Spomin(janje)

26
476
Sv. Jakob nad Medvodami.
Sv. Jakob nad Medvodami.

O plebiscitu pred četrt stoletja radi govorimo kot o enotnosti slovenskega naroda in tudi o enotnosti slovenske politike. Te enotnosti slovenske politike naj ne bi bilo ne prej ne poslej; tudi ob osamosvojitvi ne v tolikšni meri, kakor je to veljalo za plebiscitni čas.

Morda je plebiscit poseben prav po tem, da si ga ni mogla kot svoje trofeje pripeti nobena politika in tudi noben politik. Tedaj je zmagala slovenska narodna in državljanska zavest. Rojstvo slovenske države pol leta po plebiscitu je bilo torej zgolj zaključek plebiscitne odločitve in začetek življenja države. Država, rojena iz hotenja Slovencev, naj bi torej imela vse možnosti za trdno prihodnost.

Toda – kaj se je zgodilo z državo in kaj se je zgodilo z državljani te države, da je država Slovenija danes bolj kot trden organizem, ki deluje v dobro vseh njenih državljanov, trn v peti ali celo kot nebodigatreba. Nekateri bi porekli, da je to zato, ker države Slovenci dotlej nismo imeli. Mislim, da je temeljna težava ta, da nimamo zaupanja v demokracijo, saj jo vedno bolj doživljamo kot motnjo ali celo kot farso, ne pa kot temeljno vrednoto, na kateri je utemeljeno tudi delovanje vseh sestavnih delov države.

Ampak za to, da se ljudje vedno manj zavedajo vrednosti demokracije in njenega poslanstva, je v veliki meri poskrbela politika – leva in desna. Normalno v življenju države je, da imamo za njene praznike leve in desne proslave in spominjanja. Normalno je, da velikokrat počez (in največkrat to počne spet politika) ocenjujemo delovanje državnih institucij ali problematiziramo njihovo vlogo zlasti zato, ker mislimo, da jih vodijo nepravi ljudje. Ampak to je še razumljivo, nerazumljivo in nevarno je namreč to, da smo vedno bolj prepričani, da demokratičnih institucij države sploh ne potrebujemo. In če drugega ne, bi politika morala predvsem zelo dobro razumeti, kakšna sporočila daje javnosti, ter se zavedati svoje velike odgovornosti, ki jo ima pri graditvi zaupanja v državo in v njene institucije.

Kako naj ljudstvo z veseljem in zaupanjem hodi na volitve, če pa se po zaprtju volišč najdejo politiki, ki nezadovoljni z rezultatom govorijo o nelegitimnosti ali celo o nedemokratičnosti volitev? Od tod do sklepanja, ki so ga polna (ne le gostilniška) omizja, da so namreč volitve kupljene in usmerjane, tako ni daleč. In ljudstvo, ki bi se moralo zavedati, kakšne so njegove pravice in dolžnosti kot državljanov te države, se tako olajša z ugotovitvijo, da je država en sam velik problem, politika pa ničvrednica.

Obudimo spomin in spominjanje, kaj so govorili in delali politiki v času plebiscita in osamosvajanja in kaj govorijo in delajo danes. Zlasti tisti politiki, ki imajo ta privilegij, da so imeli možnosti vplivanja in odločanja tedaj in ga imajo tudi danes.

Ta spomin in spominjanje ter iz tega izvirajoče odločitve na prihod- njih volitvah bodo učinkovito zdravilo za slovensko demokracijo in za dobro ter za dobrobit državljanov delujočo državo. V taki državi bodo tudi državljani, tako sem prepričan, odgovorneje izpolnjevali vse državljanske dolžnosti.

Prispevek je odlomek iz zbornika Petindvajset let ljubezni do domovine na Sv. Jakobu nad Medvodami, ki je izšel ob 25. obletnici vsakoletnih srečanj na Svetem Jakobu nad Medvodami 26. decembra. Knjigo lahko naročite na Časniku.

26 KOMENTARJI

  1. Edini dober stavek, pa še tega avtor napiše v obratnem pomenu: v igranju žrtve in kot očitek nasprotnikom:
    “… je država en sam velik problem.. ”

    Glavni problem je razrast socialistične države in socialističnih politikov na” levici” in “desnici”, ki so popolnoma izgubili stik z realnostjo, z mladino in z delovnim, ustvarjalnim delom populacije.

    Bolj ko smo v krizi, bolj ti histerični, socialistični, fosilni politiki mantrajo svoje puste in neprivlačne litanije.
    Še en dokaz o socialističnosti Demosa in slovenske “desnice” in slovenske Cerkve.

  2. Komunistični politiki po eni strani prezirajo narod in Slovenijo. Po drugi strani jo fašistično izrabljajo (šport, gospodarstvo: nacionalni interes).

    “Demokratični” politiki pa sploh bistva problema ne vidijo in so neučinkoviti. Zgolj kontra dajejo: lišpajo in idealizira jo vse tisto kar komunisti popljuvajo. Zato smo tam kjer smo. Z nogami v blatu in z glavo v cvetočih oblakih, polni puhlic in lepih želja.

    Kultura žrtev:
    http://news.investors.com/ibd-editorials-on-the-right/111813-679621-achievement-of-years-past-is-now-perversely-called-privilege.htm#ixzz3xBVrI7lo

  3. Bistvo rešitve je v tem da, ko kritiziramo, kritiziramo oblast, ne pa državo, ki jo predstavljamo vsi in mora zaradi tega ostati svetinja.

    Če je nekaj narobe, je oblast kriva, ne pa država.

    Takšen odnos do države in oblsst zahteva naša ustavna kultura, ki temelji naši ustavi. Takšen odnos imajo do države v ZDA in povsod tam, kjer imajo pozitiven odnos do države, negativnega pa do obalssti, če ta ni sposobna urediti vse, kar mora urediti, da država nemoteno funkcionira.

    • Večina ustvarjalnih pod 40 let zadnjih 10 let trajno zapušča državo Slovenijo. Demosovi politiki (ki so celo življenje na dojki države) pa sadijo nadrealistične rožice in obujajo spomine Še pomnite tovariši. Ali je kakšna razlika s komunističnimi heroji.?

      Tragedija za narod, če ga starci 100 procentno vodijo.

      • To je nonsesn. Kje vidiš ti te starce? V povprečju imamo prej mlajše politike kot starejše od povprečja zahodnega sveta. Predsednik države in vlade sta recimo malo čez 50. Tvoje jeremijade o starosti bi se recimo lahko šli Italijani. Večina njihovih predsednikov države ima med 80 in 90 let.

        Osebno gledam prej obratno od tebe. Pri redkokaterem človeku v Sloveniji vidim pred 40 letom dovolj zrelosti, razgledanosti, pameti izhajajoče iz življenjskih izkušenj, da bi jih spustil na pomembnejšo funkcijo. Klemen Jaklič je recimo na robu teh let in zame dovolj zrel material. Skoraj edini, ki ga jaz vidim; pa še vprašanje, če je zainteresiran.

        • Na volitve hodijo samo še starci: DeSUS, SD, SDS, NSI, morda so Cerarja volili prestrašeni birokrati in komunistična mularija ZL. Večina politikov in piscev o prihodnosti je aktivna že od 80ih let naprej in so danes stari med 60 in 80 let. Te stranke tudi z retoriko in nesposobnostjo svojih politikov nagovarjajo samo starce.

          V Sloveniji imamo 100 procentni zgled kako vladajo starci (gerontokracija). Vprašaj mlajše od sebe, mlajše od 55 let.

          • In ti starci, ki so še danes aktivni politiki, že pred 30 leti niso imeli nobenih prebojnih idej in strategij za družbo in državo. Pa so bili stari med 20 in 40 let.

            Kar je resnično tragično je to, da že 30 let ponavljajo isto mantro (demokracija, pravna država, domoljubje) . 2/3 volivcev jim je pomrlo. Oni pa s preostalo tretjino sanjajo mokre sanje, triumfirajo in se čisto isto obnašajo kot komunistični socialisti.

          • Jaz rad razpravljam v kategorijah idej. V kategorijah spola, starosti, družbenega razreda ipd, mi je butasto razmišljat. Nikoli nisem pristajal, da naj razmišljam na nek način, ker da pripadam neki družbeni grupi na podlagi nekega dejavnika, recimo starostnega. Pa, BTW, mimo si udaril, ko si me postaral.

          • Kar naj. Jaz ne bom nikoli volil nekoga, ki to pričakuje od mene zaradi svoje starosti, spola, barve kože, lokalne pripadnosti, zato ker je gej ali podobno. Me mora s čim drugim prepričat, s pametnimi idejami in argumenti predvsem.

          • Pametna mladina v SDS. A bodo še dolgo čakali, da jih bodo arogantni starci brez poznavanja stanja in dinamike družbe pod 40 let sploh poslušali, kaj šele da se bodo umaknili iz pozicije Ludvika 14: Politika, to sem jaz.

            Vidim, da “desnico” spodkopava narcisoidnost (neempatičnost, nadutost, zaverovanost v svoj prav) starcev na oblasti.

            Ocenil sem tvojo starost, if, po tvojem arhaičnem razmišljanju.

            Jaz že 10 let mlajše težko razumem. 20 let mlajšim pa še teže pod kožo sežem, da me upoštevajo, kaj šele da mi sledijo.

          • If, kvaliteto moramo voliti. Ljudji, ki so v mladih leti ustvarjalni. Ne pa večne fosile.To ti pravim: demosova struktura ni videla centimetra naprej od svojega socialističnega nosu, svojega trebuha in riti na udobnem o lastnem fotelju v državni službi.

            Sej lahko gre to še naprej s padanjem podpore še 10 let. Ampak bolje je, da takoj začnemo pri sebi ukrepati.

          • Vse normalne družbe so se učile od modrih in so spoštovale starost. Seveda so stvari, ki jih danes mlajši bolj obvladajo in bi se jih jaz lahko učil od njih. Političnih, zgodovinskih, kulturnih znanj pač ni med njimi. Z drugimi besedami, slabo so razgledani, pri čemer je pogosto ambicioznost v obratnem sorazmerju z razgledanostjo.

            Žal je treba priznati, da je med res mladimi slovenskimi politiki kolikortoliko prepričljiv in povleče le Luka Mesec. Če se jim pa ti na vsak način hočeš dobrikat, pa le izvoli.

          • Če se uspem vmešati v pogovor o kriterijih na volitvah:
            kriterij naj bo kvaliteta na pa starost oziroma spol. Čeprav je večja verjetnost, da kvaliteta s starostjo raste in pa … če ženska hoče biti mamica, nujno izgubi par let kariere. Zato … ampak to so dejstva.

          • Pri izvršilnih funkcijah je pomembna energija, pri svetovalnih modrost.
            Mladi imajo svoje mreže, starci svoje, delovno aktivni svoje.
            NISO VSI STARCI MODRI. VELIKO JIH JE STRUPENIH.
            Bistvo je, da so demosovi politiki kot 20 letni in 30 letni politiki bili brez soli v glavi, brez prebojnih idej. Vseh 30 let ponavljajo isto mantro in so trajno izgubili večino naklonjenosti v populaciji. Sedaj s še bolj histeričnim ponavljanjem istega delujejo samo še potencirano odbojno. Predvsem pa se v vsem zgledujejo po Kučanu.

          • pavel,

            Demosova generacija je nasprotno od tvojih trditev, ustvarila epohalni preboj. Sesuli so, seveda skupaj z ostalo Evropo in svetom totalitarni režim, vspostavili in vojaško obranili samostojno nacionalno državo in ji zagotovili demokratični ustavni okvir. Če to tebi ni nikakršen preboj…

            Hvališ mlado generacijo v politiki in medijih in potem trdiš, da je njihova kakovost energija. No, energijo jaz pričakujem od strojev. Od politikov pa pamet in poštenost. In pameti: modrih sintez, natančnih analiz, česa novega žal mnogo več slišim in berem pri Omanu, Janši, Ruplu, Cukjatiju kot pri tej novi generaciji, ki jo ti tako hvališ. Kdo naj bi me od njih impresioniral? Kot sem rekel, precej prodoren in osebnostno simpatičen mi je Luka Mesec, a z zgrešenemi idejami.

            Menda naj bi bil na desni dober Tonin. Poglej, to kar se gre pri interpelaciji z Erjavcem, zame ni nič. Namiguje in natolcuje okoli neke 50 kvadratov velike počitniške hišice in češ da imajo zato Hrvati ministra v krempljih, ne da bi predstavil en sam dokaz. Ostali so še manj opazni od Tonina. Kakšen podmladek SDS neki …

            V določenem trenutko je v politiko vstopal intelektualno in kar se državljanskega poguma tiče elitni del naroda. Vključujoč recimo Pučnika, Bučarja, Capudra. Danes ne vidim razlike, če bi ljudi po slučajnostnem principu nabral na ulici. Poglej samo to, kar prihaja na svetlo z Jankovičevo in Cerarjevo listo. Če imajo ti kakšen znanstven naslov, lahko kar vnaprej staviš, da je zgoljufan …

            Ne vem, če bom še hodil na volitve, ko se bo Demosova generacija politikov poslovila. Če ne pride do velikega zasuka in vstopa v politiko koga, ki me bo prepričal.

          • Da ne bo rečeno, da nisem konkreten- Hojs, Jaklič, Pleskovič. Tile me od ljudi, ki v politiki še niso bili ali pa precej obrobno in kratkotrajno, recimo prepričajo.

  4. Če že levica kritizira državo Slovenijo, ker ni bila tako zagreta za njo kot desnica, mi ne gre v glavo, zakaj to počne desnica?!!!

    • Ne razumeš izraza anarholiberalizem kot večina “desničarjev” ne.

      Anarhija kot stanje brez države je dalj časa možna le, če v družbi obstajajo ustvarjalni, delovni ljudje. Ti se lahko sami organizirajo in plačujejo šerifa in se vsi oboroženo lahko zoperstavijo roparski tolpi.

      Danes pa je največja roparska tolpa prav horda pohlepnih politikov in birokratov. Le ti ne znajo preživeti drugače kot s pomočjo države.

      Ko berem demosove politike, ki širijo svetobolje, me 100 procentno spominjajo nate in na tvoje fantaziranje. S tem početjem kot politiki lahko dosežejo domet 10 procentov “domoljubnih penzijonistov”, pa še ti raje volijo DeSUS, če jim Erjavec tik pred volitvami obljubi 10 procentov višje pokojnine. Kajne?

      • pavel: “Anarhija kot stanje brez države je dalj časa možna le, če v družbi obstajajo ustvarjalni, delovni ljudje. Ti se lahko sami organizirajo in plačujejo šerifa in se vsi oboroženo lahko zoperstavijo roparski tolpi.”
        =======================

        In to je ravno taka utopija kot je komunizem.
        Zato je anarholiberalizem čisto ustrezna oznaka za ideologijo pretiravanja s svobodo, ki si je ljudje sploh ne želijo, ker imajo raje v svojem komformizmu da v velikih stvareh skrbijo za njih drugi (država npr.).

        • MA kakšna utopija. To je edina anarhija, ki je dalj časa čisto solidno delovala. Minimalni davki za šerifa.

          Socializem danes je utopija. Netrajnostni (z zadolževanjem spodbujajo potrošništvo) “trajnostni” “razvoj” Evrope.

    • Avtor članka, ki je tudi sam aktiven politik in nekdanji poslanec, v članku pleteniči kot mačka okoli vrele kaše.

      Najprej zvrne krivdo za nezaupanje slovenskih državljanov v demokracijo in njeno poslanstvo vsesplošno na leve in desne politike in namigne, češ da z ocenjevanjem in s problematiziranjem vloge državnih institucij politiki rušijo zaupanje ljudstva v te institucije.
      (Ali je po mnenju pisca ljudstvo gluho, slepo, neuko, pa še neumno za povrh?)

      V naslednjem odstavku izvemo, da ima pisec v mislih predvsem rušenje zaupanja v sodne institucije, kajti prek znanih indicev nemudoma uperi prst v točno določeno stranko, katere predsednika je slovensko sodstvo tik pred volitvami poslalo v krivični zapor in je zato upravičeno govoril o nelegitimnosti in nedemokratičnosti takih volitev.
      Ne zgolj zaradi nezadovoljstva nad rezultatom volitev. Isti politik in stranka namreč nista bila kritična do katerihkoli demokratičnih volitev, temveč do volitev v državi Sloveniji, kjer je sodstvo skupaj z dominantnimi mediji dolga leta izvajalo pogrom nad vodjo opozicije in maličilo vsakokratne rezultate volitev.

      Sodna veja oblasti, ki bi morala varovati demokracijo in pravno državo, je dejansko rušila demokratični proces volitev. Pa ne mi reči, da se avtor članka tega ne zaveda.

  5. Če dobro in slabo enačimo s stari-mladi, moški-ženske, beli-črni itd. se izogibamo bistva težave. Iz lastnih izkušenj vem, da obstajajo mladi ljudje, ki so bolj sposobni od starejših in obstajajo tudi starejši, ki so bolj sposobni in bolj odprti za novosti kot mladi. V mojem delovnem okolju se je kot dobitna kombinacija pokazala kombinacija izkušenih in inventivnih starejših ter dinamičnih mladih. Na splošno pa ni pomembno koliko je človek star ali kakšne barve je, pomembna je le njegova realna sposobnost.

    Vsakokrat ko druge krivimo za svoje težave, v resnici priznavamo svojo nesposobnost. Bodisi, ko za to npr. krivimo stare ko smo mladi ali ljudi iz druge stranke ali drugega okolja, kot avtor članka. Obtoževnje drugih je v glavnem tehnika prikrivanja lastne nesposobnosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite