Spomini, spomeniki, praznovanje, 2. del

19

Slovensko spravo, če jo opazujemo v perspektivi soočenja slovenstva s tabuji, z zločini titoizma, je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja temeljno zaznamoval nastop Spomenke Hribar. Sprava je vzpostavila močno zgodovinsko kvaliteto v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.

Sredi osemdesetih let smo se začeli pogovarjati o tem, kaj politika sme in kaj politika ne sme. Odločili smo se, da se zato, da osvojiš oblast in da oblast obdržiš, ne sme ubijati in krasti in lagati – da se to ne sme, da je to zločin. Ta konsenz je bil dosežen, ampak o ohranjanju in krepitvi tega konsenza se še danes pogovarjamo.

V središče pozornosti so, ko v čustvovanja vstopajo žrtve. Ali je ubijati v imenu ideologije zločin, ali ima umorjeni pravico do groba in spomina, kakšne so pravice svojcev umorjenih itd. Še vedno cel kup ljudi govori o zaščiti zločincev (da zmagovalcem ne smemo soditi za njihove zločine) in o zločinu kot normalni vsebini politike. Torej je spravni proces ne proces pomiritve in odrivanja odgovornosti, ampak je povezan z resnico in pravico. Sprava je dolgoročen in trnov, pa nadvse življenjski proces razločevanja dobrega in zlega, dopuščenega in kaznivega, sočutnega in brezčutnega, je stalno spraševanja vesti in odločanje o tem, kaj je v življenju prav in kaj ni.

Iz tega sledi naslednje temeljno spraševanje: Zakaj se Slovencem med odhodom iz Jugoslavije ni zgodila taka vojno-klavska katastrofa, kot se je zgodila na jugu? Ali naša zmaga ne dokazuje, da se demokracija splača, da demokracija ščiti življenja. Lahko trdimo, da je bil slovenski odhod iz Jugoslavije nekrvav, je nenasilen prav zato, ker smo imeli toliko spravnih razprav, obredov.

Iti po nekrvavi poti iz sistema, ki je razpadel v strahotnem klanju, je zgodovinski dosežek. Zato je ta naša slovenska odločitev za zdravo pamet in nenasilje, najvišji dosežek slovenskega naroda v vsej zgodovini. Tudi tega zgodovinskega spravnega dosežka, te mojstrske odločitve za nenasilje, ne praznujemo dovolj. Nima še spomenika!

Spomeniki zmagi, uporu, spravi, nenasilju nas vodijo k vprašanju vrednot. Janez Zdešar je nedavno tega govoril o slovenski osamosvojitvi in na koncu je rekel, da je temeljni pojem, o katerem bi se bilo treba pogovarjati, poštenost. Tako preprosto je to. In naslednji pojmi so demokracija, svoboda, človekove pravice, treznost itn. S pojmi naj rastejo tudi spomeniki.

Če vsi ti zgoraj omenjeni pojavi zaslužijo spomenike, spomenike zaslužijo tudi posamezni ključni dogodki. Zakaj nimajo spomenikov aretacija četverice, Odbor za varstvo človekovih, ustanovitve prvih strank? Zakaj nima spomenika plebiscit, zakaj ga nimajo prve demokratične volitve? Zakaj nima resnih spomenikov zmagovita vojna? Zakaj nima spomenika Demos?

Ti ne-spomeniki so dokumenti nesuverene, pomanjkljive, nezrele samozavesti oz. drugače rečeno: to so dokumenti demokratičnega deficita.

Naslednje zanimivo vprašanje pa je, kaj se nam dogaja pod mračnim pečatom kulta osebnosti. Kaj se dogaja s spomini in spomeniki na narodne veljake. Režimski kult osebnosti po Drnovškovi smrti in s Kučanovim slabenjem počasi odzvanja. Nasproti nespodobni idolatriji velja vzpostaviti spoštovanje in praznovanje demokratičnih voditeljev ter osamosvojiteljev. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije stojita drug ob drugemu Pučnikov in Drnovškov kip. Oba imata težave. Enemu na en način ugovarja družina, drugemu na drug način politika. Toda ali ne bi bilo nenormalno, da bi Zagorje ostalo brez spomenika Drnovšku, kot je nenormalno, da je letališče Jožeta Pučnika brez njegovega kipa, podobe.

Prav tako je potrebno utreti poti za prihodnje spomenike veljakom. Npr. Francetu Tomšiču, Francetu Bučarju, Ivanu Omanu in še marsikomu. To so vse procesi, ki bodo tlakovali prizorišča za skupno spominjanje, za druženje ob skupnih spomenikih, za skupno praznovanje.

