Spomenka ima prav

9
Spomenka Hribar in Milan Kučan Foto: STA

Ena od slovenskih političnih fatalk, Spomenka Hribar, je v pogovoru za Siolov rubikon povedala marsikaj zanimivega. Pri tem ne mislim toliko na njeno osrednjo (zlajnano) misel, da se Slovenci ne smemo zadovoljiti s povprečjem. Najvznemirljivejša se mi je zdela njena ugotovitev, da se bo na kadrovsko precej obglavljeni levici že pojavila vodstvena osebnost, ko bo stiska dovolj velika.

Volivci so iznajdljivi

Hribarjeva se pri svojih izkušnjah seveda ne moti. In ko napoveduje luč na koncu tunela v kadrovski puščavi, v kateri levi volivci pri nas naj ne bi imeli ne stranke ne primernega premierskega kandidata, se lahko opira na vrsto zgledov iz drugih držav. Glasovalni upravičenci skoraj vedno najdejo uporabno alternativo.

Ampak navsezadnje glavno vprašanje sploh ni, ali je moč najti človeka, ki bo presekal apatijo državljanov leve in levosredinske usmeritve in jih v zadostni meri privabil na volišče. Ne, pravo vprašanje je, ali lahko temu človeku hkrati uspe preboj v sredino, tja, kjer se vsaj parlamentarne volitve vedno odločajo.

Sedanja vladna večina si je namreč kljub svojim nerodnostim pridobila nesmrtne in trajne zasluge za dolgoročni razvoj demokracije.  Že sorazmerno kmalu je s svojimi potezami (po mojem mnenju za zmeraj) porušila enega najbolj trdoživih in za demokratično ravnotežje najnevarnejših slovenskih političnih mitov. Mit o tem, da so politiki tistega pola, ki ga po konvenciji označujemo za levega, zaradi svojih prirojenih sposobnosti bolj kvalificirani za vladanje od svojih kolegov z desnice. Dolga leta je moto, s katerim sedaj uspeva samo še županu Jankoviću, češ da so levičarji mogoče res namazani z vsemi mažami in so marsikaj pospravili v žep, a imajo zaradi dolgoletne prilepljenosti na stolčke veliko več prakse in so zato vredni večjega zaupanja, obvladoval slovensko sceno. Janši so volivci vladanje zaupali nekako za šalo, vse do Pahorjeve ekipe pa niso zares podvomili vanj.

Rehabilitacija politike že, a katere?

Kriza takšnih pogledov se je v dveh letih strahotno poglobila. Žal, ne zato, ker bi tako rekoč sistemsko na opozicijo obsojeni pol dokazal, da je toliko boljši, marveč zato, ker so trenutno vladajoči izpričali, da v bajkah, ki so jih sami pletli desetletja, ni prav veliko soli.

In tu trčimo ob včerajšnje besede prvega slovenskega predsednika. Glede na to, da jih je izrekel na kraju, kjer se na edinstven način mešata nepojmljiva tragedija žrtev brutalnega nacističnega nasilja in z njo le s tanko nitko povezana romarska vnema vernikov partizanske mitologije, zvenijo presenetljivo. Nekako nenadejano spravljivo. Vsekakor se je moč s starim političnim mačkom strinjati, da politika potrebuje rehabilitacijo. In pravilna je hkratna njegova diagnoza: zaslužiti si jo mora z lastnim dokazovanjem.

Vse lepo in prav, če ne bi prav predsednik in njegov krog v preteklih letih zoper (zlasti) strankarsko politiko usmerila največ dimnih bombic in politike (predvsem seveda ene politične usmeritve) kar naprej prikazovala kot ljudi, ki samo razdvajajo naš zdravi narod, sicer pa ni od njih nobene koristi. Razumem: zdaj je položaj drugačen. Zdaj je politika v krizi. V krizi je sistem. A ne katera koli politika in ne kateri koli sistem, temveč tista, ki so ju zadnja desetletja neumorno gradili ljudje iste provenience kot nekdanji predsednik. Objektivna gospodarska kataklizma je precej nepričakovano sesula njihov fevdalni državni kapitalizem. Zato je sedaj treba biti nenadoma konstruktiven, treba je rehabilitirati politiko.

Še je čas …

Prekaljeni predsednik kajpak enako dobro kot Spomenka Hribar ve, da še ni nič zamujenega. Da se da z zavzetim “rehabilitiranjem” fevdalne kapitaliste še pretihotapiti v naslednji mandat na državni barki. Samo primerno platformo ali vsaj primerno osebo za to je treba najti. Opozicija bo svojo vlogo odigrala. Volivci ji namreč po vsej verjetnosti ne bodo verjeli, da se ob jaslih predsednikovih fevdalcev (vsaj v glavnem) ni pasla, ker se je tako zavestno odločila, marveč bodo menili, da zgolj ni bila pripuščena k njim.

Manjšo težavo predstavlja dejstvo, da je večina virov, iz katere bi v sedanjem trenutku lahko in pravzaprav morala vznikniti nova levica, globoko zapletenih v mreže propadajočega sistema. Kar jim ne daje posebej velike teže. A s spretnim ravnanjem se da nadomestiti vse. Kot Hribarjeva, niti jaz ne dvomim, da se lahko razočaranim volivcem vladne koalicije oči kmalu spet zasvetijo. Pomislimo samo na avstrijske socialdemokrate. Pred dobrima dvema letoma so nepriljubljenega kanclerja Gusenbauerja tik pred zdajci zamenjali s politično anonimnim Wernerjem Faymannom in iztrgali iz rok krščanskim demokratom zagotovljeno zmago.

Po eni strani se da vso odgovornost za nenadni zaton mukoma zgrajenega mikrokozmosa prevaliti na mladce, ki niso bili vredni dediščine očetov. To je lani med drugimi poskušal nestor predsednikovega kroga. Osebno se mi zdi sicer nepravično obtoževati sedanje voditelje levosredinskih strank, ki se od predhodnikov razlikujejo zgolj po tem, da svoje materialne pridobitve radi razkazujejo.

Hkrati gotovo preostaja kak as iz rokava. In s primernimi zapisi v družinskih revijah in visokonakladnih tednikih o zlatih dedkih in pionirjih slovenske samobitnosti je še moč ubrati prave strune. Ne le pri prepričanih levičarjih, celo pri povprečnem volivcu.  In naši kapitalistični fevdalci bi si še za štiri leta podaljšali vedrenje in oblačenje na slovenskem nebu. Celo košček mita o nezamenljivosti lahko vsaj malo oživi.

Foto: Državni zbor

9 KOMENTARJI

  1. S pisanjem se v glavnem ne morem strinjati.
    V Sloveniji še nismo prestopili praga demokracije. Doler se bodo mešali pojmi, levo-desno in bo država večinski lastnik gospodarstva z bankami na čelu, ne moremo govoriti o normalni državi. Državno lastništvo omogoča kraje in pretakanje sredstev v privatne žepe in fevdalizem posameznih tajkunov. Vsaka kraja zmanjšuje gospodrasko učinkovitost, saj se vedno nekaj več ukrade, kot se pridela. Matematično se da ugotoviti, da se posoda nezadržno prazni, da pa se tudi ugotoviti, kdaj bo popolnoma prazna.
    Minili so časi blokovske razdelitve, ko je Juga s Titom na čelu lahko polnila malho z binglnjem po načelu:”malo tu, malo tam!” Sloveniji to ne bo dopuščeno, ne glede na to, kater levi mandatar jo bo vodil. Pa naj bo to mali Kućan, “svetovljn?” Tuerk, leporečni Pahor, balkanski Janković, ali lažnjivi Golobič.
    Nihče Slovenije ne vidi drugače, kot le malo krpico na robu Balkana (zmotna je lega na južni strani Alp). Ta krpica se mora obnašati po evropskih standardih razvite tržne ekonomijie. Če bo bankrotirala, bo šla v stečaj. Stečajni upravitelji jo bodo razprodali in “levi” politikanteki, pri tem ne bodo imeli kaj dosti besede.
    Ljudstvo pa pred tem dejanjem, ki se nam očitno bliža, če ne mislimo hitro poseči po demokratičnih sredstvih, torej volitvah, obveščam, da so maškerade, kakršna je bila v Dražgošah neprimerne. Tisti, ki bi nas naj osovobodili z njihovimi našemljeneimi potomci vred, nas bodo razprodali. Morda prav tistim, ki so požgali Dražgoše.

  2. Kaj se gre ta Maver nekega vzvišenega razlagalca dogajanj !! Komu to razlaga ??
    Seveda hribarca cilja da bo Kučan tisti pravi, kdo pa drug…Nekdo bo že…Seveda je vprašanje zdrave pameti, ali ga bodo volivci izvolili. Glede na mentalno pohabljenost volivcev je to mogoče.
    nekaj nas vsekakor je, mislim da vedno več, ki še vemo, kaj je naredil Demos, kaj pomladne stranke…
    In tudi zelo dobro razlikujemo delo Janševe vlade od Pahorejev. Kot noč in dan…Kdor ne pozna razlik v delovanju in rezuktatih, je pač popoln nevednež in naj raje posluša kot pamet soli…
    Da je Kučan leporečil in se kremžil v Dražgošah na svoj hinavski način, je samo znak, da je on tisti, ki se bo žepojavil….ko bo treba. To govori že nekaj let, celo desetletje pravzaprav,…
    Rdeči namreč dobro vedo, da bo velika socialna kriza, ko bodo vse pokradli….in bo folku potreben nekdo, ki jih bi “varno” prepeljal čez Rdeče morje, iz komunistične sužnosti v kapitalistično sužnost …. V podrejenost diktaturi, ki nas je davila do 90 in ki nas bo zopet…prej se je reklo socializem, zdaj je pač kapitalizem..Prej rdeči socialistični baroni, zdaj rdeči kapitalistični……UDBA bo iz tajnih računov malo blažila stiske, dajala pomoč….dokler ne bodo mediji dosegli pozabe….treba je zagotoviti varen pristanek nakradenega v zasebnih žepih….saj to počne že ta vlada. Prihodnja pa bo imela še težje delo…In če ni več Titeka, bo Kučan tudi dober za laganje in hinavščino…Ljudje pa v solzah od sreče….

  3. Misel Hribarjeve, da se Slovenci ne smemo zadovoljiti s povprečjem, je zelo nevarna misel.
    Nezadovljstvo s povprečjem implicira sortiranje, ki izloča slabe, da bi najšli naboljše. Sortiranje in izločanje na tej osnovi se v slovenski družbi stalnica zadnjih 70 let, kar je privedlo ločevanje na prvorazredne in drugo razredne državljane.
    Prva pot za slovesnko družbo tako ni iskanje nadpovprečnosti. Prva pot pelje preko priznavanja, da smo Slovenci povprečni in da moramo najti optimalno sobivanje za vse v naših mejah povprečnosti. Ker nadpovprečni posamezniki v svobodni družbi zrastejo sami, ne potrebujejo neke ideološke skupine, ki bi definirala in usmerjala to nadpovrpečnost.

    Hribajreva nadpovprečnost in Kučanona rehabiliticija politike v Dražgošah me zmrazita, ker sta izrečena v mislelosti dražgoške bitke. V dogodkih dražgoške kalavrije bolj kot kjer koli viden ta sindorm herojstva nadpovrepčnih na račun trplejnja drugorazrednih.

  4. TUDI SPOMINKA, JE POLNA zarostanih, preseženih misli in idej ! Levičarka

    vsekakor, ki blagodejno kritizirala //z možem vred// svojo ideološko žlahto

    z “rahlimi” spodrsljaji//kot tu zgoraj// in na koncu misli prihranila vedno

    dovolj pljunka za JANEZA JANŠO IN DESNICO ! NI JI ZA ZAUPATI !

  5. Boter Aleš se mi prav smili: toliko truda vlaga v poskus nepatološke desnice s kulturnim obrazom, potem pa gostilniško nabijanje komentatorjev vtis povsem pokvari. 🙁

  6. SPOMENKA ima več partijskega staža, kot jma delovne dobe //okoli 25 let // in sodi med partjiski priviligirani sloj, čeprav se bolj kot ne, razlaša za svobodomiselno, demokratko !! Z možem pa bi rada bila glavna osamosvojitelja, očitno SMATRATA, da je njuno pisanje takrat več veljalo, kot pa je bilo, tisto drugo, t.j. operativna plat osamosvajanja ! Doktorirala skoraj
    hkrati z vstopom v penzion, pri preganjavcu katolištva in zasliševalcu Zdenku Rotarju ! V ROSNIH LETIH SO JO HRANILE IN VZGOJILE REDOVNICE //kaluđerice //, škoda , da je od te spoštjive vzgoje, tako malo odnesla !

  7. SPOMENKA ima več partijskega staža, kot jma delovne dobe //okoli 25 let // in

    sodi med partjiski priviligirani sloj, čeprav se bolj kot ne, razlaša za

    svobodomiselno, demokratko !! Z možem pa bi rada bila glavna osamosvojitelja,

    očitno SMATRATA, da je njuno pisanje takrat več veljalo, kot pa je bilo,

    tisto drugo, t.j. operativna plat osamosvajanja ! Doktorirala skoraj

    hkrati z vstopom v penzion, pri preganjavcu katolištva in zasliševalcu Zdenku

    Rotarju ! V ROSNIH LETIH SO JO HRANILE IN VZGOJILE REDOVNICE //kaluđerice //,

    škoda , da je od te spoštjive vzgoje, tako malo odnesla !

  8. Spomenka je poleg Franceta Bučarja moje največje razočaranje iz nekdanje Slovenske demokratične zveze.

    Kakšne kače vse smo greli na svojih prsih.

Comments are closed.