I. Bavčar: Konec neke liberalne epohe – Slovenija danes in pred 28. leti

Predstavljajmo si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovom, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku!

Mark Mazower v svoji odlični knjigi The Dark Continent pravi, da ljudje zelo radi “berejo sedanjost nazaj v preteklost” in zato mnogi mislijo, da je demokracija nekako naravno zakoreninjena globoko v evropska tla. Največkrat preprosto zato, ker se je hladna vojna končala tako, kot se je – s porazom komunizma in zmago liberalne demokracije. Toda zgodovino je potrebno razumeti samo kot eno od možnosti, ki se je pač zgodila. Lahko, da se leto 1989 tudi ne bi končalo tako, kot se je.

Demokracija v resnici v evropski zgodovini nima dolge tradicije. Po prvi svetovni vojni je zmagovito obdobje novonastalih parlamentarnih demokracij in ustavnih monarhij trajalo le kratkih dvajset let. Pa še to kratko obdobje je ves čas spremljal komunizem, ki se je z oktobrsko revolucijo rodil istočasno. Če smo imeli leta 1918 liberalizem in komunizem, smo takoj v dvajsetih letih dobili še fašizem oz. nacizem. In potem je nastopilo obdobje njihovega epohalnega spopada, ki se je končal s porazom fašizma in nacizma in vse do leta 1989 je Evropa spet preživljala leta hladne vojne med liberalizmom in komunizmom.

Dominacija liberalne demokracije, ki je sledila po letu 1989, nas je zazibala v prepričanje, da smo končno dosegli neko “naravno stanje”. Zato je Francis Fukuyama takrat pisal o koncu zgodovine. Toda leto 2018 je prineslo konec tridesetletnega obdobja liberalne demokracije in tečaji sveta, ki se nam je zdel večen, se spet majejo. Dominacija liberalizma je v resnici zdržala le kratkih trideset let, saj sta ga pred tem ves čas izzivala dva avtoritarna režima, nacizem in komunizem.

To spoznanje je v mladih demokracijah, ki so nastale konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, toliko hujše. Slovenija je postala samostojna in demokratična država v trenutku, ko je bila liberalna demokracija nesporna in epohalna zmagovalka. Vsa naša družbena in ekonomska ureditev, naša ustava, naša zunanja politika, vse je odražalo čas prevlade liberalne demokracije. Naše vstopanje v evropske povezave, kolektivna varnost z Natom, vse, prav vse je temeljilo na ureditvi sveta, ki je takrat zgledal nepremagljiv in tudi vrednostno (nekateri bi rekli, da tudi moralno), povsem nesporen. Drugačnega sistema ni bilo. Občasno tranzicijsko samospraševanje je zgledalo le kot neka oddaljena reminiscenca na neuspel jugoslovanski socialistični eksperiment, tako kar zadeva notranjepolitično in ekonomsko ureditev naše mlade države kot njen sistem nacionalne varnosti.

Danes se celotna liberalna ureditev z vsemi njenimi institucijami vred krepko maje. Samo vprašanje časa je kdaj bo padla s tečajev. Temeljni postulati moderne države z načeli delitve oblasti, svobodnega gibanja ljudi, blaga in kapitala, svoboda govora, multilateralizem v mednarodnih odnosih, odrekanje enostranskim dejanjem v odnosih med državami, nenasilno reševanje sporov, proračunska pravila znotraj monetarne unije, vse se počasi a z gotovostjo umika novim, “iliberalnim”, kot jih imenujejo, praksam. Živimo v času carinskih vojn, enostranskih potez v mednarodni politiki, kršenja strogih fiskalnih pravil znotraj monetarne unije, odrekanja načelom delitve oblasti, uzurpacije sodnega sistema, zanikanja svobode govore …

Liberalni red se sesuva. In na nacionalni ravni je enako. Acemoglu in Robinson sta v izvrstni knjigi Zakaj narodi propadajo pokazala na pomen inkluzivnosti za razvoj posamezne nacije, na pomen vključevanja ljudi v procese odločanja, na pomen demokratizacije celotne družbe za njen hitrejši razvoj in zmanjševanje socialnih razlik. Toda parlamentarni večstrankarski sistem, liberalni demokratični ustroj modernih demokracij, ljudi očitno več ne zadovoljuje. Zdi se, da se ljudje ne čutijo vključene, prepričani so, da ne odločajo in ne vplivajo na svoj položaj. Kot pravi Paul Mason v Guardianu, ljudje čutijo, da so njihovi nacionalni, razredni, lokalni in drugi interesi ignorirani, da jih ne morejo uveljaviti v svetu krutih liberalnih pravil. In to čutijo vsi, levi in desni, zato so zoper liberalno usmeritev oboji in vzpon populističnih gibanj in strank je vsak dan večji.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja smo bili v Evropi priča podobnim dilemam. In nastala sta fašizem in nacizem. Malo govorimo o tem, da je tudi proporcionalni volilni sistem v Italiji in Nemčiji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pripeljal do razmer, ki so v parlament posedle petnajst, šestnajst in celo devetnajst strank. Jasno je, da je prerivanje množice strankarskih prvakov že samo po sebi ustvarilo zahtevo po radikalni razrešitvi takih razmer. Avtoritarna voditelja sta bila v Italiji in Nemčiji zato pozdravljena kot rešitelja.

Uvedba proporcionalnega volilnega sistema v Sloveniji leta 1990 je bila pospremljena z argumentom, češ, da bo ravno preprečila avtoritarnost ali, bolj natančno, politično prevlado ene od strani, ki sta se spopadli v državljanski vojni, kar se je tedaj zdelo najbolj nevarno. A namesto množice parlamentarnih strank, (tudi v Sloveniji jih je deset,) ljudje vse bolj hlepijo po močnih, da ne rečem, avtoritarnih voditeljih. In tako volijo Trumpa, Putina, Orbana, Salvinija, Erdogana….

Na praznični dan slovenskega naroda, osemindvajset let po plebiscitu, je podoba sveta povsem drugačna od časa, ko smo snovali samostojno državo. Stebri mednarodne stabilnosti se majejo. Evropska unija se dezintegrira, Velika Britanija, ki ji je najprej De Gaulle nasprotoval v njenih namerah pridružiti se Evropski skupnosti, odhaja iz povezave. Salvini razlaga, da bi evropsko proračunsko discipliniranje Italije na dnevni red pripeljalo “Italexit”. Trump počasi zapušča NATO, pa ne le on, pred tem smo bili priča resoluciji petdesetih ameriških demokratskih politikov, ki so očitali lastni državi, da po nepotrebnem troši denar za evropsko varnost.

Putin na drugi strani danes prostodušno brani pakt Ribbentrop-Molotov, češ, da je leta 1939 zagotovil Sovjetski Zvezi varnost in stabilnost, vemo pa, da je pomenil okupacijo Poljske, Baltov, Finske in Barbarosse ni preprečil. Je pa v opravičevanju okupacije Krima, taka revizija zgodovine očitno uporabna. Sovjetsko zvezo smo sedemdeset let izenačevali s komunizmom. Putinu seveda na misel ne pride, da bi obujal to propadlo ideologijo. Ta tudi ni bila v Stalinovem interesu v trenutku, ko je sklenil pakt s Hitlerjem. Taka razmišljanja so se nam leta 1990 zdela povsem neverjetna. A le zakaj je le leto poprej Mitterand, negotov zaradi združitve Nemčij, v naglici in brez publicitete, v Moskvi obiskal – Gorbačova!?

Mrtvi grabijo žive za rokav ves ta čas, tudi, ko se nam zdi, da so za večno pokopani. V takih razmerah lahko vsak spor med državami hitro preskoči lokalne okvire in prikliče duhove že pozabljene zgodovine. Tudi tiste, ki zadeva Slovenijo. Ni potrebno veliko domišljije, da si prikličemo razmere, ko so nekatere naše velike sosede svoj iridentizem zagotavljale tudi s podporo konfliktom med nacionalnimi politikami v Kraljevini SHS. In Balkan je ves ta čas ostal hvaležno prizorišče za take izzive. Vse to nam govori, da so interesi in očitno ne načela tisto, kar premika svet. Teh se ne da odpraviti, lahko pa se  jih omeji pri izbiranju sredstev za njihovo uresničevanje. Zato je zaskrbljujoče, da razpadajo multilaterarni mehanizmi, zato skrbi kriza v EU in Natu. Zato zaskrbljuje tudi ogrožanje demokratičnih pravil v posameznih državah.

Danes smo s sedemindvajsetimi državami v politični, ekonomski in morda kmalu tudi v varnostni zvezi, ki je hkrati naš glavni trg, naš privilegij in naša skrb. Preživlja krizo z Brexitom, krizo odnosov med razvitim in zaostajajočim delom povezave, pa krizo monetarne unije, ki jo slabita zadolženost Grčije in Italije in kriza monetarnega kluba, ki brez skupne fiskalne politike ne funkcionira. Pred kratkim sprejet nov reševalni mehanizem bančne unije, pa Piketiyev načrt in Varufakisovi predlogi reševanja evropskih problemov, vse to so v resnici le novi predlogi za redistribucijo denarja v Evropi. In dokaz, da krizo liberalne demokracije in njenega ekonomskega liberalizma pravzaprav vsi iščejo v večji vlogi držav, razlike so le v vsotah denarja. Tu si roko podajajo levica, desnica in njuni populistični konkurenti. Kapitalizem bo preživel tudi to krizo, še komunistična Kitajska prisega nanj. Tudi ona s korekturo svoje avtoritarne državne partijske elite. Država torej pridobiva.

Mar torej danes zaman dvigujemo kozarce k največjemu slovenskemu prazniku? Ne. Tudi mi imamo državo, ki je v vrtincu mednarodnih interesov, naša edina varovalka. Ne glede na to, da ni še povsem shodila, da se nam zdi, da so vse prejšnje v katerih smo živeli, bile včasih spretnejše, celo marsikdaj in marsikje boljše, je ta samo naša. Predstavljajte si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovim, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku.