V soboto, 11. junija, je bila v Podljubelju spominska slovesnost ob 77. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Taborišče je delovalo med letoma 1943 in 1945, Nemci pa so ga ustanovili za gradnjo ljubeljskega predora.
Nekaj informacij o koncentracijskem taborišču pod Ljubeljem
V edinem slovenskem koncentracijskem taborišču je bilo sicer največ internirancev, 1300, v avgustu 1944. Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je sto deset, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov.
Bolne in onemogle so vračali v Mauthausen, tako da je bilo na Ljubelju pravzaprav malo smrtnih žrtev. Mrtve so prav tako sprva vozili v Mauthausen, pozneje pa so ob taborišču poleg potoka postavili zasilni krematorij.
Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. Nemci so ga ob koncu vojne porušili, ostanki pa so bili urejeni kot spominski park, v katerem so ohranjene terase z ostanki temeljev taboriščnih barak in drugih objektov, spominska klet z vklesanimi imeni evropskih taborišč ter krematorij. Leta 1952 je bil postavljen spomenik – okostnjak z dvignjenimi rokami, urejeni prostor pa je bil razglašen za spomenik državnega pomena.
Kdo je prireditev organiziral in kdo se je je udeležil?
Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan, povezovala pa jo je Maja Tekavec. Slovesnost je opozorila tako na pretekle dogodke kot na sedanjost, ki pozablja na zlo in trpljenje, ki ga povzročajo vojne, in apelirala na zbrane, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Sooblikovali so jo Kvintet trobil Slovenske vojske, Kvintet trobil Slovenske policije, recitatorja Jeremija Le Roux in Jakob Pavlin, ki sta v francoščini in poljščini recitirala vsak eno Kajuhovo pesem, učenke Osnovne šole Tržič Neža Papler, Ajda Škaper, Tina Radulović, Lana Jazbec, ki so recitirale Kovičevo, Trkajevo in Lennonovo poezijo, in njihova mentorica Blanka Rejc, učenka Glasbene šole Tržič Kristina Legat, ki je zapela dve slovenski pesmi, in mentorica Natalija Banič, sodelovala pa je tudi garda Slovenske vojske.
Letošnje slovesnosti so se med drugim udeležili: predsednica Državnega zbora Republike Slovenije mag. Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo RS Marjan Šarec, poslanec Borut Sajovic, podžupan Občine Tržič v opravljanju funkcije župana Dušan Bodlaj, predsednik Taboriščnega odbora Rab v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Herman Janež, Daniel Simon z delegacijo francoskega združenja Amicale de Mauthausen, predsednik ZZB NOB Tržič Jure Jerkič, predstavniki Koroškega združenja Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška.
Slovesnosti so se udeležili veleposlaniki: veleposlanica Republike Avstrije Elisabeth Ellison – Krammer, namestnik veleposlanika Češke republike Jan Beneš, veleposlanica Republike Francije Florence Ferrari, veleposlanik Zvezne republike Nemčije Adrian Pollmann in veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Olendzki. Delegacije so k spomeniku položile vence.
Dr. Anica Mikuš Kos: »Žal je zlo tako kot dobro lastno človeški vrsti.«
Slavnostna govornica je bila dr. Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, predsednica Slovenske filantropije. Poudarila je, da globoko čuti z vsemi, ki jim drugi ljudje namerno povzročajo trpljenje, ob tem pa ne goji zamere do tistih, ki so to trpljenje povzročali in ga še povzročajo.
