Spomin na trpljenje – 1942. Ob izteku leta 2012

14
294

PREJELI SMO. Vse leto 2012, ki se zdaj izteka, smo se v teh obvestilih NSZ spominjali strašnih dejanj, s katerimi se je pred 70 leti začenjala komunistična revolucija v Sloveniji. Spomnili smo na nekatere politične umore, s katerimi so se slovenski komunisti omadeževali že proti koncu leta 1941. Predvsem pa smo iz meseca v mesec obujali spomin na pomlad in poletje 1942, ko je teror nad slovenskimi katoličani, ki se niso hoteli priključiti OF, dobil neslutene razsežnosti – ko so šteli žrtve mučenj in likvidacij v desetinah in stotinah in je nezaslišani napad komunistov na slovenski narod povzročil ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942.

Zakaj se hočemo vsega tega spominjati – in ta spomin obuditi še enkrat ob koncu leta 2012?

Najprej zato, ker so te žrtve bili pošteni slovenski ljudje. Naši ljudje. Velika večina teh ljudi so bili zavedni slovenski katoličani. Svoje krščanske omike niso hoteli potlačiti, prikrojiti, zatajiti – zato niso mogli sodelovati s komunisti. Zadelo jih je nepojmljivo gorje. Sveto pravico imajo, da vemo resnico o njih. Iz hladnih senc morišč nam tiho šepetajo s Hamletom: „Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.“

Nadalje se hočemo teh mučenih ljudi spominjati zato, ker nam sporočajo, da je grozota, skozi katero so morali iti, resnična možnost človekovega življenja: resnična možnost takoj, ko se zlomijo osnovni zakoni človeške civilizacije in omike. Če se ti zakoni kršijo in lomijo, potem grozota, skozi katero so šli, postane bivanjska možnost vsakega od nas. Zato ti trpeči ljudje niso kakšna pasivna teža zgodovine, ampak stoje ob nas in njihova usoda nam tiho spregovarja: „Tua res agitur – za tvojo stvar gre“. V nekem pomembnem pomenu besede je njihova stvar – stvar nas vseh.

In navsezadnje je med razlogi, zakaj teh ljudi – ljudi bolečin in gorja – ne smemo pozabiti, tudi ta, da nam spomin na njihove usode edini lahko kaže nastanek in potek slovenske državljanske vojne tako, kakor se je res odvijala. Bili so komunistični umori, stotine strahovitih dejanj – nekateri menijo, da je žrtev čez tisoč; šele potem je nastal odpor proti komunizmu. Usode teh ljudi, ljudi bolečin in gorja, nam suvereno, vzvišeno nad dvome, kažejo, kaj se je dogajalo, kako se je dogajalo in zakaj je bilo odpor proti komunizmu treba organizirati.

Njihova ugašajoča življenja nam govorijo pomembne, nadvse pomembne reči. Nikakor ne smemo biti gluhi. Zato bomo v letu 2013 nadaljevali in se spominjali na čas izpred 70 let. Sledili bomo letu 1943 in skupaj z vami skušali razumeti njegova sporočila.

Ob koncu leta 2012 se še enkrat ozrimo na nekatera od njih – da ohranimo svoj človeški obraz.

Pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani v Ponovi vasi pri Grosuplju na grozovit način umorili šest članov Jakopinove družine: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Hkrati z mamo Marjeto je ugasnilo tudi sedmo življenje, ki ga je nosila pod srcem. Oče Jakopin je po prvi svetovni vojni z ženo in malim sinom pribežal pred fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so kupili skromno hišico v Ponovi vasi, so nekaj let stanovali v mežnariji poliške podružnične cerkve sv. Lucije na Dolah. Oče se je tedaj zaposlil kot tesač pri lesnem trgovcu Drobniču iz Velike Srednje vasi. Zakaj so se partizani tako kruto znesli nad celo družino in niso prizanesli niti noseči materi in ne otrokoma Vinku in Štefanu?! (Več Zaveza št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem, str. 51; Zaveza št. 84 – Polica v viharju komunistične revolucije, str. 23)

Umor noseče učiteljice Ivanke Škrabec Novak

28. maja 1942 zjutraj so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Profesor France Novak, mož učiteljice Ivanke, rojene Škrabec – ker je bil Novak viden član Straže, ju je decembra 1941 poročil dr. Lambert Ehrlich – se je zadnji trenutek umaknil pred partizani, učiteljico pa so še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma.

Naslednji dan, 29. maja zjutraj, so na »bloku« pod Zamostecem ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer – naslednji dan je bil praznik sv. Rešnjega telesa. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. (Zaveza št. 22, – Umor dveh dolenjskih učiteljic)

Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču

Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)

Rešenci z vlaka in Krimska jama

V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)

Umor dveh belokranjskih duhovnikov

Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)

Komunistični napad na Borovnico

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)

Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom

Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)

Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju

V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)

Maščevanje zaradi neuspelega napada na Šentjošt

Je bil osvobodilni boj to, kar so partizani v prvih dneh avgusta 1942 počeli v okolici Šentjošta? V noči na 1. avgust so vlomili pri Bradeškovih in že na hišnem pragu ustrelili očeta Franca, mater pa, ki je pripravljena na beg držala v rokah dober mesec starega Lojzeta, so pokončali nekaj korakov od gorečega doma. Ko so zgodaj zjutraj na kraj dogodka prišli vaški stražarji, so pred pogoriščem ob mrtvi materi in njenem dojenčku našli štiriletno in dveletno hčerko, medtem ko sta 8-letni Pavle in 6-letna Marija s kraja groze že ponoči zbežala k sosedu. Podoben prizor je čakal stražarje pri Jesenovčevih, kjer sta nekaj metrov od požganega doma ležala umorjena oče Alojz in mati Ivana, poleg njiju sta trepetala in jokala 6-letni Ludvik in 4-letna Julči, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču.
Prav tisti ali morda naslednji dan so „osvoboditelji“ v bližini svojega taborišča pri Kajndolu pomorili osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja Jakoba, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja ter soseda Šelovsa, očeta desetih otrok; od doma so jih odpeljali že dan ali dva prej. Vseh devet so zagrebli v skupen grob. Dne 4. avgusta 1942 okrog dveh zjutraj so na njegovem domu v Butajnovi vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Skoraj istočasno so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. (Zaveza, št. 17 – vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza, št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem).

Nova slovenska zaveza

Foto: Zaveza


14 KOMENTARJI

  1. ja veliko je bilo imen France, Marija, Jakob, Janez,Terezija, Uršula,Jožef, Marjeta,Ana…zakaj, ker so ljudje spoštovali imena svetnikov, imena prednikov…seveda po 2.sv. vojni je bilo skoraj žaljivo dati pristno slovensko ime.
    Uau z vaše strani je bil malenkostno ciničen. Malo si preberite zg.imen na Slovenskem, ali pa pojdite v arhiv nadškojije v LJ , ali MB in si poglejte kakšno knjigo, kot je recimo Status Animarum.

  2. Zelo plodna družbena klima za razvoj nasilja je nekritično množično burno in hujskaško čaščenje nasilja slovenskega partizanskega gibanja nad slovenskim civilnim prebivalstvom v letih 1941-17.7.1942 itd.
    Slovensko partizansko gibanje je potrebno obsoditi.
    Bolj ali manj uspešen upor okupatorju ni alibi za temeljna množična grozodejstva, ki jih je slovensko partizansko gibanje prizadejalo moji domovini.

    Pred partizanskimi organizacijami in njihovimi verniki so dolga desetletja sramu in opravičevanja.

    • “Slovensko partizansko gibanje je potrebno obsoditi”, zveni dobro, je pa lazje reci kot storiti.
      Saj ga mi obsojamo vsakokrat, ko pride beseda na to. Tudi nasa cerkvena hijerarhija. To so samo muhe sitnice, ki jih nasi levicarji uspesno odganjajo. Udrihajo nazaj po Cerkvi in imajo s tem celo uspeh. Ocividno jih lahko pokoplje samo njihova prevzetnost, nepostenost in slabo gospodarjenje. Ocividno bi se moral kdo zazgat kot Jan Palach med sovjetsko okupacijo Ceskoslovaske. Na zalost se to v krscanstvu ne splaca, ker ga Cerkev zato ne bo proglasila za blazenega…

  3. Ne vem, zakaj se oglašamo samo desničarji. Ali taka pričevanja ne pretresejo nikogar z levice? Ali jim še vedno ne verjamejo?

  4. Na ljubljanskih Žalah je vsako leto na dan spominjanja mrtvih okoli cerkve prižganih na stotine sveč. Te sveče so simbol in spomin svojcev na vsakega pobitih in brez groba z imenom na njem zakopanega nekje neznano.
    Še danes jim banda komunistična ne dovoli in ne prizna poimenske smrti, ker niso pripravljeni priznati svojega zločina nad nedolžnimi civilnimi ljudmi.

  5. Pri nas na Štajerskem je bilo tega med vojno manj. Je bilo pa toliko hujše po vojni v letih 1947 do 1951, ko se je množično po naših krajih zapiralo ljudi, pri čemer se je zlorabljalo njihovo vernost. Iz osebnih izpovedi prizadetih in prič ter pravnomočnih sodb o njihovi oprostitvi, navedem nekaj primerov:

    a.) starša 3 letnega otroka so zaprli za več let, ker sta dala 2x kosilo oboroženemu in nasilnemu moškemu, ki ga je poslal udba. Tisti, ki so starša odsvedli v zapor, so otroka kar pustili pri sosedu.
    b.) zaradi enakega vzroka kot pod prejšnjo točko, so zaprli 6 člansko družino, domačijo pa zaplombirali
    c.)Ko je Tonček slišal, da zapirajo ljudi, si je napravil v dimniku nad pečjo zasilen prostor, v katerem si ni mogel pošteno uleči in bil v njem 4 leta, ne da bi videl dnevne svetlobe. Sestra mu je dajala hrano in pijačo skozi peč pod dimnikom. Ko je bil po 4 letih izdan, je zopet zagledal dnevno svetlobo z bolečimi očmi. Prestal je 7 letni zapor. kasnje je bil odlikovan v Uniorju za inovatorja.
    d.) Jožeta so tudi zaprli. Na koncu sodne razprave o sojenju, ga sodnik vpraša, če ima kaj za povedati. Jožek si je neizmerno žele k svoji mladi ženi, ki je bila noseča in s katero sta že imela enega otroka. Zato je vstal in rekel: Nisem bil jaz tam kot mi nekateri očitajo. Tožilec je vstalin rekel: Razširjam obtožnico, da je bil tam. Zaradi te razširjene obtožnice, je bil Jožek brez dokazov ustreljen, doma pa so ga zaman čakali otroci in njegova žena.
    Pa še nekaj. V enem manjšem kraju je bilo zaradi enakega vzroka zaprtih več sto ljudi, vendar ne zaman. Ta kraj je potem v 30 letih vzgojil 9 novih duhovnikov. Ljudje se niso ustrašili terorja.

    Življenjski poduk teh časov je: Nikoli več takšnih krivic. Nikoli več razmišljanja ali govorjenja, kar bi lahko privedlo do ponovnih krivic v odnosih med ljudmi!

  6. Zadnji stavek naj popravim: NIkoli več v slovenski družbi takšnega razmišljanja, govorjenja in ravnanja ljudi tedanjega režima, kar je privedlo do tako hudih krivic.

    Prav zaradi tega mora slovenska družba ostro obsoditi pozive k nasilju, ki jih spodbujajo akterji demonstracij.

  7. »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«

    Tako določa Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina združenih narodov leta 1948, v svojem 1. členu.
    V nadaljevanju so naštete in opisane človekove pravice. Med njimi so tudi: pravica do enakost ne glede na politično prepričanje, prepoved kakršnekoli diskriminacije oziroma razlikovanja, pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi ter njeno svobodno zasebno in javno izražanje, pravica do svobode mišljenja in izražanja, pravica da nihče ni nadlegovan zaradi svojega mišljenja, pravica, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi, pravica do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja človeku in njegovi družini zdravje in blaginjo, družina je naravna in temeljna celica družbe, materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči, izobraževanje mora biti usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju človekovih pravic in svoboščin.

    Priznajmo, da smo kar presenečeni, ko znova prebiramo to deklaracijo. Presenečeni zato, ker v politiki in medijih opažamo, da so te pravice večkrat spregledane, da se o določenih vprašanjih razpravlja mimo njih in da se malokdo sklicuje na nje.

    Pomislimo, koliko težav je bilo pri nas v zadnjem obdobju, ko je civilna družba zahtevala, da je sestavni del pouka vzgoja. Ali pa razprava o verouku in o družini.

    V uvodnem delu deklaracije je zapisano priznano prirojeno človekovo dostojanstvo vseh članov družbe , ki je temelj svobode, enakih pravic in pravičnosti. Države so se s sprejemom deklaracije obvezale, da bodo spoštovanje pravic iz deklaracije razvijale tudi pri vzgoji in pouku.

    Ni naključje, da je bila takrat sprejeta ta deklaracija. Končano je bilo namreč najbolj grozovito obdobje človeštva, to je 2. svetovna vojna, ki je streznila in prizemljila človeštvo. Človeštvo je spoznalo kakšno teptanje človekovih pravic je povzročil pohlep po ozemljih, nadvladi, razlikovanju ljudi…

    Namen in bistvo deklaracije je uveljavitev človekoljubja na vseh področjih življenja.

    Ali se lahko tudi danes kaj naučimo od teh velikih spoznanj človeške družbe?

    Kot je iz zgodovine razvidno so nekateri imeli dvojna merila do ljudi. Do določenih so izkazovali človekoljubje, do drugih pa ne. Prav zaradi tega so bila povzročene grozodejstva in krivice ljudem tudi na območju, kjer je danes Slovenija. To razlikovanje oziroma izklučevanja pri Slovencih se je pojavilo šele v stari Jugoslaviji, i je bilo uvoženo iz vzhoda kamor so nekateri odhajali na izobraževanje in je povzročilo med in po drugi svetovni vojni znana grozodejstva. Takrat se je tudi usidralo v sistem, vendar pa je bilo v času socializma omiljeno. Kljub temu je ta neciviliziran vzorec mišljenja in ravnanja ostal pri nas prisoten vse do današnjih dni. To se lahko prepričamo iz dnevne politike in medijev.

    Ozadje tega razlikovanje in izključevanja je v nespoštovanju človekovih pravic in zaradi tega v pomanjkanju človekoljubja. Bistvo tega je medsebojno nespoštovanje različnosti v prepričanju in mišljenju ter pomanjkanje občutka za skupno dobro, ki ima prednost pred parcialnimi interesi.

    Tudi danes so večkrat kršene človekove pravice. Tudi danes je prisoten pohlep, ki škodi skupnemu in posamičnemu dobremu. Prisotno je še razlikovanje in izključevanje ljudi, zlasti po svetovno nazorskem gledanju na življenje, pa čeprav navedena splošna deklaracija in naša ustava to strogo prepovedujeta. Prav smešni so nekateri mediji in družbeni predstavniki, ki skrbno pazijo, da ne bi kaj dišalo po verskem izražanju, pa čeprav mednarodna deklaracija o človekovih pravicah zagotavlja svobodno javno, ne le zasebno versko izražanje.

    Ali sem svoboden, če ne priznavam soljudem človekovih pravic ? Prav gotovo ne, saj bom slej ko prej spoznal, da sem bil do soljudi krivičen, kar me bo bremenilo do konca življenja.

    Državljani Slovenije imajo pravico tako na osebnosti kot na skupnostni ravni, da se uresničujejo njihove pravice in da se njihovi predstavniki vedejo odgovorno.

    Človekoljubje, ki ga vsebuje tudi deklaracija, je način osrečevanja sebe in drugih. Je pozitiven odnos do življenja, do samega sebe in do soljudi. Je bistvena življenjska vrednota, ki temelji na ljubezni. Stopnja ljubezni je različna, ko gre za bližnje ali za znane ali za neznane ljudi. Vendar do vsakega človeka, torej tudi neznanega ali celo tujca ostane spoštovanje, ki vsebuje določeno stopnjo ljubezni. Torej obstoji minimum človekoljubja do vsakega, s katerim drug drugemu izkazujemo spoštovanje svetovno priznanih pravic .

    Človekoljubje odraža človekovo sposobnost živeti s soljudmi v skupnosti.
    Je sposobnost medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, usklajevanja, iskanja dobrih rešitev, ki krepijo skupno in s tem tudi posamično dobro, vse v okviru človekovih pravic.

    To ne zmanjšuje ustvarjalnosti, učinkovitost in konkurenčnost Slovenije v okviru svetovne skupnosti. Nasprotno. Zato ker smo medsebojno državljani Slovenije sodelovalni in s tem enotni in državotvorni , najdemo z lahkoto optimalne rešitve in uresničimo vse zastavljene cilje.

  8. Leta 1942 so nacisti izseli nad tisoč koroških Slovencev.
    Celovški škof in nekaj županov se jim je opravičilo letos.
    Torej je opravičilo možno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite