Ena od slovenskih političnih fatalk, Spomenka Hribar, je v pogovoru za Siolov rubikon povedala marsikaj zanimivega. Pri tem ne mislim toliko na njeno osrednjo (zlajnano) misel, da se Slovenci ne smemo zadovoljiti s povprečjem. Najvznemirljivejša se mi je zdela njena ugotovitev, da se bo na kadrovsko precej obglavljeni levici že pojavila vodstvena osebnost, ko bo stiska dovolj velika.
Volivci so iznajdljivi
Hribarjeva se pri svojih izkušnjah seveda ne moti. In ko napoveduje luč na koncu tunela v kadrovski puščavi, v kateri levi volivci pri nas naj ne bi imeli ne stranke ne primernega premierskega kandidata, se lahko opira na vrsto zgledov iz drugih držav. Glasovalni upravičenci skoraj vedno najdejo uporabno alternativo.
Ampak navsezadnje glavno vprašanje sploh ni, ali je moč najti človeka, ki bo presekal apatijo državljanov leve in levosredinske usmeritve in jih v zadostni meri privabil na volišče. Ne, pravo vprašanje je, ali lahko temu človeku hkrati uspe preboj v sredino, tja, kjer se vsaj parlamentarne volitve vedno odločajo.
Sedanja vladna večina si je namreč kljub svojim nerodnostim pridobila nesmrtne in trajne zasluge za dolgoročni razvoj demokracije. Že sorazmerno kmalu je s svojimi potezami (po mojem mnenju za zmeraj) porušila enega najbolj trdoživih in za demokratično ravnotežje najnevarnejših slovenskih političnih mitov. Mit o tem, da so politiki tistega pola, ki ga po konvenciji označujemo za levega, zaradi svojih prirojenih sposobnosti bolj kvalificirani za vladanje od svojih kolegov z desnice. Dolga leta je moto, s katerim sedaj uspeva samo še županu Jankoviću, češ da so levičarji mogoče res namazani z vsemi mažami in so marsikaj pospravili v žep, a imajo zaradi dolgoletne prilepljenosti na stolčke veliko več prakse in so zato vredni večjega zaupanja, obvladoval slovensko sceno. Janši so volivci vladanje zaupali nekako za šalo, vse do Pahorjeve ekipe pa niso zares podvomili vanj.
Rehabilitacija politike že, a katere?
Kriza takšnih pogledov se je v dveh letih strahotno poglobila. Žal, ne zato, ker bi tako rekoč sistemsko na opozicijo obsojeni pol dokazal, da je toliko boljši, marveč zato, ker so trenutno vladajoči izpričali, da v bajkah, ki so jih sami pletli desetletja, ni prav veliko soli.
In tu trčimo ob včerajšnje besede prvega slovenskega predsednika. Glede na to, da jih je izrekel na kraju, kjer se na edinstven način mešata nepojmljiva tragedija žrtev brutalnega nacističnega nasilja in z njo le s tanko nitko povezana romarska vnema vernikov partizanske mitologije, zvenijo presenetljivo. Nekako nenadejano spravljivo. Vsekakor se je moč s starim političnim mačkom strinjati, da politika potrebuje rehabilitacijo. In pravilna je hkratna njegova diagnoza: zaslužiti si jo mora z lastnim dokazovanjem.
Vse lepo in prav, če ne bi prav predsednik in njegov krog v preteklih letih zoper (zlasti) strankarsko politiko usmerila največ dimnih bombic in politike (predvsem seveda ene politične usmeritve) kar naprej prikazovala kot ljudi, ki samo razdvajajo naš zdravi narod, sicer pa ni od njih nobene koristi. Razumem: zdaj je položaj drugačen. Zdaj je politika v krizi. V krizi je sistem. A ne katera koli politika in ne kateri koli sistem, temveč tista, ki so ju zadnja desetletja neumorno gradili ljudje iste provenience kot nekdanji predsednik. Objektivna gospodarska kataklizma je precej nepričakovano sesula njihov fevdalni državni kapitalizem. Zato je sedaj treba biti nenadoma konstruktiven, treba je rehabilitirati politiko.
Še je čas …
Prekaljeni predsednik kajpak enako dobro kot Spomenka Hribar ve, da še ni nič zamujenega. Da se da z zavzetim “rehabilitiranjem” fevdalne kapitaliste še pretihotapiti v naslednji mandat na državni barki. Samo primerno platformo ali vsaj primerno osebo za to je treba najti. Opozicija bo svojo vlogo odigrala. Volivci ji namreč po vsej verjetnosti ne bodo verjeli, da se ob jaslih predsednikovih fevdalcev (vsaj v glavnem) ni pasla, ker se je tako zavestno odločila, marveč bodo menili, da zgolj ni bila pripuščena k njim.
Manjšo težavo predstavlja dejstvo, da je večina virov, iz katere bi v sedanjem trenutku lahko in pravzaprav morala vznikniti nova levica, globoko zapletenih v mreže propadajočega sistema. Kar jim ne daje posebej velike teže. A s spretnim ravnanjem se da nadomestiti vse. Kot Hribarjeva, niti jaz ne dvomim, da se lahko razočaranim volivcem vladne koalicije oči kmalu spet zasvetijo. Pomislimo samo na avstrijske socialdemokrate. Pred dobrima dvema letoma so nepriljubljenega kanclerja Gusenbauerja tik pred zdajci zamenjali s politično anonimnim Wernerjem Faymannom in iztrgali iz rok krščanskim demokratom zagotovljeno zmago.
Po eni strani se da vso odgovornost za nenadni zaton mukoma zgrajenega mikrokozmosa prevaliti na mladce, ki niso bili vredni dediščine očetov. To je lani med drugimi poskušal nestor predsednikovega kroga. Osebno se mi zdi sicer nepravično obtoževati sedanje voditelje levosredinskih strank, ki se od predhodnikov razlikujejo zgolj po tem, da svoje materialne pridobitve radi razkazujejo.
Hkrati gotovo preostaja kak as iz rokava. In s primernimi zapisi v družinskih revijah in visokonakladnih tednikih o zlatih dedkih in pionirjih slovenske samobitnosti je še moč ubrati prave strune. Ne le pri prepričanih levičarjih, celo pri povprečnem volivcu. In naši kapitalistični fevdalci bi si še za štiri leta podaljšali vedrenje in oblačenje na slovenskem nebu. Celo košček mita o nezamenljivosti lahko vsaj malo oživi.
Foto: Državni zbor
