Indoktrinacija, da je Spomenka Hribar predstavnica »sredine«, je neutemeljena

14
2397
Spomenka Hribar in Milan Kučan Foto: STA

Ob nedavnem neutemeljenem napadu dr. Hribarjeve na dr. Jožeta Možino in dr. Jožeta Dežmana, je treba opozoriti na večdesetletno vprašljivo indoktrinacijo njene javne pozicije. Več desetletij se silovito, a nekritično, promovira in indoktrinira dr. Spomenko Hribar kot predstavnico simbolne točke »sredine« na daljici Velikega razkola slovenskega naroda. Odstiranje elementov te neutemeljene indoktrinacije omogoča uvid v obstoj skupine oseb s skrajne točke daljice Velikega razkola, ki lahko brez javnega pooblastila vpliva na postavljanje in odstavljanje državne oblasti.

Indoktrinacija 1: dr. Hribarjeva ni nobena »sredina«

Desetletja, od osemdesetih let prej. stol. dalje, se silovito, a nekritično, promovira in indoktrinira podobo dr. Hribarjeve kot predstavnice »sredine«.

Promovira in indoktrinira se jo v simbolno točko na sredini daljice Velikega razkola slovenskega naroda. Točka »sredine« na daljici Velikega razkola naj bi bila simbolno enako oddaljena od dveh skrajnih točk našega razkola. Skrajni točki daljice Velikega razkola sta: na eni strani je točka A s skupnostjo sotrudnikov totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod; na drugi strani je točka B z žrtvami skupine A.

Pri tem je promocija in indoktrinacija vprašljive »sredine« taktika, s katero se vzdržuje stanje patologije Velikega razkola. Diagnoza te patologije je totalni udar slovenskih prokomunistov v ta narod.  S taktiko promocije in indoktrinacije se onemogoča pošteno razpravo med Slovenci samimi. Z onemogočanjem razprave se onemogoča resnico. Onemogočanje resnice je okoliščina, ki učinkovito ovira spremembo okvarjene intime kateregakoli Slovenca, širše gledano pa se s tem ovira odpravo patologije Velikega razkola.

Indoktrinacija 2: neutemeljena vsebina teksta Krivda in greh (1987 (1984))

Eden temeljnih elementov silovite, a nekritične, promocije in indoktrinacije dr. Spomenke Hribar kot »sredine« je hipoteza, po kateri naj bi šlo pri dr. Hribarjevi, vezano na osemdeseta leta prej. stol., za »zavzemanje za priznanje […] spomina za […] žrtve protikomunistične strani […].« Hipoteza je neutemeljena.

Neutemeljena hipoteza je vezana na tekst dr. Spomenke Hribar z naslovom Krivda in greh, objavljen v Kocbekovem zborniku 1987 (1984). V desetletja silovito, a nekritično, promoviranem in indoktriniranem tekstu je dr. Hribarjeva obravnavala čas maja in junija 1945 in »poboj domobrancev, ki […] so bili odpeljani na Rog in tam pobiti […] Pobiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino […] S samim tem dejanjem, s pobojem domobrancev, je bila na novo, z grozo fizičnega uničenja dela naroda, dosežena z-edinitev. […] Takšno grozovitost je [po besedah dr. Hribarjeve] treba pozabiti.«

Pozabiti!

Ker je po tekstu Krivda in greh »takšno grozovitost treba pozabiti«, je gornja hipoteza, v kateri se navaja, da naj bi šlo pri dr. Hribarjevi za »zavzemanje za priznanje […] spomina […]«, neutemeljena. V siloviti, a nekritični promociji in indoktrinaciji teksta Krivda in greh je spregledano, da se v tekstu iz osemdesetih let prej. stol. podaja jasno in odločno zapoved zoper spomin – zapoved, da je »takšno grozovitost treba pozabiti«.

Indoktrinacija 3: Izvensodna prokomunistična obsodba neidentificiranih oseb

Element indoktrinacije teksta Krivda in greh torej vključuje jasno in odločno zapoved, da je »takšno grozovitost treba pozabiti«. Nadaljnji element teksta Krivda in greh je vešče pisan izvensodni udar v neodtujljivo človekovo pravico do rehabilitacije prizadetih oseb.

Po vsebini teksta iz osemdesetih let prej. stol. gre namreč za okoliščine, v katerih prizadete osebe sploh (še vedno) niso veljavno sodno identificirane. Tudi druge okoliščine, v katerih so osebe prizadeli, niso ugotovljene. V takšnih okoliščinah je v tekstu Krivda in greh, ob govoru o »pobitih ljudeh brez sodbe«, izrečena izvensodna obsodba. Izrečena je obsodba neidentificiranih prizadetih oseb s prokomunistično obsodilno identifikacijo »domobranci«. To je prokomunistična indoktrinacija.

S prokomunistično izvensodno obsodilno identifikacijo je prizadetim osebam, ki sploh še niso (še danes) identificirane in okoliščine, v katerih so jih prizadeli, niso ugotovljene, odvzeta starodavna varovana človekova pravica o dokaznem bremenu tistega, ki zatrjuje (po latinskem reku Ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat). Slednje je sestavni del varovane pravice prizadetih oseb do domneve nedolžnosti. Prizadete osebe so nedolžne osebe.

Nedolžne.

Indoktrinacija 4: dr. Hribarjeva ni niti »sredina« niti Antigona

V slednjem je patogeni nukleus, jedro desetletja silovito, a nekritično, promoviranega in indoktriniranega teksta Krivda in greh. Tekst zagotavlja indoktrinacijo pozicij skupine A z daljice Velikega razkola slovenskega naroda. Tako je pozicija dr. Hribarjeve v skrajni točki A daljice. Zato navedena ni nobena predstavnica »sredine«.

Tudi poznana simbolična primerjava dr. Spomenke Hribar z Antigono (primerjaj uvodnik dr. Alojza Rebule v: Celovški zvon, september 1985) je pravtako neutemeljena. Kajti izvensodna obsodba neidentificiranih prizadetih oseb iz teksta Krivda in greh, z jasno in odločno zahtevo, da je takšno grozovitost treba pozabiti, nima nobene zveze s simbolnim sporočilom starodavne legende o pošteni deklici Antigoni.

Indoktrinacija 5: nepooblaščena oblast v rokah dr. Hribarjeve (2006)

Odstiranje elementov večdesetletne neutemeljene indoktrinacije dr. Hribarjeve omogoča nadaljnji uvid. Uvid v skupino oseb s skrajne točke A daljice Velikega razkola slovenskega naroda, ki lahko brez javnega pooblastila vpliva na postavljanje in odstavljanje organov državne oblasti.

Po avtorazkritju dr. Zdenka Roterja v knjigi Padle maske, je dr. Hribarjeva v skupini oseb, ki, brez kakršnegakoli oblastnega pooblastila, v avgustu leta 2006 na kmečkem turizmu Nevenke Bajuk v Radovici v Beli krajini, kjer sta zakonca Roter praznovala 80-letnico, vpliva na postavitev predsednika države – »Po dogovoru s Kučanom je govoril s Spomenko, ali bi bila pripravljena kandidirati […] Potem je Tine nenadoma izrekel ime: dr. Danilo Türk […] Tine je rekel, neposredno: če ga ne boste dobili vi (potem se je popravil: mi), ga bodo torej drugi. Po tehtanju argumentov so bili vsi za idejo, Kučan je obljubil, da bo govoril z njim […] tudi z Gregorjem Golobičem, ki je v predsedniški kampanji postal eden vodilnih v Türkovem predvolilnem štabu.«

Indoktrinacija 6: vprašljiva aktivnost dr. Hribarjeve (2013)

Poleg odločanja o predsedniku Republike Slovenije so dr. Hribarjevo dne 12. 2. 2013 zalotili pri predsedniku Državnega zbora, dr. Gregorju Virantu.

To je bil čas udara v Vlado Republike Slovenije. Okoliščine udara so strnjeno naslednje. Tik pred udarom v Vlado je njen predsednik, sicer eden največjih demokratično izvoljenih slovenskih politikov vseh časov – Janez Janša (slednje primerjaj z objavami njegovih oblastnih funkcij v uradnem listu), dne 19. 12. 2012 podal napoved preiskave vprašljivih dejanj v slovenskih bankah (primerjaj npr. – tu). Po letu dni pregretih časov (2012) zoper kakršnokoli reformo te vlade je namreč prišlo do zgodovinskega preobrata v prid možnosti za preiskavo vprašljivih preteklih dejanj v bankah. Preobrat je nastopil v obliki dne 21. 12. 2012 v Uradnem listu Republike Slovenije objavljene odločbe Ustavnega sodišča z dne 17. 12. 2012, ki ni dovolila referendumov zoper Zakon o slovenskem državnem holdingu in Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank.

Takoj zatem se je 7. 1. 2013 posebej močno udarilo s Komisije Republike Slovenije za preprečevanje korupcije z izvenzakonitim Zaključnim poročilom, številka 06259-1/2013/1 v delu, ki se nanaša na predsednika Vlade Republike Slovenije. Nato je dne 12. 1. 2013 predsednik zakonodajne veje oblasti, to je Državnega zbora, dolgoletni profesor upravnega prava, pojasnil svoj del udara v izvršilno vejo oblasti – v Vlado: »Če v 10 dneh ne bo sprejet odstop predsednika vlade, DL ne bo več član koalicije Janeza Janše,« sicer si želijo sodelovati v koaliciji, vendar »ne pod tem predsednikom vlade« (primerjaj npr. – tu).

Na kar so, v času vprašljive aktivnosti zoper Vlado Republike Slovenije, v prostorih Državnega zbora dne 12. 2. 2013 opazili še dr. Spomenko Hribar med odhodom s posveta z navedenim predsednikom Državnega zbora (primerjaj npr. – tu). Ob tem je nadaljna okoliščina, da dr. Hribarjeva, tudi tedaj, podobno kot že avgusta 2006, ni imela oblastnega pooblastila za to, kar je nekaj dni prej v ločenem kontekstu povedala, in sicer da je treba »takšnega človeka [predsednika Vlade Republike Slovenije] preprosto odstraniti s te funkcije

14 KOMENTARJI

  1. Ljudje se v starosti lahko razvijajo v dveh smereh. Ali v smeri vse večje modrosti ali v smeri vse večje zakrknjenosti.

    Tisti, ki se razvijajo v smeri vse večje modrosti, se razvijajo kot celovite osebnosti v smeri vse večje popolnosti srca in glave in so odprti za spremembe in razvoj, saj brez sprememb ni njihovega napredka. Ljudje, ki ostanejo zakrknjeni, kristalizirajo oz. okamenijo v določenem preteklem stanju. V glavi in srcu so si zgradili zid, prek katerega ne morejo in nenehno kot pokvarjena plošča ponavljajo eno in isto, ne glede na to, ali je to še smiselno in ali ustreza stvarnosti.

    Zdi se, da Spomenka Hribar spada v drugo kategorijo vkopanih v preteklost, iz katere ne morejo. Kot takšna je lahko le negativni zgled. Primer, kako se človek ne sme razvijati, da bi svoje življenje izpolnil v pozitivnem smislu, v dobro vseh. Zato je njena pisanja ni treba vzeti preveč resno, saj so pogubno omejena, pritlehna in škodljiva. Tisti, ki se z njo strinjajo, se pač prav tako uvrščajo na to nizko in obžalovanja vredno raven.

    • tine, glede Hribarjeve imaš prav. Vendar ima pa njeno čvekanje tako usodne posledice (predsednik države Turek, odstranitev Janše), da jo moramo jemati RESNO, kod zelo ŠKODLJIVO !!!

    • Ali ste, g.Tomažič, kot politik vplivne slovenske krščanske stranke, tej kači kdaj javno napisali kar ji gre ?

      Ali Vaša stranka kdajkoli obravnavala njen prikriti (zdaj ne več) satanizem in sprejela kakršna stališča ali, morda, sporočilo slovenski javnosti in krščanski javnosti?

      Se je kdaj zgodilo karkoli o čemer sprašujem?
      Ne provociram, sprašujem ,ker ne vem.mislim pa, da bi moralo biti narejeno marsikaj, pa ni bilo.

  2. Za vsakega demokrata sta Hribarja revni bitji, dobro sta ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih nategnila svobodomiselne poštene ljudi!

  3. Višje sodišče je spremenilo prvostopenjsko sodbo nekdanjemu župniku v Preski pri Medvodah Francu Klopčiču in mu za spolno zlorabo osemletne deklice prisodilo štiriletno zaporno kazen.

    • Kuga bi pa ti, zmenetasta beda, rad povedal?
      Si malo iztiril?
      Si lačen pozornosti?
      Si jezen?
      Poišči drugo rubriko in ne poneumljaj.

  4. Odlična analiza, grozna dejstva in razgaljenje satana v sprenevedavi podobi gosta naroda, ki je
    kača strupenjača, gojena na prsih nacije slovenske. Sramota 1.kategorije.

    Predragi potniki iz Kučanovega sockomunizma 80-ih v Kučanov nacionalsocialni kapitalizem sedanjosti !
    ———————————————————————————————————————————-
    Spomenka – sredina? česa?
    Ni shit, ne merda, niti scheize, še manj skit, je pa lojastomastni tujerodni sprenevedavi drek!
    Ne bom modroval.Ni smisla.Čista sramota.
    Dejstva govorijo.
    Spomenka spada v alejo velikanov Kučangolobičeve diktaturne komunističnokapitalne avanture.
    Na začetku Aleje bodo glave Kardelja, Kidriča, Kidričke, Mačka, itd, velikani krvave revolucije 1941
    Na nasprotni strani pa: Zagožen, Bučar, Peterle, Pucko, Spomenka, itditd

  5. Izjemno, gospod Stupica.
    Zdi se mi, da je izvrstno opisana indoktrinacija Spomenke Hribar v petih pojavnih oblikah na daljici “Velikega razkola slovenskega naroda” samo ena izmed oblik temeljne indoktrinacije, namreč, da je treba ločevati NOB od boljševiške revolucije.
    Gre za prefinjen, dobro naštudiran, a etično sprevržen, hinavski manever slovenskih komunistov, kako reševati NOB in revolucijo ob soočenjih z resnico, ki kljub zapovedanemu polstoletnemu molku nezadržno prodira na dan. Bolj po domače povedano gre za tole: ob veličastnem uporu okupatorju se je odvijala (kar tako, sama od sebe?) tudi revolucija z vso to kolateralno škodo, tudi v obliki nedolžnih žrtev (vsaka revolucija pač žre lastne otroke). Da je torej treba ločiti NOB in partizanstvo (svetla točka A na daljici) od krvave revolucije pod vodstvom moskovskih kolaborantov (temna točka B na daljici), da je bila večina partizanov katoličanov (Stanovnik: 90 %; jaz pa poudarjam: bila), ki z revolucijo ni imelo nič itd. itd., da partizanstvo nima nič skupnega s povojnimi poboji (ki naj bi jih tako in tako zagrešili oni z juga). Neverjetno, koliko ljudi, tudi sicer kritičnih družboslovcev in analitikov pretekle dobe naseda tej prevari, metodološki zvijači.
    Če že rečemo, da je bilo oboje, potem zapišimo vsaj to, da je bila prvenstveno revolucija, v manjšem delu pa tudi upor proti okupatorju. Zakaj pa so potem strogo prepovedali vsak drug upor mimo OF (beri: KPS) in ga sankcionirali z likvidacijami. Kako drugače je ravnalo poljsko in francosko odporniško gibanje, ki je vključevalo tudi komuniste, čeprav so delali samo nered in razdor, kar ugotavlja njegov vodja slavni De Gaulle.
    Sicer pa upoštevajmo izvirne trditve. »Med partizani ga nisi našel, ki ne bi bil za revolucijo.« (Ivan Maček Matija). Tisti, ki pa res niso bili za revolucijo, so množično dezertirali, skrivnostno izginjali ali pa dobili v prvih partizanskih vrstah strel v hrbet. Celo krvoločni Daki pomenljivo priznava, da so najboljši padli. Nekateri protirevolucionarji iz partizanskih vrst – ni jih bilo tako malo – pa so se na Štajerskem še pet let po koncu vojne šli “podaljšano partizanstvo” (po Topolovcu) oziroma Matjaževo vojsko – križarje. Torej Turjaka in Grčarice ter Grahovega in gradu Doba pri Šentrupertu na Dolenjskem, pa celih vasi, kot so suhokranjske Žvirče in Hinje, niso napadali nikakršni moskovski kolaboranti, ampak partizani pod njihovim vodstvom. In zakaj so partizani paktirali z nemškim okupatorjem, da bi s skupnimi močmi preprečili izkrcanje zaveznikov v Dalmaciji in Istri? Skratka, zgodovinsko netočno in metodološko manipulativno je ločevanje NOB od boljševiške revolucije, in to samo z namenom, da se “reši” partizanstvo z ločitvijo od krvave revolucije. Neverjetno, kako je pojem revolucije, v preteklosti celo bolj poudarjen in uporabljen (skoraj vsako mesto je imelo Trg revolucije), v samostojni Sloveniji skoraj povsem izginil iz levičarskega besednjaka. Samo da so lahko govorili: ne, partizani niso počenjali tega, to je bilo delo revolucionarjev, moskovskih kolaborantov. Tudi Spomenka Hribar je odkrito zagovarjala takšno relativizacijo in prefinjen način, kako ne priznati resnice.

    • Zelo dobro, dokaj v obrisih ampak v kratkem dovolj natančno, ni kaj, pohvalno!

      Sprašujem publiko :
      Ali dovolj dobro vemo kaj dela in kaj so rezultati dela Inštituta, ne znam ga točno imenovati, ki mu predseduje dr. Zverova?

      Zanima me ali so že spravili skupaj kakšno Sintezo NOB OF Revolucije & 2.Vojne na slovenskem?
      Mislim na kratko in učinkovito, skristalizirano Resnico o dejstvih ?

      Koga naj vprašam, da bi dobil odgovor?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite