Spomenka Hribar, kaj prodaja Janez Janša?

6
Foto: youtube

V časopisu berem, da je Spomenka Hribar pri Pahorju govorila tudi o tem, da nas Janez Janša prodaja kot puloverje. Kaj vendar prodaja Janša, da bi nas moralo tako skrbeti? Kaj je tu tako spornega in usodnega, da je to svojo trditev navedla v slavnostnem govoru na spominski slovesnosti pri predsedniku države ob trideseti obletnici podpisa sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo?

Spomenko Hribar moti, da se ne spoštuje sporazum o molku za zasluge za samostojno državo

Očitno jo zelo moti to, da se ne spoštuje sporazum, kjer so se podpisniki zavezali molčati o tem, koliko je vsaka stranka prispevala k nastanku samostojne države Republike Slovenije. Ve se: nekateri so storili več, drugi pa manj. To je povsem normalno. Podpisani so se obvezali, da molčijo o svojih in zaslugah drugih. Nikoli naj se ne sklicujejo na svoje zasluge, niti v svojih predstavitvah in promociji svoje stranke na političnem trgu, kjer stranke tekmujejo, da si na osnovi minulega dela pridobijo zaupanje volivcev. Spomenka pravi: »Zame je bila osamosvojitev nekaj presežnega.«

Žal tega ne razumem. Menim, da je bil takšen sporazum pred tedanjimi volitvami potreben, saj je levica z njim pogojevala podporo sicer skupnemu projektu, to je plebiscitu. Ta lahko ne bi tako uspel, če bi ga levica ne podprla. Šele ko si je tedanja opozicija oz. politična tranzicijska levica s podpisom tega sporazuma vnaprej zagotovila molk o tem, koliko je vsaka tedanja stranka s svojim delom prispevala k projektu osamosvojitve, je opozicija podprla plebiscit.

Tranzicijska levica pričakuje, da se molk ohranja, saj zanjo osamosvojitev ni bila intimna opcija

To pogojevanje tranzicijske levice veliko pove. Zato ni ravno utemeljeno, da se še vedno vztraja pri spoštovanju tega sporazuma in se državljanom predstavlja stanje, kot da bi si vse stranke enako prizadevale za uspeh plebiscita. Če prav razumem, je gospa Spomenka ogorčena, ker se ta sporazum zdaj ne spoštuje. Janez Janša je bil že tedaj prvi, ki ga je kršil, in to počne še sedaj, drugi mu pa bolj ali manj sledijo. Vendar je povsem nerealno zahtevati, da naj bi se ta sporazum še danes spoštoval.

Ne morejo imeti enake cene v zgodovini tisti, ki so demokracijo dopustili, kot tisti, ki so jo zahtevali, čeprav so potem v projektu osamosvojitve oboji sodelovali.

Sporazum je preživet, ni več aktualen, zato to ne more biti prvi politični problem države in aktualne politike.

Spomenka Hribar pa še kdo ne mara Janeza Janše, a mejo dobrega okusa bi morali poznati

Spomenka Hribar je bila zelo kritična do stanja v državi, češ da se država razprodaja, razkol povečuje, vlada ruši doseženo demokracijo, krši človekove pravice, uvaja totalitarno vladavino in trdo avtokracijo, pri tem zlorablja demokracijo, kar je bolj usodno za našo perspektivo kot koronavirus. Nisem tega mnenja, čeprav se z Janšem v vsem ne strinjam.

Ne sprejemam trditve, da je premier Janez Janša kriminalec, ki je kriv skoraj za vse tegobe države, zato da nima pravice do javne besede, da se brani, temveč bi moral sedeti v zaporu.

Tako se sliši na cesti in v medijih. Osupel sem, kakšen pogrom lahko doživi človek v družbi, ki se ponaša, da je kultura jamstvo njenega obstanka in napredka naroda; kako ljudje hitro drugega osumimo in obtožimo, kar mimo sodišča.

Nisem ravno občudovalec Janeza Janše. Tudi mene moti njegov prevladujoči ironičen stil komuniciranja, ki ne koristi ne njemu ne stranki ne državi. Vendar to je njegova izbira, posledice pa sam kasira. Razočaran sem, celo ogorčen, ker je SDS prelomila obljubo, da bo podprla spremembo volilnega sistema, zaradi odgovornosti politike do pravice izbire volivca, komu da svoj glas. Kljub temu ne odobravam in sem prestrašen, ko vidim pravi pogrom proti premieru Janši in njegov medijski linč. Vplivna novinarja časnika Delo, dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javnosti sporočata:

»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo ‘krivosodje’. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti.«

Je to tudi vladavina prava, da je Janša kriv brez pravnomočne sodbe?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Ali se tako javno obtoževanje lahko nadaljuje, čeprav Janez Janša ni pravnomočno obsojen, ampak je nedolžen. Mar je to vladavina prava? Novinar Janez Markeš premierju celo odreka pravico, da se brani obtožb, saj mu odreka pravico do javne besede. Ali je to sploh še demokracija, ko vladavina prava dopušča sodbe ljudstva: »Janša kriv si in molči!«

To me spominja na minulo prakso vladavine prava v državah za železno zaveso, kjer so kršili človekove pravice, a ne samo tam, ko je po potrebi veljalo: »Kriv si, četudi nisi bil še pravnomočno obsojen.« Zaskrbljen sem, ko vidim, da tudi pri nas vladavina prava stran gleda, ko ljudstvo obsodi premiera države, četrta veja oblasti pa to celo podpira. Kaj pa je potem dobrobit vladavine prava? Zakaj potem še potrebujemo sodišča? Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu, ki ima moč in oblast, zahoče.

Zastaviti si je treba cilje, ki jim bomo sledili državljani kot tudi tujci, s katerimi želimo sodelovati

V teh kriznih razmerah je dolžnost politike, da preneha medsebojno obračunavati, tožilstvo pa naj ukrepa in zaščiti vse ljudi enako, sicer bodo politične afere še naprej ostale brez sodnega epiloga.

Posvetimo se bodočnosti, upoštevajmo preteklost in sedanjost, da opredelimo, »v čem smo bili, smo in bomo lahko dobri«. Opredelimo realno vizijo in cilje naše (pametne) specializacije. Pred nedavnim sem bral sporočilo s srečanja politikov, akademikov in Milana Kučana, češ da še po tridesetih letih nimamo opredeljene realne vizije države. Naloga politike, vodstva države je, da opredeli vizijo in cilje za pametno specializacijo države ter strategijo, kako doseči zastavljene cilje tako, da jim bodo verjeli državljani Slovenije in tudi drugi, s katerimi si želimo sodelovati in poslovati v svetovni konkurenci za lepši svet.

6 KOMENTARJI

  1. Janez Janša je takrat, ko je Spomenka Hribar že delala in pisala za slovensko samostojnost, hodil po poteh Avnoja. Lahko poljublja zemljo, po kateri g. a Hribar stopa, in tudi pisec članka. Vi vsi skupaj bi verjetno ponosno nosili po Ljubljani fascio in tricolore, če ne bi bilo takih ljudi, kot je Spomenka Hribar.

    • Pater Cestnik je v radijski oddaji omenil sledeči dogodek. Ko je organiziral potovanje po sledeh generala Maistra, je šel med svoje farane, kjer ga je eden ogovoril: “Zakaj slavite tega Maistra? Če ne bi bilo njega, bi bili pod Avstrijo in bi nam bilo bolje.” 🙄

      In ja! Edina rešitev za nas je napoved vojne Švici. To vojno seveda namenoma izgubimo in Švicarji uvedejo njihov sistem. IN SMO REŠENI! 😃

  2. Spomenka Hribar in Janez Markes objavljata podivjane nesmisle. Postavljata se s svojim slepim sovrastvom, ko vse svoje zivljenjske frustracije kanalizirata v en strelovod po imenu JJ do te mere, da ju lahko pomilujemo. Ker tako zameglen pristranski, obseden ter agresiven um, kot ga javno razkazujeta tadva, je ze psihicna bolezen.

    Podobno bolana je obtozba naj bi v Ljubljani ponosno nosili fascio di tricolore. Kdo bi to nosil? S kaksnim namenom? Nikoli ni in nikoli ne bo. Komunisticne simbolike pa se ohoho danes v isti Ljubljani. In komunizem ni bil nic manj maligen od italijanskega fasizma. Kvecjemu bolj. Na Golem otoku je bilo huje kot na Rabu. Vsekakor huje kot v Gonars. Da o Teharjah ali Sterntallu sploh ne govorimo. Barbarsko zlocinstvo.

    • Kateregakoli dne v tednu imam raje italijanski fašizem kot jugo (ali katerikoli drug) komunizem. Samo preštejte, koliko Slovencev so pobili fašisti, koliko pa komunisti, pa vam bo jasno, o čem govorim.

      • Namesto “imam raje” uporabljajte izraz “je manj slab” ali kaj podobnega. Ne prvi in ne drugi režim nista dobro, da bi ju imel človek rad. In res je, da je najslabši komunizem.
        Kot je tudi res, da je tisti nekdo provokator in to plačani pa ni treba odgovarjati.

  3. To enostavno ni res in je nesramno mi pripisovati kar tricolore. Celo Tito je vedel in dejal, da je bila v okupirani Jugoslaviji državljanska vojna, v kateri je hotel zmagati, uvesti oblast po vzoru Stalinove SZ in priti na oblast do smrti, kar mu je uspelo, ker je vedel, da mu to omogoča prijatelj Stalin, ki je v krogu zaveznikov izposloval, da je Jugoslavija interesno področje SZ. Zato je le rdeča armada smela osvobajati Jugoslavijo, ne pa zahodni zavezniki. Titovi partizani pa so morali zasledovati tudi Stalinove cilje, to je, razširiti prostor, kjer bo prevladal komunizem. Tudi zaradi tega cilja so partizani zasedli TRST, a so jih zahodni zavezniki primorali zapustiti TRST-a. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.300 italijanskih vojakov. To jasno kaže, da Italija ni kapitulirala zaradi v Slovenji padlih 1.500 vojakov, ampak so jih premagali in prisilili v kapitulacijo zahodni zavezniki, ne pa slovenski partizani, ki so pričeli že prvo leto z revolucijo in uporom. Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.

Comments are closed.