Spomenka Hribar ne more iz svojih dogmatičnih okovov, zato ji je zgodovina nerazumljena

42
1522
Spomenka Hribar in Milan Kučan Foto: STA

Pretekli dve soboti je Delova Sobotna priloga objavila dolg spis Spomenke Hribar. V njem poskuša desnici, posebej pa Katoliški Cerkvi, naprtiti krivdo za »usodno razklanost« našega naroda. Razklanost, ki je pripeljala do morije, ki so jo komunistični partizani začeli izvajati takoj, ko so dobili orožje v roke.

V skladu s svojo ideologijo in reinterpretacijo zgodovine poskuša Hribarjeva v škofu Mahniču videti in dokazati, da je on kriv za vse, kar se je slabega zgodilo med nami v 20. stoletju. Žal pa gospa ne razume, kar bere. Podobna je tistemu evnuhu, ki je bral Sveto pismo, a mu je šele Filip odprl oči in se je potem dal krstiti. Dvomim, da bi se gospa dala poučiti ali da bi želela razumeti, če nenehoma uporablja ne dolgo nazaj skovane žaljivke za katoličane. Uporablja npr. zastarel izraz »katolik«, ko si sami sebi že dolgo pravimo »katoličani«. Klerokatolicizem, nacifašizem, ki je slovenska skovanka za notranje potrebe, sploh ne govorimo … Klerokatolicizem naj bil po Hribarjevi tretji totalitarizem, ki ga sicer živ krst ne pozna, ampak se v njenem eseju dobro bere, vse z namenom, da onesnažuje misli bralca. Evropa pač pozna samo tri totalitarizme: komunizem, nacionalsocializem (nacizem) in fašizem. Ne pozna »nacifašizma« in ne »klerofašizma« ali »klerototalitarizma«.

Mahnič si je res prizadeval za ločitev duhov. Hotel je, da smo med seboj iskreni in si povemo, kdo smo. Spravaštvo ali skupen nastop je za narod brez države marsikdaj potreben in se vedno pojavi na začetku nekega gibanja, npr. narodnega prebujenja od 1848 leta dalje pa vse tja do taborskega gibanja. A za celovito politično delovanje je potrebna notranja diferenciacija in na podlagi tega sodelovanje. Za katoličana narod ni absolutna vrednota. Ni bila, ni in ne bo nikoli. Najvišja vrednota nam je vedno vera, ker le ta odpira vrata v nebesa. Narod nam je dragocena svetinja, a prav zaradi vere nikoli nismo ekstremni nacionalisti, saj je katolištvo univerzalno. To sta naša Scila in Karidba, ki zahtevata nemalo truda, da ju uskladimo. Prav tako zahteva veliko truda naše sodelovanje v politiki, kjer imamo veliko višje moralne standarde, kakor jih imajo ostali sodržavljani. Težko si predstavljam, da bi kdorkoli, ki se sklicuje na katoliškost in je dejaven v politiki, lahko ponujal službo za seks in dolgo ostal župan.

Ko je Mahnič pisal svoje tekste, komunizma pri nas še ni bilo. In vse do druge svetovne vojne ni igral nobene omembe vredne politične in socialne vloge. To je bil fanatičen pojav, ki ga do tedaj naši predniki niso poznali. Niso si znali predstavljati, da bi bil kdorkoli sposoben pobijati svojega političnega nasprotnika tako, kakor so to naredili komunisti. Ne pozabimo, tisti, ki naj bi bili – po Hribarjevi – razdeljeni in sprti, so složno sodelovali (gre za celoten spekter demokratičnega predvojnega tabora) in vodili Slovenijo, dokler jim te vloge ni z revolucijo uzurpirala KPS. Vsi, liberalci, socialisti, klerikalci idr., so sodelovali. Povabljeni so bili celo komunisti, pa niso hoteli! Oni so takoj zlorabili okupacijo za svojo revolucijo.

No, ne takoj, šele, ko je Hitler napadel Stalina. Potem pa se je iz tega, ne po volji politikov ali Cerkve, temveč zaradi pritiska naroda, ki je plačeval nesmiselne račune partizanstva, razvila najprej vaška straža, potem domobranstvo. In ja, tudi priseči so morali in so to storili v veliki stiski, ki jo tisti, ki do danes trpimo diskriminacijo in preganjanje zmagovite strani, razumemo. Razumeti korake, opravičiti, če je mogoče, to je naloga zgodovinopisja. Hribarjeva pa ne dela tega, temveč hoče porazdeliti krivdo za partizansko morijo na nedolžna ramena.

Spomenka Hribar pač ne more iz svojih dogmatičnih okov, ki so v stvari, ki jo oriše, nujno balast brez primeri. Težko je namreč s simpatijo preučevati našo zgodovino, če ti je edina dogma, ki jo hočeš braniti, »sveti partizanski boj« in nesvoboda, ki iz njega izhaja; vse do današnjih dni. Zakaj bi nekdo, ki je izobražen in inteligenten, počel kaj takega? Odgovor je lahko samo korist. Ko spoznamo, da nihče, ki brani krvavo, brezbožno in predvsem nepotrebno revolucijo, tega ne dela ljubiteljsko, ampak ima vedno od tega materialno korist, pa tudi možnost za kariero in tudi čast in slavo v družbi, potem so stvari jasne.

Kako naj človek, ki malo pozna slovensko zgodovino, razume misel Hribarjeve o »zatajevani maščevalnosti desnice«? Naj gospa navede vsaj en primer maščevanja! Pri nas nismo bili sposobni niti enega samega sojenja partizanskih zločincev. Še najbolj smo se približali temu, ko je šlo za tovariša Cirila, a je krivosodje tudi ta poskus izničilo. A dokler ne bomo sodili vsakemu, ki je v imenu rdeče zvezde, z izgovorom, da se bori za svobodo ali karkoli drugega, pobijal nedolžne ljudi sredi noči, jih mučil in se nad njimi zverinsko izživljal, do tedaj bo razdeljenost ostala. Ne zaradi Mahniča, temveč zaradi revolucije. Brazdo, ki jo je partizanstvo s svojimi zlorabami začrtalo v naše narodno telo, nas dobesedno ubija, saj izginjamo iz obličja Zemlje. Še vedno smo namreč pod oblastjo tistih, ki svoj narod sovražijo, zaničujejo, izkoriščajo in ubijajo. Kakor med revolucijo, tako tudi sedaj.

Naš medvojni spor je bil načrtno in zlobno izzvan s strani zločinske KPS. Ni bilo nobene »desne« strani, temveč je bila demokratična stran, ki se je borila, kakor je vedla in znala. Pa še zmagala bi, če ne bi Rusi pridrveli na svojih tankih in ustoličili Tita v Beogradu (lahko bi namreč bil kdorkoli!). Če gospa Hribar že tolikokrat uporablja pogojnik, ko ocenjuje za nazaj (kar je za zapis o zgodovini nedopustno), naj si ga privoščim tudi jaz. »Če« bi Američani prišli do Ljubljane, Slovenija, ne bi imela komunizma. Zločince bi postavili pred sodišče in ne bi imeli zatiranja in trpljenja, ki ga je komunizem povzročil naši deželi. In danes ne bi imeli stricev iz ozadja, ampak bi bili običajna razvita zahodna demokracija. Tako pa smo otoček totalitarizma sredi Evrope, ki nikogar ne zanima.

Cerkev je bila v ta spor potegnjena kot glavni nasprotnik, ker so bile politične stranke in država onemogočene. Do danes je ostalo tako, kar dokazuje celoten dvodelen esej. Za kaj je šlo Cerkvi med okupacijo? Da bi naš narod preživel pod štiriperesno okupacijo in da bi bilo čim manj žrtev pri tem, pa (žal) ni računala s krvoločnostjo KPS in njenega partizanstva. Zaradi tega ni nihče verjel, da bi bila OF kakšna fronta za osvoboditev, temveč da je šlo za komunistično revolucijo. Zato smemo trditi, da je bil konec vojne le začetek nove okupacije in prihod na oblast novega tirana, tokrat domačega človeka, ki se je in se še vedno napaja v slovenstvu tuji ideologiji, zaradi česar še danes dediči onih teroristov ne marajo slovenstva.

Gospa uporablja staro metodo »deli in vladaj« tudi, ko gre za Cerkev. Opozarja nas, da je vera čudovita in jo spoštuje, prav tako vernike, ampak njihovo Cerkev, njih kler pa da je izvir vsega zla, ker je »klerokatoliški«. O, sveta preprostost in naivnost! Ali gospa res misli, kar piše?! Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ima vedno kler, ki jo vodi. Tako je od začetka in tako bo do konca. Cerkev je tam, kjer je škof. Brez škofa ni Cerkve. Zato je Katoliška Cerkev vedno klerikalna in je izraz »klerokatoliški« tipični hribarjevizem, ki več zamegljuje, kakor razsvetljuje. Vsakemu verniku je jasno, da je Cerkev telo, ki ima različne ude in različne službe, ki niso »več ali manj«, temveč so si med seboj različni v enem telesu. Zato klera in vernikov ni mogoče ločevati, pa četudi za potrebe »deli in vladaj«.

Prav tako je smešno trditi, da nas je revolucija pripeljala v »moderno dobo«. V času »po svobodi«, torej v titoizmu, smo capljali daleč za modernostjo in smo bili v najhujši človeški in družbeni ter gospodarski zaostalosti, ki je še nismo mogli odpraviti. V moderno dobo nas je torej pripeljala bolj naša odločitev, da se z referendumom odpovemo vsem »vrednotam NOB in njene revolucije«. Toda, ker so mnogi preveč tradicionalisti in tudi zaradi bonitet, ki jih prejemajo na ta račun, ostajajo zvesti mračnim rdečim časom. Smo še vedno nekje na poti, ki ji pravimo »tranzicija« in zato tudi zaostajamo za družbami, narodi in državami, ki so bile daleč za nami, npr. Češka, Slovaška ali Poljska. Zdaj se na prehitevalnem pasu javlja celo Romunija.

Ob vsem tem branju me je spreletela misel, da gospa sicer veliko ve in še več študira (pa saj ima čas in dobro, privilegirano pokojnino), ampak zaradi svojih dogem prav nič ne razume.

42 KOMENTARJI

  1. Mag. Andrej M. Poznič , da Spomenka Hribar v člankih, ki so objavljeni v Sobotni prilogi Dela, poskuša desnici, posebej pa Katoliški Cerkvi, naprtiti krivdo za »usodno razklanost« našega naroda. Razklanost, ki je pripeljala do morije, ki so jo komunistični partizani začeli izvajati takoj, ko so dobili orožje v roke.
    V zadnjem članku je dr. Spomenka Hribar tudi napisala: « Sprava ne zadeva le partizanov in domobrancev (kar slepo zavrača Tit Turnšek), ampak zadeva vse nas, saj pomeni: za nazaj: sprejetje naše zgodovine kot naše, priznanje domovinske pravice in človeškega dostojanstva vsem in vsakomur, za danes in jutri: prizadevanje za sožitje vsem zameram in ranam navkljub v korist vseh Slovencev in vseh, ki so se znašli na našem prostoru kot naši soprebivalci! Torej za skupno delo za slovensko nacijo!

    • Ne le Slovenci, človeštvo je v globalnem smislu razdeljeno na dvoje. Komunisti so tipični barbari, ki so naravno razdeljenost na najbolj pokvarjen način (tako kot to skozi vso zgodovino počnejo pokvarjenci) poglobili v razklanost. To je vsa resnica. To, kar piše Spomenka, je navadno “mutenje”, saj z izenačevanjem razklanih strani in pripisovanjem enakih grehov, kopiči in kopiči nove krivice žrtvam. Ob slovenskih fake-medijih in indoktriniranih volivcih kvadratnih glav, v katere ne gre in ne more (za)iti resnica, se stanje normalizira resnično prepočasi, sramotno in neodpustljivo prepočasi. Kaj imamo ob milijonih žrtvah sploh za razpravljati o razklanosti in podobnih terminih, ki so bolj literarni kot življenjski? Z obsodno komunizma in objavo resnico, bi bilo vse jasno v enem dnevu. Spomenka je lisica, Turnšek pa bumbar, toda oba imata isti cilj, ki je zelo materialen, otipljiv in šušteč.

    • Ja, in vi g.Mihič vidite in čutite, da babura dela Dobro in opravlja poslanstvo dobronamernosti ali kaj?

      In to hočete g.Pozniču servirati, kakor, da je on, bučman zaplankani, pa to spregledal, a ja ?

  2. Edini omejeni ljudje so tisti, ki mislijo, da so drugi ljudje omejeni. Spomenka Hribar je tipičen primer te ujetosti. Plašnice, ki jih vidi na drugih glavah, so na njeni glavi. Resnično zadrt, prostovoljno suženjski karakter.

    • Ujetost kot hotena zaplankanost iz meni dovolj jasnega vzroka.Meni ni treba ugibati, kje je njen razkol v glavi niti zakaj.

      Dostojevski jih pokliče po imenu, jasno in glasno.

      Razkoljniki.
      Bog bo poravnal račune, tudi, z njo in njenimi plačniki.
      da si Razkoljnik, si hitro tudi Judež in še kaj.
      Podobnost ali sorodnost z Kajnovimi je zgolj naključna.

  3. Gotovo Anton Mahnič ne more veljati za pozitivno osebnost v slovenski zgodovini, če je v obdobju najhujšega velikonemškega pritiska na Slovence, netil ideološko nestrpnost med njimi (pozivanje k “ločitvi duhov”). No, kot škof na Krku je vsaj za Hrvate naredil kaj dobrega …

    • Ne nasedaj. Pouči se kaj pomeni ločitev duhov (Kristus je vzrok za to). Tu ni nikakršne ideološke nestrpnosti. To je popolnoma verska zadeva.

    • Mahnic je bil zelo zaveden Slovenec in slovanofil. Vsaj ta ocitek na njegov racun je povsem deplasiran. V Gorici, v Pulju in na Krku je gorece deloval v prid tega, ne le v prid katoliske vere in katoliskih nacel. Izjemno priljubljen je bil kot skof na Krku. In bil trn v peti italijanskim oblastnikom, ko je po Rapalu sla vsa obala do Zadra Italiji. Preganjali so ga, nedostojno, grdo delali z njim, da je zbolel in prezgodaj umrl. Krska skofija zdaj pelje postopek beatifikacije za njihovega zelo spostovanega in priljubljenega skofa Antona Mahnica.

      Ta plat zgodbe o Mahnicu na Slovenskem skoraj ni znana. Ocitno tudi ne Spomenki Hribar. Ali pa zavestno gospa pred tem mizi. Kot se pred marsicem.

    • Povej mi enkrat, zakaj je tega kriv Mahnič, ki je le želel ohraniti stare in obstoječe tradicije, ne pa liberalci, ki so zahtevali spremembe?

  4. “Gospa sicer veliko ve in še več študira, ampak zaradi svojih dogem (samovoljnih trditev) prav nič ne razume.”
    To je zelo točno in je njena imanenca zaradi česar se z njo nima smisla ukvarjati. V njej ni tretjega bistva človeka, ki je v duhu, v odprtosti Bogu. Zaradi tega se z njo nima smisla pogovarjati, ampak je treba njeno dogmo samo zanikati, kajti ne ve kaj s tem dela in si reči Bog se usmili !

  5. Res je, kot pravi evtor zapisa, Hribarjeva veliko bere in veliko ve, tudi mož ji kaj pove. Toda ne more in ne more iz svoje dogmatske zakoreninjenosti. In zakaj ne? Ker ima od tega otipljive materialne koristi – privilegije. Tako tudi tisoče njenih somišljenikov in sledilcev. Star pregovor pravi, da poznamo ptiča po perju.

  6. A vendar velja tudi, in sam Jezus je o tem pomenljivo spregovoril, da ni prav kriticno vrednotiti le drugega oz. nasprotnega, ampak biti najprej zmozen distance in kriticnosti do sebe in svojih. Vsa, poudarjam vsa, mucenja, izvensodna pobijanja in podobna zverinstva bi pravna drzava morala striktno preganjati, ne le tistih, storjenih s strani revolucionarjev, oziroma partizanov, kot zapise tu Poznic.

    Tudi protirevolucionarne enote, policija ipd. so med drugo vojno zagresile veliko zlocinov, tudi nad civilnim prebivalstvom. V tisocih. Od kapitulacije Italije do konca vojne celo vec kot partizanska stran. O tem je bil samokriticnega pisanja in navajanja stevilk zmozen celo domobranec pokojni dr. Velikonja iz NSZ. To, da so komunisti zaceli, ni noben pameten izgovor, posebej ne v luci krscanske morale. Po kateri je vsakrsno mascevanje nesprejemljivo ( Seveda tudi in predvsem povojni genocid).

    Hribarjeva je seveda tezavna oseba. Kljub temu ima po svoje prav, da opozori tudi na pretirano militantnost stevilnih izjav iz katoliskega tabora od Mahnica do druge svetovne vojne. Seveda so dalec od netolerantnosti komunistov, katerih ideologija je prav prekucnistvo in povelicevanja sistemskega nasilja. Zgled demokraticnega dialoga pa vendar niso.

    Tudi ce vzame clovek v roke predvojnega Slovenca, Slovenski narod ali Jutro, je ob vseh kvalitetah teh casnikov vseeno tezko prezreti pretirano navijastvo brez kancka kritike do lastnega tabora in absolutnim diaboliziranjem nasprotne strani. To ni dialosko in ni dobro za funkcioniranje demokracije.

    Ce bi predvojne demokraticne sile tako izvrstno, zgledno delovale, je po mojem malo verjetno, da bi jim ljudstvo vecinsko uslo k silam, vodenim s strani komunistov. Ob tem, da je bilo na Slovenskem komunistov pred vojno zelo malo ( ceprav so v dolocenih krogih, npr. studentskih, dobivali prek predvojnih fakultetnih volitev vendarle znatno, ponekod celo vecinsko podporo, kar Poznic nekako prezre).

    Torej, po mojem komunisticna zmaga na Slovenskem ni bila usoda in ni bila odvisna le od Americanov, ampak bi jo bolj pametno in slozno delovanje demokraticnih sil verjetno lahko preprecilo. Kot jo je v Franciji ali Italiji.

    • In če jo že ni preprečilo takrat, bi lahko sedaj ob padcu komunizma bilo drugače. Tako pa smo spet zapadli nazaj v suženjstvo.

    • IF.. “in sam Jezus je o tem pomenljivo odgovoril ..”
      —-
      Ne vem, če je bil Jezus v tistem času sploh kdaj soočen s tako situacijo, ko je to izrekel.
      Da so ti ki so nasprotni, prevzeli oblast in jo vzdrževali z milijontimi mahinacijami ?

      • Oh, Amelie, potem bi bili mi zdaj v tako brezihodni situaciji, v kateri bi Jezus prenehal biti luč?! Nikar tako deprimirano in apatično.

  7. Komunistična oblast je temeljila na revolucionarnih zločinih. To najbrž ni sporno. V vsej bivši Jugoslaviji naj bi bilo 570.000 revolucionarnih žrtev, v Slovenji pobitih več kot 100.000. Teh zločinov zoper človeštvo se je komunistična oblast dobro zavedala, saj je prepovedala in kaznovala sleherno omembo teh dogodkov. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Vse več je ljudi, ki na osnovi materialni dejstev komunistične teroriste vidi kot zločince, komunistično oblast pa kot zločinsko. Svoje je verjetno prispeval tudi intervju Možine z Dežmanom, ki je navedel priznana zgodovinska dejstva, obremenjujoča za komunistično oligarhijo in njihove dediče.

    Prispevek Hribarjeve je namenjen zamegljevanju teh dejstev. Ta dejstva spodkopavajo njihovo upravičevanje abonmaja na oblast. Resnica bo na koncu zmagala. Hribarjeva se trudi, da bi laži še nekaj časa ostale pri življenju in nomenklaturi omogočile lagodno življenje.

    Je pa tipično slovensko, da so zgodovinarji ob njenih blodnjah v glavnem tiho. Vedo, da to nima zveze s stvarnostjo, a se lepo upognjeni ne bi hoteli vmešavati.

    • Ti boš umrl. Takšno trosenje resnic bo ubilo tebe. Stvar bo šla pa naprej, kot da te nikoli ni bilo. To je pomen besed, da se dva Slovenca spravita šele v grobu. Žal to desnica ne razume, zato se nič ne more zgoditi in se suženjstvo nadaljuje. Dolg jezik, ki misli da govori resnico, v resnici pa sebi koplje grob.

        • Zdravko je samo slabo spal, še slabše sanjal, pa žeja ga daje don’s!
          Ne vem, morda Rdeča Luna in meteorit, ki je usekal vanjo, meče iz ravnotežja tud Zdravka.
          Bomo vprašali Kitajce, da zmerijo opotresne valove na senčni strani Lune, da vidimo, če Zdravka seka senčna Luna!
          (brez zamere Zdravko, samo raziskujem nenavadnosti)

    • 620.000 žrtev je dokumentiranih samo na poročilu, ki ga je Ranković zabrisal pred tita l.1947 na nekem sestanku kaj vem katerega CK ZKYU.

      1.100.000 žrtev jugoslovanske revolucije NOB je na skupni listi na Titov/komunistični račun.
      KAR TITA UVRŠČA NA 10.MESTO MED ZLOČINCI PLANETA ZEMLJA VSEH ČASOF !

      Vseh žrtev v YU SFRJ pa je 1.700.000 so nas učili, a nede?

  8. Ta dobro ohranjena gospa, ki se je upokojila pred približno tridesetim leti, po takratnem, priviligiranem zakonu za poslance, (ki je bil pozneje ukinjen), stara 48 let z solidno podlago za pokojnino. Jaz sem se upokojila nekaj let prej, z polno delovno dobo imam pokojnino 480 evrov in sem danes že zelo obnemogla starka. G. Hribarjeva je pa po zaslugi zgodnje upokojitve in dobre pokojnine, še v tako dobri kondicij, da nam lahko soli pamet in meša meglo v Sloveniji, ki ji je zelo ljubeča mati in ne mačeha.

    Jaz sem g. Hribar zelo spoštovala saj je bila prva, ki je še v bivši jugi upala glasno spregovoriti o povojnih pobojih, jih obsoditi in zahtevala dostojen pogreb žrtev. Menda so jo takrat celo izključili iz Partije kar pa ni bilo nič hudega, saj so karieristi takrat že ugotovili, da bo s Partijo konec in sami zapuščali. Ko pa je med desetdnevno osvobodilno vojno, sprejemale srbske matere, ki so prišle svoje sinove, vojake, obiskati iz Beograda dočakala z nageljni in čajem, sem pomislila, da nekaj ni v redu z njo, saj ni mogla pričakovati, da bodo žene, ki so prišle iz z miloševičevim sovraštvom prepojenega Beograda in v skrbi za svoje otroke sprejele tako posladkano dobrodošlico. Ko pa je 1992 s svojim glasnim krakanjem “USTAVITA DESNICO” napolnila vse večje medije in kar precej pripomogla, da je padla Peterletova vlada , sem jo do končno spoznala in še danes m9islim, da je za slabo stanje Slovenije VELIKO KRIVA !!!
    AMEN !!!

    • Ki se je upala spregovoriti. Na to je treba opozoriti z vprašanje, zakaj si je upala. Ker je lahko, oziroma – ji je bila ta naloga celo naložena.

      Če bi se takrat, ko je ona začela javno govoriti o tem, naše kdo, ki ni bil v partiji, ki bi to počel – se ne bi dobro končalo zanj.

      Tudi izključitev iz partije je bila verjetno zaigrana.

  9. V začetku 90-tih let je Hribarjeva vzklikala: “Antikomunizem ni na mestu, saj komunizma ni več!”
    Torej – analogno – tudi antinacizem in antifašizem nista na mestu.
    V Sobotni prilogi pa je zapisala, da so nekateri duhovniki bili proti komunizmu, ko komunizma še ni bilo. Namesto, da bi zapisala, kako daljnovidni so bili ti duhovniki.
    Verjetno pa so pri njej zelo upoštevani tisti nemški intelektualci, ki so še pred prevzemom Hitlerjeve oblasti, svarili pred nacizmom. Za njo so bili ti ljudje daljnovidni.
    Za Hribarjevo je torej komunizem nepogrešljiv, obvezen, nekaj dobrega, svobodnega in daleč od zatiranja drugače mislečih.
    Tovarišica Spomenka Hribar! Kaj tako hudega kot je bil komunizem, slovenski narod v svoji zgodovini še ni doživel!

  10. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega b bilo prav.
    Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči in, če hočete tudi perspektivo.”Meni so najbolj zamerili to, da nisem ne čisto “njihova”, ne čisto “njihova”. Kot mi je rekel eden od nekdanjih domobrancev v Argentini: vi ste prišli samo do pol pota. Se pravi, morala bi priti popolnoma na desno stran. Ker pa se trudim vzpostavljati neko ravnotežje med temi spornimi idejami in ljudmi, je pa narobe. In tako nisem všeč ne levičarjem, ne desničarjem.”
    Dr. Spomenka Hribar, ob osamosvojitvi članica SDZ, DEMOS-a.

    • Ne tič, ne miš.
      Ne krop ne voda.
      ————————————
      g.Mihič, zdaj pa že vemo zakaj, a ne da?

      Zdaj je dosegla dno v svoji dejanskosti.

      V časz Demosa je cvetela, žehtela v svoji igralski vlgi destruktorja.
      Zdaj pa v lastnem zosu razpada, prepereva, plesni, se usmraja in zaudarja po smrtnosti vsega, čemur se je s svojim zapisom obtoževanja, v sovražni konstrukciji proti Mahniču in proti Krščanstvu na slovenskem javno osramotila do dna.
      Zapomnili si bomo Laži:

      Bela garda, Belogardizem – resnica je Vaška straža, Vaški stražarji

      Katolibani – resnica je Katoličani / Kristjani

      Klerofašizem – popolna fikcija in laž, konstrukt – g.Poznič obširno dokaže v svojem kratkem in odličnem spisu

      Laž je nesmrtna kosmato krvava in črna duša Komunizma. Cilj Komunizma posvečuje vsa sredstva!

  11. Ja, moje pričakovanje je izpolnjeno.
    V komentarjih sem prosil, da se oglasi mojster, ki se spozna na obrt, ki razkriva Mahničizme 19.stoletja na slovenskem in natrese soli pod rep baburi, ki za naš trdo zaslužen denar uživa v svoji ušivi nezasluženi penziji in serje po Sloveniji in po Slovencih (inkluzive po Slovenkah, seveda) nekaznovano.

    Seveda je babše neizobraženo, površno, sockomunajzarsko naduto in samo postavljeno na visoko prižnico udbokučanistične črnomašne cerkve s katere lahko bruha in bljuje svoje izločke in iztrebke po nadodu, ki jo gosti že desetletja.

    Trdim, da je protimahničevsko in protikrščansko bljuvanje, ki ga je objavila v Delu, v cajtngu
    rdečih tajkonskih oligarhov kučanističnega F21, ki v senci še nosi podnapis “Proletarci vseh dežel, združite se” poiskus načrtne dezorientacije slovenskega Ljudstva ravno s tem, ko Mahniča, Jezusovega vnetega in ognjevitega apostola postavi v bok Nacistov, Fašistov in Komunistov z obsodbo Klerofašistov, neverjetnega pojava, ki ga je skovala zločinskost NOB OF REVOLUCIJE, kar je svetovni unikum, ki bo
    potrjeval samo in le to kam lahko zablodi od Hudiča vzpodbujeno sovraštvo, zločin in totalno brezglavi beg pred odgovornostjo norih naslednikov in zagovornikov genocidnega boljševiškega blazništva brez konca.
    Stavim, da je to bizarni, ničvredni, neznanstveni, absolutno samo častni Agitpropovski poiskus Spomenke Diklić, tujerodne zlobnice, da ustreže svojemu zapovedniku, vodniku in komandantu, torej naročniku iz štaba CK ZKS ,da izdela raketni pospešek blaznosti, ki preko Turnškovo-Klavorine ZZB uničuje g.Možino in Pričevalce ter mu zada potrebno inercijo za pogin.

    Z nekakovostjo, s šlamparijo podpovprečnosti, pa Spomenka Diklić ne more izpolniti naročnikovih blodenj.Nasprotno.

    g.Poznič jima, obema jasno pove, da ne zmoreta, da ne znata in, da nista sposobna, torej začenjata
    SVOJ PROSTI PAD V DOKONČNI PROPAD.

    Uvidela bosta, če že nista, da škof Mahnič predstavlja napor in tveganje v raziskovanju bivanja in po več kot stotih letih izkazuje pozitivnost, evangelizacijo, strah Božji, Milost Božjo , nadaljevanje, uspeh, veselje in napredovanje vzpon in napredovanje v iskanju približkov v popolnosti, ki jo v že v samem početku Bog, ki je bil Beseda , ki je bila pri Bogu, deklarira, utemelji in povzdigne na špico vseh smislov, ki je edina, začetna, vmesna in vesoljno končna ena sama in samcata LJUBEZEN!

    Kaj pa Spomenka Diklić- Hribar in njen Malik, Milan Kučan s svojim segregacijskim aparthajdom postavita nasproti, ste se že povprašali?

    Iskanje in utrjevanje Niča, vrednote Niča, Smrti, Kulture smrti, Izničevanje Boga, Žaljenje Boga in Človeka, Izničevanje pozitivnih civilizacijskih vrednot, Nepriznavanje Boga, Laži, Fikcije, Nadvlade, Diktature, Prevlade, Prisile, Strahu, Mučenja, Ubijanja, Zaničevanja, Razčlovečevanja, Poniževanja, Izkoriščanja, Segregacije, Izkoriščanja človeka po človeku, Socializem po meri človeka, Človeka-kovalca svoje sreče in ? – razrednega boja, ubijanja vseh, ki so napoti, ki bi lahko preprečevali doseganje določenih Ciljev z vsemi sredstvi ob kateremkoli času v vseh pogojih, ki jih sproti določajo borci za “skupne cilje”-fikcijske , seveda. Blaznost.

    Primer komunističnega omalovaževanja, izničevanja in razvrednotenja, nepriznavanja, itd:

    “Pred Našim Štetjem”, “Po Našem Šteju ” vs ” Pred Kristusom ” , “Po Kristusu ”

    Razmišljajte, prosim Vas! Kako ničevo, pritlehno, brezvredno, domišljajsko fikcijsko, smešno, prazno!?

    ————————————————————–
    Odlično.
    Čista desetka s pohvalo!
    g.Poznič, spoštovanje in kapo dol v globokem priklonu!
    Bog Vas živi.
    Bog živi Slovenijo.
    ————————————————————————————————————-
    3 X NE ! in Smrt komunizmu ter Svobodo Narodu.

  12. G. Hribar, upam, da boste prebrali naše komentarje, povedali smo resnico, vzemIte jo k srcu in za zmeraj obmolknite !!!

  13. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, še pravi mag. Andrej Poznič, teolog, dekan in publicist.

    Menim, da to stanje ustreza le politiki, a ne večini državljanom.

  14. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.
    Boris Pahor, tržaški pisatelj

    • Borisu Pahorju nisem nikoli do konca zaupal. Tudi v tej izjavi je (po mojem namerno) neprecizen. Govori o dveh sovražnih taborih, kar je naravnost brutalna ocena. Demokratična stran že ves čas ponuja roko sprave, ki je pa komunistična stran noče prijeti. Že iz te geste je očitno, da ne gre za nobeno sovraštvo. Sovraži samo komunistična stran. Sprava prinaša s seboj resnico, o tem pa komunistična mafija, ki ni nič drugega kot interesno združenje, noče slišati. G. Mihič, tako očitno manipulirate, da v vaših komentarjih ne vidim nobenih dobrih namenov.

  15. Za Božjo voljo, spoštovani komentatorji, kje imate suvereno dostojanstvo in državljanski ponos. Pa tudi krščansko zaupnost v medsebojnem komuniciranju.
    Ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi stori tebi !! To naj bo način komuniciranja tudi z sovražnikom, ker je v tem krščanska vrednota in doslednost.
    Toda dovolite, da spomnim na Dražgoše 2019. Prikazano pod okriljem ZB NOB je bilo kaznivo dejanje v skladu z Ustavo in Deklaracijo o suverenosti države RS in državljanov.
    Kje je kakšen upravni postopek z ovadbo organizatorjev te eklatantne kršitve Ustave in žalitve državljanov.
    Smo suvereni narod ali ponižni razpravljavci brez pravega smisla. V vseh teh primerih je potrebna kazenska ovadba in zahteva za dostojno rešitev ne Ustavnega ravnanja in žalitve državljanov!
    Debata v stilu samoupravnega dialoga je izguba časa in brez smisla.
    Kmečka modrost je, da kjer ni tožnika, ni sodnika in tudi v demokraciji moraš svoje ustavne pravice zahtevati in terjati od državnih organov pristojnih za pravosodje.
    Samo v tem bo možna rešitev in potrditev, da hočemo pravno državo in ne samo državo prava.!!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite