R. Bider, Radio Ognjišče: Spominske trojke

V tednu pred enajstim julijem so bile tudi pri nas najbrž mnoge oči uprte v Srebrenico, na spominsko slovesnost ob dvajseti obletnici genocida nad bošnjaškim prebivalstvom. Kakšne misli se utrinjajo Slovencem ob tem?

Predstavljam si, da smo v veliki večini pretreseni in zgroženi ob masakru nad nesrečnimi žrtvami in da se nam srca stiskajo ob strašnih zgodbah, ki jih pripovedujejo preživeli. Kaj doživljamo ob pogledu na tisočere nagrobnike v spominskem parku Potočari in na več kot sto zelenih krst, pripravljenih za pogreb? Morda se čudimo, kako jim je v Bosni v dvajsetih letih uspelo identificirati in pokopati skoraj osemdeset odstotkov vseh žrtev in to kljub nezaslišani razkosanosti in razmeščenosti ostankov trupel po mnogih skritih grobiščih. Gledamo žalujoče srebreniške matere, kako pogumne in dostojanstvene so v mučnem iskanju resnice o svojcih. Njihova največja želja je, da bi našle kosti svojih dragih in jih pokopale v grob.

Kako to, da se naša normalna odzivnost na nečloveška dejanja v hipu spremeni, ko pridemo do problematike povojnih hudodelstev na Slovenskem? Pa je slovenskih žrtev skoraj za dve Srebrenici. In tudi za temi žrtvami so ostale žalujoče matere, žene, sestre, otroci …, ki želijo le grob in pravičen spomin. Takoj se najde kdo, ki začne z ideološkimi bitkami ali pa zamahne z roko: »Ah, pustimo preteklost, imamo druge probleme, glejmo raje naprej …« Strašna je ta težnja po zanikanju zločinov. Kako, da nam ne pride do živega trpljenje, ko ljudje že sedemdeset let prenašajo ne le žalosti ob izgubi svojcev, ampak tudi kratenje pravice do groba in spomina in najrazličnejše sramotenje? Najlažje je še razumeti preproste prevarane partizane, ki so bili ob legitimnem osvobodilnem boju nehote vpleteni še v nelegitimno revolucijo in njene zločinske posledice. Tudi z njihovimi morda po krivici nabranimi občutki krivde se nihče ne ukvarja.

Vsem, ki mižijo pred preteklimi dejstvi ali se celo posmehujejo preštevalcem kosti, bi morda dal misliti dokumentarni film o Srebrenici z naslovom Kruta smrt, kjer smo lahko med drugim slišali prostodušno izjavo, da so bili srbski pobijalci glede na izkušnje po drugi svetovni vojni prepričani, da srebreniškega zločina naslednjih petdeset let nihče ne bo odkril! Lahko torej sklepamo za nazaj: če bi bili povojni izvensodni poboji pravno sankcionirani, bi bili etični normativi v naših glavah drugačni in morda Srebrenice in še marsičesa ne bi bilo. Lahko pa sklepamo tudi naprej: dokler se ne bomo resno posvetili žrtvam in malignosti komunizma, nam grozi nevarnost ponovitve. Če si slovenski narod hoče dobro, bi moral urgentno preprečiti brisanje spomina.

Na sobotni slovesnosti v Srebrenici je v imenu svojcev žrtev govorila Advija Ibrahimović. Enajst let je bila stara, ko je v genocidu izgubila očeta in mater. Poudarila je, da »je njihova bolečina že zdavnaj prerasla v moč, ki ne bo dovolila, da se z lažmi ubija resnica o Srebrenici. Kajti resnica je edina zaščita, da se Srebrenica nikoli, nikjer in nikomur ne ponovi«.

Da je spominjanje, zavezanost resnici in odkrita razprava v družbi bistven pogoj za normalizacijo, nam kažejo Nemci, ki so se uspeli soočiti s svojo nacistično preteklostjo.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.