Spomin na Wittenberg

Avtor:
Aleš Maver
-
20
papez-svedska
Martin Junge in papež Frančišek, vir foto: radio Ognjišče

Zadnji dan oktobra, točno 499 let po domnevnem nabitju petindevetdesetih tez v Wittenbergu, se je rimski škof udeležil uvoda v obhajanje reformacijskega jubileja v švedskih mestih Lundu in Malmöju. Seveda, Frančišek je med drugim razveselil svoje najbolj goreče privržence z novim ekumenskim presežkom, tako da je bil znova govor o mejniku, ki da je padel po nič manj kot petstotih letih.

Lov na sumljive rekorde

Priznam, ob tem maničnem ustvarjanju rekordov, za katero seveda ni kriv papež, sem že nekoliko utrujen.  Tako sem recimo že čisto obupal, da bi komu še lahko dopovedal, da na tisto legendarno srečanje v Havani med Frančiškom in Kirilom nihče ni čakal tisoč let, pa celo, če bi si želel, bi ne mogel, ker moskovskega patriarhata ali česa podobnega pred tisočletjem sploh ni bilo. Kljub temu ta nesrečna tisočica še kar straši v ustih in s tipkovnic pametnih ljudi.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja ob Frančiškovem švedskem podvigu. Nesporno se je v Lundu in Malmöju pisala zgodovina, toda pisali so jo že kdaj prej. Recimo pred petimi leti, ko je papež Benedikt XVI. poromal naravnost v Lutrov samostan v Erfurtu.

Česa se velja spomniti?

Kot rečeno, argentinski pontifeks nima s tem nič opraviti. Na Švedskem je storil tisto, kar je bilo potrebno storiti. Skupaj z gostiteljicami in gostitelji se je spomnil bistvene prelomnice v evropski, da, svetovni zgodovini, ki odmeva tako močno, da je, kot so zapisali nemški katoliški in protestantski voditelji, še vedno potrebno zdraviti spomin nanjo.

Kaj je torej tisto, česar se bomo v prihodnjem letu okrogle obletnice morali spomniti? Verjetno predvsem zamujene priložnosti, da bi se reformatio pravočasno in temeljito zgodila znotraj katoliške Cerkve. Spomnili se bomo neverjetne duhovne slepote (papež bi morda dejal duhovne demence) takratnih pastirjev Cerkve na zahodu, ki so povsem spregledali znamenja časa, zlasti žejo ljudi po tistem, kar so razbirali iz evangelija, a tega niso videli v Cerkvi svojega časa.

Spomnili se bomo tudi razorožujoče iskrenosti papeža Hadrijana VI., na katero nas je nedavno opozoril nemški cerkveni zgodovinar, ko je navedel njegove presenetljive besede: Tako ni čudno, da se je bolezen razširila z glave na ude, se pravi, od papežev na nižje cerkvene voditelje. Vsi – visoki prelati in preprosti kleriki – smo skrenili, vsakdo gleda le na svojo pot in že dolgo ni nobenega, niti enega samega, ki bi delal dobro. [1] Žal se bomo spomnili tudi, da je šlo v tistem letu 1522 za glas vpijočega v puščavi in da za Nizozemcem pravzaprav ni bilo papeža, ki bi bil zmožen tolikšne samokritičnosti.

Seveda se bomo spomnili mladega avguštinskega redovnika Martina Lutra, gnanega od iskrene skrbi za lasten dušni blagor in za blagor zaupanih mu občestev. Spomnili se bomo njegove postavitve v ospredje usmiljenega, ne strogega in kaznujočega Boga, in njegove osredotočenosti na Sveto pismo, kar je na Švedskem zlasti izpostavil papež Frančišek. Morda bomo katoličani končno z lažjim srcem in manj obremenjeno priznali, da je to osredinjenje obdarilo slovenski jezik in slovensko občestvo z zakladom, skupnim vsem Slovenkam in Slovencem.

A skoraj v isti sapi se bo potrebno spomniti, da je isti avguštinec v manj kot desetletju prehodil pot, za katero je zgodnja Cerkev potrebovala stoletja, in ne čisto pričakovano ugotovil, da bo njegov neokrnjeni evangelij najvarnejši v rokah mogočnih deželnih knezov, njegovih glavnih sponzorjev. Je res verjel, da bodo nekdanji navdušeni zbiralci eksotičnih relikvij zdaj novi apostoli veselega oznanila v čisti obliki? Posledice njegove izbire so redkokje tako vidne kot ravno v jedrnih deželah njegove reformacije, kjer so od cvetočega luteranstva potem, ko so komunistični vzhodnonemški oblastniki zaprli “deželnoknežjo” pipico in videli v Lutru samo še morebitnega predhodnika revolucije, ne pa več verskega reformatorja, ostale predvsem lepe, a prazne cerkve in ena vsaj statistično duhovno najbolj opustošenih pokrajin v Evropi.

Vse preveč vidno pohujšanje

In tu smo pri najtežjem delu vsebine spomina na reformacijo. Ker, kot rečeno, do nje ni prišlo znotraj katoliškega občestva, ko je bil za to še čas, pa tudi zato, ker so katoličani po tridentinskem koncilu poudarjali predvsem tisto, kar jih je od protestantov ločevalo, je razkol, ki se je odprl z reformacijo, za evropskega človeka dejansko pomenil strahotno pohujšanje.

Zato se bo potrebno spomniti, da gre prav nespodobnemu obračunavanju med katoličani in protestanti s krvavim vrhuncem v tridesetletni vojni pripisati dobršen delež odgovornosti za sprožitev vala, ki je privedel do galopirajoče sekularizacije naših dni, nad katero zdaj vijejo roke oboji. Morda bi se dalo s kakšnim dlakocepljenjem pokazati, da tridesetletna vojna v bistvu ne more veljati za versko, toda takratna javnost jo je nedvomno dojemala kot takšno. In presenetljivo bi bilo, če ne bi prav po njej in zaradi nje vzklile zamisli, da takšnega krščanstva nihče ne potrebuje. Verjetno do tega ne bi prišlo, ko se reformacija ne bi bila iztekla v razdelitev Cerkve na zahodu.

[1] Navedeno po: Hubert Wolf, Krypta: Unterdrückte Traditionen der Kirchengeschichte (München, 2015), 9.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

20 KOMENTARJI

  1. Odličen članek. Kaže na veliko pohujšanje kristjanov, ki ne delujejo evangelijsko, ampak kot neumna čreda sledijo moči, množicam in končno psihopatskim manipulatorjem, ki vedno hujskajo in manipulirajo množice, ki so vedno neumne.
    Nezmožnost spreminjati se, rasti, reformirati se, popravljati svoje napake. Danes ni kaj dosti boljše, prej slabše: Naši džihadisti in Vaši džihadisti.

  2. Ali je res treba sekularizacijo gledati kot zlo? Mar ni sekularnost zgolj zapiranje pip državnega denarja cerkvam? Mar ni sekularnost samo ločitev Cerkve od oblasti, moči? Mar ni to dobro?
    Kaj nam ostane? Stran od množic, prst dol za psihopatske manipulatorje! Rastimo ob evangeliju v majhnih, iskrenih in pristnih skupnostih. Ogibajmo se na daleč psihopatom, ki so neiskreni, nesproščeni in nimajo globjih čustev.

  3. Pred 500 leti so oblastniki in z njimi zmanipulirane (saj drugih ni) množice kričale na reformatorje: “HERETIKI!”. Danes mafijski oblastniki, njihovi pudlji birokrati in množice reformatorje zmerjajo z “NEOLIBERALCI!”. Ekumenizem ja. A zanekrat je ta povezava med slovenskimi in evropskimi katoličani in protestanti zgolj v tem, da so vsi krčevito proti reformam.

  4. Luter žal ni bil tako pameten, kot si je mislil. Razkol je bil hud in vse do danes protestanti še naprej razpadajo. Saj jih je že težko našteti, koliko jih je.
    Lahko da je bila Cerkev v tistih časih preveč toga in da je skrenila v dejanjih nekam vstran. Prevelik napuh mogoče. Če je zaradi protestantov naredila korak nazaj, potem je reformacija dobra. Žal je pa reformacija postavila temelj velikim herezijam in končno temelj marksizmu in današnjemu ateizmu.
    Anglikanci so se tega nekako ubranili in neki Lenin ni prišel dlje od kavarniških govorov.

    • A si ti danes že navsezgodaj strupene gobe jedel? Ali pa imaš že precej alkota pod kapo? Ali kaj tretjega? Reformacija, da je temelj marksizma? Marksizem ne zavrača zgolj krščanstva ali katere koli druge vere, ampak teizem (vero v boga) nasplošno, reformatorji pa so se zavzemali za obnovitev izvorne krščanske vere, kot je zapisana v bibliji. Marksizem poudarja znanstveno videnje sveta in človeštva in zavrača obstoj sleherne nadnaravne dimenzije.

  5. Če bi pomenila sekularizacija samo ločitev Cerkve od denarja in oblasti ter moči, bi se jo dalo prenašati, čeprav nekaj moči in denarja potrebuje za svoje delo in obstoj. Toda sekularizacija prinaša hujše posledice, med njimi mlačnost, opuščanje vere, odpad od vere in ateizem. Človek bi rekel, pa kaj, naj bodo ateisti, mi se bomo pa še bolj strnili okrog cerkve, bolje je, da nas je nekaj pravih vernikov, kot večina mlačnežev. Menim, da tako mnenje ni pravo. Če postanemo kristjani manjšina, nas bo imela večina za zaostalo sekto, ki jo je treba ali ignorirati, ali iztrebiti. Takozvana multikulturnost bo izpolnila praznino, kajti človek hrepeni po Bogu, ki ga je ustvaril. In v Evropi se ne širijo kulture indijancev, hindujcev, budistov, šintoistov, taoistov in podobnih, ampak le dve množični kulturi oz. verstvi: islam in ateizem. Obe sta s krščanstvom inkompatibilni in izključujoči. Ateizem kot enega izmed temeljev marksizma in posledičnega komunizma smo že izkusili s povojnimi morišči in rušenjem cerkva, islam tudi, saj so Turki poleg drugih cerkva uspeli požgati celo cerkev sv Petra v Ljubljani. Obe kulturi, ena je uničevala in pobijala v Vzhodni, druga zdaj uničuje in pobija v Zahodni Evropi, sta vdrli k nam in nas hočeta spremeniti ali likvidirati in njihov pojav je posledica prehitre in premočne sekularizacije. In vrh Cerkve spet dela velike napake: pred 500 leti je bila Cerkev pretrda, rigidna in nesprejemljiva za spremembe in reforme, zdaj je pa premehka, prelahko se pusti odrivati in ukvarjati sama s sabo in se tako umikati omenjenima dvema agresivnima kulturama. Že Jezus se je vprašal, ali bo ob povratku našel še kaj vere. Našel jo bo! Islam!

    • Noben človek ne more živeti brez treh stvari: religije, znanosti in umetnosti oz. njihovih dosežkov.

      Ateisti religijo nadomeščajo z verovanji v izmišljene mite in v absolutno vrednost znanosti. Čeprav je znano, da se v znanosti le približujemo resnici, da so vse ugotovitve relativne, kot je relativen ta svet, in da vsaka ugotovitev velja le do novega odkritja.

      Sekularizacija v bistvu pomeni program oddaljevanja od absolutnega v kakršnemkoli smislu.

      • Znanost in vera obravnavata popolnoma različni področji. Lahko rečemo, da sta popolnoma neodvisni druga od druge.

        • Ne vem, znanstvenik je lahko veren ali pa je ateist.
          V prvem primeru ga pri raziskovanju navdihujejo drugačna merila in vrednote kot pri drugem, ko je ateist. Mislim da se eno z drugim prepleta.

  6. Povzeto po Radiu Ognjišče:

    Papež na Švedskem:

    Blagor tistim, ki molijo za polno občestvo med kristjani

  8. Zanimivo, da sta se v nemških deželah oba totalitarizma bolj čvrsto prijela v protestantskih okoljih kot v katoliških. Tudi več upornikov proti hitlerjanstvu in kasneje nemško-sovjetskemu komunizmu je bilo iz katoliških vrst in dežel. Neuspeli antentat na Hitlerja je npr. vodil katoliški aristokrat in oficir Claus von Stauffenberg.

Comments are closed.