Minilo je že 77 let od prvega spopada na slovenskih tleh po razkosanju predvojne Dravske banovine, saj je 13. maja 1941 prišlo do boja med okupatorjem in borci za svobodo. Italijanska karabinjerska patrulja je namreč pri Češarkovi oz. Lovšinovi lovski koči na Mali gori nad Ribnico presenetila tri dobro oborožene pripadnike primorske narodnoobrambne organizacije TIGR. Slednji očitno napada niso pričakovali, saj niso niti postavili straže okrog svojega skrivališča! V spopadu je padel Danilo Zelen, rojen leta 1907 v Senožečah, vojaški vodja tigrovcev. Italijani so zajeli hudo ranjenega Ferda Kravanjo (1912–1944) iz Čezsoče, Anton Majnik (1905–1943) iz Volč pa jim je zvezan ušel.
Že takoj po napadu na Kraljevino Jugoslavijo so tigrovci v Ljubljani organizirali Soško legijo, ki je hotela aktivno sodelovati pri obrambi domovine. Vojaško-politične razmere jim tega niso omogočile. Del tigrovskega vodstva se je zato zaradi italijanske okupacije zatekel v gozdove na Dolenjskem.
Danilo Zelen je svoje življenje posvetil boju proti fašizmu in za priključitev rodne Primorske, tedaj dela Kraljevine Italije. S tigrovci je ilegalno prihajal na Primorsko, kjer je organiziral in izvajal oborožene akcije proti fašistom in njihovim ustanovam. Od leta 1929 je bil član ožjega vodstva organizacije TIGR in se je posvetil organiziranju tega gibanja na Primorskem. Kot tigrovec je sodeloval z italijanskimi protifašističnimi strankami v tujini, predvsem v Parizu. Takratne fašistične oblasti so ga proglasile za enega najbolj nevarnih nasprotnikov, zato so aprila 1930 za njim razpisale tiralico. Na prvem tržaškem procesu (1930) je bil v odsotnosti obtožen protidržavnega in terorističnega delovanje. Medtem je Zelen živel v Ljubljani, kjer je tesno sodeloval z Albertom Rejcem (1899–1976), političnim voditeljem tigrovcev.
Že pred začetkom druge svetovne vojne so tigrovci organizirali široko razpredeno obveščevalno mrežo na Primorskem v korist Kraljevine Jugoslavije. Zbrane podatke o italijanski vojski so pošiljali obveščevalnemu centru poveljstva Dravske divizije v Ljubljani, pozneje pa tudi britanski obveščevalni službi SIS (Secret Intelligence Service), ob začetku druge svetovne vojne pa še novoustanovljeni SOE.
V začetku maja 1941 so se tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja umaknili v lovsko kočo na Malo goro nad Ribnico. Tam jih je Filip Tekavec – Gašper (1912–1983), predvojni komunist in poznejši poveljnik Ribniške čete, izdal italijanskim karabinjerjem. Po vojni je omenjeni ostal v tedanji JLA, postal je načelnik vojaškega okrožja Novo mesto. Upokojil se je kot podpolkovnik, prejel je visoka državna odlikovanja, med drugim je postal tudi častni občan Ribnice. Njegovo vlogo pri sramotnem izdajstvu tigrovcev je šele lansko leto javno obelodanil njegov sin Bruno Tekavec.
Kaj se je pravzaprav dogajalo tistega 3. maja 1941 na Mali gori? Začelo se je okrog 9. ure zjutraj, v dežju, ko so lovsko kočo obkolili štirje italijanski karabinjerji (Vincenzo Calderisi, Francesco Nevetta, Donato Maglio, Pasquale Vozzolo) in trije nekdanji jugoslovanski orožniki (Vinko Podgoršek, Josip Pišorn, Stanko Čeplak). Vodja slednjih Josip Pišorn, ki so mu dolgo pripisovali izdajo tigrovcev, je razporedil svoje ljudi okrog lesene koče, sam pa se je previdno približal vratom. Obkoljenim tigrovcem je dvakrat zavpil, naj odprejo vrata. Ob poskusu vstopa v kočo ga je zadel strel v trebuh, streljal naj bi Ferdo Kravanja. Medtem je ustrelil tudi karabinjer Nevetta, toda krogla se je od ključavnice vrat tako nesrečno odbila, da je ranila Ferda Kravanjo v prsa. Sledilo je splošno obstreljevanje. Zatem si je hudo ranjeni Kravanja nameril puško v glavo, ustrelil in se nezavesten zgrudil. Njegova rana pa ni bila smrtna, saj mu je le oprasnila čelo. V nadaljevanju spopada je strel iz puške hudo ranil Danila Zelena ter mu poškodoval pljuča in jetra, toda vseeno je nadaljeval z bojem. Očitno napadalci dobre pol ure niso uspeli zlomiti tigrovskega odpora. Nato je iz koče z dvignjenimi rokami stopil Anton Majnik, napadalci pa so kmalu zajeli tudi ranjenega Kravanjo, le hudo ranjeni Zelen je še vztrajal v notranjosti.
Napadalcem sta nekaj čez poldne prišla na pomoč dva oddelka italijanskih vojakov, oboroženih z minometi in strojnicami. Vojaki so pripadali prvemu bataljonu II. polka divizije sardinskih grenadirjev, poveljeval pa jim je podporočnik Taglienti. Nadaljeval se je srdit boj, Italijani so kočo zasuli z vsaj dvajsetimi minami in ročnimi bombami. Hudo ranjeni Zelen se je v brezizhodnem položaju odločil za boj do konca proti italijanskim napadalcem, ki so se po več kot treh urah odločili za vdor v kočo na Mali gori, kjer so našli mrtvega Zelena. Raje se je sam ustrelil v glavo, kot da bi živ padel v roke Italijanom. Njegove rane je potrdil tudi ribniški zdravnik dr. Janez Oražem, ki je opravil obdukcijo v ribniški mrtvašnici. Tako je Zelen postal prvi Slovenec, ki je padel v boju proti okupatorjem med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Seveda če odštejemo tiste, ki so se jim uprli in padli že v kratki aprilski vojni.
Sodeč po karabinjerskem in orožniškem pisnem poročilu o spopadu je Majnik je ostal nepoškodovan, vklenili so ga, vendar jim je kmalu uspel pobegniti, tako da je sunil stražarja in zbežal v gozd. Čeprav so za njim streljali, ga niso uspeli zadeti. Ranjenega Kravanjo so Italijani odpeljali v bolnišnico v Kočevje in zatem v Ljubljano, od koder mu je po štirih mesecih uspelo zbežati. Majnik in Kravanja sta se kasneje priključila partizanom, kjer sta oba padla v sumljivih okoliščinah.
Načrtovanje upora proti okupatorju so tigrovci začeli brez komunistov, ki jih je sredi maja 1941 še vedno vezalo zavezništvo z nacisti (pakt Ribbentrop–Molotov). V duhu pridobitev revolucije, skupaj z ideološko prevlado in leninistično teorijo o narodnosti, se je tigrovski odpor po vojni prevečkrat zapostavljal in se mu ni priznavalo partnerstvo s partizanskim bojem. Tigrovci so namreč ogrožali primat, ki so si ga komunisti lastili v primorskem osvobodilnem boju. Počakati je bilo treba na demokratične spremembe na Slovenskem za ponovno afirmacijo organizacije TIGR. To pa je zmotilo nekatere primorske zgodovinarje in tudi nekdanje politike, ki so v tem, včasih morda tudi upravičeno, videli revizijska dejanja, ki naj bi bila pod močnim vplivom dnevne politike.
Protifašizem in predvojna pripadnost TIGR-u nista bili za komuniste nobeni vrednoti. Tigrovcem so očitali boj za združitev s Kraljevino Jugoslavijo in jim lepili podobne oznake kot italijanske fašistične oblasti. Obtoževali so jih, da so bili pravzaprav teroristi in agenti tuje, to je britanske obveščevalne službe. To je razvidno tudi iz ohranjenega poročila o stanju na Primorskem, ki ga je vosovec Edo Brajnik – Štefan sredi julija 1943 poslal Zdenki Kidrič:
»Večina iz liberalnega tabora, ki je prešla v organizacijo Tigor, je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode.«
Šlo je za načelno vprašanje razumevanja protifašizma. Organizacija TIGR je nastala septembra 1927 iz odpora proti italijanskemu fašističnemu zatiranju. Obveščevalno dejavnost, s katero so se posamezni tigrovci resnično ukvarjali, bi morali tudi komunisti oceniti kot prispevek k skupni zavezniški zmagi nad silami osi, torej tudi v korist primorskih Slovencev. Pravzaprav je imelo tigrovstvo skupne cilje s krščanskosocialno organizacijo na Primorskem, razlike so bile le v metodah delovanja. Zlasti primorski duhovniki so tigrovce svarili pred oboroženimi akcijami in italijanskim maščevanjem.
Za razumevanje revolucionarnega odnosa do tigrovcev je treba pogledati položaj KPS in tudi KPI v mednarodnem komunističnem gibanju. Dolžnost posameznih komunističnih strank do napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je bila braniti interese SZ. V tem gre tudi videti neupravičene obtožbe o britanski agenturi. Kljub temu da komunisti primorskim narodnjakom niso mogli očitati pomanjkanja protifašizma, še manj pa sodelovanja s fašističnimi oblastmi, je nezaupanje do njih ostalo. Obenem je že na prvi pogled nerazumljivo, da je bilo vodstvo NOB povezano z zahodnimi zavezniki in je od njih prejemalo vojaško in politično pomoč. Tigrovcem pa je očitalo in zamerilo povezanost z njimi v prvih protifašističnih akcijah, še pred napadom na Jugoslavijo.
Ideološka gonja proti pripadnikom organizacije TIGR se je nadaljevala tudi po končani vojni, ko so bili tigrovci označeni za nacionalistične in reakcionarne elemente. Družbeni tabu in izločenost iz kolektivnega spomina sta se še zaostrila po seji izvršnega komiteja CK KPS sredi junija 1958, kjer se je tigrovskega »problema« nazorno dotaknil tudi Mitja Ribičič: »Če prepustimo raznim Rejcem itd., da ustvarjajo obraz te organizacije, da oni tolmačijo in publicirajo primorsko gibanje, bi to pomenilo miniranje partije. Zato ne smemo dopustiti, da se tu karkoli aktivizira, zlasti pa ne staro vodstvo…«
Zanimivo je, da je pobudo za prvi javni spominski dogodek na omenjeni tigrovski boj z italijanskimi okupatorji dala stranka Slovenska skupnost iz Italije. Tako so 12. maja 1991 SSk, stranke Demosa na Primorskem in občina Ribnica priredili spominsko proslavo in položili venec na kraju spopada. Na prvo uradno slovesnost na Mali gori, v organizaciji slovenske države, je bilo potrebno počakati do pomladi 2005!
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
