Spomin na julij pred 72 leti

100
341

partizani rdeča zvezda revolucija NOB„Sedanjost je polna preteklosti in nosi v sebi prihodnost.“ (Leibniz)

Tisti, ki čutimo neurejenost in težo sedanjosti, smo še posebej poklicani, da skušamo sedanjost globlje razumeti. Pri tem nam je v oporo, če ne pozabimo, kaj se je dogajalo v sledi časa, po kateri nam je hoditi.

Borovnica: V Borovnici in okolici so že avgusta 1941 vzporedno z novimi partijskimi celicami ustanovili odbore OF. Njihov vpliv je prišel do izraza, ko je v začetku maja 1942 samo z Brega in s Pakega odšlo kar 32 moških v partizane. Ko so ti malo prej na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Mihelčiča in njegovo ženo, češ da sta izdajala Italijanom, so ljudje še verjeli, da je nekaj že moralo biti. Ko pa so v nedeljo, 12. julija, sredi popoldneva pred domačo hišo ustrelili očeta Vičiča in 14-letno hčerko Ivo, nato pa še štiri Lončarjeve: očeta, mater, sina Franca in 18-letno Vando, so se zamislili. Vičiča so poznali kot človeka, ki ni nikomur skrivil lasu. In da bi ženske in otroci bili izdajalci?

V noči na 29. junij 1942 so partizani med Borovnico in Verdom napadli vlak, osvobodili pri tem okrog 300 internirancev – večinoma ljubljanskih dijakov – in se nato z njimi umaknili proti Krimski jami. Na hitro so opravili nekakšno anketo in jih razdelili v tri skupine. Izmed tistih, ki so se javili, da hočejo iti domov, so jih 12 obsodili na smrt in verjetno se je njihova pot končala v Krimski jami. Kakšna osvoboditev! Rešijo te italijanske internacije, kjer bi imel vsaj skromno možnost preživetja, in ubijejo, ko se želiš vrniti domov. In da bi zabrisali sledove umora, te vržejo v globoko kraško brezno.

Begunje pri Cerknici in Vidovsko: V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne najdemo podatke o sedmih dekletih in ženah, ki so v prvi polovici julija 1942 končale v Krimski jami, ker so jih obtožili, da so hodile z Italijani in izdajale. Dne 14. julija so partizani ustrelili vidovskega župnika Karla Žužka, ko je z njihovo dovolilnico šel v Cerknico. Ko se je potem približala italijanska ofenziva, ni bilo nikogar, da bi zastopal in branil ljudi, saj so partizani že aprila ustrelili tudi župana Tekavca, njegovega tajnika in dva odbornika. Na Italijane, ki so se med ofenzivo približali Sv. Vidu, so partizani spustili nekaj rafalov, nato pa se umaknili. S tem so jim dali še poseben povod za represalije, za požiganje vasi in streljanje talcev. Na svojem uničevalnem pohodu po planoti so Italijani postrelili več kot 50 moških, okrog 80 pa so jih odgnali v internacijo. Samo pri Sv. Vidu je tedaj padlo 18 mož in fantov.

V Otavah so 27. julija 1942 brez duhovnika pokopali 20 mož in fantov, ki so jih Italijani postrelili pri Stražišču. Le nekaj ur po pogrebu so prišli partizani in odpeljali 16-letno Majdo Knap in njeno mater, češ da sta krivi za smrt 20 Otavčanov. Čez nekaj dni so obe vrgli v Mihčevo brezno.

Istega dne, 27. julija ponoči so prišli tudi v Begunje in pri Hitijevih iskali sinove. 22-letnega Janeza so ustrelili in zabodli na domačem dvorišču, ko jim je skušal pobegniti, dve leti mlajšega Franca pa so odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Hitijeva sta bila med Meniševci znana in priljubljena, zato se je vest o zločinu nad njima hitro razširila in hudo vznemirila ljudi.  Že nekaj dni prej, 13. julija 1942, pa so iz Lovranovega, kjer je ob cesti Velike Bloke – Cajnarje imel domačijo in za tisti čas kar moderno kovačnico, odpeljali znanega kovaškega mojstra Janeza Seljaka. Ni se vrnil in nikoli se ni izvedelo za njegov grob.

Velike Lašče: V noči na 26. julij 1942 – tik pred začetkom italijanske ofenzive – so partizani odpeljali sedem članov Grudnove družine z Ulake in proti jutru, ko so z druge strani že prihajali Italijani, na hitro ustrelili očeta Franca, mater, sinove Alojza, Gabrijela in Vinka ter 14-letno Anico, ki pa je bila pri tem samo ranjena. Italijani so nato okrog Karlovice postrelili 14 moških, okrog 100 pa so jih odpeljali v razna taborišča, zlasti na Rab. Kaj so zagrešili Grudnovi? Oče Franc je bil kmet in sodni sluga v Laščah. V pričakovanju ofenzive so partizani ukazali kmetom prekopati cesto Ulaka – Velike Lašče. Kmetje so ubogali, toda po odhodu partizanov so na Grudnov nasvet jarke zasuli in tako rešili vas, Grudnovi so pa bili zato obsojeni na smrt.

Stopiče in okolica: V nedeljo, 12. julija 1942, so se izvajalci Odloka o zaščiti slovenskega naroda pojavili tudi v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc. Odpeljali so njega in 17-letnega sina Jožeta. Prav tisto nedeljo zjutraj so na Zajčjem Vrhu odpeljali Franca Turka, očeta šestih otrok v starosti od 5 mesecev do 12 let. Tri dni pozneje so vse tri po hudem mučenju pobili v Orehovcu. Tiste dni so odpeljali še Franca Ovnička, Matija Turka, Alojza Kastrevca, Antona in Alojza Vidmarja ter Jožeta Štularja in Jožeta Ravniha. Za grobove vseh se je izvedelo in konec oktobra so jih legisti prekopali in prepeljali na pokopališče v Stopiče. Zakaj so ti pošteni možje in fantje morali umreti? Sumili so jih sodelovanja z odredom nacionalne ilegale pri Šentjoštu, čeprav najbrž večina ni imela nobene zveze z njim, in prav tako bi lahko rekli tudi o Katoliški akciji, zaradi katere so jih zasliševali. Veliko ljudi je bilo tedaj enakega mnenja: Ker pobijajo take ljudi, res ne moremo biti z njimi.

Seveda bi še lahko naštevali žrtve, ki jih je povzročila boljševiška revolucija v usodnih dneh julija 1942. V Beli krajini so veliko nasprotnikov odstranili že v maju in juniju 1942, „osvobodilno“ delo pa nadaljevali tudi v juliju. Tako so v začetku julija odpeljali dragatuškega župnika Jakoba Omahna in 21. julija suhorskega župnika Janeza Raztresena. 3. julija so po hudem mučenju umorili kmeta Jožeta Lončarja iz Rosalnic, 27. julija pa kar med delom na njivi še njegovo ženo in 15-letno hčerko. V nedeljo, 19. julija so odpeljali v smrt več kot 60 Romov, njihova skromna bivališča v Kanižarici pa požgali. Zažgali so tudi grad Krupa pri Stranski vasi, ki je gorel več kot štirinajst dni in v poletni soparici je v bližnji in daljni okolici zaudarjalo po dimu.

Zaključek. V juliju 1942, ko je imela revolucionarna stran toliko opraviti z „belo gardo“ in „preprečevanjem“ državljanske vojne, je bila edina javna protirevolucionarna enota vaška straža v Šentjoštu nad Horjulom (34 mož), ki je nastopila dne 17. julija in že 24. julija doživela hud napad premočnega nasprotnika. V Šentjoštu tedaj ni bilo nobenega Italijana in nobena enota iz okolice ni prišla oblegancem na pomoč. Šentjoščani so branili svojo vas kot košček demokratičnega slovenskega sveta, medtem ko so njihovi napadalci ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas. Neuspelemu napadu je sledilo boljševiško maščevanje nad nezaščiteno okolico postojanke. V dobrem tednu – zadnje dni julija in prve dni avgusta 1942 – so pomorili več kot 20 ljudi in požgali cele zaselke. Mar je bil to toliko opevani osvobodilni boj? In ali je bila na drugi strani samoobramba pred to morijo in uničevanjem kolaboracija?

Pripis uredništva: Janko Maček je sodelavec revije Zaveza, v kateri so v različnih številkah (št. 7, 11, 24, 25, 47, 48, 49) tu navedeni primeri podrobno opisani.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


100 KOMENTARJI

    • Če pošteno pogledaš so skisano juho skoraj petdeset let stalno pogrevali režimski zgodovinarji (komunisti z dušo). Pri vsem tem pa ti režimski kuharji sploh niso pustili, da bi kdo kuhal še kaj drugega (npr. telečjo pečenko, potico, ajdove žgance….) Ne, petdeset let je bila za Slovence dobra samo skisana juha.

      Če pa je kdo skušal zakuhati še kaj drugega, ga je režim spravil v osamo, v zapor ali ob življenje.( Kocbek, Pučnik…)

      Zgodbe, kot jih piše Janko Maček bodo brali še dolgo potem, ko bo komunistična kisla juha že zdavnaj pristala na kompostu.

    • jaz pa to “skisano juho” razumem nekoliko drugače … juha in vse drugo je bilo skuhano. Vendar jedlo se je le drugo, juhe pa se ni smelo dotakniti. Še več, kuharji so določili da se zamrzne, po njihovem verjetno za vedno.
      A ker vemo da je naravna pot drugačna in da moramo pojest vse to kar skuhamo, smo jo na prelomu v upanju na nek drug, boljši svet, uspeli odmrzniti.
      Z namenom da bi se pojedla, je bila že večkrat pogreta, a nikoli ni dovolj poguma da bi se pojedla. Tako ostaja vedno bolj kisla, a do kdaj še ?

  1. Še danes so na oblasti REVOLUCIONARJI, če nebi bili člani EU bi se še danes dogajale podobne reči.

    • Saj se dogajajo podobne reči. Zadnja taka reč je sojenje v aferi PATRIA in JJ&prijatelji v zaporu. Res pa je, da se je od 1945. leta marsikaj spremenilo … pojavil se je medijski umor, ki je še bolj učinkovit kot klasični.

  2. PARTIZANSKI OKUPATORJI SLOVENIJE in Še vedno smo v kleti Rdečega Fritzla:

    Hvala Bogu, da dejstva prihajajo na dan. Vedno več je tudi ljudi, ki so sposobni videti dejstva, ne pa komunističnih, partizanskih pravljic.

    Povedno je, da so partizani (komunisti) predvsem teroristično in krivično pobijali civiliste, cele družine in otroke v želji in hotenju, da naredijo ideološko čisto družbo: kolektiv klonov. Kdor je razmišljal malce drugače ali ni častil njihovega Firerja Tita in še večjega fevdalnega firerja Stalina – je bil takoj proglašen za izdajalca in likvidiran. Ta logika klonovstva in kolektivizma se je zažrla globoko v okupirano slovensko družbo in ni tuja tudi “desnici”.

    Partizani so bili po avgustu leta 1941 naprej najbolj OKRUTEN okupator slovenskega naroda, ki je deloval v navezi s fašisti in nacisti: par strelov so počili iz vasi, da je okupator lahko postrelil celo vas in jo pođžgal + ovajali so narodno zavedne ljudi okupatorju, ki je streljal talce+ od okupatorja so kupovali orožje, hrano, zdravila.

  3. Žalostna in doslej bolj ali manj zamolčana zgodovina. Nedeljski dnevnik, “družinski tednik” z visoko naklado,že nekaj časa zopet objavlja enostransko zgodovino pod naslovom “Naša preteklost”, kjer zopet narod enostransko zavaja in razdvaja. Seveda o revoluciji ni niti besede.
    Zato državnik TITO ostaja na Sabotinu?
    Berem. «Začelo se je, ko so neznanci napis na Sabotinu, ki tam stoji že od leta 1947, spremenili v napis SLO. Sabotin zagotovo ni edini primorski hrib, ki še vedno nosi napis z imenom nekdanjega jugoslovanskega maršala TITA. Je pa zagotovo najbolj kontroverzen. Zakaj? Ker je Tito legenda, ki bo živela tisočletja. Veliko je naredil za Primorsko, Slovenijo in celo Jugoslavijo. Ne gre za to, da bi hrepenel za Jugoslavijo in tistimi časi, a nam je bilo res veliko lepše kot danes…«
    A res? Primorski TIGR, ki se je prvi boril proti fašizmu za obstanek slovenskega naroda, ne pa tudi za boljševistično revolucijo med NOB oz. med okupacijo je bil nezaželen kot samostojni odpor in zatajevan vse do osamosvojitve Slovenije. Za to je poskrbela KP, njen voditelj pa je bil TITO. Kot komunist je skrbel, da čim več ozemlja pripada »revoluciji« in njegovemu zavezniku Stalinu, prednost je imela revolucija ne zavezniki in Primorska. Kdor se ni uklonil partiji v OF je bil sumljiv, je bil sovražnik NOB in bil »eliminiran«, med vojno in po vojni. Posledica so bili izvensodni poboji, žrtve v Barbarinem rovu, dachavski procesi ,Titov prevzgojni gulag-Goli otok in še marsikaj. Vodja slovenske OZNE, minister, visoki komunističen funkcionar Matija Maček je po vojni dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Dobili smo enopartijsko enoumje, nacionalizacijo in glavno pridobitev revolucije »vse je naše, to je družbena lastnina«. To je lastnino delavcev, vseh državljanov, unikum na svetu, a dejansko lastnino komunistične partije, ki je imela vso oblast. Odgovornost pa menda predvsem ljudstvo, ki ni imelo izbire na volitvah, ki so potekale po diktatu partijskih tovarišev. Tradicija »kolektivne (ne) odgovornosti« žal še premočno deluje, v politiki in gospodarstvu, nam dokazujejo »nuja slabe banke in prezadolžena podjetja«. Najbolj ugleden slovenski ekonomist, pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni politični sopotnik olimpijka Leona Štuklja, je oceno partije in NOB zapisal v knjigi “Bermanov dosje”. V njej napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo. Dr. A. Bajt pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno, – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Dr. Bajt tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Bajt pa je le mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Dr. Bajt pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Tudi sam sem mnenja, da sta «Tito in revolucija« imela med vojno in po njej imela narodno razdiralno vlogo. Uradna zgodovina. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku » Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Koliko manj mrtvih partizanov in proti revolucionarjev , Slovencev, bi bilo, če ne bi komunistično vodstvo, v sklopu OF, za vsako ceno, že med NOB, vse storilo, samo da zmaga »revolucija tovariša Stalina« in postane osrednji slovenski trg, TRG REVOLUCIJE, Trg OF pa še naprej le ob železniški postaji v Ljubljani. Žal! Znani so rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič na Inštitutu za novejšo zgodovino v intervjuju tudi pravi: »Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri čemer je najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja), itd.”
    Letos zopet berem o Titu. »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.« Toliko o humanosti, poštenosti in ekonomski uspešnosti državnika Tita in njegovega režima. Med NOB najbolj tesnega zaveznika in prijatelja Stalina, da se je lahko revolucija zgodila. »Ceni« pa se še vedno »Titova oporoka«: »Snadži se druže!« Postala je praksa:»Zrihtaj mi, pa je vse v redu«!? Nepotizem prevladuje. Kako do države prava? Ali naj na Sabotinu še naprej slavimo »legendo uspešnega poštenega državnika Tita in njegovo zapuščino«, a ne »pošteno« Slovenijo?

    • Nedeljski še vedno objavlja takšne prispevke – ravno zadnjič sem po naključju prebral enega izmed takih.

      Je pa res, da Nedeljskemu tako kot Dnevniku pada naklada. Zadnja številka naklade, ki sem jo zasledil je bila cca. 38.000. Od tega je potrebno upoštevati, da Nedeljskega zaradi tako očitne usmeritve ne prebirajo v dobršnem, večinskem delu ne-levih slovenskih gospodinjstev.

      Če upoštevamo, da državno podprt nedeljski skupaj zbere naklado 38.000, hkrati pa samoiniciativno izdano in založeno Ognjišče zbere 44.000 izvodov, to niso tako slabi podatki.

      Je pa res, da je bila ključna napaka takrat narejena z izgubo Slovenca.

      Ne vem, jaz vidim možnosti v spletnih medijih, ki bi jih lahko podprli s tiskanimi.
      Recimo kar nekaj takšnih projektov:
      – PortalPlus
      – Iskreni.net & Domovina
      – Časnik

      Pri Časniku bi si želel večje širine in dopuščanje kritike VSEH konservativnih strank. Se mi zdi, da je premalo širok v tej smeri. Če bi kdaj želeli Časnik nadgraditi v širši konservativni portal in bi ga zasnovali tako široko, pa bi ga sam nedvomno tudi finančno podprl ob morebitni crowdfunding akciji.

  4. Že leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Tedaj so učiteljico Ivanko Novak, rojeno Škrabec, še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma. Naslednji dan so na »bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. V času partizanske oblasti so Italijani Sodražico bombardirali več kot tridesetkrat in jo nazadnje ponovno zavzeli 24. julija 1942.

  5. Hlala g. Mačku za tako nazoren članek. Iz njegovega umirjenega sloga se vidi, kako demokratična stran ne potrebuje nobenega poviševanja glasu, nobene grobosti. Zanjo govorijo dejstva sama. Zato pa tudi tak bes na drugi strani …

  6. V ribniški dolini je 80m globoko brezno Žiglovica v Mali Gori. Tam počivajo žrtve medvojne revolucionarne vihre iz julija leta 1942 iz Ribnice in Strug.

    Ribniške žrtve,9 domačinov, so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske« domače NOB in bile prepričane v grožnje o nehumanosti okupatorja, Italijanov. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino …

    • Tega stavka pa ne razumem:
      “Ribniške žrtve,9 domačinov, so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske« domače NOB in bile prepričane v grožnje o nehumanosti okupatorja, Italijanov. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino …”

      Torej je šlo teh 9 domačinov prostovoljno v partizane, ti pa so jih v parih dneh likvidirali?

      Ali so bili prisilno mobilizirani oz. ugrabljeni na domu , mučeni in likvidirani kot so partizani v večini primerov tudi naredili?

      • 9 domačinov ribniške doline so partizani pahnili v brezno zato, ker so kljub svarilu partizanov, da bodo kaznovani, če bodo ubogali Italijane in čistili podrast ob železniški progi, ki so jim tudi grozili, če njihovega ukaza ne bodo izpolnili, zato so čistili podrast ob progi.
        Verjeli so torej v “humanost ljudske domače NOB”, da ne bo kruta tako, kot okupator.

  7. Dober povzetek, g.Maček!

    Julij 42 je bil vrtišče vrtinca smrti krvave boljševiške revolucije v norišnici 2.vojne.
    Morili in ustrahovali so že 1941, vso zimo in, sploh, spomladi 42. Julij se ni zgodil kar tako.
    Žrtve so bili civilisti, mlado in staro, moško in žensko.
    Tak je bil načrt.Zastraševanje in kazanje moči o tem kdo je novi gospodar.

    Podobno, kot v Dražgošah, se enak scenarij dogaja na Notranjskem in Dolenjskem.
    Mitingi in nakladanje kako bodo pometli z Italijani(Nemci)
    Seveda bodo branili narod.So rekli, se zaklinjali.
    In napadali bodo Italijane.So rekli…

    Kaj je bil rezultat?

    Lahi napadajo.Partijska vojska od daleč spusti rafal, dva.
    Zbeži v globino gozda.Italijani požigajo, pobijajo narod
    in vozijo v internacijo.
    Danes stojijo spomeniki, ki obeležujejo smrti nedolžnih civilistov italijanskih pobijanj.
    Vsekakor vsak tak spomenik krasi rdeča zvezda, imena in pripis, da so ljudje žrtvovali svoja življenja, itd

    Hinavščina krvave revolucije brez primere.

    Boljševiki, krivi za te smrti, postavijo te spomenike in vsako leto slavijo, proslavljajo….KAJ; LJUDJE BOŽJI?

    Samo še to: Ne vem za ena sam primer, da so boljševiki enkrat samkrat napadli ali Italijane ali Nemce, ko so
    uničevali slovenske domačije in morili narod. A kdo ve?

    Še huje od najhujšega:

    taiste Italijane, ki so streljali talce v Ljubljani in po Dolenjskem in Notranjskem vsa tri leta okupacije, so po kapitulaciji 1943 odšli vsi do enega z vsemi generali in z generalissimi vred lepo domov v Italijo.
    Seveda. Kučija, Svinjska kupčija.

    Z Italijanskimi kanoni in z italijsnskimi topničarji so
    partizani boljševiki sesuli postojanke Yu kraljeve vojske v Grčaricah in grad Turjak z 800 vaškimi stražarji.Sesuvali so tudi vse, s temi kanoni seveda, še ostale postojanke vaških stražarjev po Dolenjski in Notranjski!
    Rezultat : uničene Vaške straže, 1400 ujetih, desetine takoj pobitih. 16 na smrt obsojenih v Kočevju, tako za masko, v resnici pa 660 ujetih pobitih po neznanih krajih!
    takrat, v Kočevju se je rodilo to krivosodje, ki rogovili in straši še dandanašnji.

    Da so komunisti v hipu pozabili apokaliptične zločine Italijanov nad Primorci med vojnama, o katerih znajo tako lepo pesniti, ko prirejajo “proslave” zdaj, ko jim to spet koristi-to znajo, spake sprijene!
    Da so v hipu spregledali, kaj vse so storili slovenskemu narodu 1941-1943 s tisoči talcev, stotinami požganih vasi
    in TISOČI TRPEČIMI V UNIČEVALNIH TABORIŠČIH RABA IN ITALIJE !
    Poslušal sem in še poslušam, od tistih, ki so preživeli, kaj so Italijani delali ljudem, otrokom, materam- kaj je to umiranje od lakote –
    samo to ! te prime strašen bes in bi komunističnim sprijencem, tistim takrat in še današnjim napel take, da bi se morali začeti trezniti !!!
    Kaj pleteničijo na dandanašnjih proslavah na pogrebnih slovesih in podobno…? LAŽ je vrednota, zavajanje tudi.

    REVOLUCIJA JE BILA KOMUNISTIČNA VOJNA PRIORITETA ŠTEV.1
    TEMU SO BILI PODREJENI VSI CILJI.
    TI CILJI SO POSVEČEVALI VSA/VSA SREDSTVA !
    UBIJANJE IN MUČENJE STA BILA NUJA IN ZAVEZA IN POGOJ.

    LAŽ in še enkrat LAŽ pa je bilo gorivo revolucije in je še dandanašnji.NESMRTNA DUŠA KOMUNIZMA.

    Zato se Dražgoški epopeji nedolžnih vaščanov in katastrofi Dolenjskih in Notranjskih vasi ni več kaj čuditi. BILI SO IZBRANE ŽRTVE, NEDOLŽNE ŽRTVE RDEČE REVOLUCIJE,BILI SO DEL STRATEŠKIH, ZAVESTNIH in NAČRTOVANIH DEJANJ.
    Revolucija vse to v svojih zgodovinskih delih pove, tako ali drugače.
    LAŽ pa je, da so bili žrtve izdajalci, kolaboranti, itd.
    ——————————————————–
    Nesprno dejstvo je bila revolucija, rdeča in boljševiška, seveda.
    In drugo:
    Rojeval se je Josip Brozov in Edvard Kardeljev in tudi Kocbekov (žal) NOVI RAZRED.

    Odprite si oči še bolj na široko z branjem Milovan Džilasove super prosvetljenske knjige NOVI RAZRED.
    Ta je iz new Yorka hodila v Slovenijo od 1957!

    • Treba bo to prej ali slej dojeti. To dojame vsak, ki je duševno osvobojen kleti Rdečega Fritzla.

      Komunisti so osvobajali ljudstvo tradicije, kapitalizma, Cerkve. Oni to tako razumejo. Za njih je osvobajanje pobijanje družin in narodno zavednih ljudi, intelektualcev v pravem pomenu besede (sedaj so intelektualci v Sloveniji v glavnem socialistični politkomisarji).

      V resnici pa so bili komunisti za normalnega človeka, delavca, družbo vedno in povsod okupatorji, ki so prinašali smrt, revščino, obup, brezperspektivnost in dolgotrajno suženjstvo ter pohabo še par generacij po osvoboditvi izpod komunizma.

