Spomin na umorjenega bogoslovca

14
317

V toplem sončnem popoldnevu v nedeljo 13. novembra 2011 se je na gozdni jasi v bližini Šempasa, južno od Vitovelj v tišini zbrala množica 300 do 400 domačinov in s postavitvijo križa, molitvijo in pesmijo obeležila spomin na bogoslovca Emila Keteja, ki so ga partizani na tistem mestu umorili pred skoraj 67 leti.

Še pred 15. uro so prisotni molili rožni venec, ki ga je ob asistenci župnika Bogdana Brica vodil Ketejev starejši sošolec in prijatelj Msg. Anton Štrancar. Magdalena Mlečnik iz Oseka je v uvodnem nagovoru spomnila na tragično smrt komaj 20 letnega mladeniča, na trpljenje, mučeništvo in čistost nedolžnega človeka. Beli kamni na grobu so iz njegove rojstne župnije Planine nad Ajdovščino. Novogoriški župnik Aleš Rupnik je izpostavil, da okoliščine v katerih živimo še niso zrele, da bi dosegli ideal sprave, a obeležje umorjenemu Keteju je korak k resnici in zrelosti. Koprski pomožni škof dr. Juri Bizjak je blagoslovil križ in orisalal Ketejevo prošnjo svojim rabljem, da ga pustijo živeti, a ni bil uslišan. »V plitev grob ga ja za skoraj 4 leta sprejela gozdna jasa in drevesa so mu nudila krov, dokler ga niso pogumni svojci skrivaj odkopali in dostojno pokopali«. Kraj umora, južno od Vitovelj (N 45 54 51, E 13 44 00), v bližini sedanje avtoceste se imenuje Ovčji plac in škof Bizjak je ime kraja povezal s prispodobo jagnjeta, ki v krščanski simboliko pomeni nedolžno žrtev za odpuščanje grehov.

Emil Kete – kandidat za blaženega

Glede okoliščin smrti Emila Keteja se šele sedaj odstira zamolčana resnica. Prvi je o njem pisal Anton Pust, tudi prisoten na prireditvi, ki je Keteja označil za svetniškega kandidata: »Bil je popolnoma nedolžna žrtev tedanjih razmer, v ničemer se ni pregrešil, ničesar mu niso mogli očitati. O tem me je še bolj prepričalo prebiranje njegovega dnevnika, ki ga je začel pisati v začetku bogoslovnega študija.« Sedanji izgledi kažejo, da bi po Filipu Terčelju, za katerega že poteka postopek za beatifikacijo, kaj kmalu lahko sprožili tudi postopek za bogoslovca Keteja. Njegova nedolžnost in način smrti sta namreč podobna Lojzetu Grozdetu, ki je bil nedavno proglašen za blaženega.

Poleg predanosti duhovnemu je bilo za Keteja značilna domoljubna naravnanost saj je izhajal iz zavedne primorske družine, ki je zvesto ohranjala slovenski jezik in kulturo. Rojen je bil 1. julija 1924 v Dolenjah pod Planino pri Ajdovščini, očetu Josipu in materi Angeli kot šesti od osmih otrok. Leta 1944 je bil gojenec goriškega malega semenišča. Sodobniki ga opisujejo kot fanta blagega značaja, edini primer, ko se je razjezil, po spominu sošolca Štrancarja je bil, ko je vrgel na tla zemljevid, ker je v njem pisalo »Mare nostrum« – Naše morje, namesto Jadransko morje. Vodstvo šole ga je hotelo zaradi tega celo izključiti.

Kot mladega študenta, bogoslovca so ga zelo privlačila vprašanja socialnega nauka, zlasti gibanja žosizem, ki je zadevalo delavska vprašanja. Seznanil se je z delovanjem in uspehi socialnih organizacij ustanovitelja tega gibanja. Joseph Leon Cardijn (1882-1967 Poleti 1944 je začel pisati že omenjeni Moj dnevnik. Vanj si je zapisoval zlasti nagovore duhovnega vodje v semenišču, dr. Franca Močnika (tistega zavednega primorskega dohovnika, ki so ga Marušiči in drugi solkanski mladinski aktivisti po nalogu oblasti, izgnali čez mejo). Kete si je zapisoval tudi osebna razmišljanja in dogodke iz vsakdanjega življenja.

Umor na Ovčjem placu

Poznavalci sklepajo, da je revolucionarna oblast umor Keteja skrbno načrtovala. Tudi potek dogodkov po prijetju dokazuje, da zločinsko dejanje ni bilo nikakršna napaka. Ketejevo družino so poznali kot gospodarsko trdno stoječo in globoko verno, motilo jih je, da je Emil v bogoslovju. Čeprav so Ketejevi materialno podpirali partizane, so zaradi Emilovega brata, ki se je izognil partizanski mobilizaciji, aretirali očeta Josipa in ga zasliševali in z njim grobo ravnali. Doma je začel bolehati. Ko je Emil v Gorico dobil sporočilo, da je oče na smrt bolan, se je, kljub svarilom sošolcev, odpravil 9. Novembra 1944 v Dolenje ter srečno prispel. Na družino in posebej na očeta je bil zelo navezan. V svoj dnevnik je zapisal: »»Smilijo se mi vsi domači, posebno starši. Oče prenaša poleg tolikih skrbi še trpljenje bolezni. Oh, ko bi le upal, bi zamenjal svoje zdravje za njegovo, saj je človek s tako ljubeznijo in požrtvovalnostjo vreden še veliko več, kot sem mu jaz sposoben dati.« Tri dni kasneje je odšel nazaj v Gorico, oče je umrl 14, njega pa so na mostu pod Osekom zaustavili dve oboroženi aktivistki. Ko jima je pokal dokumente sta mu dale vedeti, da je ravno pravi. Odpeljali sta ga proti Šempasu, kjer sta ga prevzela dva partizana. Odvedla sta ga ravno do hiše, kjer je živela Emilova sorodnica, sestrina tašča Pavla Ferfolja. Ta je pomembno prispevala, da poznejši tragični dogodki niso ušli pozabi.

Po nekaterih virih naj bi ga imeli kar štirinajst dni zaprtega v nekem hlevu. Posvetovali naj bi se ,kaj naj s tem 20 letnim fantom storijo dokler ni padla komanda, da ga ubijejo. To sta, po naših virih izvršila dva domačina, eden naj bi se pred smrtjo pokesal zločina. Spet drugi viri pa pravijo, da je bil ubit že 11. novembra, kar je zapisano tudi na obeležju.

Ketejevim je 14.novembra umrl oče, kmalu so izvedeli tudi za umor sina Emila. Na željo matere, ki si je srčno želela, da bi bil Emil pokopan, so leta 1948, torej v »svobodi«, brat in sestri grob poiskali, v tajnosti odkopali truplo svojega brata in ga odpeljali na Vrh nad Branikom. Po dveh dneh, ko so kosti hranili v kleti, so posmrtne ostanke pokopali v grob, kjer so bili pokopani stari starši svaka; pod večer ga je blagoslovil rihmberški župnik Franc Srebrnič. Umorjenega brata , za katerega nikoli niso izvedeli za razlog smrti ali kakršnokoli krivdo, si niso upali pokopati doma.

Primorski duhovniki med fašizmom in komunizmom

Zgodovinsko izpričana je ključna vloga primorske duhovščine, ki je takorekoč do zadnjega enotno branila slovenske narodne pozicije v dobi fašizma. Številne so Italijani preganjali, pretepali, zapirali in konfinirali, vendar smrtnih žrtev med njimi ni bilo. Nič neobičajnega ni bila povezava številnih duhovnikov s partizanskim odporniškim gibanjem. Vse pa se je obrnilo po kapitualciji Italije, septembra 1943, ko so primorsko odporniško gibanje dokončno prevzeli partijski inštruktorji iz Ljubljane. Partija ni zaupala Primorcem ampak je na Primorsko pošiljala svoje ljubljanske kadre ,od Leskovška Luke do Janeza Stanovnika, s tem se je usodni slovenski razkol prenesel tudi k nam. Veliko usodneje kot fašizem je domoljubne primorske duhovnike prizadel komunizem. Kot ugotavlja zgodovinar Renato Podbersič, so partizani od jeseni 1943 do konca vojne ubili kar sedem primorskih duhovnikov in dva bogoslovca, najbolj je izstopala likvidacija kaplanov Sluge in Piščanca v Cerknem februarja 1944. Seštevek pokaže, de je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot bombardiranja ter Nemci in četniki skupaj. Umori narodu predanih primorskih duhovnikov, spomnimo Filipa Terčelja, ter uglednih družinskih očetov v Dornberku, Velikih Žabljah, družine Brecelj iz Žapuž, treh deklet v Lomeh pri Črnem Vrhu in številni drugi primeri nikoli kaznovanega revolucionarnega nasilja na Primorskem ,postavljajo značaj partizanskega boja na Primorskem v okvir državljanske vojne, ki jo je partija sprožila v osrednji Sloveniji.

Foto: vir neznan

Opomba: Prvič objavljeno v Primorske novice, sobota 19. novembra 2011

14 KOMENTARJI

  1. Torej po Primorski vendarle niso svinjali samo fašisti.

    Carlos Contreras ima pravico do ločenega mnenja.

  2. Bi bil kar soliden članek, če ne bi avtorja zaneslo še v pravljičarske vode:

    “Partija ni zaupala Primorcem ampak je na Primorsko pošiljala svoje ljubljanske kadre od Leskovška Luke do Janeza Stanovnika, s tem se je usodni slovenski razkol prenesel tudi k nam. Veliko usodneje kot fašizem je domoljubne primorske duhovnike prizadel komunizem.”

    Ja seveda Jožko, in potem je nastopil SNVZ in poskušal zaceliti narodove rane pod patronatom Odila Globočnika, ne?

    • To niso pravljičarske, ampak resnično žalostne vode. Ne bodimo pristranski in merimo z istimi vatli takoimenovane “osvoboditelje” in okupatorje.
      Zanimivo bi bilo narediti v času vojne neodvisno raziskavo koga so se ljudje bolj bali.
      Res bi bilo zanimivo videti spoštovanje “osvoboditeljev” zaradi strahu pred njimi.

      • KNALO 106 je odprl zanimivo vprašanje, koga so se Slovenci bolj bali, okupatorjev ali “osvoboditeljev”.

        Lahko potrdim, da so se osvoboditeljev bali še dolgo po izbruhu svobode.

        • Potem razumeš nastanek vaških straž in nato domobrancev. Kaj jim ostalo drugega ob bojazni za svoje življenje, če je domačin hujši sovražnik kot okupator.

          • Vas, kjer je živel moj oče, so med 2. vojno zasedli Italijani, ubili niso nobenega vaščana, s pobijanjem domačinov pa so pričeli partizani, torej kaj je vaščanom preostalo?

            pa še to – na pokopališču je na partizanskem spomeniku navedenih okrog 20 imen padlih partizanov (različne letnice od 1942-1945)

            na nagrobnih ploščah nasprotnikov revolucije je okrog 200 imen – 90% jih je bilo pobitih po KONČANI vojni

      • Moj komentar se je nanašal na točno določen, citiran pasus avtorjevega zapisa, vi pa ste ga brez vidnega uspeha skušali brati med vrsticami, ker vam menjava teme očitno ustreza.
        Da je zgodba resnično žalostna, se z vami strinjam, kdo je odgovoren za tragedijo razkola, verejetno malo manj.
        S tuhtanjem kaj-bi-bilo-če-bi-bilo pa se ne ukvarjajo resni zgodovinarji, ampak je to področje pravljičarjev. No, ti se pa na neodvisne raziskave itak požvižgajo, ker jih sploh ne potrebujejo.

  3. BOLJ , ko so nas osvobajali huje je bilo ! Poleg ubijanja, terorja, so praznili kašče, hleve …
    Danes osovraženi AMERIKANCI pa so nas hranili sicer bi povojno pomankanje in lakota narod zdesetkali !

    Preberite članek starejšega gospoda MOŽINE , PRIMORCA , KO OPISUJE STANJE POD KOMUNIZMOM – VREDNO BRANJA !

  4. BOLJ , ko so nas osvobajali huje je bilo ! Poleg ubijanja, terorja, so praznili kašče, hleve …
    Danes osovraženi AMERIKANCI pa so nas hranili sicer bi povojno pomankanje in lakota narod zdesetkali !

    Preberite članek starejšega gospoda MOŽINE , PRIMORCA , KO OPISUJE STANJE POD KOMUNIZMOM v zadnjem “REPORTERJU ” – VREDNO BRANJA !
    CARLOS CONTRERAS, pa njegovi ideološki sorodniki JURIJI bodo ponoreli !

  5. Še en dokaz, da je komunizem ( socializem) ena najbolj fanatičnih religij, ki mora pobijati pripadnike drugih religij v želji po monopolu oz. strahu pred konkurenco.

    Fant se je poleg katoliške vere udinjal tudi socialističnim idejam, kar bi mu lahko bila olajševalna okoliščina za socialiste ( govorim za sekto komunistov in ne za sekto nacional-socialistov = fašistov). Pa mu ni bila. Najhuje je bilo, da je iz semenišča in da so njegovi starši premožni kmetje ( odgovorni, svobodni poslovneži in ne hlapčevski luzerji in sužnji). Socializem pa rabi predvsem slepe sužnje in revne hlapce.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite