Slovenija se ne sme zadovoljiti s povprečjem

V pogovoru za Siolov rubrikon Spomenka Hribar ugotavlja, da smo majhen narod oziroma majhna družbena skupnost, ki se ne sme nikoli zadovoljiti z majhnim, z nekim povprečjem. Trdi, da je majhen narod oziroma majhna skupnost je v stalnem boju za svoj obstoj in ohranitev svoje identitete, zato si mora kar naprej prizadevati, da se ji to uresniči.

V nadaljevanju povzemamo še nekatera druga vprašanja in odgovore.

Kako se vam zdi, da se na premierski funkciji znajde Borut Pahor?

Slabo. Zlasti zato, ker večino stvari ureja sam. Noben človek ne more vsega narediti sam. Premalo dela z ministri in slišala sem, da pravzaprav brez njegovega soglasja ne morejo narediti nič. Kot drugo pa se mi preprosto zdi, da ni dorasel krizi, v katero je bil pahnjen. Kriza je res velika in do določene mere res predstavlja objektivno težavo. Preveč težav se je nabralo v teh dvajsetih letih, vse je tukaj in vse je treba rešiti. Ampak dejstvo je, da ne posluša tega, kar sporoča na primer civilna iniciativa, kar sva že omenili, recimo v primeru gradnje TEŠ 6 ali pa naše udeležbe v Afganistanu in tako dalje.

Koalicija se kar precej ukvarja sama s seboj. V dveh letih se je na primer zamenjalo šest ljudi v vladi oziroma pet v letošnjem letu.

Večja kompaktnost vlade bi že morala biti, a s tem ne trdim, da bi morala biti avtoritarna. Pahor želi, in tu ima prav, da je med njimi več demokracije, da ima vsakdo pravico, da zastopa svoje mnenje, čeprav potem skoraj vedno obvelja njegova volja. Ti odstopi so zaradi različnih razlogov, nekaj jim pač ne gre v račun.

V javnosti se pojavlja občutek, da med trenutno politično elito ni prave alternative in se bo zato na stolček predsednika vlade znova zavihtel Janez Janša. Vaš komentar?

Težava, ki jo vidim jaz, je, da levi in levosredinski volivci pravzaprav ta hip nimajo ne svoje stranke ne svojega človeka za premierja. Ampak ljudje se vedno najdejo, kadar je skrajna potreba.

Bo na naslednjih parlamentarnih volitvah torej znova čas za desno opcijo?

V kriznih časih ljudje hočejo red in tega vedno povezujejo z neko močno osebo. Nanjo projicirajo svoje želje in upanje, da bo uvedla trdo roko. In to je najslabše, kar se nam lahko obeta.

Črna luknja na politični sceni se zdi neobstoj neke močnejše krščansko demokratske stranke. Bi znal to vrzel zapolniti Lojze Peterle?

Zdi se mi, da bi bilo dobro, da bi bilo na desnici več strank. Ena sama pod vodstvom enega avtoritarnega vodje ni dobro. Vendar ne vem, če bo Peterletu uspelo. On je ustanovil že veliko strank, ki so se potem vse razpustile in tudi izginile s politične scene.

In zakaj menite, da je bilo tako?

Težko rečem, ker ne vem, kako se obnaša v svoji stranki. Ampak na desnici so tudi zelo razpršeni interesi, od skrajno radikalnih, domobranskih stališč do desnosredinskih, kot je na primer SLS. Tako, da se med seboj tudi težko dogovorijo.

Več in foto: Siolov intervju