  8. Nekaj je jasno: če že 70 let neprestano beremo in poslušamo mitologijo namesto zgodovine (praktično ves čas se govori o junaških partizanih in o "izdajalcih"), potem ne preseneča, da taki članki učinkujejo kot sol na rano mnogih indoktriniranih, ki so režimsko propagando sprejeli tudi na intimni ravni. Tudi od mene bi se pričakovalo kaj podobnega, glede na to, da je bil moj ded po očetovi strani borec NOB. Vendar sem ravno včeraj razmišljal o tem, da po finančni plati zaradi tega naša družina že v prejšnjem sistemu ni nič pridobila. Moj oče recimo danes ne dobiva nobenih dodatkov k penziji, ker ne on in tudi moj ded nista bila v partiji. To govorim zaradi tega, ker se tolikokrat oglašajo razni privilegiranci iz borčevske zveze, ki včasih delujejo že prav podivjano. Da se razumemo: tu ne gre toliko za denar, pač pa za rasistični odnos, ki ga je prejšnji režim izkazoval tudi do borcev. Tisti, ki niso bili revolucionarno usmerjeni, so bili dejansko potisnjeni v položaj drugorazrednosti.

  9. Čudi me zakaj se vse zvrača na partizane, ki v večini primerov niso bili nič krivi in nič dolžni. Po mojem videnju in vedenju so bili glavni, ki so vršili psiho-fizične diverzije, umore in atentate Titovi komunisti.

    • Pe Re Vau: “Čudi me zakaj se vse zvrača na partizane, ki v večini primerov niso bili nič krivi in nič dolžni…”
      =======

      Krivi in dolžni!!!
      V vsaki enoto je bil politkomisar in obvezna komunistična vzgoja. Partizane in komuniste se lahko enači, ravno partizani so začeli leta 1942 izvajati nezaslišane poboje civilistov (tudi ženske in otroke).
      Partizani so bili to kar so bili npr. Rdeči Khmeri v Kambodži.

      • Tako je. Velik del mobiliziranih in prišlekov v partizane je po parih dnevih izkušenj pobegnil iz partizanov. okrog 10-20% pa so jih komunisti v partizanih likvidirali. Konec koncev je že ime partizan v osnovnem pomenu “VOJAK komunistične partije”, torej strankarska, teroristična vojska.

        Če pa prebiraš twite Miran77 iz arhivov, pa iz skopih poročil in zločinov nad civilisti zelo hitro lahko uvidiš kako močno zločinska je bila ta partijska vojska.

        • Ja g.Pavel.
          Razne statistike, poročila, navajajo število padlih partizanov.Ne pišejo, ne navajajo koliko so jih neuradno, skrivaj pobili sami brez sklepov sodišč, kar tako “iz razloga znanega osebno eksekutorju ali nj.somišljeniku ali somišljenikom”; na straži, nekje na poti, v hrbet v borbi, poslanega namerno v zasedo pred cevi sovražnika, itd.vse ,kar se ve-kar se govori desetletja, številka ni 10-20%, pač pa kar ena tretjina.To so neštetokrat povedali preživeli partizani, to je javna tajna, pričanja ne samo partizanov, tudi naših bližnjih sorodnikov partizanov.

      • Corr.: Napaka g.Riki
        Pobijanja so se začela 1941, ne 42.
        Datum prve part.puške na slovenskem je kmalu po napadu nacijev na brate v orožju, boljševike.
        Kugla je zadela Slovenca ! orožnika na šihtu, tam pod Šmarno goro.Ni ga ubila, le ranila. To je bil dan vstaje Slo,naroda, a ne?
        Ko je ozdravel jo je mahnil k partizanom…
        Količina partizanskih žrtev ’41 je, nisem čisto gotov, cca 180!
        Seveda nobena žrtev ni bila oborožena in nič podobna vojaku…ženske so bile tudi, seveda.

  10. nobena vojna doslej še ni minila brez takšnih ali drugačnih zločinov. na koncu koncev je temeljni element vojne ravno v tem, da se dve nasprotni strani med seboj pobijata, ampak na koncu imamo ponovadi vedno zmagovalce ter poražence oz. tiste, ki so stali na pravi in tiste, ki so stali na napačni strani zgodovine. kdo je na kateri strani stal v primeru 2. svetovne vojne na slovenskem, je pač povsem jasno in nedvoumno in še tisto, kar je najbolj pomembno: gre za zgodovinske dogodke, s katerimi se nima smisla več obremenjevati. podrobnosti naj pač raziskujejo zgodovinarji.

    • Če o tem, kdo je med 2. svetovno vojno na Slovenskem vojaško zmagal in kdo izgubil ni spora, pa stojijo stvari drugače, ko gre za moralne zmagovalce in poražence, oziroma kdo je imel takrat prav in kdo ne.
      No, ti, ki praviš, da je to “povsem jasno in nedvoumno”: Kdo so bili tisti, ki so med 2. svetovno vojno na Slovenskem stali na pravi in kdo na napačni strani?

      • odgovor je preprost. v drugi svetovni vojni, ki je zajela tudi slovenijo, se je šlo za spopad med t.i. zavezniki ter silami osi. kdo se je v sloveniji boril na strani zaveznikov in kdo na strani sil osi je pa ja menda jasno, kot je jasno, da so na pravi strani zgodovine stali zavezniki.

        • Na strani zaveznmikov je bil od vsega začetka Draža Mihajlović. Vse do predaje oblasti Titu, potem so zavezniki priznali Tita.

          • mihajlovčić je predstavljal jugoslovansko vlado v izgnanstu in je na začetku res deloval proti okupatorju, tako da so ga zahodni zavezniki glede podpore favorizirali in podpirali, dokler pač ni začel sodelovati z okupatorjem in se je potem ta podpora zaveznikov počasi negnila na stran partizanov.

          • Spet tajiš zgodovino: Vse do predaje oblasti Titu je bil Mihajlović zaveznik. On je podpisal zavezništvo. Partizanskega boja zavezniki niso podpirali. Po predaji oblasti pa so se stvari obrnile, jasno. Revolucija je bila izvedena sredi vojne, 1943, potem pa je s predajo oblasti Tito postal še zaveznik.

          • nobene predaje oblasti med vojno ni bilo. 🙂 šlo je le za to, da so zavezniki ugotovili, da četniki sodelujejo z okupatorjem oz. da so partizanske sile v boju z nemci in italijani veliko bolj učinkovite.

            mihajlović je v jugoslaviji predstavljal uradno jugoslovansko vlado, ki je bila v izgnanstvu v londonu in ki so jo tudi zavezniki priznavali, zato so na začetku podpirali predvsem mihajlovića, v manjši meri pa tudi partizane.

            zavezništvo in podpora je tu temeljlija zgolj na dejstvu, da so se partizani borili proti nemcem, četniki pa, razen v začetni fazi vojne, ne. 🙂

          • Nobene predaje oblasti ni bilo? Pa koliko takih ignorantskih trikov ti še potrebuješ, da sestaviš svojo privat zgodovino? Potem se pa tu šopiriš s kupom nekih podrobnosti da to prikriješ?

          • @zdravko,

            kakšna predaja oblasti se je zgodila? kdo, kako in na kakni podlagi je komu predal oblast? pa o čem sanjaš, zdravko? 🙂 jugoslavija je bila od leta 1941 dalje okupirana, uradna oblast, ki je kot taka obstajala do prvih volitev 1945, je bila v izgnanstvu v londonu. komunisti so sicer prirejali svoje kongrese AVNOJ-a, na katerih so sprejemali marsikatere odločitve, ampak to je bilo bolj na nivoju propagande kot česa bolj konkretnega. 🙂 bila ja vojna, partizani so se skrivali večinoma po gozdovih. o kakšni oblasti ti sanjaš? 🙂

        • Aladar, kot vedno, imaš tudi tu skoraj prav. Pozabljaš na “malenkosti”. Tisti, ki so se v Sloveniji “borili na strani zaveznikov” so v pretežni meri morili Slovence. Njihov cilj ni bila svobodna Slovenija ampak sovjetska Slovenija. Slovenijo so uspeli izpod nacističnega škornja spraviti pod komunističnega in zaradi tega jim pojemo slavo in čast.

          • Zato jih Zahodni zavezniki nikoli niso vabili na obletnice in proslave.

            Zato so Zahodni zavezniki posthumno Draži Mihajloviću podeljevali častna odlikovanjka.

            Zato so borci tudi ves čas surovo napadali Zahodne zaveznike zadnjih 70 let.

            hlapci Moskovskih okupatorjev ali v Butalah je socializem avtohton

          • “Tisti, ki so se v Sloveniji “borili na strani zaveznikov” so v pretežni meri morili Slovence.”

            tisti, ki so se borili na strani okupatorja pa slovence niso morili zgolj v pretežni, ampak izključni meri. 🙂

            “Njihov cilj ni bila svobodna Slovenija ampak sovjetska Slovenija.”

            1. brez da bi bila svobodna, tudi sovjetska ne bi mogla biti. 🙂

            2. to je bil cilj komunistov, ne pa na splošno partizanov.

            “Slovenijo so uspeli izpod nacističnega škornja spraviti pod komunističnega in zaradi tega jim pojemo slavo in čast.”

            jaz v tem vseeno vidim pomemben in bistven napredek. 🙂 nacitični načrt je bil uničenje vseh slovencev. komunistični pa le tistih, ki se pač z njimi niso strinjali. 🙂

          • Aladar, pri svojem prav si spet ostal na “skoraj”.
            Komunistom narod ni pomenil nič. Morili so inteligenco ter tiste, ki so imeli premoženje. Borili so se torej za legalizacijo zločina na osnovi ideologije ropanja. Temu primerno so ustvarili “pravno” državo in takšno imamo še danes.

          • @albert,

            če komunistom narod ne bi pomenil nič, potem verjatno danes o slovenskem narodu ne bi govorili, se ti ne zdi? 🙂 pobijali so pa svoje politične in ideološke nasprotnike, torej nič drugače kot je to počela druga stran. 🙂

          • @albert,

            ne. logika je taka: želimo si oblast in zato smo pripravljeni poseči po vseh sredstvih.

            ena stran si je hotela oblast zagotoviti skozi kolaboracijo, druga pa skozi revolucijo.

        • Ne, jaz ne vem kdo se je v Sloveniji boril na strani sil osi. Če se je kdo branil pred partizani in njihovim nasiljem – na način, ki je bil takrat edino možen, se s tem še ni “boril na strani sil osi”.
          Kar se bojevanja “na strani zaveznikov” tiče, je šlo tu za čisti slučaj, ker so bili ti zavezniki pač v vojni s tistimi, ki so jih komunisti morali strmoglaviti z oblasti, da bi lahko sami zavladali kot edina dovoljena stranka. Kake posebne kreposti jaz v takem “boju proti okupatorju” “na strani zaveznikov” ne vidim.

          • “ena stran si je hotela oblast zagotoviti skozi kolaboracijo, druga pa skozi revolucijo.”
            Narobe, ena stran je skušala z orožjem prigrabiti oblast in je zato uprizorila “boj proti okupatorju” kot fasado izza katere je napadla drugo stran, ki je prepuščala volilcem kdo bo vladal in ni nasedla “osvobodilni” prevari prve strani. Kolaboracije pa ni bilo, pač pa samoobramba napadene strani, na način, ki je bil v danih razmerah edino možen.

          • če ti ne veš, “vejo” pa zgodovinska dejstva. 🙂 tisto o edino možnem načinu so pa propagandne pravljice, ki ne pijejo vode zdravega razuma. če so se lahko komunisti borili za oblast brez pomoči okupatorja, ne vem, zakaj tega ne bi mogla tudi druga stran. 🙂 kaj so si je kdo s kolaboracijo predstavljal je pač njegov problem, dejstvo pa je, da s tem ni počel nič drugega kot podpiral okupatorja, torej cilje sil osi.

            enako velja v nasprotni smeri. zakaj se je kdo znašel na kateri strani je pač njegov problem. tu ne gre za noben slučaj, ampak za neke osnovne vrednote. saj bi lahko tudi komunisti ubrali taktiko kolaboracije in bi nemcem ali italijanom predlagali, da jim bojo pomagali, če jim pač po koncu vojne dovolijo vladati. 🙂 očitno so komunisti, kljub vsem svojim zablodam in napakam imeli vsaj toliko dostojanstva, da se okupatorju za svoje cilje niso prodali. 🙂 če ti v tem ne vidiš nobene kreposti jo pa vidi ves svobodni zahodni svet, ki upor proti nacizmu in fašizmu dojema kot vrednoto.

            in nič ni narobe. če bi nekdo “uprizarjal” bolj proti okupatorju, potem ne bi niti imel takih žrtev, kot jih je imel, niti pri tem ne bi imel podpore zaveznikov, ki jo je imel. 🙂

            in kolaboracija je bila od vsega začetka. bila je premišljena in načrtovana še preden je do okupacije sploh prišlo, ter se je stopnjevala sorazmerno z uspehi partizanskih sil. tu ni šlo za obrambo, ampak za boj za oblast, kot gre za boj za oblast pri vsaki državljanski vojni. in obe strani za ta boj za oblast žrtvovali svoj lasten narod. domobranci tako, da so ga prodali okupatorju, komunisti pa tako, da so ga prisilno podredili svojim idejam. 🙂 edino svetlo točko tako predstavljalo tisti, ki si s tem niso umazali rok, torej tako partizani, ki so verjeli v osvobodilni boj in ne komunistično revolucijo, kot tisti anti-komunisti, ki so proti komunistom nastopili brez da bi pritem lasten narod izdali okupatorju. 🙂

          • Aladar, tole sta sigurno bili dve kolaborantki, ki sta že pred vojno načrtovali prevzem oblasti:

            27.7.1942 so partizani med delom na polju umorili Marijo Lončarič in njeno 15letno hči Anico, iz Rosalnic.

          • Aladar spet laže in naklada kar tja v tri dni.

            Komunajzerji SO sodelovali z okupatorjem vse dokler ni Hitler napadel Rusije.

            Potem so partizani imeli podporo iz Rusije in po manipulaciji z zahodnjaki še od njih.

            Domobranci, ko so nastali (leta 1943) niso imeli podpore nikogar! Bili so sami na dveh frontah.

            Zato je trditi, da so imeli kakšno drugo možnost, kot sodelovanje z okupatorjem, zgolj hudobna laž.

            Kolaboracija komunistov z okupatorjem je bila od začetka.

            Kolaboracija ostalih – pa šele po partizanskem nasilju nad ljudmi.

          • Sevdea pa je največja neumnost govoriti o kolaboraciji – še preden je do okupacije sploh prišlo.

            Le s kom bi pa kolaborirali – saj takrat okupator še ni obstajal.

    • saj ni šlo v osnovi za vojno. Šlo je za revolucijo in ciljno za množične zločine. Nato se je po parih letih stran resničnih žrtev le uspela za silo organizirati in je uspela voditi kontrarevolucijo. Nazadnje so bili izdani od Angležev.

      Je bila pa WW2 najbolj kruta vojna dosedaj, ker so jo vodili socialisti, ki so v prvi vrsti delali revolucijo in čistili družbo sovražnikov. Fašisti in nacisti so bili nacional-socialistični okupator voden iz Berlina. Komunisti pa internacional-socialistični okupator voden iz Moskve.

      • revolucija je bil vzporeden proces. kontrarevolucija pa bi bila povsem legitimna, če ne bi bila hkrati kolaboracija z okupatorjem, zaradi česar so tudi bili “izdani” od angležev. med zavezniki je bilo pač dogovorjeno, da se “domače izdajalce” oz. sodelavce z okupatorjem vrača.

        • Že 4. junija 1945 si Angleži izdali ukaz da se begunce ne vrača v Jugoslavijo! Lažnivec provokatorski!

          • ne vem, kje sem se glede česarkoli zlagal. 🙂 dejstvo je, da je bilo med zavezniki (na jalti), še posebej pa med sovjeti in britanci že pred koncem vojne dogovorjeno, da se begunce vrača. šlo je za tajni dogovor, ki se ga je vojska tudi držala. kolaboracionistične vojaške enote s področja jugoslavije, ki so prišle v avstrijo in se nameravale britanskim enotam predati, so tako britanci zavrnili z razlago, da se lahko predajo le jugoslovanski armadi, ker jim dejansko ni bil priznan status vojnih ujetnikov in so jih posledično tudi vračali nazaj. vračati so pa prenehali zaradi protestov, ki so prihajali z različnih smeri, tudi s strani britanskega rdečega križa in to še posebej potem, ko je vojska ukazala tudi vrnitev civilistov.

          • To vračanje ni imelo veze z dogovorom po katerem so prebežnike vračali Rusom.
            Ukaz je bil izdan ko so po obveščevalnih službah izvedeli za pobijanja. Kakšen Rdeči križ neki?
            Namreč Titov ukaz “Nitko ne sme da ih dira” je dejansko pomenil likvidacije.
            Tako da tajiti zgodovino je isto kot lagati.

          • @zdravko,

            imelo je še kako veliko zveze z dogovorm z rusi, saj je to pomenilo osnovo za vse odločitve v teh smeri. ukaz o ustavitvi je bil dan šele potem, ko so različne civilne iniciative protestirale pri vojaških oblasteh.

            kaj čaka tiste, ki so jih vračali so britanci oz. zavezniki, tako v primeru ruskih kot jugoslovanskih beguncev, seveda od vsega začetka vedeli. obstaja namreč britansko obveščevalno poročilo, v katerem je opozorjeno, da bi vračanje beguncev jugoslaviji zanje pomenilo neizbežno smrt. o tem piše zgodovinar n. tolstoj v svoji knjigi minister in pokoli (The Minister and the Massacres), v kateri piše ravno o tem, da so britanci, iz kakršnegakoli interesa že, begunce vračali brez da bi jih kaj posebej zanimala njihova usoda. Nigel Nicolson, britanski oficir, ki je bil zadolžen za poročanje o samem vračanju, pa je sam priznal, da je v svojem poročilu o tem po višjem povelju namerno zavajal. tako da britanci so vse vedeli, šlo je pač le za to, da 1. do sodelavcev z nacisti ni bilo nekega sočutja in 2. britanci so pač v tistih okoliščinah imeli svoje interese in prioritete, pri čemer so jih ti begunci le ovirali.

          • Kar klanfaš nekaj. Potem pa so jih neki protesti prepričali???
            Ostaja dejstvo, ko so Angleži videli kaj počnejo partizani so ukazali prekinitev vračanja. Dejstvo. Pa ti prikrivaj in relativiziraj kolikor hočeš.

          • ja, protesti. glede tega bi si lahko prebral knjigo “Slovenija 1945: Spomini smrti in preživetja”. 🙂 britanske vojaške oblasti so delovale natančno tako, kot je bilo na jalti dogovorjeno in so to počeli kar se da na skrivaj, tako da so obvestila o izročanju “v javnost” prišla šele na osnovi pričevanj tistih, ki jim je uspelo ponovno pribežati v avstrijo. in to je tisto, kar je potem sprožilo proteste tako s strani tistih, ki so še bili predvideni za izročitev kot tistih, ki so za te ljudi skrbeli, med katerimi so bili tudi predstavniki britanskega rdečega križa, katerega predstavnik je osebno protestiral pri poveljniku armade pod poveljstvom katere se je vse skupaj dogajalo.

            kakšna usoda čaka izročene, pa so britanci, kot že rečeno, vedeli od vsega začetka. to ni bil noben faktor. faktor so bilo zgolj protesti, zaradi katerih vojaški vrh, ki naj bi ni izpeljal svojega načrta v celoti. kako je skrivnostno je vse skupaj potekao govori tudi to, da so uradni britanski podatki govorili zgolj o vrnitvi manj kot 1000 domobrancev. so pač prikrivali. 🙂 in zakaj bi to počeli, če bi verjeli, da imajo čisto vest in čiste roke? 🙂 zgodovinska dejstva. 🙂

          • Ah, ta ukaz o prekinitvi vračanj beguncev popolnoma ruši tvojo predstavo o zgodovini, partizanih in Jugoslaviji.
            Tega tudi niso v šolah nikoli učili. Skrbno prikrito.
            Nekih hudih protestov ni moglo biti, ker toliko so pa že bile likvidacije tajne. Noben rdeči križ zanje vedel. Izključno obveščevalne službe so lahko to vedele. In v manj kot mesecu dni so Angleži ukrepali!

          • @zdravko,

            še vedno ti v osnovi ni nič jasno. 🙂 že same izročitve niso potekale odkrito in javno, tako da o njih neka splošna javnost sploh ni bila obveščena oz. seznanjena. še sami domobranci, ki so bili izročeni, dejansko niso vedeli, da se jih bo partizanom izročilo.

            in protesti niso bili zaradi likvidacij, ampak zaradi IZROČANJA kot takega. 🙂 že glede izročanja domobrancev je bilo to sporno, ker bi se jih po mednarodnem pravu moralo tretirati kot vojne ujetnike, s tem bi pa odgovornost nad njimi prezveli britanci, katerim so se tudi predali in s predajo bi morali postati britanski vojni ujetniki, kot take pa jih britanci ne bi smeli vračati nazaj. 🙂 štos je bil pa ravno v tem, da jih britanske vojaške oblasti niso tretirale kot vojne ujetnike, zaradi česar je vsaj teoretično to vračanje postalo mogoče. skratka, jasno je, da je bil od vsega začetka namen britancev ta, da tako domobrance, kot tudi ustaše in četnike jugoslaviji vrača. in to izhaja ravno iz dogovora na jalti. čeprav je bilo to že po mednarodnem pravu sporno, še posebej sporno pa z vidika dejstva, da so britanci zagotovo vedeli, da se tem ljudem v YU ne godi nič dobrega.

            skratka, bistveno je to, da je imel britanski vojaški vrh, ob podpori vsaj dela britanske politike, nek dogovor oz. interes, da se te ljudi vrača v jugoslavijo. in kot že rečeno, v načrtu je bilo tudi vračanje beguncev civilistov, kar pa je še toliko bolj sporno. ti načrti so se pa potem spremenili ravno zaradi protestov iz različnih naslovov, ki vračanju kot takemu ugovarjali, ker že v osnovi ni bilo sprejemljivo. tudi če se teh ljudi ne bi pobijalo, jih ne bi smeli prisilno vračati nazaj. za to se gre. zakaj so jih pa kljub vsemu vračali? ja, zaradi politično-vojaških razlogov, ki sem jih že omenjal.

          • Zdaj so pa Angleži iz zločincev postali super pravični?! Kar naenkrat, ljudi so izročali v smrt, zdaj jih je pa ustavilo da neki pragrafi ne štimajo? 🙂 Hej, si smešen. In to s tako hitrostjo, v manj kot mesecu dni so iz Londona popravili neko, v tistem času minorno krivico.
            Da si ne boš kaj naredil, Aladar. Vsa moralna slika Titove zmage se ti je sesula v nič.

          • @zdravko,

            nisi razumel. ustavili so jih protesti in ne občutek za pravičnost. 🙂 skratka, odpor javnosti. 🙂 tako kot se v politiki vedno dogaja. “pod mizo” se pač počne marsikaj, ko pač to pride pred oči javnosti, je pa druga zgodba. 🙂 če teh protestov ne bi bilo, bi se izročitve nadaljevale, pa ne za to, ker tisti, ki so izročitve ukazali, niso vedeli kaj se dogaja oz. da to kar počnejo ni prav, ampak ker jih to ni zanimalo. v ozadju so bile pač druge računice. 🙂 krivice pa nikoli niso bile popravljene, ker nobeden na britanski strani za takratko dogajanje ni odgovarjal. 🙂

            skratka, iz tebe veje neka idealistična naivnost, zaradi česar si nisi sposoben dejstva razložiti takšna kot so. po tvoji pameti so bili britanci neki taki naivni in nevedi pravičniki, da so kot kakšni prvošolci nasedli titu, potem ko so pa ugotovili, da jih je vlekel za nos, pa so ukrepali. 🙂 takim zgodbam bi se še v vrtcu smejali. 🙂

          • Smeši se, daj. Ja, enako jih je Tito nategnil, kot Mladić Nizozemce v Srebrenici. Ja, Aladar, nimaš pojma kdo so.

          • očitno zelo podcenjuješ britance, torej narod, ki je nekoč vladal praktično celemu svetu. in potem jih nategne nek balkanski strugar? 🙂 ha ha ha ha…

            in tudi v srebrenici ni bil nihče “nategnjen”, ampak so spet prevagali neki politični interesi v ozadju, ki so potem srbom dopustili, da so izvedli to, kar je bilo vsem jasno, da bojo izvedli.

            očitno se ti res niti pod razno ne sanja, kakšni umazani posli potekajo v takšnih razmerah in kako malo je takrat vredno življenje ljudi. 🙂

          • Zdaj pa “neki interesi”? Pa ti se res spoznaš na zgodovino in mednarodne odnose. Neki interesi?! Tore, Angleži so izdali ukaz da se begunce ne vrača več nazaj. In to v manj ko mesecu dni. Ne moreš požreti tega, da je komunistična Jugoslavija dala pobiti ljudi da bi preprečila kontrarevolucijo. To pomeni, ljudi je dala likvidirati brez pravega razloga. Kolaboracija ni imela s tem nič. Tvoji vrli zavezniški borci so bili navadni prevratniki. Dokler kralj ni predal oblasti jih zavezniki niso hoteli niti povohat.

          • poglej, zdravko. vse se je začelo na jalti, ko so se zavezniki dogovarjali glede beguncev. zahod je pristal na sovjetske zahteve po vračanju zato, ker je veliko zahodnjakov, ki so bili v nemškem ujetništvu, pristalo v sovjetskih rokah. šlo je torej za neko izmenjavo: mi vaše vam, vi naše nam. 🙂 ta dogovor se je nato očitno razširil še na jugoslavijo. imeli so pa britanci še druge interese. na severni in zahodni meji jugoslavije je bilo v tistem času napeto, ker so jugoslovanske sile izražale ozemeljske interese po primorski in koroški. v zraku je bil celo vojni konflikt. bistven interes britancev je bilo tako zavarovati ozemlje in seveda preprečiti kakršenkoli nadaljni konflikt, pri tem jim je bila ta množica beguncev samo v napoto, pa še za nemške pomagače je šlo, zaradi česar do njih že v osnovi nisi gojili nekih simpatij. in kot neko “podkupnino” za to, da bi se razmere umirile, so pač jugoslovanske begunce vračali. v kakšnih blodnjah in sanjskem svetu so živeli domobranci priča tudi to, da so si predstavljali celo to, da naj bi jim britanci pomagali v sloveniji spet vzpostaviti oblast, kar je bila čista utopija.

            ukaz za prenehanje vračanja beguncev pa je prišel zaradi protestov, ki so izbruhnili potem, ko se je ugotovilo, da se britanci dejansko na skrivaj in z zvijačo, te begunce vračali v jugoslavijo, ne pa zaradi tega, ker britanci ne bi vedeli, kaj se dogaja oz. kaj se bo s temi begunci dogajalo. dejansko so titu zavestno dovolili obračunati tako z domobranci kot ustaši in četniki. kakšni vse interesi so za tem stali, je nemogoče ugibati.

            in kralj med vojno ni predal oblasti, je zgolj priznal partizansko vojsko kot edino legitimno vojaško formacijo na ozemlju jugoslavije. 🙂 seveda tako pod pritiskom dejstev kot pod pritiskom zaveznikov, ki jim je postalo jasno, da se četniki proti nemcem ne vojskujejo, ampak da se celo vojskujejo na njihovi strani. britanci so tako četnike kot partizane podpirali že od leta 1942, ampak podpora se je potem vedno bolj povečevala v korist partizanov. 🙂

          • Aladar, z zadnjim zapisom demantiraš sebe in dokazuješ, da si manipulator in lažnivec. Tako, kot te je opisal Zdravko.

        • Zaadnjič sem na Pričevanjih poslušal dr. Marka Kremžarja, liberalnega ekonomista, ki ga začuda “desnica”, SKD in SDS nista nikoli upoštevali.

          Pravi, da so zadnja dognanja, da je šlo za kupčijo na nižjem nivoju. Ne Churchil in ne glavni general angleške vojske A. ( sploh pa ne Američani) nista tega izročanja podpirala. Pač pa “lord” Adlington, ki je potem predčasno pobegnil v GB. Šlo naj bi za neko lokalno rivalstvo med Američani in Angleži.

          Zločinec Adlington in zločinec Tito sta kriva za te zločine, pa seveda komunistični kloni, ki jih je še danes tam okrog 80 do 90% v Sloveniji.
          Strašno!

          • Mi imamo res težave sami s sabo. Niti zavezniki nam niso dovolj dobri, tako da smo vedno lahko žrtve nekih tujcev. Sramota!
            Angleži so jih vračali, ja. Kaj pa naj bi z njimi? Imeli so polna taborišča, mislite da so komaj čakali še nekaj deset tisoč ljudi? Toda, Tito je obljubil slavno “Nitko ne sme da ih dira”. Ko so Angleži videli kaj počnejo partizani, so takoj že 4.junija ukazali prekinitev vračanja nazaj v Jugoslavijo. Ali vam ni to dovolj častno? Imenovati Angleže zločince se lahko skuha samo v pokvarjeni Slovenčevi glavi.

          • @zdravko,

            to se ni skuhalo v slovenčevi glavi, ampak v glavah določenih britanskih zgodovinarjev. 🙂 med prvimi je na to opozarjal že zgoraj omenjeni tolstoj in to že leta 1986. 🙂

          • Grof Tolstoj je raziskoval izročitev Kozakov in domobrancev, ustašev, četnikov.

            Dr. Kremžar govori, da je bila ta izročitev s strani “lorda” Adlingtona precedens, izjema. Nič drugega nikjer v Evropi in v svetu ni bilo v tem času. Resničen namen zavezniške vojske je bilo prepeljati ubežnike, razoroženo vojsko, v Italijo, k Američanom.

          • @zdravko,

            o kakšnem črkobralstvu je tu govora? sam trdiš, da gre glede odgovornosti britanskih vojaških in ne samo vojaških oblasti za neko izmišljotino, ki naj bi jo izumili slovenci s pokvarjenimi glavami. dejstvo pa je, da so ta dejstva veliko pred slovenci razkrivali sami britanci. 🙂

        • Tak dogovor je bil le za sovjetske državljane, za druge ne. Primorskih domobrancev in četnikov, ki so se zatekli v Italijo, niso vračali. Pri vračanju s Koroške je šlo za odločitev britanskih krajevnih poveljnikov, ki je bila v nasprotju s splošno linijo, da se beguncev ne vrača proti njihovi volji v Jugoslavijo.

        • Kako bi lahko potekala kontrarevolucija v razmerah okupacije brez sodelovanja z aktualno oblastjo, ki je bila tedaj – ne po volji kontrarevolucionarjev – v rokah okupatorjev. To kar hočeš povedati je, da je okupacija dala komunistom pravico do nasilja nad političnimi nasprotniki, le-tem pa odvzela pravico do samoobrambe. Se pravi, “boj proti okupatorju” lahko služi kot opravičilo za vse zločine in svinjarije, krivec pa postane tisti, ki se samooklicanim “borcem proti okupatorju” ne pusti pobijati in terorizirati.

          • samoobramba ne pomeni pobijanje nedolžnih slovencev (in to celo na strani okupatorjev in z njihovo pomočjo 🙂 ), ki so bili krivi le tega, da so se z dobrimi nameni in častno uprli okupatorju. in z enako logiko bi jih potem moral zagovarjati, češ, kaj pa jim je preostalo drugega, kot da se priključijo komunistom, saj so ti dejansko predstavljali edini organiziran upor. 🙂

            ti dam preprost primer: na območju, na katerem živim je bil glavni organizator OF župnik in ne kak zagrizen komunist in ne vem kaj. in tudi taki ljudje so potem padali pod nasiljem narodnih izdajalcev, ljudje, ki so svoje življenje žrtvovali za obstoj naroda, ki ga je prišel okupator podredit in uničit. 🙂 in ti potem temu praviš “samoobramba”? 🙂 to je najbolj gnusni zločin proti narodu, da pod okriljem okupatorja pobijaš slovenske domoljube. 🙂 samoobramba pa taka. 🙂

          • Aladar, ti namrerno zavajaš. Peter ima prav.

            Ti pa neke osamljene primere potem poskušaš prikazati kot mainstream in dokazati, češ, da ni šlo za obrambo pred komunizmom.

        • Aladar Bergles: “revolucija je bil vzporeden proces.”
          ===

          Ne drži!
          Revolucija je bila glavni proces!

          • s tem nisi v ničemer zanikal, da ni šlo za vzporedni proces. 🙂 vzporedni pomeni le to, da sta vzporedno potekala dva procesa. kateri je bil “glavni” in kateri “stranski” lahko pač vsak pametuje po svoje. 🙂 bistveno je to, da je v sloveniji potekala revolucija, kontrarevolucija (kolaboracija) in osvobodilna vojna. 🙂

          • Aladar Bergles: “revolucija je bil vzporeden proces.”
            ===

            Ne drži!
            Revolucija je bila glavni proces!

            Spet ne drži!

            Revolucija je bila EDINI proces!

          • Točno tako. Revolucija je bila primarni proces, okupator pa le – po potrebi sodelavec, po potrebi nasprotnik.

          • @pavel,

            po tej interpretaciji bi bila okupupacija legitimna, saj je revolucija lahko uperjena zgolj proti neki legitimni oblasti oz. sistemu. 🙂

            z drugimi besedami, proti okupatorju se ne more voditi revolucije, ampak zgolj osvobodilnega boja. 🙂 revolucija je lahko bila uperjena zgolj proti legitimni oblasti, to pa je bila YU vlada v izgnanstvu. 🙂

    • Vaši zgodovinarji nimajo več veliko dela, saj so že večinoma vse popisali in analizirali, že zdavnaj.
      Zdaj se dolaga še druga plat boljševiške revolucije,
      torej zamolčana in potolčena Resnica.
      Izmišljotin, prirejanja, polresnic, sajenja rožic, zaljšanja in laži je pretežno veliko, grozno preveč.
      Tu pa je še zelo veliko dela.

    • Aladar Bergles: “nobena vojna doslej še ni minila brez takšnih ali drugačnih zločinov.”
      ====

      Standardni način opravičevanja komunističnih zločinov, s pomočjo relativizacije. In seveda, Aladar Bergles.

      • riki, zločine so počeli tudi na drugi strani, tako da nisem govoril le o komunističnih zločinih, tudi o zločinih kolaboracije. 🙂 jaz ne opravičujem ali relativiziram nobenega od tega zločinov, ampak dejstva vojne so pač dejstva vojne. 🙂 že to, da se ljudje med seboj spravijo pobijati je moralni zločin. 🙂 in ali si že slišal za vojno, pri kateri tega ne bi bilo? 🙂

  11. Vidite Aladar, to pa ni res. Še enkrat preberite in premislite Leibnizevo misel, ki je potavljena za moto in je preprosto genialna, kot je bil genialen Leibniz, polihistor iz 17. stoletja: Sedanjost je polna preteklosti in v sebi nosi prihodnost. 1700 let pred njim so pa Rimljani imeli navado reči: historia magistra vitae est.

    • primer slovenije je dokaz, da so se leibniz in rimljani krepo motili. 🙂 zaradi ukvarjanja z zgodovino smo vedno bolj oddaljeni od prihodnosti.

      • Tudi tu imaš skoraj prav. Zanemaril si le, da so dejstva trdoživa – tudi zgodovinska. Dokler dejstev ne bomo priznali, smo pač obsojeni na ukvarjanje z zgodovino.

        Ne vem, zakaj te to moti. Ni pomembno, s čim se mi ukvarjamo, saj je “znanstveno” dokazano, da kapitalizmu sledi komunizem, hoteli ali ne.

        • vsa dejstva so znana in priznana. krega se le okoli njihove interpretacije. to pa pomeni politizacijo zgodovine. politizacija zgodovine pa ne prispeva ne k boljši sedanjosti, še manj pa boljši prihodnosti. 🙂

          in kje pravim, da me to moti? 🙂 pravim samo to, da ukrarjati se z zgodovino na tak način, pomeni zapravljati svojo sedanjost in prihodnost. s tem bi pač morali prenahati in se posvetiti drugim, bolj pomembnim stvarem. o zgodovini pa naj se “prepirajo” zgodovinarji. 🙂

          • – politiko prepuščamo partijskim politikom – imamo shit,
            – pravo prepuščamo partijskim pravnikom – imamo shit,
            – zgodovino prepuščamo partijskim zgodovinarjem – imamo shit,
            – ekonomijo prepuščamo partijskim ekonomistom – imamo shit;
            Smo jim še kaj pozabili prepustiti?

          • medije prepuščamo partijskim politkomisarjem
            šolstvo prepuščamo partijskim strokovnjakom
            organizacijo v zdravstvu prepuščamo partijskim direktorjem
            penzijski monopolni sklad in zdravstveni monopolni sklad prepuščamo mafisjkim strokovnjakom Rdečih fašistov

          • saj, zato smo pa tem kjer smo. pri tem pa je treba dodati, da imamo take “partijske politike, pravnike, zgodovinarje, ekonomiste itd.” na obeh straneh, tako “levi”, kot “desni”. 🙂

      • Vnašam majhen (a bistven) popravek. Namesto “ZARADI UKVARJANJA z zgodovino smo vedno bolj oddaljeni od prihodnosti” bi bilo točneje: KER NISMO RAZČISTILI z zgodovino, smo vedno bolj oddaljeni od prihodnosti (oz. vsaj neke normalnosti – saj prihodnost pride sama od sebe, taka ali drugačna).
        Kralj David, ki ni bil prav nič “kriv” za (na videz naravne, od človeka neodvisne) nesreče, ki so se dogajale v času njegove službe, je pravilno presodil znamenja: uspela mu je sprava za krivice, ki so se zgodile pod njegovim predhodnikom (nič ni skomigal z rameni: “To se me ne tiče, glejmo v prihodnost, pozabimo preteklost…”). Ko je bila preteklost “očiščena”, so tudi nesreče ponehale.

  12. Najprej hvala avtorju za spomin na dogodke in zločine, ki so bili predolgo zamolčani in ne smejo biti nikoli pozabljeni.
    ————————————————
    Debata na tem forumu o tej temi je še en dokaz več, da bi se končno morali za isto mizo najti zgodovinarji, ki so proučevali zločine revolucionarne (partijske, partizanske, rdeče ali kako hočete imenovati…) strani in tisti, ki so proučevali zgodovino zločinov druge strani (kolaborantske, domobranske, belogardistične ali kakor koli jih kdo imenuje). Nesporno je le dejstvo, da so se zločini in umori nedolžnih ljudi dogajali na obeh straneh. Slišal sem celo za primer, ko so nekaj bratov in sester iste družine pobili partizani in domobranci!
    Dokler nasprotni strani ne bosta druga drugi priznale podobnega trpljenja zaradi zločinov ene in druge strani vpletene v državljansko vojno, pomiritve ne bo! V Sloveniji so se prepletene dogajale borba proti okupatorju, revolucija in kontrarevolucija. Ker je bilo vse to del druge svetovne vojne na evropskih tleh, je bil končni uspeh ene ali druge strani neizogibno povezan z zmagovito stranjo. Kaj bi bilo s Slovenijo in Slovenci, če bi zmagala nacistična Nemčija, si lahko le mislimo. Usodna napaka vodilnih slovenskih politikov pred vojno in med njo, je bilo nerazumevanje in nepredvidevanje zmage zahodnih sil v sodelovanju s komunistično Sovjetsko zvezo. Posledica tega je bilo preveliko sodelovanje z okupatorskim italijanskim in nemškim medvojnim režimom. (Kolaboracija?)
    Imam občutek, da trpljenje vsega slovenskega naroda enim in drugim premalo pomeni, ker so zagledani samo v svojo resnico.
    Pred osamosvojitvijo smo 45 let poslušali zgodbe “zmagovalcev”, zdaj pa imam občutek, da “poraženci”, ki so zaradi zamolčanja zločinov toliko pretrpeli nočejo vedeti za trpljenje tistih, ki so izgubili svojce na nasprotni strani. Ali je to res izraz krščanske ljubezni do “svojih sovražnikov”?
    Na proslavi ob obletnici izkrcanja zavezniških enot v Normandiji so skupaj sedeli zmagovalci in poraženci. Kdaj bomo to dočakali pri nas?
    Komunističnih privilegijev po vojni v večini niso bili deležni tisti, ki so na partizanski strani največ pretrpeli, ampak tisti partijci, ki so vojno preživeli v varnih zakloniščih in “osvobojenih” ozemljih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite