Nedavni zapis Tomaža Majerja na spletni strani stranke SDS, v katerem je zatrdil, da je Zoran Janković na volitvah zmagal zaradi glasov t. i. »novih državljanov, ki so jih prepričevali, naj volijo Jankovića, saj bodo, če zmaga Janša, izgubili državljanstvo«, tega novega državljana pa lahko prepoznaš po »športnih oblačilih (trenirkah)«, je v javnosti dvignil veliko prahu. S pomočjo spletnih družabnih omrežij se je v ponedeljek zvečer na inovativnem protestnem shodu v trenirkah zbrala množica okoli 200 protestnikov. Ostre izjave so padale od vsepovsod, zapis sta nemudoma obsodila tudi predsednik Republike Slovenije Danilo Türk in varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pa je zaradi sovražnega govora podala celo kazensko ovadbo.
Strinjam se, do nestrpnosti ne smemo biti tolerantni, ampak jo je potrebno ostro in dosledno zavrniti in obsoditi. Na prvi pogled bi lahko rekli, da smo v Sloveniji lahko resnično veseli, da imamo tako visoka merila in smo tako občutljivi do sovražnega govora, nacionalizma, ksenofobije oz. kakršne koli oblike nestrpnosti, a žal, je naša družba tako rahločutna le do določenih oblik nestrpnosti, medtem ko druge dopušča in se na njih ne odziva oz. jih potihoma celo odobrava (mazaške akcije po cerkvah, karikature o Hudi jami, izpadi raznih igralcev …).
Pred kratkim sem tako naletel na grob izraz sovražnega govora, ki ni našel obsodbe v javnosti in je šel tako povsem mimo vseh »varuhov« tolerance v Sloveniji. Prvoborka za narodno spravo dr. Spomenka Hribar je namreč podala »diagnozo« slovenske družbe, v kateri je opozorila na »bolezenske klice«, ki grozijo slovenskemu nacionalnem telesu, z besedami: »Cerkev pronica prav v vse sfere javnega življenja. Ni problem v tem, da so verni ljudje na vodilnih mestih; sporno je, da na teh mestih ne ravnajo kot javne osebe, ampak kot funkcionarji vere alias Cerkve. S tem vse bolj zabrisujejo ustavno zapisano ločitev Cerkve od države. »Država« pa to »mirno« dopušča? Zakaj? Zato ker se čuti inferiorno do nje?« Ko sem prebral njena izvajanja, nisem prišel do sape in nisem mogel verjeti, da to lahko piše ugledna slovenska intelektualka leta 2011. Česa takega namreč ne najdemo niti v javnih govorih ali člankih Borisa Kidriča, Edvarda Kardelja ali katerega drugega vidnega predstavnika partije v časih najhujše diktature po vojni (to gradivo kot zgodovinar razmeroma dobro poznam), ampak samo v zapiskih sej politbiroja CK ZKS, v direktivah notranjega ministrstva in uprave državne varnosti itd. V časih najhujše diktature in napadov na Cerkev (1945–53) so ostro pisali oz. blatili le kler: duhovnike, škofe, papeža; dosledno pa so se držali meje, da javno zaradi njihove veroizpovedi niso napadali »navadnih« vernikov (pustimo zdaj ob strani dejanske pritiske na verne laike). Dr. Hribarjeva pa v svojih izvajanjih ugotavlja oz. podaja diagnozo, da slovenski katoličani ne ravnajo kot javne osebe, še huje, vsem tistim, ki se imamo za katoličane, apriori odreka sposobnost delati za javno dobro, ker vedno, smo namreč okuženi od vere, delujemo le v interesu Cerkve. Odreka nam torej racionalnost in etičnost, saj zaradi svoje vernosti tega pač nismo sposobni, zmoremo le servilno brezpogojno služiti svojim dušnim pastirjem oz. cerkvenemu učiteljstvu in predstojnikom, ki so po mnenju dr. Hribarjeve tako ali tako poosebljanje zla. S svojimi izjavami dr. Hribarjeva nam, katoličanom, odreka zmožnost racionalnosti in etičnosti, in s tem grobo napada in žali naše človeško dostojanstvo. Zamislimo si, da bi nekdo kaj podobnega zapisal o muslimanih ali Judih. Vesoljna Slovenija bi se zgražala in obsojala tako početje, in to povsem upravičeno, kot bi bilo to nujno tudi v tem konkretnem primeru. V svojih izvajanjih dr. Hribarjeva namiguje tudi na rešitev, in sicer na »ustavno zapisano ločitev Cerkve od države«, ki pa se lahko ob nezmožnosti delovanja katoličanov za javno dobro izteče le v izločitvi le-teh z javnih funkcij države.
Navedeni zapis ne želi biti še ena od serij dvajsetletnega jadikovanja in objokovanja nad usodo slovenske Cerkve, ki se je v nezavidljivem položaju znašla le zaradi napadov tranzicijske levice, saj menim, da smo za moralni bankrot Cerkve na Slovenskem krivi predvsem katoličani sami. Me pa izjemno skrbi stanje in smer, v katero se razvija naša družba, družba, ki jo oblikujejo »starci«, a žal, ne s svojo modrostjo, temveč s predsodki in frustracijami, torej tisti, ki so soodgovorni za stanje, ki smo mu priča v Sloveniji. Skrbi me za svoje otroke, ki odraščajo v prostor slovenske družbe, ki ga zaznamujejo netoleranca, ekskluzivizem, prostaštvo, duhovna izvotljenost in popolna nespodobnost dialoga.