Ko smo bili lansko jesen na obisku v Avstraliji, so tam Slovenci govorili o družinskem podjetu (family business) kot temelju slovenske podjetnosti v Avstraliji. To je zelo drugačen odnos do posla in odgovornosti, kot ga poznamo v sedanji Sloveniji. Zanimivo je, da v Avstraliji Slovenci odlično poslovno sodelujejo z Italijani. Izhajajo iz skupnega kulturnega prostora, imajo skupne delovne navade in skupne tradicije. Ta skupni kulturni prostor je bil slovenstvu razbit v hladni vojni.

Ali ne bi bilo prav, da bi slovensko praznovanje ponovnega vstopa v nekdaj skupni kulturni prostor odlikovalo tudi podiranje totalitarnih železnih zaves, naj bodo fašistične, nacionalsocialistične ali titoistične.

Izhodišče za tako sproščeno sodelovanje pa je nova samozavest. Zato pa mislim, da je dvajsetletnica demokratične in suverene Slovenije imenitna priložnost, da naredimo čim več razlik med totalitarizmi in demokracijo ter si privoščimo več ustvarjalnega in sožitnega povezovanja!

Foto: Wikipedia

19 KOMENTARJI

  1. Berem: “Sredi osemdesetih let smo se začeli pogovarjati o tem, kaj politika sme in kaj politika ne sme. Odločili smo se, da se zato, da osvojiš oblast in da oblast obdržiš, ne sme ubijati in krasti in lagati – da se to ne sme, da je to zločin. Ta konsenz je bil dosežen, ampak o ohranjanju in krepitvi tega konsenza se še danes pogovarjamo.”

    Zelo prizanesljivo zapisano.

  2. Po mnenju Dežmana naj bi Slovenci in Italijani pripadali skupnemu kulturnemu prostoru??? Kolikor jaz vem, smo Slovenci Slovani, oni pa so Latini (Romani). Po mentaliteti smo mi bolj srednjeevropski, Italijani pa večinoma zelo mediteranski. Kvečjemu se lahko reče, da oboji pripadamo evropski(zahodni) civilizaciji. Čeprav številni avtorji sam koncept zahodne civilizacije postavljajo pod vprašaj.
    Sicer pa je cel zapis običajno slaboumno konvertitsko klamfanje. Desnica si s tem dela medvedjo uslugo ….

  3. Dežman je spet dobro napisal.
    Dežmana sem velikokrat bral, parkarat sem ga tudi v živo poslušal. Izjemno pameten, luciden in duhovit ( humoren) tip. Morda je on eden redkih komunistov, ki se je v resnici spreobrnil.
    Janši jaz ne verjamem, da se je res spreobrnil. Za večino komunistov in socialistov pa imam par indikatorskih vprašanj, na katerih se zelo hitro vidi, ali še kar LAŽEJO, kradejo in ubijajo.
    Tipična sedanja lastnost komunistov je blefiranje, relativiziranje dejstev in maškarada. Kajti danes večino ovc pade na videz in lepe ( romantično – humanistične) besede Siren.

  4. Dežman je res dobro napisal.

    Dežman je res spoznal grozote komunizma in se je res spreobrnil.

    Tudi Janša je boleče spoznal in se spreobrnil. Edino (za Dežmana ne vem, ker nikoli ni govoril o ekonomiji), pri ekonomskih zadevah je večina tudi tistih, ki ne marajo komunizma, še vedno precej socialistično in se bojijo tujcev. Tu Janša ni izjema.

  5. “Sicer pa je cel zapis običajno slaboumno konvertitsko klamfanje.”

    Običajno konvertiti modro govorijo. Ni nujno sicer, a pogosto. Le komunist jim lahko pripiše “običajno klamfanje”. Le komunist, da bi zakril svojo lastno topoumnost, lahko konvertitu očita slaboumnost.

    Lahko pa da je Dežman velik romantik. Ta slavospev “slovenskemu nenasilju” je lahko dokaj majav. Da v Sloveniji ni nasilja, je lahko samo videz. Videz, ki vara, kot vemo.

