Kako smo se zmotili, ko smo pred tremi desetletji Spomenko Hribar primerjali z Antigono ali ji celo dajali vzdevek Antigona našega časa. Takega dramskega lika, kot je resnična Spomenka Hribar, si Sofoklej niti slučajno ni znal zamisliti v tragediji o Antigoni. Tudi Dominik Smole, ki mu rek Laž je nesmrtna duša komunizma ni bil tuj, v svoji drami nima osebe, ki bi bila podobna Spomenki. Doktorica znanosti si je v svoji modrosti in agresivnosti priposestvovala prvo in zadnjo besedo. Z vsako novo epizodo svoje neskončne nadaljevanke z naslovom Ustavite desnico bolj in bolj razkriva svojo zlobno nrav. Spomenka se spreminja v karikaturo poosebljene hudobije.
Spomenka Hribar z narodno spravo le s peskom v oči dobro mislečim sodržavljanom
Širša slovenska javnost je Spomenko Hribar spoznala v času, ko je po vsej verjetnosti dobila partijsko nalogo spodbujevalke narodne sprave in zagovornice nadzorovane demokratizacije Socialistične republike Slovenije. Njeno prizadevanje sovpada s propagando o socializmu (komunizmu) s človeškim obrazom. Prijazna in zgovorna gospa srednjih let je bila kot naročena za to nalogo. Njeno zavzemanje za pravice žrtev revolucionarnega nasilja do imena in groba ter spominski obelisk sredi Ljubljane je ostalo neuresničeno. V Državnem zboru so se v nedogled vrteli okoli vprašanja, kako označiti morišča in grobišča. Čeprav v njih čakajo na pokoj pretežno katoličani, je bil simbol križa za večino poslancev nesprejemljiv in odločili so se za zvon, ki nima tradicionalne evropske oblike, ampak je nekaj vmes med sodom in japonskim zvonom. Tudi pri napisih so se močno kresala mnenja. Koliko teh ateističnih znamenj so sploh postavili na stotnije morišč, ni znano.
Ideja za postavitev obeliska se je do določene mere uresničila z mutastima Pahorjevima betonskima blokoma na Kongresnem trgu.
Sofoklejeva Antigona se je odločila za ljubezen, beograjsko-žirovsko-tomišeljska Antigona ji niti od daleč ne sledi
Sofoklej je Antigoni, ki je prelomila kraljev ukaz in se je odločila pokopati brata, poraženca v bratomorni vojni, v usta položil znamenite besede: »Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu.« Svoje ravnanje je plačala z življenjem.
Spomenka Hribar, beograjsko-žirovsko-tomišeljska Antigona, nas z vsakim oglašanjem vedno znova prepričuje, da odločno daje prednost sovraštvu pred ljubeznijo in razumevanjem med Slovenci.
Pokopavala bi mrtve in hkrati kot filozofinja, sociologinja ter nekdanja poslanka in ne nazadnje žena vplivnega akademika skrbela za medijske umore politikov v taboru desnice. Za njeno plemenito idejo v prelomnih časih slovenske zgodovine, ki še zdaleč ni udejanjena, ji ni bilo treba umreti, ne resnično ne na simbolni ravni. Še kako živa je in sovraži. Sovraži vse, kar diši po katolištvu in tako imenovani desnici.
Začetnik vseh težav je svetniški kandidat Anton Mahnič, največja nesreča Slovencem pa seveda preti v osebi Janeza Janše. O sveta akademska preproščina!
Spomenka Hribar si demokracijo razlaga čisto po svoje: tako kot nanjo gledajo levičarji
Pojem demokracije gospa Hribarjeva po mili volji prilagaja svojim dnevnim potrebam in seveda koristim levice. Ne pozabimo, da se je kot poslanka upokojila sorazmerno mlada po zakonu, ki ga je Ustavno sodišče spoznalo za neustavnega. Ne pozabimo, da je Zdenko Roter prostodušno zapisal, da so v majhnem gostilniškem omizju, kjer sta bila tudi zakonca Hribar, sklenili, da bodo za predsednika republike izvolili Danila Türka. Ne pozabimo, da je neodtujljivo oblast levice branila letos februarja v družbi s 75 akademiki in »akademiki«. Ne pozabimo, da bolj ali manj ponesrečen junijski simpozij Slovenska sprava ni mogel brez tvorne udeležbe Hribarjeve. Prezamudno bi bilo iskati številne dvo- in večstranske intervjuje, ki jih ima Hribarjeva v javnih občilih glavnega toka (mainstream medijih), kadarkoli in kjerkoli se ji zahoče. Težko je zbrati tudi vse pogovore in samogovore na televizijah, simpozijih in proslavah.
Vaška prepirljivka in obrekljivka v predsedniški palači
Četrtega decembra letos je Spomenka Hribar prekosila samo sebe. V predsedniški palači na spominski slovesnosti ob tridesetletnici sporazuma o skupnem nastopu političnih strank na plebiscitu je zdrsnila na raven politično nerazsodne prepirljivke in vaške obrekljivke, ki nima občutka za spodobnost, čas in prostor. Neverjetne cvetke iz »slavnostnega« govora so: Janša je kriv za poboj v Srebrenici, Janša nas prodaja Madžarom, Janša nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava, Janša s klerikalno, boljševiško politiko namerno vnaša sovraštvo v družbo, Janševo iztegovanje rok po kulturi je blasfemično ravnanje …
Hribarjeva je svoj predrzni nastop končala z besedami: »Hvala lepa za vaše potrpljenje, se opravičujem, če sem vas obremenila. Hvala lepa.« Udeležencem vključno s predsednikom republike je treba priznati, da so bili res potrpežljivi. Glede obremenjevanja pa lahko ugotavljamo, da je govorka obremenila predvsem svojo vest, če ji še deluje.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
