Spomin na noč, ko se je Tito peljal mimo mene

1

Ko sem bil mlad, sem se tudi jaz nekoč znašel v bližini Tita, in to na približno dvajset metrov za kakšnih 0,2 sekunde)! Tega nikoli ne bom pozabil, saj me je tisto noč zeblo kot mačka … Takrat sem bil na strogo zaupni nalogi, vendar vam sedaj verjetno že lahko zaupam podrobnosti.

Nova naloga: varovati progo, po kateri se bo peljal Tito

Leta 1975 sem služil vojsko v Raški v Južni Srbiji. Med drugimi bojnimi nalogami smo vojaki enkrat tudi varovali progo Beograd–Skopje, po kateri je švignil Titov osebni (modri) vlak. Ob 3.30 zjutraj. Mi pa smo se na bojno nalogo odpravili že dan prej ob 13.30.
Časovna razlika je bila pač posledica birokratsko-vojaške logike. Tito se je odločil, da bo skočil malo v Skopje (iz Beograda). Vodja kabineta je generalnemu sekretarju naročil, da bo odhod ob 22.00. Generalni sekretar je vodji protokola za vsak slučaj naročil, naj bo vlak pripravljen ob 20.00. Vodja protokola je glavnemu varnostniku naročil, naj bo proga zavarovana ob 19. uri.
Glavni varnostnik je šefu generalštaba JS naročil, naj bo vojska pripravljena ob 18.00. Šef generalštaba je komandantu Vojne oblasti JS naročil, naj vojake razporedi ob 17.00. Komandant Vojne oblasti JS je komandantu Raške vojne oblasti poslal šifrirano sporočilo, naj 20 kilometrov, za katere so odgovorni, zavaruje ob 18.00.
Komandant RVO je generalmajorju vodju kasarne v Raški telefoniral, naj vojake pripelje na teren ob 17.00. Generalmajor je majorju po telefaksu sporočil, da naj bodo kamioni pripravljeni ob 16.00. Major je poročniku naročil, da se naj vojska postroji ob 15.00. Poročnik je starejšemu vodniku ukazal, da bo razdelitev orožja ob 14.00. Starejši vodnik je komandantu čete sporočil, da gredo ob 13.00 na posebno nalogo. Komandant čete je vsem trem komandantom voda povedal, da ne bo časa za kosilo in naj razdelijo suhi obrok ob 12.00. Komandanti voda so desetarjem naročili, naj bodo vojaki pražnje oblečeni ob 11. uri.

Ko so se generali in višji častniki pomenili, so tudi desetarji pomislili, kako bodo naredili

Desetarji so vojakom napovedali, da bo običajne obuke konec ob 10.00. Meni je izkušen vojak – stara srajca – namignil: »Biće neko sranje!« Kasneje sem mu bil zelo hvaležen, ker mi je svetoval, naj vzamem še kakšen dodaten doručak
Projekt je nato potekal povsem po planu. Prvi del dneva so nas postrojavali. Popoldne so nas razvažali, tako da je bil na vsakih 50 metrov po en vojak na vsaki strani – od Beograda do Skopja. Jaz sem imel smolo, ker sem bil blizu mravljišča…
Zvečer smo zalegli: vsak vojak se je moral dobro skriti. Pa ne navzven, ampak proti progi. Povedali so nam, da so včasih na vlaku tudi tuji gostje in da ni treba, da vidijo vojake, kako ležijo na vsakih petdeset metrov od Beograda do Skopja.
Težave so nam delali le nadležni domačini, ki so se vračali s polja in so nameravali prečkati progo kar tam kot običajno. Morali smo jim razlagati, da to ni dovoljeno, ker bi lahko kakšen saboter (takrat terorist še ni bil tako običajen izraz) na progo podtaknil bombo. Če to ni pomagalo in je kdo kar vztrajno odklanjal, da bi progo prečkal na uradnem mestu, torej dva kilometra južneje, smo mu lahko pokazali puško. Mimogrede: že sedaj vam lahko zaupam, da puške sploh niso bile nabite.

Zvečer so bili na položajih, kdaj se bo pripeljal Tito, niso vedeli

Ko smo se znebili nadležnih domorodcev, smo se dokončno zakamuflirali (legli za kakšen grm, se pokrili z vejami), padel je mrak, napetost pa narasla …
Nekako smo do tedaj že vsi uganili, da imamo to veliko čast, da bomo varovali našega velikega Voditelja. Ker pa smo bili že malo lačni (suho malico smo v glavnem že popoldne pojedli) in nas je začelo zebsti, smo začeli ugibati, kdaj bo ta modri vlak že enkrat pripeljal.
Upamo, da vsaj okrog 20. ure, da ne bomo zamudili tople večerje v kasarni.
Ali pa vsaj ob 21. uri, da se bomo pogreli in dobili vsaj ostanke večerje?
Nekateri najbolj predrzni vojaki so se začeli pretegovati ali celo mahati z rokami.
Jaz sem se vsaj tresel (saj smo živeli v svobodni deželi).
Okrog 22. ure nam je postajalo jasno, da od večera ne bo kaj dosti ostalo …

 

1 komentar

  1. Bilo je sredi 70. let prejšnjega stoletja. Takrat sem po jugo-plebejski navadi imel kragujevškega fička. Z njim sem se nekega dne peljal v Ljubljani od Bavarskega dvora po zdajšnji Tivolski cesti proti križišču s Celovško cesto. Pred križiščem me je ustavil (ljudski) miličnik in rekel, da moram počakati, ker je cesta trenutno zaprta. Čez nekaj minut je zopet prišel do mene in rekel, naj ugasnem motor. Bil sem prvi pred križiščem. Kakšnih 20 minut ni skozi križišče peljal noben avto. Čakalo se je v vseh smereh. Potem se je po Celovški pripeljal (ljudski) miličnik na BMW motorju z vrtečo se modro lučjo. Kmalu za njim pa kraljevski mercedes 600 pullman. Zavil je za motoristom proti Bavarskemu dvoru. V (kraljevskem) mercedesu je bil samo šofer. Za tem avtom ni bilo nobenega avta več. (Ljudski) miličniki so nam dobrohotno dovolili, da lahko speljemo.
    Ljubljeni tovariš tito je bil še živ. Najbrž ga je šofer z mercedesom (Brdo!) šel iskat v UKC, kjer so mu izdali potrdilo, da je še živ.

    PS
    Osnovna zgodba je resnična. Takrat tita nisem videl niti za desetmilijoninko sekunde.