I. Bavčar: Konec neke liberalne epohe – Slovenija danes in pred 28. leti

16
933

Predstavljajmo si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovom, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku!

Mark Mazower v svoji odlični knjigi The Dark Continent pravi, da ljudje zelo radi “berejo sedanjost nazaj v preteklost” in zato mnogi mislijo, da je demokracija nekako naravno zakoreninjena globoko v evropska tla. Največkrat preprosto zato, ker se je hladna vojna končala tako, kot se je – s porazom komunizma in zmago liberalne demokracije. Toda zgodovino je potrebno razumeti samo kot eno od možnosti, ki se je pač zgodila. Lahko, da se leto 1989 tudi ne bi končalo tako, kot se je.

Demokracija v resnici v evropski zgodovini nima dolge tradicije. Po prvi svetovni vojni je zmagovito obdobje novonastalih parlamentarnih demokracij in ustavnih monarhij trajalo le kratkih dvajset let. Pa še to kratko obdobje je ves čas spremljal komunizem, ki se je z oktobrsko revolucijo rodil istočasno. Če smo imeli leta 1918 liberalizem in komunizem, smo takoj v dvajsetih letih dobili še fašizem oz. nacizem. In potem je nastopilo obdobje njihovega epohalnega spopada, ki se je končal s porazom fašizma in nacizma in vse do leta 1989 je Evropa spet preživljala leta hladne vojne med liberalizmom in komunizmom.

Dominacija liberalne demokracije, ki je sledila po letu 1989, nas je zazibala v prepričanje, da smo končno dosegli neko “naravno stanje”. Zato je Francis Fukuyama takrat pisal o koncu zgodovine. Toda leto 2018 je prineslo konec tridesetletnega obdobja liberalne demokracije in tečaji sveta, ki se nam je zdel večen, se spet majejo. Dominacija liberalizma je v resnici zdržala le kratkih trideset let, saj sta ga pred tem ves čas izzivala dva avtoritarna režima, nacizem in komunizem.

To spoznanje je v mladih demokracijah, ki so nastale konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, toliko hujše. Slovenija je postala samostojna in demokratična država v trenutku, ko je bila liberalna demokracija nesporna in epohalna zmagovalka. Vsa naša družbena in ekonomska ureditev, naša ustava, naša zunanja politika, vse je odražalo čas prevlade liberalne demokracije. Naše vstopanje v evropske povezave, kolektivna varnost z Natom, vse, prav vse je temeljilo na ureditvi sveta, ki je takrat zgledal nepremagljiv in tudi vrednostno (nekateri bi rekli, da tudi moralno), povsem nesporen. Drugačnega sistema ni bilo. Občasno tranzicijsko samospraševanje je zgledalo le kot neka oddaljena reminiscenca na neuspel jugoslovanski socialistični eksperiment, tako kar zadeva notranjepolitično in ekonomsko ureditev naše mlade države kot njen sistem nacionalne varnosti.

Danes se celotna liberalna ureditev z vsemi njenimi institucijami vred krepko maje. Samo vprašanje časa je kdaj bo padla s tečajev. Temeljni postulati moderne države z načeli delitve oblasti, svobodnega gibanja ljudi, blaga in kapitala, svoboda govora, multilateralizem v mednarodnih odnosih, odrekanje enostranskim dejanjem v odnosih med državami, nenasilno reševanje sporov, proračunska pravila znotraj monetarne unije, vse se počasi a z gotovostjo umika novim, “iliberalnim”, kot jih imenujejo, praksam. Živimo v času carinskih vojn, enostranskih potez v mednarodni politiki, kršenja strogih fiskalnih pravil znotraj monetarne unije, odrekanja načelom delitve oblasti, uzurpacije sodnega sistema, zanikanja svobode govore …

Liberalni red se sesuva. In na nacionalni ravni je enako. Acemoglu in Robinson sta v izvrstni knjigi Zakaj narodi propadajo pokazala na pomen inkluzivnosti za razvoj posamezne nacije, na pomen vključevanja ljudi v procese odločanja, na pomen demokratizacije celotne družbe za njen hitrejši razvoj in zmanjševanje socialnih razlik. Toda parlamentarni večstrankarski sistem, liberalni demokratični ustroj modernih demokracij, ljudi očitno več ne zadovoljuje. Zdi se, da se ljudje ne čutijo vključene, prepričani so, da ne odločajo in ne vplivajo na svoj položaj. Kot pravi Paul Mason v Guardianu, ljudje čutijo, da so njihovi nacionalni, razredni, lokalni in drugi interesi ignorirani, da jih ne morejo uveljaviti v svetu krutih liberalnih pravil. In to čutijo vsi, levi in desni, zato so zoper liberalno usmeritev oboji in vzpon populističnih gibanj in strank je vsak dan večji.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja smo bili v Evropi priča podobnim dilemam. In nastala sta fašizem in nacizem. Malo govorimo o tem, da je tudi proporcionalni volilni sistem v Italiji in Nemčiji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pripeljal do razmer, ki so v parlament posedle petnajst, šestnajst in celo devetnajst strank. Jasno je, da je prerivanje množice strankarskih prvakov že samo po sebi ustvarilo zahtevo po radikalni razrešitvi takih razmer. Avtoritarna voditelja sta bila v Italiji in Nemčiji zato pozdravljena kot rešitelja.

Uvedba proporcionalnega volilnega sistema v Sloveniji leta 1990 je bila pospremljena z argumentom, češ, da bo ravno preprečila avtoritarnost ali, bolj natančno, politično prevlado ene od strani, ki sta se spopadli v državljanski vojni, kar se je tedaj zdelo najbolj nevarno. A namesto množice parlamentarnih strank, (tudi v Sloveniji jih je deset,) ljudje vse bolj hlepijo po močnih, da ne rečem, avtoritarnih voditeljih. In tako volijo Trumpa, Putina, Orbana, Salvinija, Erdogana….

Na praznični dan slovenskega naroda, osemindvajset let po plebiscitu, je podoba sveta povsem drugačna od časa, ko smo snovali samostojno državo. Stebri mednarodne stabilnosti se majejo. Evropska unija se dezintegrira, Velika Britanija, ki ji je najprej De Gaulle nasprotoval v njenih namerah pridružiti se Evropski skupnosti, odhaja iz povezave. Salvini razlaga, da bi evropsko proračunsko discipliniranje Italije na dnevni red pripeljalo “Italexit”. Trump počasi zapušča NATO, pa ne le on, pred tem smo bili priča resoluciji petdesetih ameriških demokratskih politikov, ki so očitali lastni državi, da po nepotrebnem troši denar za evropsko varnost.

Putin na drugi strani danes prostodušno brani pakt Ribbentrop-Molotov, češ, da je leta 1939 zagotovil Sovjetski Zvezi varnost in stabilnost, vemo pa, da je pomenil okupacijo Poljske, Baltov, Finske in Barbarosse ni preprečil. Je pa v opravičevanju okupacije Krima, taka revizija zgodovine očitno uporabna. Sovjetsko zvezo smo sedemdeset let izenačevali s komunizmom. Putinu seveda na misel ne pride, da bi obujal to propadlo ideologijo. Ta tudi ni bila v Stalinovem interesu v trenutku, ko je sklenil pakt s Hitlerjem. Taka razmišljanja so se nam leta 1990 zdela povsem neverjetna. A le zakaj je le leto poprej Mitterand, negotov zaradi združitve Nemčij, v naglici in brez publicitete, v Moskvi obiskal – Gorbačova!?

Mrtvi grabijo žive za rokav ves ta čas, tudi, ko se nam zdi, da so za večno pokopani. V takih razmerah lahko vsak spor med državami hitro preskoči lokalne okvire in prikliče duhove že pozabljene zgodovine. Tudi tiste, ki zadeva Slovenijo. Ni potrebno veliko domišljije, da si prikličemo razmere, ko so nekatere naše velike sosede svoj iridentizem zagotavljale tudi s podporo konfliktom med nacionalnimi politikami v Kraljevini SHS. In Balkan je ves ta čas ostal hvaležno prizorišče za take izzive. Vse to nam govori, da so interesi in očitno ne načela tisto, kar premika svet. Teh se ne da odpraviti, lahko pa se  jih omeji pri izbiranju sredstev za njihovo uresničevanje. Zato je zaskrbljujoče, da razpadajo multilaterarni mehanizmi, zato skrbi kriza v EU in Natu. Zato zaskrbljuje tudi ogrožanje demokratičnih pravil v posameznih državah.

Danes smo s sedemindvajsetimi državami v politični, ekonomski in morda kmalu tudi v varnostni zvezi, ki je hkrati naš glavni trg, naš privilegij in naša skrb. Preživlja krizo z Brexitom, krizo odnosov med razvitim in zaostajajočim delom povezave, pa krizo monetarne unije, ki jo slabita zadolženost Grčije in Italije in kriza monetarnega kluba, ki brez skupne fiskalne politike ne funkcionira. Pred kratkim sprejet nov reševalni mehanizem bančne unije, pa Piketiyev načrt in Varufakisovi predlogi reševanja evropskih problemov, vse to so v resnici le novi predlogi za redistribucijo denarja v Evropi. In dokaz, da krizo liberalne demokracije in njenega ekonomskega liberalizma pravzaprav vsi iščejo v večji vlogi držav, razlike so le v vsotah denarja. Tu si roko podajajo levica, desnica in njuni populistični konkurenti. Kapitalizem bo preživel tudi to krizo, še komunistična Kitajska prisega nanj. Tudi ona s korekturo svoje avtoritarne državne partijske elite. Država torej pridobiva.

Mar torej danes zaman dvigujemo kozarce k največjemu slovenskemu prazniku? Ne. Tudi mi imamo državo, ki je v vrtincu mednarodnih interesov, naša edina varovalka. Ne glede na to, da ni še povsem shodila, da se nam zdi, da so vse prejšnje v katerih smo živeli, bile včasih spretnejše, celo marsikdaj in marsikje boljše, je ta samo naša. Predstavljajte si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovim, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku.

16 KOMENTARJI

  1. Ah! EU in pa tudi Slovenija sta izgubili smer korakanje in namesto k Bogu zavestno korakata stran. Propad je zato neizbežen, rešitev sem pa tudi že nakazal. Ker je zadeva že zelo zavožena, sta obvezna takojšnja ukrepa:
    – zapreti meje in
    – obrniti se k Bogu.
    Mislim pa, da še prvega nismo zmožni.

    Kje, kdaj in kako se je zgodilo, da smo zavrgli Boga, je pa drugo vprašanje. To vprašanje lahko preoblikujemo v: “Kdaj, zakaj in kako je padel Vatikan?”

  2. Dobra sociološko-politična analiza stanja v svetu in pri nas. Ponosno smemo dvigniti kozarce v čast naše države (ali vsaj razobesimo zastave). Res je, lahko bi bila mnogo boljša, je pa prva samostojna in edina, ki jo imamo. Lahko je tudi ne bi dobili. Srečno, Slovenija!

  3. Obsežen, kompleksen pogled na potek dogodkov in stanje. In res je: TO je zdaj, kar imamo, in samo od nas je odvisno ali narod preživi naslednjih 100 let ali pade.

    Gospoda Bavčarja sem srečal v živo le enkrat: bilo je nekaj dni pred volitvami, šel sem po Čopovi proti Nami, ko so nasproti prišli štirje, v lesketajoče črne obleke oblečeni gospodje, kot monolitni blok so šli mimo, napudrani in zadišale so štiri kolonjske vode. Ali pa parfumi? Šli so na Prešernov trg k LDS stojnici. Oddajali so prav takšno energijo, kot je Bavčar opisal stanje takratne liberalne “demokracije”: samozavestni, bleščeči in dišeči. Kot plug so šli po ulici in vsi smo se ponižno umaknili. Odrivali so zrak.

    Od teh štirih se spomnim Bavčarja in Anderliča, morda je bil tretji Kacin? Pomislil sem: “Hudiči, kaj pa je to za ena poza???” No, volitve so gladko izgubili in bili zelo presenečeni.

    AlFe je povedal vse: kaj ti bo katera koli politika, če si pozabil na Boga? Kajti VSE, kar je politike, je le BOJ ZA RAZGRABITEV DENARJA. To je politika, to je srce politike. Gospod Jezus pa je dejal, da NE MOREŠ služiti denarju in Njemu istočasno, ker boš enega sovražil in drugemu služil. Zato je vsaka politika, ki ne misli (kolikor le zmore) na Boga, stoodstotni mamon. Demon torej. Pa četudi je cerkvena.

    Lepe praznike enemu od ključnih osamosvojiteljev Slovenije! Karkoli je sledilo kasneje, se vam bo pri obračunu osamosvojitev krepko odštela od računa! Ker Bog je pravičen in usmiljen.

  4. Zelo dobra analiza, nekoliko pesimisticna, z liberalnega gledisca. Tudi mene skrbi razrast populisticnih skrajnosti in nacionalizmov ter avtokratskih tendenc. Ogrozanja svobode, parlamentarne demokracije, vladavine prava in dolgorocno blaginje in miru. Zahod, zahodna Evropa so bili v 50 in 60 letih prejsnjega stoletja na dobri poti. Dokaz je gradnja in ugled Evropske skupnosti, gospodarski uspehi, baby boom. Potem je ob kratkotrajnem zmagoslavju leta 1990 ocitno marsikaj slo tako narobe, da zdaj ljudje mnozicno prisluhnejo sirenam, ki ne obetajo nic dobrega. Po mojem je osrednji problem degeneracija zahodne civilizacije.

    • Drži, evropska civilizacija na Zahodu je malo skrenila s poti, je pa skrajni čas, da to popravi. Morda jo bo v to prisilil njen vzhodni del, ki se, vsaj kar zadeva etiko in vrednote, zelo krepi. Nacionalizem s povzdigovanjem lastnega naroda nad vsemi drugimi, je res zavrženo stanje, medtem ko v populizmu ne vidim nič slabega (kar je razvidno že v etimološkem pomenu besede – populus) s poudarkom na lastni identiteti in dajanju prednosti: Amerika first! Evropa najprej, first, zuerst, tous d`abord, prima, en primer lugar, prežde vsevo, najprije itd., tudi Slovenija najprej! Povsem naravno in legitimno.

    • Degeneracija zahodne civilizacije vsekakor je problem. Toda ta ni nastala iz nič. V Evropi je predstavljala pomembno podlago zanjo odločitev, da evropska kultura nima temelja v krščanstvu. Če ni meril, je vse dovoljeno. Potem imajo prosto pot postkomunistične ideje o potrebni razgradnji narodov in domoljublja, družin, heteroseksualcev, veselja do novih življenj idr. To se prek medijev, akademske skupnosti, civilne družbe in politike prodaja kot nekaj naprednega in odrešujočega.

      Sedaj je esteblišment liberalnih globalisto glavno gibalo teh idej in ukrepov, katerih v Evropi najbolj izpostavljena nosilca sta Merkel in Macron. Ljudje opažajo, da med establišmentom in ljudstvom zija vse globlji prepad, da establišment ne zagovarja interesov ljudstva, temveč lastne, ljudstvu tuje interese. Zato nastajajo in se krepijo alternativna t.i. populistčna gibanja. Leva in desna. Zato Brexit, politični preobrat v Italiji, padajoča podpora CDU-ju v Nemčiji, vseljudski upor v Franciji, zato revolt Višegrajske skupine itd.

      Sedanja slovenska oblast seveda ni sposobna zastopati lastnih suverenističnih interesov, še posebej ne, ker je okužena z virusom komunizma. Toda slovensko ljudstvo je upognjeno in potrpežljivo, kot je ugotovil že Ivan Cankar.

      • Pravi odgovor ni vec egoizma in narcisizma. Katerih ena oblik je nacionalizem. Odgovor je v vrnitvi k redu, disciplini, delovnosti, postenosti, odrekanju in zrtvovanju za skupnost, zacensi z lastno druzino. In k smislu za modrost in modremu ravnanju v skupno dobro. Vsega tega liberalna demokracija po sebi ne ustvarja in je vprasanje, ce so razvajene generacije interneta in hedonizma tega zasuka sploh se zmozne.

      • In Trump tu ni resitev, ampak del problema. Npr. njegov degeneriran odnos do zensk. Reagan, Bush starejsi, celo Bush mlajsi so bili se vsi ljubeci, spodobni, svojim zenam globoko privrzeni moski, ki se niso okoli hvalili, kako se neznano zensko zgrabi za mednozje. To je degenerativno.

        • Izvolitev Trumpa je prav tako odgovor na odtujenost establišmenta od ljudstva. In Trump še vedno uresničuje vse, kar je volivcem obljubil pred volitvam. To gre njegovim nasprotnikom še posebej na živce. Na živce jim gre tudi to, da slepo ne sledi degenerativnim dogmam kulturnega marksizma, dogmam človekove krivde za klimatske spremembe, doktrini hegemonije, dotrajanim dogovorom dvomljivih vrednosti in drugem, kar ni več primerno za sedanji čas, temveč jih obratno, uspešno ustavlja in ustvarja na novo. Zato ima še vedno ima visoko podporo ljudstva.

          Kakšen je njegov odnos do žensk je na podlagi množice lažnih novic v medijih, ki so njemu sovražni, težko izluščiti. Ko je toliko dokazanih laži in difamacij, je težko ugotoviti, kaj je res in kaj ni. Posebej ko gre za 30 in več let stare zgodbe, ki se jih nihče ne spomni, razen domnevno prizadete.

          Pomembno je, kakšen bo rezultat njegovega predsedovanja za ZDA in ves svet. Za enkrat je videti odlično.

          • Kaj je videti odlicno? Zmedena zunanja politika brez smeri in osnovne predvidljivosti zaradi katere se sami clani Bele hise drzijo za glavo in odstopajo en za drugim? Ekonomski protekcionizem, ob katerem se cel svet boji nove recesije in borzni indeksi drvijo navzdol? Vrtanje nafte i lomljenje skrilavcev v nacionalnih parkih in redkih preostalih rezervatih za staroselce? Odlicnosti pa take…

          • Njegova zunanja politika nikakor ni zmedena, je pa drugačna kot doslej. Namesto vojn in bombardiranj raje uvaja dogovarjanja in pušča, da druge države same urejajo svoje zadeve. Mnogim to ni všeč, tudi v Beli hiši.

            Trump je za svobodno trgovino, toda mora biti poštena. To pomeni, da morajo za vse udeležence veljati enaki pogoji, kar do sedaj zaradi subvencij izvoznikov niso. Ponudil je dve možnost: ali ukinitev subvencij ali carine.

            IF, videti je, da ste pod močnim vplivom Trumpu nenaklonjenih medijev, ne glede na to za kakšne poteze gre. Če so ameriški vojaki v Siriji, tega ne odobravajo, če jih ni, tega spet ne odobravajo.

          • Eni res Trumpa napadajo, karkoli bo naredil. Jaz ga kritiziram, kadar mi nekaj ni vsec. Njegova zunanja politika je cudna. Kaj naj drugega recem, ko preko noci bolj ceni severnokorejskega diktatorja kot svoje vecstoletne zaveznike. Ta teden je hvalil Erdogana. In odstopil Sirijo Rusom. Bohseusmil.

  5. Zelo zanimiv članek. Bavčar zna lepo pisati. Posebej to o sanjah. Toda država niso sanje. Ni problem v nekem konceptu, ideji, liberalne demokracije. Nobena ideja ne more sama na sebi tvoriti državo. Zadeve je treba poganjati. In pri nas jih poganjamo zelo čudno. Pri nas je obveljalo, da država lahko počne kar hoče. In s tem se ljudje kar strinjajo; če so zajebali mene, bodo sedaj še tebe. Če ne bi bilo EU, sploh ne bi vedeli recimo, kaj je to nedovoljena državna pomoč. Odkod to, zakaj to,temu se kvečjemu vsi čudijo. Še kar naprej bi imeli državno gospodarstvo, če se kaj državnega proda, se mora to slaviti z neko visoko kupnino, čeprav ta konča v proračunu in je v nekaj mesecih ni več. Tako je Krka še vedno državna. Še vedno imamo državni kapitalizem, ki je največja diktatura sam po sebi.
    Postavili smo žico okoli države in spet je vsem prav. Kot da je Slovenija taborošče. Nekaj migrantov imamo za invazijo in življenjsko grožnjo. Spet imamo zunanjega sovražnika. Notranjih pa vse polno.
    Zakaj smo sploh republika. Lahko bi se preimenovali v Demokratično Slovenijo. Preziramo vse za nazaj tja do Franca Jožefa, morda celo z njim vred. Preziramo lastne prednike! V komunistični Jugoslaviji smo bili prvaki ideologije. S Kardeljem na čelu. Vsemu smo se podredili, kot zaporniki, a leto 1991 ne slavimo zaraadi svobode. Slavimo neko samostojnost, za katero vemo, da ne obstaja. Poglejte samo javni dolg in poskusite govoriti o samostojnosti. Od države bi vsak rad naredil lastno dvorišče. Take razprtije v narodu peljejo samo v nadaljnji razpad. Nas čaka ponovitev Jugoslavije po padcu berlinskega zidu.
    Država pomeni čast. Brez časti ni države.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite