenil »mehak« prehod Slovencev iz socializma v demokracijo in tržno gospodarstvo. Pri nas namreč nismo imeli niti »žametne revolucije« po češkem zgledu, kajti Čehi so za razliko od nas izvedli lustracijo, dejanja svojega komunističnega režima pa so z uradno deklaracijo označili za »zaničevanja vredna«. Imeli pa smo zato »gradualizem«, od katerega smo dobili zgolj nedokončano tranzicijo. Ter vrednostni relativizem kot »opij za ljudstvo«. Kar je tudi ugoden humus za uspeh raznih lažnih prerokov in dušebrižnikov (o tem je podrobno je že lani, ko je bila na oblasti še prejšnja vlada, pisal publicist in letošnji dobitnik Meškovega priznanja Sebastjan Erlah v kolumni Projekt Hitler).
Skratka, Slovenija se je že zdavnaj znašla na točki civilizacijskega nesporazuma. Jezus nas uči, da ne moremo služiti dvema gospodarjema, kar pomeni, da je tudi sobivanje civilizacije in njenega nasprotja dejansko absurd. V demokraciji so različna mnenja in pogledi sicer nekaj legitimnega, medtem ko je potrebno reči NE mentaliteti in praksi, ki temeljne civilizacijske vrednote rušijo. Na primer takrat, ko se pojavijo razni »hudojamarji«, ki bi radi nadaljevali to, kar niso dokončali njihovi idoli iz leta 1945, da seveda ne govorimo o odnosu do že pobitih žrtev (zamolčane) leninistične revolucije, ki se ne morejo braniti pred sprevrženimi očitki narodnega izdajstva. Zato se lahko strinjamo z akademikom dr. Tinetom Hribarjem, ki je pred skoraj desetletjem v intervjuju za Demokracijo za tedanje oblastnike dejal: »Nič jim ni sveto, niti mrtvi ne!«
Smo se Slovenci torej zmožni odločiti za civilizacijo? Da, če bomo to zmogli potrditi tudi z dejanji, kar vključuje tudi množični odpor proti dediščini totalitarnega barbarstva. Naša prihodnost je največ odvisna od nas samih, tako kot je bila na plebiscitno nedeljo 23. decembra 1990, ko smo svojo usodo vzeli v svoje roke.