Razmišljala je o dobrem in zlu, katerega je treba ločiti od individualnega zla posameznika in zla, ki je uradna doktrina in uzakonjena praksa države ali skupnosti, in o tem kako širjenje zla preprečiti oziroma se mu upreti:
»To lahko storimo na različne načine – preprečimo, da nam ne zavladajo pridigarji sovražnosti in nasilja, opozarjamo na krivice, ki se dogajajo v naših življenjskih prostorih, se odzovemo na majhne grde reči, ki se dogajajo v našem vsakdanu. Žal je zlo tako kot dobro lastno človeški vrsti. Imamo pa možnosti, da zaznamo njegove zametke, preprečujemo širjenje. Toda brez naše čuječnosti in dejavnosti se lahko razraste. Skrb za človečnost in preprečevanje nečlovečnosti bi morali pojmovati enako kot skrb za naše osebno zdravje in preprečevanje osebnega obolevanja. Navsezadnje smo mi, posamezniki tisti, ki tvorimo socialno tvorbo človeškega rodu, svojih skupnosti, svojih držav. Mi smo del skupnosti in skupnost je del nas, naš socialni jaz. Od etičnega zdravja skupnosti je odvisna usoda skupnosti in usoda vsakega posameznega člana skupnosti.«
Dr. Anica Mikuš Kos je opozorila še na pasti demokracije in dejstvo, da se v demokratičnem in svobodnem svetu dogajajo vojne, za katere so tisti, ki so doživeli in preživeli drugo svetovno vojno, rekli »nikoli več«, a se dogaja:
»Demokracija je krasna družbena ureditev, toda v njej je veliko pasti. Med njimi tudi ta, da v imenu strpnosti, odprtih možnosti za vse – tudi za tiste, ki namenoma gojijo sovraštvo med ljudmi, spregledamo, se ne odzovemo na grozečo nevarnost. Ali pa se preprosto ne odzovemo, ker naivno mislimo, da nam demokracija zagotavlja varnost pred družbenimi dogajanji, ki vodijo v množično trpljenje. Demokracija, dokumenti o človekovih pravicah in pravni državi nas ne odvezujejo niti individualne niti skupne zaščite pred boleznimi skupnosti in družb, katerih glavne sestavine so sovražnost, nasilje, nečlovečnost.«
Ohranjati je treba spomin na prestano trpljenje, sicer naslednje generacije ne bodo verjele
V imenu Taboriščnega odbora Rab Gonars, Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in v imenu Zveze združenj borcev je udeležence pozdravil Herman Janež, ki je opozoril na žalostno bledenje spomina, ki odhaja z generacijami, ki so doživele vojne grozote:
»Prva generacija nas je že v veliki meri zapustila. Pri marsikom je bil ta spomin tako krut in dogodki tako neverjetni, da so spomin potlačili globoko v sebi in ga delili le s sabo. Pa še to neradi. Krvnik je pravzaprav postal žrtev in žrtev tako osramočena, da se je počutila skoraj kot krvnik. Kdo pa bi jim verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Javno in pogosto so o tem zmogli spregovoriti le redki. Druga generacija se stara. Posledično imamo veliko pričakovanj od tretje generacije, ki bi se morala vključevati in sodelovati pri ohranjanju tega zgodovinskega spomina.«
V imenu Občine Tržič je goste pozdravil podžupan v funkciji župana Dušan Bodlaj ter spomnil na to, kako se besede, ki jih govorijo danes, hitro lahko tudi obrnejo:
»Najbolj žalostno je, da kljub glasnosti naših apelov ne slišijo ravno tisti, ki so najbolj zvesto polagali vence svojim rojakom, katerih kosti so zakopane pod to krvavo zemljo, sedaj pa sejejo smrt in razdejanje v Ukrajini. Čutimo se poražene in izdane, ker smo jih imeli za iskrene prijatelje, katere smo vedno spremljali pri njihovih spominskih obiskih. Toda, ne, ne bomo se predali in obupali. Še bolj glasno bomo pozivali k miru na svetu in tudi vas, spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega dneva spomina prosim, da se pridružite kriku izpod Ljubelja Obtožujem.«
Krzysztof Olendzki: »V Podljubelju se je zlo totalitarizmov dvajsetega stoletja – nacizma, komunizma in fašizma – nakopičilo kot v steklenički s strupom«
Poljski veleposlanik Krzysztof Olendzki je zbrane spomnil na to, da so bili Poljaki poleg Francozov najštevilnejša narodnostna skupina ujetnikov. Zaprli so jih zaradi etničnih in rasnih razlogov, tako kot ujetnike iz sovjetske armade – Ukrajince, Beloruse, Ruse ter druge Slovane pa tudi Jude:
»Vsi so predstavljali cilj genocidne politike tretjega rajha. Sence vseh žrtev taborišča Ljubelj – Mauthausen vpijejo, naj se jih spominjamo. Jetniki iz Podljubelja so predvsem žrtve vseh ideologij, ki so nastale kot izraz nemškega nacionalizma ter nasprotovanja posameznikovega dostojanstva. Ljudje, ki so se imeli za pripadnike višje kulture, avtorji nove Evrope, »novega človeka« so zanikali človeškost svojih žrtev in s tem posledično tudi svojo. Tukaj, v tej prelepi slovenski pokrajini, so se dogajali zločini proti človeštvu. V Podljubelju se je zlo totalitarizmov dvajsetega stoletja – nacizma, komunizma in fašizma – nakopičilo kot v steklenički s strupom. Spomin na ta zločin ter na vse, ki so se trudili upirati zlu z vsakodnevnim bojem za svoje dostojanstvo, ne sme nikdar umreti.«
Krzysztof Olendzki je zbrane opomnil, kam vodi sedanja ruska invazija na Ukrajino, in jih pozval:
»To ni le oborožen napad na mirno, suvereno evropsko državo. Gre za napad na evropske vrednote. To je zločin, katerega namen je izzvati svetovno prehransko krizo. To je še en zločin imperialistične ideologije iz Rusije, da bi ohranila ostaline Imperija zla – Sovjetske zveze. … Kot Evropejec, kot poljski veleposlanik in kot človek vas, ki ste navzoči na tem kraju trpljenja in ponižanja, rotim v imenu spomina na žrtve taborišča Mauthausen – Ljubelj: ne dopustite, da bi postali neobčutljivi in da nam ne bi bilo več mar za rusko invazijo na Ukrajino, za ruske zločine, uperjene proti ukrajinskemu narodu, proti ženskam in otrokom iz Ukrajine!«
Daniel Simon: »Slovenci so bili narod, ki ga je okupirala nemška vojska, a je ostal nepokorjen«
Daniel Simon s francoskega združenja Amicale de Mauthausen se je spomnil pokojnega Borisa Pahorja, ki je leta 2016 na mestu nekdanjega taborišča Ljubelj, pri svojih 103 letih prišel samo zato, da je prosil, naj se »rdeči trikotnik« ne pozabi. Poudaril je, da se nacističnega sistema koncentracije in iztrebljanja ne smemo spominjati samo zaradi načrtovane morilske obsedenosti z iztrebljanjem Judov, ampak tudi zaradi drugačnih taborišč, kakršno je bilo ljubeljsko, ki so jih nacisti uporabljali kot orodje represivne politike v okupiranih državah in za pridobivanje suženjske delovne sile. Citiral je Henrija Hochmanna, francoskega Juda, ki je v nenavadnem pismu, ki ga je po osvoboditvi iz Ljubelja poslal svojim staršem, zapisal:
»Čeprav se zdaj vrača velik del moje komande, mene ni med njimi … Mi, ki se zavedamo vse škode, ki jo je mednarodni fašizem povzročil Evropi in vsemu svetu, smo v zahvalo jugoslovanskemu ljudstvu, katerega pogumni partizani so nas pravkar izvlekli iz krempljev SS, prisegli, da bomo nadaljevali boj, dokler ne bo skupaj s Titovo vojsko zatrt zadnji hitlerjanec.«
Poudaril je, da so bile takšne odločitve možne le zaradi posebnega človeškega okolja, ki je vladalo na slovenskem območju:
»Slovenci so bili narod, ki ga je okupirala nemška vojska, a je ostal nepokorjen. Gora je bila v rokah partizanov, SS je bila v obrambi. To je omogočilo tudi nekaj pobegov, natančneje uspešnih pobegov, medtem ko iz nacističnega taborišča ni mogoče pobegniti: to je nenavadna pot Baptista Chevallierja, ki ga partizani hitro prevzamejo za svojega in z njim delijo boj.”
Spomnil se je še pogumnih Tržičanov, ki so po svojih močeh skušali pomagati ljubeljskim zapornikom.
Avtor vseh fotografij je Iztok Pipan.
