Slovensko spravo, če jo opazujemo v perspektivi soočenja slovenstva s tabuji, z zločini titoizma, je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja temeljno zaznamoval nastop Spomenke Hribar. Sprava je vzpostavila močno zgodovinsko kvaliteto v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije.
Sredi osemdesetih let smo se začeli pogovarjati o tem, kaj politika sme in kaj politika ne sme. Odločili smo se, da se zato, da osvojiš oblast in da oblast obdržiš, ne sme ubijati in krasti in lagati – da se to ne sme, da je to zločin. Ta konsenz je bil dosežen, ampak o ohranjanju in krepitvi tega konsenza se še danes pogovarjamo.
V središče pozornosti so, ko v čustvovanja vstopajo žrtve. Ali je ubijati v imenu ideologije zločin, ali ima umorjeni pravico do groba in spomina, kakšne so pravice svojcev umorjenih itd. Še vedno cel kup ljudi govori o zaščiti zločincev (da zmagovalcem ne smemo soditi za njihove zločine) in o zločinu kot normalni vsebini politike. Torej je spravni proces ne proces pomiritve in odrivanja odgovornosti, ampak je povezan z resnico in pravico. Sprava je dolgoročen in trnov, pa nadvse življenjski proces razločevanja dobrega in zlega, dopuščenega in kaznivega, sočutnega in brezčutnega, je stalno spraševanja vesti in odločanje o tem, kaj je v življenju prav in kaj ni.
Iz tega sledi naslednje temeljno spraševanje: Zakaj se Slovencem med odhodom iz Jugoslavije ni zgodila taka vojno-klavska katastrofa, kot se je zgodila na jugu? Ali naša zmaga ne dokazuje, da se demokracija splača, da demokracija ščiti življenja. Lahko trdimo, da je bil slovenski odhod iz Jugoslavije nekrvav, je nenasilen prav zato, ker smo imeli toliko spravnih razprav, obredov.
Iti po nekrvavi poti iz sistema, ki je razpadel v strahotnem klanju, je zgodovinski dosežek. Zato je ta naša slovenska odločitev za zdravo pamet in nenasilje, najvišji dosežek slovenskega naroda v vsej zgodovini. Tudi tega zgodovinskega spravnega dosežka, te mojstrske odločitve za nenasilje, ne praznujemo dovolj. Nima še spomenika!
Spomeniki zmagi, uporu, spravi, nenasilju nas vodijo k vprašanju vrednot. Janez Zdešar je nedavno tega govoril o slovenski osamosvojitvi in na koncu je rekel, da je temeljni pojem, o katerem bi se bilo treba pogovarjati, poštenost. Tako preprosto je to. In naslednji pojmi so demokracija, svoboda, človekove pravice, treznost itn. S pojmi naj rastejo tudi spomeniki.
Če vsi ti zgoraj omenjeni pojavi zaslužijo spomenike, spomenike zaslužijo tudi posamezni ključni dogodki. Zakaj nimajo spomenikov aretacija četverice, Odbor za varstvo človekovih, ustanovitve prvih strank? Zakaj nima spomenika plebiscit, zakaj ga nimajo prve demokratične volitve? Zakaj nima resnih spomenikov zmagovita vojna? Zakaj nima spomenika Demos?
Ti ne-spomeniki so dokumenti nesuverene, pomanjkljive, nezrele samozavesti oz. drugače rečeno: to so dokumenti demokratičnega deficita.
Naslednje zanimivo vprašanje pa je, kaj se nam dogaja pod mračnim pečatom kulta osebnosti. Kaj se dogaja s spomini in spomeniki na narodne veljake. Režimski kult osebnosti po Drnovškovi smrti in s Kučanovim slabenjem počasi odzvanja. Nasproti nespodobni idolatriji velja vzpostaviti spoštovanje in praznovanje demokratičnih voditeljev ter osamosvojiteljev. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije stojita drug ob drugemu Pučnikov in Drnovškov kip. Oba imata težave. Enemu na en način ugovarja družina, drugemu na drug način politika. Toda ali ne bi bilo nenormalno, da bi Zagorje ostalo brez spomenika Drnovšku, kot je nenormalno, da je letališče Jožeta Pučnika brez njegovega kipa, podobe.
Prav tako je potrebno utreti poti za prihodnje spomenike veljakom. Npr. Francetu Tomšiču, Francetu Bučarju, Ivanu Omanu in še marsikomu. To so vse procesi, ki bodo tlakovali prizorišča za skupno spominjanje, za druženje ob skupnih spomenikih, za skupno praznovanje.
Ko smo bili lansko jesen na obisku v Avstraliji, so tam Slovenci govorili o družinskem podjetu (family business) kot temelju slovenske podjetnosti v Avstraliji. To je zelo drugačen odnos do posla in odgovornosti, kot ga poznamo v sedanji Sloveniji. Zanimivo je, da v Avstraliji Slovenci odlično poslovno sodelujejo z Italijani. Izhajajo iz skupnega kulturnega prostora, imajo skupne delovne navade in skupne tradicije. Ta skupni kulturni prostor je bil slovenstvu razbit v hladni vojni.
Ali ne bi bilo prav, da bi slovensko praznovanje ponovnega vstopa v nekdaj skupni kulturni prostor odlikovalo tudi podiranje totalitarnih železnih zaves, naj bodo fašistične, nacionalsocialistične ali titoistične.
Izhodišče za tako sproščeno sodelovanje pa je nova samozavest. Zato pa mislim, da je dvajsetletnica demokratične in suverene Slovenije imenitna priložnost, da naredimo čim več razlik med totalitarizmi in demokracijo ter si privoščimo več ustvarjalnega in sožitnega povezovanja!
Foto: Wikipedia
