Spomin na Teharje – edini, ki ostane, močan nad vsem; edina luč, ki ne ugasne

2
Dogodek pred 75 leti v koncentracijskem taborišču Teharje je spodbuda, da se taborišče uredi v dostojanstveno spominsko in opominsko taborišče državnega pomena, kot je zapisano pri vhodu v spominski park.

Konec maja in v začetku junija 1945 je KNOJ po odobritvi angleške vojske pripeljal vrnjene domobrance iz Vetrinja v pripravljeno koncentracijsko taborišče Teharje – Bukovžlak, ki so ga zapustili Nemci po koncu vojne.

Začela se je žalostna zgodba maltretiranja rojakov in priprava na množični poboj nasprotnikov komunizma, saj so komunisti vodili partizansko gibanje in zlagano NOB – narodno osvobodilni boj. Tega so se zavedali domobranci, ki so nastali iz vaških straž in se formirali v narodno vojsko za boj proti komunizmu.

Ivan Korošec in Janez Zdešar sta lahko zapisala spomine s Teharij

Osebne doživljaje sta zapisala dva ubežnika s Teharij. To sta bila Ivan Korošec (1924–2015), ki je po pobegu emigriral v Argentino in se po osamosvojitvi vrnil v Slovenijo, kjer je umrl in je pokopan v Bizoviku, ter Janez Zdešar (1926–2013), ki je postal duhovnik in deloval kot zdomski duhovnik v Nemčiji do upokojitve, ko se je vrnil v domovino, tukaj umrl in je pokopan v Ljubljani.

Malo pred koncem druge svetovne vojne so se v domobranstvo organizirani ljudje umaknili na Koroško in se predali Angležem, ki so jih naselili na Vetrinjsko polje. Konec maja pa so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, predajali partizanom, nekaj skozi Pliberk v Celje, nekaj pa skozi Jesenice v Šentvid nad Ljubljano. Končno pa so jih poslali na množična morišča, kot so Huda Jama pri Laškem, Hrastnik, Kočevski Rog in razna brezna.

Taborišče Teharje je bilo priprava domobrancev za množične poboje

Nekaj dni po prihodu na Teharje sta se brata Korošec: Ivan in Niko ob nekem zboru taboriščnikov nenadejano srečala. Mlajši Ivan je poklical starejšega Nika. Ta se je začudil in objela sta se. Niko je čez čas izrekel misel, da je upal, da je Ivan pobegnil. Ivan je odgovoril, da ni; sam ni vedel, zakaj ni, ker bi bilo na pliberškem travniku mogoče. Toda zdelo se mu je nečastno in nezvesto do brata, Anice in fantov. Tolažila sta drug drugega, čez nekaj časa pa je Ivan vprašal Nika: »Ali si ti vedel, kam gremo? Saj še sedaj ne morem verjeti, da je res. Vse je kot moreče, težke sanje. O, da bi bile res,« si je želel Ivan.

Prvi so bili vrnjeni 28. maja, zadnji pa 1. junija 1945. Od takrat so bili mučeni, stradani, pretepani in zasliševani s sramotenjem in krivičnimi obtožbami. Ženske so bile onečaščene, zlasti matere, ki so jim jemali otroke.

Enajst se jih je odločilo za beg

Pod takimi pritiski se je enajst zapornikov odločilo, da zbežijo iz taborišča. 17. junija so se odločili, da bodo na dan sv. Alojzija, 21. junija, čez noč naredili »zadnji juriš« za beg iz taborišča. Kot po čudežu so našli pilo in si tako olajšali beg skozi žično ograjo. Z glasnim »hura« so zmedli stražarje in v različne smeri zbežali na prostost. Zavedali so se, da to dejanje zanje ne pomeni prostosti, ampak začetek skrivanja in iskanja rešitve za življenje v svobodi. To pomeni izselitev v tujino prek Avstrije.

Za pobeg so se odločili brata Mehle, brata Korošec, poročnik Pavlič, Švigelj, Polda, Opeka, Debevec, Grmek in Janez Zdešar. Skupaj enajst domobrancev. Ta odločitev je bila junaško dejanje, ki je zahtevalo korajžo in vero v uspeh. Znana je misel, da je samo v junaških prsih naša usoda. To junaštvo so ubežniki imeli in se odločili za pobeg. Iz boljševiškega pekla so se, kot je ugotovila Tamara Griesser-Pečar, rešili samo štirje: Janez Zdešar, Ivan Korošec, Lojze Debevec in Tone Švigelj. Življenje zanje v komunističnem totalitarizmu ni bilo niti varno niti mogoče. Morali so se skrivati in končno emigrirati.

Spominjanje na Teharje spodbuja spravni proces

Tvit Janeza Janše o Srebrenici je prav tako spodbuda za takšno ureditev morišč po Sloveniji, da bodo dostojni opomniki NIKOLI VEČ NIČESAR TAKEGA!
Kot državljani suverene države smo dolžni podpreti spodbuden tvit, da se zadeva tudi v Sloveniji premakne in Teharje kot spomenik-opomnik dobijo svojo vlogo kot Auschwitz za vzgojo v humano družbo in preprečevanje nasilja nad ljudmi. Če tega ne bomo storili, bodo še pravnuki obremenjeni s temi nečednimi dejanji.
Za kaj takega je potrebno junaštvo, kakršnega sramotno kolesarstvo po Ljubljani ne izkazuje!

Spominjanje na grozo taborišča Teharje je sočutno dejanje, ki spodbuja spravni proces. Resnica tega procesa rešuje in spodbuja dejanja, ki so potrebna za spravo in sožitje različnosti v narodu. To sta nam zapustila dva ubežnika s spomini na preživeti čas v taborišču smrti in na begu. Ko se danes spominjamo tega »lovljenja življenja pred grozo mučenja in smrti«, ne želimo obnavljati groze, ki sta jo opisala ubežnika Janez Zdešar in Ivan Korošec, ampak spodbuditi pogum, ki je potreben za življenje v duhu sprave, resnice ter spoštovanja različnosti in poštenja.

Danes to najbolj manjka, ker nismo opravili človeške in državljanske dolžnosti za popravo krivic in obsodbo zločinov, ki so bili storjeni v imenu revolucije. Znano je dejstvo, da če se to ne opravi, se začne ponavljati. In to se dogaja po ulicah glavnega mesta in drugih, celo protipravno in nekulturno.

Nekoč častili smo laži in samozvanost, tako da so danes postale resnica

Toda Oton Župančič je zapisal v verzu Nekoč in danes: “Nekoč sem blagroval nje, ki so oči zaprli, da niso zadnjih dni sramote več uzrli; Danes blagrujem vas, ki oči imate mlade, da uresničene uzro vse naše nade.” Zato naj velja pogum za udejanjanje resnice in demokracije, da bo uresničena v dejstvih naše Ustave. Bog živi Slovenijo, naj bo zdrava in pravična, v varstvu sv. Alojzija, zavetnika mladine!

2 KOMENTARJI

  1. Mislim, da je vredno dodati vhodni napis v spominski park, ki je spodbuda za dokončanje parka:
    SPOMINSKI PARK TEHARJE Vhodno sporočilo:
    Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno
    krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park,
    posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev
    na območju Republike Slovenije.

    Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih,
    Usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.

    Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi,
    tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.

    Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik,
    ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije
    do žrtev vojne in povojnih pobojev.

    Republika Slovenija

    V tem smislu bi se morali vsi deležniki urejanja povojnih pobojev zavzeti za vidno in spoštljivo podobo parka.

Comments are closed.