  6. Ančka, se takoj podpišem. Kaj bi Sloveniji po vašem bilo narediti, da se iztrgamo ekonomskim sponam preteklosti? Nisem ciničen ali zajedljiv, res me zanima.
    Lep pozdrav,
    J

  7. Cenjeni gospod Zdravko! Nisem komunist, nikoli nisem bil komunist in ne nameravam postati komunist. Pa lep dan!

  8. “Tudi Janša je boleče spoznal in se spreobrnil. Edino (za Dežmana ne vem, ker nikoli ni govoril o ekonomiji), pri ekonomskih zadevah je večina tudi tistih, ki ne marajo komunizma, še vedno precej socialistično in se bojijo tujcev. Tu Janša ni izjema.”

    Janša se ni nič spreobrnil. Morda se je prefarbal, to je pa vse. Ravno ekonomski pogled, ki ga omenjaš, to dokazuje. Se še spomnim leta 2005, kako je Janša napovedoval neoliberalne reforme. Ko pa so sindikati malo povzdignili glas, je seveda stisnil rep med noge.

    Potem pa tisti blefer z Demokracije piše, da sedanja vlada hoče kombinirati neosocializem in neoliberalizem…

  9. Kar se tiče naših politikov, sem z grozo spoznal, da se delijo na socialiste, ki zavračajo NOB ter izhajajoče vrednote (vsaj navzven) in na socialiste, ki NOB + vrednote sprejemajo. Sicer pa kakih monumentalnih razlik mislim, da ni. Morda Bajuk. Vendar on ni bil pri koritu dovolj dolgo, poleg tega pa mislim, da je imel tudi nekaj protekcionističnih popadkov, sploh glede NLB – te iste NLB, ki jo bomo zdaj že spet dokapitalizirali. Pa še nikogar nisem slišal, da bi zahteval – glede na to, da gre za nepovratna sredstva iz proračuna, KI GA POLNIMO DAVKOPLAČEVALCI – da dobimo lastništvo v NLB sorazmeren deležu, ki smo ga vplačevali v proračun. Saj ni pomembno, če bi šlo za zanemarljiv delež. Tudi elektrogospodarstva so vračala le po nekaj evrov zaradi klientelistično dvignjenih cen. Gre za princip. Kdo pa mislijo da so, da bodo kar v neskončnost jemali denar iz proračuna, brez da bi vanj vrnili en sam fičnik? Temu se reče legalna kraja (sicer ne edina pri nas). Je že kdo zahteval kaj takega? Ne.

  10. Janez, če bi se Janša samo prebarval, bi ostal v kakšni levi stranki. Tako pa se je res spreobrnil. In to te boli.

    Ekonomski pogled ne dokazuje ničesar. Poznam veliko nasprotnikov komunizma, ki po ekonomsko razmišljajo čisto socialistično.

    Kar pa se reform tiče, je pa ravno SDS bila zadnja, ki je obupala. Najprej se je usral Desus, potem SLS, potem pa NSi, SDS-u pa ni preostalo drugega, kot se odpovedati reformam.

    Če upoštevamo originalno definicijo neoliberalizma (prvi jo je dal von Mises), torej socialistični liberalizem, gresta neosocializem in neoliberalizem dobro skupaj.

  11. Janez Gorenc,

    Bajuk je po ekonomski plati tudi precej socialistično usmerjen. Po Mrkaićevi knjigi se je on pritoževal čez nižanje davkov. Po drugi strani so sprejeli 40% davek na izvedene finančne instrumente.

    Tudi pri NLB je naredil hudo napako, ker je ni v celoti prodal.

  12. GORENC, fin. ministru BAJUKU NLB ni hotela dajati

    nikakršnih podatkov, češ, da so zaupni, bolj kot on bi

    jo morala nadzirati BANKA SLOVENIJE, pa se je posrala !

  13. ANČKA, POTEM BI DR. BAJUKA POŽRLI ! Samo komunajzerji so si vzeli pravico, mandat, za razprodajo “domače srebrnine” !

    NLB, bodo prodali KBC- eju PAHORJEVI, saj imajo svojega

    banana mešetarja že tam ! KBC , je namreč pred leti

    zaposlila VOLJČA, ki ga tudi plačujejo ! Kaj misliš,

    komu v prid bo deloval ??

  14. KBC je spoznala zmoto. Radi bi ubežali iz NLBja pa ne morejo. Nihče noče kupit njihovega deleža. Kako hudo pa je to?!

  15. ANČKA @, ZDRAVKO, ne bojta se , v KBC samo čakajo, da jim bo potisnjena v roko, sanirana in veliko pod ceno, razlike bodo šle na račune posameznikov /botrov /, PAHORJEVIM SE MUDI ! Oni so že vedo za plenilski nagon rdečuhov !

Comments are closed.