Spomini, spomeniki, praznovanje, 1. del

Eno od področij, s katerimi sem se v svoji karieri veliko ukvarjal, je domoznanstvo, predvsem gorenjsko. Ob dvajsetletnici demokratične in samostojne Slovenije se sprašujem o spominu in spomeniku, prazniku in praznovanju. Temeljno izhodišče je, da ni možno sproščeno praznovati, če znova in znova kličemo totalitarnega hudiča, zaklinjamo titoizem, komunizem, kontinuiteto ipd., namesto da bi poudarjali demokracijo, svobodo in svoboščine, ustvarjalnost in druge protitotalitarne dobrine in vrline.

Slovensko ozemlje ima v zgodovinski in civilizacijski zakladnici dovolj dosežkov, da nam hudičev ni treba klicati. Pomembno je, da se zavedamo dolgoročnih stalnic, korenin tradicije. Ko je sedanji kardinal Rode leta 1995 pisal  Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem, Ljubljana, je delo posvetil 1250-letnici krsta karantanskih knezov. To je zgovorno napotilo na dolgoročno duhovno, temeljno antropološko-zgodovinsko konstanto, ki nas povezuje, oblikuje, vzgaja, kultivira.

Druga taka dolgoročna konstanta je habsburški imperij. Ta temeljno oblikuje slovenske deželne identitete, bogastvo slovenske karakterologije, obenem pa nas trajnostno vpenja v srednjeevropski civilizacijski okvir. Ko smo pred tem našim srečanjem udeleženci pogovora klepetali, sem omenil, da sem služil vojsko v Murski Soboti in nisem čisto nič razumel, kaj se pogovarjajo gospe v vrtnariji ob vojašnici. Franci Feltrin pa je dodal še bolj sočen zaplet, ko je povedal, kako je služil v Jugoslovanski ljudski armadi in tri mesece ni ugotovil, da pod njim spi Slovenec.

To nas napoti na razmislek o skupni slovenski nacionalni identiteti. Deželne ločenosti, posebnosti in dediščina imperija so še vedno prisotne. Kako v stoletju po razpadu Avstro-Ogrske izumiti Slovence po 800 letih deželne in pokrajinske razdeljenosti, je seveda temeljno vprašanje.

To ne gre nič hitreje kot boleče določanje meja do sosednjih nacij. Meja v Istri, ki jo določamo s takimi porodnimi bolečinami, je v bistvu zadnja meja habsburškega imperija in sicer je to meja med habsburškim in ogrskim delom, ki jo rešujemo. Torej razpadna doba imperija še vedno traja po skoraj stoletju. Doživeli smo razpad dveh Jugoslavij, razpad druge Jugoslavije pa sovpada z razpadom še enega svetovnega imperija, sovjetskega. Ta komunistična uravnilovka v svojem internacionalizmu sploh ni zmogla ustvariti nacionalne identitete.

To pomeni, da v teh dvajsetih letih zorenja demokracije in samostojne države ne moremo računati na to, da bi kar tako preboleli imperialne razpadne dobe. To je trezno zavedanje in verjamem, da se tega vse bolj zaveda tudi Evropa. Npr. vpeljala je 23. avgust kot skupni evropski spomin na totalitarizme, da bi spoznali, da naj bo med demokratičnim in totalitarnim temeljna razlika, diskontinuiteta.

Slovenci smo 20 let od razpada Jugoslavije, titoizma.  Naši identitetni krči so povsem normalni, naše iskanje istovetnosti pa nujna naloga. Novo, zmagovito, demokratično, suvereno slovenstvo je in bo oslabljeno, če ne bomo znali praznovati njegovih temeljev – tako dogodkov, ustanov, temeljev in ustanoviteljev. Ob spominu, zgodovini – sočutju, sožitju in trdnih dejstvih – naj nastajajo spomeniki.

Med prvimi naj bo spomenik zmage. Tega zmagovito partizansko gibanje ni zmoglo postaviti, saj se je ta zmaga uklonila zmagi revolucije. Zato imamo spomenike revolucije (npr. Ljubljana, Kranj, Trbovlje), ne pa spomenika zmage. Morda bi lahko imeli za spomenik zmage spomenik v Murski Soboti, pa še tega je zgradila Sovjetska zveza. Predvsem gnam govori, da je komunizem tudi v Slovenijo dokončno pripeljal sovjetski bajonet.

Na spomenike revolucije so današnji reformatorji titoistične mitologije kar naenkrat pozabili. Revolucija nima več nobene cene, radi bi nam prodajali »osvoboditev«. In tu je potrebna diskontinuiteta. Titoizem pač ni prinesel svobode, niti enakosti, niti bratstva in enotnosti. Klavrno je propadel.

Zato je toliko bolj utemeljeno naslednje vprašanje: če je leto 1991 po strokovnih ugotovitvah najvišji zgodovinski vzpon slovenske nacije, zakaj ne postavljamo spomenikov zmage? Ali ni verjetno odgovor, da zato, ker bi ta zmaga ogrozila titostično mitološko potvarjanje. Torej smo pri oblikovanju memoriralne krajine v čisto naravnem spopadu dveh konkurenčnih ideologij: (post)totalitarne in demokratične. Ta spopad se odvija danes pred našimi očmi in ga je treba dobiti v prid demokracije, resnice, pravice, sprave.

Naslednje spraševanje o spominu in spomeniku se dotika upora.  Nekateri nam neprestano poudarjajo upor proti fašizmu, nacionalsocializmu. Ta je sicer vsega spoštovanja vreden, vendar njegova zgodovinska posledica je bila zmaga tretjega totalitarizma, titoizma. In titoizem se je  v veliki meri reszadušil sam zaradi svojega popolnega bankrota, toda brez protikomunističnega upora, brez demokratične, nacionalne opozicije bi ne razpadel tako hitro niti se ne bi pobral tako nekrvavo. Zato je protikomunistični upor, ki je z nenasilnimi upori zrušil titoizem, vrhunec slovenskega protitotalitarnega upora.

Iz tega sledi logično vprašanje, zakaj ne postavljamo spomenikov protikomunističnemu uporu. Nenasilni upor komunistični dehumanizaciji, titostičnemu rezanju korenin civilizacije in nacije, je imel tisoče sončnih, močnih, zmagovitih, čeprav v nasilju in trpljenju prekovanih odličnosti. Od zvestobe izročilom, veri, oliki, kulturi, trajnim stalnicam evropske civilizacije in omike, do bolj borbenih uporniških oblik. Ena takih svetlih upornosti je bila zvestoba zahtevi po suvereni demokratični Sloveniji, ki so jo izpovedovali številni politični emigranti. Tisočletne korenine in zvestobo njim lahko preprosto praznujemo kot spomin, spomenik.

Foto: Wikipedia