Variacija na temo št. 3957390134

54

zastava dezele kranjskeFenomen Spomenke Hribar je po svoje banalen, kot se bo čez čas za banalno izkazala večina negativnih tranzicijskih pojavov. Ti se bodo takrat vsem očitno zvedli na eno samo nalogo: obdržati vso (ključno) oblast kljub motnji, ki jo zanje pomeni uvajanje demokracije.

Omenjena gospa pride v rabo vedno, kadar je treba postaviti stvari na pravo mesto, kot se reče. Na ta način je začela s člankom v Delu zaustavljati demokratično stran že takoj leta ’92, ko bi se lahko začeli utrjevati njeni zametki. In tako vse do danes. Zabavno je, da sta v primerjavi s tisto veliko nalogo pred dvajsetimi leti zdaj zadosten povod za pisanje že dva para enakih suknjičev, ki so se pojavili v neki gorski vasici in za katere je nekdo rekel, da so sešiti v domobranskem kroju. Morda so res, a denimo zastava z orlom zagotovo ni domobranska, kot gospa napačno navaja, saj so domobranci za razliko od posovjetenih kolegov uporabljali izključno slovensko zastavo. Ta je bila seveda čista trobojnica brez kakršnihkoli simbolov.

Naša avtorica ima papirje o podiplomski izobrazbi z znane ustanove, ki se ji reče FDV, a pri konsistentnosti predmetnega pisanja se, glede na znanstveni nivo, ki je bil s strani te ustanove nedavno potrjen pri predsednici vlade, nima smisla ustavljati. Gre za vrsto stavkov, njihovih sklopov, ki lahko držijo ali ne, a celota … ni da bi govoril. Tako je eden od pokazateljev slovenske nenormalnosti tudi vpojnost, s katero slovensko ljudstvo vedno znova pričaka besedovanje katerega od zakoncev Hribar. Soprog je denimo ravno pred desetletjem povedal par stvari v zvezi s povojnimi poboji, ki jih demokratična stran v integralni obliki dopoveduje že ves čas. Vendar je zato označena za militantno, nestrpno, kolaborantsko, zagledano v preteklost itd. Ta mož pa si je nemudoma pridobil naslov Delove osebnosti leta. Tako gre to. Pri tem je posebej zanimivo, da se, kadar je kateri od njiju na prižnici, vedno znova v strahospoštovanju strese tudi znaten del cerkvene hierarhije (in ovčic). Pri čemer gre za nekak sado-mazo odnos, saj je Cerkev običajno napičena z največ gneva. Vsekakor bi bila slovenska Cerkev dosti boljša, če bi vsaj približno tako zares jemala katekizem in kako modro papeževo misel.

Sicer nima smisla, pa tudi prostora tukaj ni dovolj, da bi se ukvarjali z namerno ali nevedno napačnimi navedbami. Tudi ne s totalnim nerazumevanjem eshatološke razsežnosti, ki jo pri pokopu ubitega Kiklja izraža škof Rožman. Je smiselno razlagati, da zahvaljevanje za mučenca ni zanikanje človeške in zgodovinske tragedije?! Ali tisto debelo, da je šlo partiji za ohranitev naroda! Kateri partiji, za kateri narod?! In tako dalje, skoraj brez konca. Kot rečeno, nima smisla, ker je tekst očitno namenjen apologiji sovjetske zvezde, demonizaciji demokratične strani in ohranjanju zgodovinskega mita iz totalitarnega časa. Kljub novi variaciji torej nič novega.

Vseeno je morda zanimivo pogledati, v kolikšen napredek je bil primoran režimski človek v dveh desetletjih pritiska, ki ga prinašajo formalna demokracija, resnica in logika. Primerov, da bi partijci v celoti priznali zablode in zločine in krivice in nevzdržne laži, v Sloveniji tako rekoč ni. Tudi naši gospe bi po poltretjem desetletju sodelovanja pri barbarskem projektu legitimiteto za oglašanje podelilo šele tako priznanje. A če bi zmogla to, bi bržčas molčala. Imeti člansko izkaznico pri klavnici oz. njenem polstoletnem nadaljevanju navsezadnje ni hec. Čeprav je sajenje rožic pri istem projektu lažje, kot pa zasajanje krampov v človeške tilnike. Za zdaj nam torej ne kaže drugega, kot da se veselimo vsake besede, ki bi lahko nakazovala napredek in korakec stran od brezmejnih potvorb.

Tako od gospe izvemo, da je bil v Šentjoštu prvi otrok rojen šele petnajst let po vojni. Čeprav bi v Sloveniji kazalo dodati, da je bilo to tako zato, ker so borci NOB vse moške pobili. In da so s tem začeli, preden je bila kje kaka vaška straža, kaj šele domobranec. In da je bilo podobno po vsej Ljubljanski pokrajini. Izvemo, da so vaške straže nastale kot odpor na komunistično sektaško nasilje. Vsaj to, čeprav to dejstvo, ki pomeni zlorabo okupacije za pobijanje Slovencev, ki bi lahko predstavljali oviro na poti k partijskemu enoumju in nasilju, v logiki članka seveda ne odseva. Izvemo, da domobrancev nima počez za izdajalce, ker da je nemogoče – metaforično rečeno – polovico naroda označevati za narodne izdajalce. Tudi to je nekaj. V nadaljevanju napiše nekaj stavkov, ki so, če jih gledamo izolirano, ustrezen odmev na grozljivost Hude jame, tudi trenutnega nevzdržnega stanja pol izkopanih, pol skladiščenih žrtev. Avtorica se spopade tudi z domnevno neobremenjenostjo mladih, kar je vsekakor vredno omembe glede na to, da agitprop to »neobremenjenost« »v svrho lažjega vladanja« nenehno spodbuja.

Kaj bistveno več bi težko iztržili, čeprav na neki način niti ni tako malo. Ko je gospa s polnoletnostjo stopala v partijo (in verjetno še desetletja potem), si zagotovo ni predstavljala, da bo kdaj dopuščala take (celo lastne!) stavke. Seveda pa so to izključno manevri, ki z več finese, kot je premore denimo borčevski poglavar, skrbi za hermetičnost mitologije, oziroma za njeno čim bolj nemoteno delovanje v naši družbi. Tako bodo nekateri srkali vtis intelektualnosti, drugi vtis pietete, spet drugi bodo klonili pod vtisom zgodovinske kompetence, tretjim bo postreženo s kakim pol pobožnim izlivom, četrti se bodo zanašali na zgoraj izbrskane pozitivne stavke, peti bodo fascinirani nad navidezno kritiko lastne strani … in tako naprej. Ko pade vse to na 70-letno boljševiško podlago, na samocenzuro, na podzavesten strah, z druge strani pa pritisne iz vsega naštetega medijska in javnomnenjska peza, si bo gospa za opravljeno nalogo zagotovo prislužila odlično oceno.


54 KOMENTARJI

  1. Citiram Libertarca:

    Obsedenost s 4 domobranci je želja sproducirati sovražnika enake intelektualne ravni, ko je na drugi strani le normalnost.

  2. ..v Delu še posebej bode v oči njeno tolmačenje, po katerem " je pravica do samoobrambe sicer legitimno početje, vendar ni potekalo pod pravimi simboli" – tukaj gre za eno samcato, a za pozornega bralca vendarle ključno trditev, s katero se popolnoma razgalja, v domala vseh njenih doslej objavljenih medijskih pridigah prisotna, sprevrženost osebnega miselnega in vrednostnega okvirja, saj Hribarjeva namen še tako humanih in plemenitih dejanj povsem podredi pripadnosti – skratka Spomenka Hribar sama počne prav to, kar ves čas očita pomladni strani – razdvaja. O motivu, ki jo k temu početju vodi, mi tukaj najbrž ni treba posebej pisati.
    Kako zavajajoča so njena pisanja pa nam nazorno razkriva preprosta primerjava – po isti analogiji kot jo javnosti, v zanjo specifični maniri, v osrednjem slovenskem časniku sugerira Hribarjeva, bi namreč tudi Oskar Schindler, ki je med 2. svetovno vojno obvaroval kar 1200 židovskih življenj gotove smrti v koncentracijskih taboriščih, bil po vojni nekje na neznanem mestu hladnokrvno pokončan, njegovo truplo pa bi verjetno v družbi neštetih nesrečnikov počivalo v nekem že zdavnaj pozabljenem breznu, kamor bi ga pahnili tisti, ki so si nadeli "ta prave" simbole. Verz iz Talmuda sporoča, da kdor reši eno življenje, reši cel svet – a tista primarna odgovornost človeka, se pravi iskreno ravnanje po vesti in predanost najosnovnejšim človeškim vrednotam, ki jih najdemo zapisane v vseh verstvih tega sveta, zanjo niti danes ne predstavljajo merodajnega merila, tako kot njeni ideološki vzorniki, ki so med vojno in po njej počeli ravno nasprotno, nasprotno tudi sama vztrajno zagovarja.

    • Zanima me, kako si vi razlagate prisego belogardistov Adolfu Hilterju – poosebljenemu Zlu le nekaj mesecev pred koncem vojne? Ali so v vodstvu bele garde bili vsi toliko nerazgledani, da še nekaj mesecev pred koncem vojne do njih niso prišle informacije niti o holokavstvu niti o odnosu nacistov do Slovanov niti kakšno vesoljno razdejanje je ob vzhodni fronti?

      Tisoče mladih slovenskih fantov s puškami v rokah, pripravljeni pobijati, ne morejo enostavno biti prezrti. Nekdo in gotovo ne le ena oseba je naredil – so naredili, velikanske napake. Skoraj gotovo namerne in vredne vsake moralne obsodbe. Mi znate pokazati s prstom kdo?

      • Najprej, nismo narod kalibra Angležev ali Francozov. Smo le slovani. Presoja v teh krajih ne sega več kot manjše zlo. In za manjše zlo je štelo sodelovanje z nacisti proti komunistom. Seveda, za tako omejeno pamet, je tudi izostala povezava z zavezniki, ki so do zadnjega bili proti komunistom, kjerkoli so lahko bili. Najboljši dokaz je posmrtno odlikovanje Draži Mihajloviću, ki še danes gre v nos komunistom. Komunisti pač niso bili zavezniki, razen po sili razmer. Mihajlović je bili edini pravi zaveznik na naših tleh.

      • In še to: domobranci so bili ločena formacija. Torej niso bili slovenski nacisti. Bili so butasti. To pa.

        • domobranci so bili ločena formacija zgolj pro forma.
          bili so policijska-paravojaška organizacija, ki jo je ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine. popolnoma po zgledu zahodnih kvizlinških formacij in svoje neposredne predhodnice Milizia volontaria anticomunista, uničene v bitki za Turjak. poveljevali so nemci.

          • neposredne predhodnice Milizia volontaria anticomunista,
            =====
            tako, s tem si potrdil to o čem govorim.

      • Poudarek *le nekaj mesecev pred koncem vojne* pove dovolj.

        Prisega je bila izsiljena in ni relevantna. Vedeli so, da Hitler že izgublja vojno, tako, da svojih takih in drugčanih načrtov ni imel možnosti izvesti.

        Komunajzerji pa so predstavljali trajnejšo grožnjo, kar se je uresničilo – s 50 let totalitarizma.

      • Ja, ja, in prisege Titu in komunistični Jugi mladih fantov v JLA?
        Najbrž ste toliko stari, da vi tudi, a ne? Mladi fantje s puškami “pripravljeni pobijati” ali v situaciji brez izbire? Kaj ste bili? A ne, kako ponižujoča zna biti vojska.
        Konec koncev je menda manj maligni domoljubni komunizem na Slovenskem pobil precej več lastnih sonarodnjakov kot “poosebljeno zlo” . Grdo, a ne (oziroma tragično), čemu vse so mladi fantje v prejšnjem stoletju prisegali!

  3. “Kaj bistveno več bi težko iztržili, čeprav na neki način niti ni tako malo.”
    Zato je članek vreden branja in premisleka in nadaljnjega dejanja.

  4. Če poslušamo komunajzerje, ki jim čedalje bolj zmanjkuje argumentov pri obrambi komunajzerjev in blatenju nasprotnikov velja naslednje:

    Tudi Nemci, ki so se uprli Hitlerju in sodelovali s tujci – torej s sovražniki nemškega naroda – izdajalci.

    • Bravo Alojz, ta domislica mi je všeč. Kar nekaj logike vsebuje.

      Toda stvar je bolj zapletena. Po tej logiki so tudi partizani izdajalci, saj so se bojevali proti Slovencem, sodelavcem okupatorja tudi v sodelovanju s tujci – zahodnimi zavezniki.

      • Tone, preberite Churchilove spomine o II. svetovni vojni pa boste v njih izvedeli koliko so partizani zares sodelovali z zavezniki in zakaj je na koncu priznal, da ga je glavni obveščevalec SOE iz Kaira kar dobro “za nos potegnil”. Bil je namreč vnet privrženec komunistov, zato je Mihajlovičeve zmage proti Nemcem pripisoval partizanski strani. Na podlagi, dokazano prirejenih obvestil v London je bila sprejeta odločitev, da bodo z orožjem pomagali Titovim partizanom.
        Kaj so si mislili Američani o partizanskem vojskovanju proti okupatorju, zgovorno priča dejstvo, da so Mihajloviča po vojni odlikovali s kongresno medaljo.
        Druga “velika nepomembna pomembnost” je tudi dejstvo, da naši partizanski revolucionarji niso bili nikoli vabljeni na nobeno vsakoletno zavezniško spominjenje II. svetovne vojne. Niti v Normandijo, niti v Moskvo. Aja, da ne pozabim, Berlusconi je bil povabljen v Moskvo, Merklova pa v Normandijo.
        Nemci so vojne reparacije Jugoslaviji izplačali z vključno pobitimi iz njihove strani, kar je bilo pa preko njihovih pedantnih poročil o pobitih, so dali pa Titu v vedenje, da naj domače poboje kar sami preštejejo in uredijo.
        Dejstva so sicer zares kar precej zapletena, problem je, kako opravičiti revolucionarno divjanje nad lastnim narodom.

      • Pimi, vi ste našli momente, ki potrjujejo vašo tezo, jaz pa lahko take, ki potrjujejo mojo, čeprav moja sploh ni teza, ampak zgodovinsko dejstvo, ki jo bo potrdil vsak nepristranski zgodovinar. Pri partizanih so bile misije zaveznikov, partizani so dobivali, pomoč v orožju in drugem materialu, v Beli krajini je bilo zavezniško letališče, v Bariju so zdravili ranjene partizane, vsi zahodni poglavarji, vključno s Churchilom, so pripenjali Titu odlikovanja na prsi, za časa Jugoslavije so bili veterani NOB redno vabljeni na zavezniška spominjanja II. svetovne vojne. Žal se Slovenska država ni znala afirmirati kot zavezniška država. To so takoj izkoristili Avstrijci in nam oporekajo sopodpisništvo 7. člena svoje ustave, ki ščiti koroške Slovence. Leta 1995 so bili na proslavi 50. letnice zmage nad fašizmom v Ljubljani odposlanci zavezniških sil iz Amerike, Francije, Anglije (ruskih se ne spomnim). itd itd itd

        • Kaj si je Churchil mislil o Titu pa je vseeno, saj si tudi Tito o Churchilu, kot predstavniku kapitalističnega kapitalizma ni mislil nič lepega.

        • Najprej o zgodovinarjih kratko vprašanje. Kdo je za vas nepristranski zgodovinar, Repe, Pieraci ali Pečar Gieserjeva, Dežman?
          O vzroku k odločitvi, da zavezniško pomoč Angleži pošiljajo partizanski strani sem vam že razložil v prejšnjem prispevku.
          Partizansko “letališče” (ustrezna dolžina travnika) v Beli krajini datira v leto’44, ko so se nacistične sile umikale že na vseh frontah. Cca. 6000 okupatorskih vojakov je takrat zasedbeno pokrivalo Slovenijo. Ranjene partizane so v Bari odpeljali s tega travnika. Od koga in v katerih bitkah so ti nesrečniki postali partizanski ranjenci je pa eno lažjih vprašanj pristranskim zgodovinarjem. Od partizanov ranjeni domobrani niso bili deležni teh uslug zaveznikov.
          Pripenjanje tujih odlikovanj na Titova prsa je bilo zgolj preračunljivo podkupljiva diplomatska prijaznost Angležev do Tita. Ko je gizdalinsko oblečeni maršal Tito, takoj po srečanju s Churchilom, mrknil v Rusijo je bilo za Churchila to prvo razočaranje nad prevarantskim Titom. Rusi npr., so dobro vedeli zakaj, mu niso rabili pripeti nobenih odlikovanj na njegova junaška prsa. Partizanov s Titom na čelu niso niti zraven spustili, ko so ruske sile z Bolgari osvobajale Beograd.
          V vsem svojem dolgem življenju mi ni bilo dano zaslediti, da bi naši partizanski veterani kdaj sodelovali na kakšni spominski prireditvi v tujini. Niti Dolničar, niti Stanovnik v vlogi predsednika Zveze borcev nista bila nikdar nikamor povabljena. Partizanski veterani pa še manj.
          Ko je slovenija postala samostojna država je bila pa udeležba tujih predstavnikov vlad na 50. obletnici zmage nad nacizmom zgolj gesta diplomatskega spoštovanja. Moram pa hkrati priznati, da mi ni znano, da bi na vsakoletna partizanska spominjanja z golažem, tuje ambasade pošiljale svoje predstavnike vlad. Niti v Dražgoše ne pošljejo nobenega.
          Avstrijska državna pogodba pa ne sodi v kontekst prispevka gospoda Riharja.

      • Tone, naredil si napredek. Res je zadeva bolj zapletena, kot se ti zdi.

        Zdaj pa še nadaljuj z logičnim sklepanjem in boš prišel do ugotovitve, da je s tvojim dojemanjem, da so zate partizani nedotakljiva svetinja, domobranci pa absolutni negativci, nekaj narobe.

        • Da so zame partizani nedotakljiva svetinja, domobranci pa absolutni negativci nisem nikoli rekel ne zapisal, ker pojma o absolutnosti in nedotakljivosti ni v moji naravi. To je plod tvoje paranoje.

          • Ne. To ni plod moje paranoje. To je realnost, ki se vidi iz tvojega pisanja.
            Morda res nisi neposredno tega napisal, dejstvo pa je, da vse tvoje pisanje odraža to.

  5. Lenart Rihar, čigava zastava je ob vašem članku? Stara slovenska? Belogardistična? Ali se podpisujete pod obe?

    • Trobojnica je slovenski izraz za tri barve na zastavi, ki simbolizirajo Slovenijo. Domobrani so se pod izvirno slovensko zastavo /na sliki/, za varnost svojih kmečkih domov in svobodno domovino, borili proti tistim revolucionarnim morilcem svojega naroda, ki so II. svetovno vojno izkoristili za revolucionarno nasilje nad njim. Komunistični revolucionarji so slovensko zastavo oskrunili s krvavo zvezdo na njej, Spomenka Diklić Hribar pa skrbi, da ta zvezda po malem še danes krvavo skeli.

      Še danes se spominjam učiteljeve razlage slovenske zastave: “Na vrhu so bele planine, pod njimi je modro slovensko morje in nato s krvjo prepojena rdeča zemlja”.
      No, banda peterokrakih revolucionarjev je to zemljo zares bogato s slovensko krvjo prepojila.

        • Slovenska trobojnica, bela, modra, rdeča, od vrha navzdol, starost vleče že iz avstroogrskih časov. V Dobrunjah pri Ljubljani so velikonočne butarice prvi barvali prav v teh barvah, ki jih je avtor prispevka postavil pod naslov. Dom braneče vaške straže in kasneje organizirani domobrani so se pa po sili vsiljenih revolucionarnih razmer pojavili šele s koncem ’41. leta.

          Nacistična zastava se je pojavila pa s prihodom nacistov na oblast.

          Meglo je z vilami težko na kup spravljati, morda bo šlo z žlico lažje!

          • Tri barve rdeča, bela in modra simbolizirajo francosko revolucijo, katero so v deželi Kranjski sprejeli z odobravanjem. Trobojnice v prav teh barvah so že prej imeli v Združenih Državah in Veliki Britaniji. Poskušati Srba z izmerjeno visokih IQ-jem “nadmudriti” ni najbolj smiselno početje…

            Odvratno dejstvo, na katero sem opozoril avtorja članka, je, da za množično prisego Hitlerju ni nihče prevzel odgovornosti. Če bi se v ljubljanski nadškofiji kritično povprašali, kako se jim je takšna svinjarija lahko zgodila, se morda ne bi v mariborski nadškofiji pred nekaj leti zgodila svinjarija v jeziku, ki ga vsi veliko bolje razumemo. Denar…

            Avtor članka ne analizira usode “majhnih” ljudi. Če bi jaz bil na njegovem mestu, bi bržkone poskušal relativizirati njihovo odgovornost. Vsaj za večino tistih, ki so se priključili beli gardi. Domobrani so bili v sosednji državi. Namesto tega avtor relativizira zgodovinsko zapuščino bele garde.

            Zato sem ga vprašal, kaj naj bi pomenila zastava v kotu. Če bi vi bili avtor članka, bi se na sodišču najbrž poskušali “izmazati”, da je na fotki ruska zastava???

          • PA KAJ TEŽIŠ KAR NAPREJ; LEPO TI JE NAPISAL:
            Slovenska trobojnica, bela, modra, rdeča, od vrha navzdol…

          • Bela garda dejansko pomeni borca proti komunizmu in izraz prihaja iz Rusije.

            Torej, če rečeš bela garda, pomeni častno dejanje, saj je komunizem zlo.

  6. Bral sem članek Hribarjeve v Delu, v katerem na veliko piše o ločevanju duhov na Slovenskem.

    Pri tem pa ne odgovori na bistveno – kdo je prekršil duhovnost pri Slovencih? Ali tisti, ki so storili genocidni poboj ali tisti, ki so bili genocidno pobiti.
    Torej storilec ali žrtev.

    • Spomenka Hribar zlorablja nerazumevanje zgodovine v preteklosti, da lahko krivdo za sedanje stanje iz komunajzerjev podtakne nasprotni strani.

      Tisto “ločevanje duhov” je bilo pred 2. svetovno vojno – normalni demokratični pluralizem, kjer je sredina bila precej bolj desno kot danes, poleg tega pa niso poznali take politične korektnosti kot danes.

      Ko enkrat razumeš to, vidiš, kdo je kriv za današnjo razklanost – komunajzerji.

      Ni namreč problem v drugačnih mnenjih, ampak sovraštvu in nesprejemanju drugačnih mnenj – tega je pa mnogo več na levici.

  7. “Naša avtorica ima papirje o podiplomski izobrazbi z znane ustanove, ki se ji reče FDV, a pri konsistentnosti predmetnega pisanja se, glede na znanstveni nivo, ki je bil s strani te ustanove nedavno potrjen pri predsednici vlade, nima smisla ustavljati.”
    Sedanja predsednica vlade, pa tudi gospa Hribar, imajo certifikate o izobrazbi izdane v natanko isti ustanovi kot prejšnji predsednik vlade JJ. Zdi se, da se je slednji še najbolj navzel Dolančevih navad.
    Sicer pa je morala Hribarjeva močno vznemiriti domobransko-klerikalni del slovenske Cerkve, da se je odvzal Rihar, ki se sicer ne oglaša veliko.

    • Kako pričakovan odgovor. Če si drzneš kritizirati levico, takoj na dan privlečeš JJ.

      Hribarca veliko laže in manipulira. To pa je dejstvo.

      Leta 2013 vidi okrog sebe domobrance, ne vidi pa 50 let komunizma, katerega posledice čutimo še danes.

  8. izjemen finale!
    (sicer mrakoben in v brado psoveč, ma tako je pač včasih na zemlji, ko voli nikakor nočejo vleči pluga…)

  9. Igorju Đukanoviću na kratko.
    Najprej staro slovensko, nato Belogardistično in dodatek k vsemu skupaj, nacistično. Skupnega imenovalca vaših naporov vam ne bom razlagal.
    Kar zadeva domobransko prisego okupatorju, si preberite tehtno Alojzovo razmišljanje pod prispevkom sodelujočih.
    Ker ste Srb, vam verjetno more biti kaj poznanega na temo, Draža MihajloviĆ in okupator, zaradi pomanjkanja orožja v boju proti Titovim revolucionarjem. MihajloviĆ je bil vendar general kraljeve vojske, ki se je prva v Srbiji uprla okupatorju.
    O delu ljubljanske nadškofije v vojnem času in kar na po čez problem povezovati z dogajanjem v mariborski nadškofiji toliko let kasneje je pa z vami povsem nesmiselno.
    Za začetek vzemite vsaj kakšen stoleten koledar v roke pa si v njem preštejte razliko let. Več kot 60 let razlike bi tudi iz vas naredilo umirjenega upokojenca.
    Dvakrat ste se javno hvalili z vašim visokim IQ-jem, pa kljub temu ne dam nič na to, da je res kaj na tem. Nadpovprečno pametni se ne hvalijo, še manj “grozijo”, delo jih dovolj dokazuje.
    Zdaj ste v letih, ko se spoznate na vse. Vzemite si še 20 let zorenja, pa boste morda začeli drugače razmišljati o vašem navijaškem početju. No, pa vsemu navkljub, VELOMA.

  10. Dobra (psiho)analiza poklicne sovražnice Cerkve in Janše. Mislim, da je skrajni čas, da intelektualno tako povprečne ljudi kot sta oba Hribarja (Tineta sem imel za inteligentnega, a sem uvidel, da je klasilni filozofski prepisovalec) postavimo na mesto, ki jim pripada – na stranski tir.

    Resnično imamo v Sloveniji neverjetno število levičarskih klovnov (Žižek, Hribarja, Makarovičeva, Markeš, Bučar … …). V normalnih državah bi bili ti ljudje umeščeni v ‘rumene’ rubrike, med skrajneže, čudake, posebneže, obrobneže, provokatorje in psihopatske nostalgike, ki jim ne moreš nič le zaradi lastnega demokratičnega prepričanja. Nekje sem zapisal: Bog bi lahko hudič uničil z enim dihom, toda uničevanja ni v njegovi naravi.

    Sam res ne razumem, zakaj se te klovne jemlje tako resno. Oni vso svojo moč in energijo črpajo prav iz te pretirane resnosti.

    Ta članek Lenarta Riharja je že v stilu Juhanta, Štuheca, Ferluge in še nekaterih, ki svojih člankov ne pišejo kot ‘večni pozicionisti’, ampak iz lastne enkratnosti. Ne gre za to, da se imajo za bogove, marveč za spoznanje, da se je za resnico, pravičnost in jasnost življenja velja bojevati brez strahu. Njihovo spoznanje je, da je ta strah privzgojen, skratka umeten.

  11. “čas je, da ljudi kot sta oba Hribarja postavimo na mesto, ki jim pripada – na stranski tir.”
    Za koga pa se imate, da bi odstavljali na stranski tir? Za komunajzarja ali demokrata? Demokracija je težka reč: treba je živeti z drugače mislečimi.

    “V normalnih državah bi bili ti ljudje umeščeni v ‘rumene’ rubrike”. V normalnih državah hodi Žižek od univerze do univerze.

    “Bog bi lahko hudiča uničil z enim dihom, toda uničevanja ni v njegovi naravi.” Kaj pa vesoljni potop, Sodoma in Gomora, pomor Egipčanov ob Veliki noči, da o tem, da je dal ubiti lastnega sina niti ne govorimo?

    • Joj joj, Tone, ste morda še en udbovec in antikriast, ki skrbi za čisto Cerkev?

      V demokraciji je vsekakor potrebno razumeti drugače misleče. “Razumeti” umorov, krivic in laži pa ne smemo. Če nekdo na spletkarski in manipulativen način brani SLOVENSKI ZLOČIN (Hribarjeva), ga je vsekakor potrebno ustaviti. In to ne s krampom (kar so počeli komunistčni zločinci), ampak v naših mislih. Takim pokvarjenim manipulantom je treba reči NE v naših mislih in čutenjih.

      O Sodomi in Gomori in drugih ‘božjih umorih’ pa bodite raje tiho, ker stvari očitno ne razumete.

    • Tone, a spet podtikaš nedemokratične ideje drugim, čeprav jih imaš sam?

      Čas je, da en pove, kam spadata – med komunajzerje, ki so hoteli narediti vtis bolj objektivnih.

      Dejansko spadajo ti ljudje v rumeni tisk.

    • Tone:”treba je živeti z drugače mislečimi”.
      Vedno, ko je Spomenka v siju žarometov na glavnem tiru, me na stranskem tiru njena tovarišija povozi.

  12. Predvsem je članek Spomenke Hribar lep prikaz stanja v družbi, ko si oseba, katera beseda ima težo in prostor v medijskem prostoru, lahko privošči članke v katerih niza laži in polresnice. Če bi ta članek napisala neizkušena oseba v medijskem prostoru, bi še lahko verjel, da so laži v članku pomota, ker pa gre za znano osebo lahko samo upamo na boljše čase (za katere se seveda moramo prizadevati tudi sami).
    Majhni “pomoti” v članku:
    – … pokažejo spoštovanje do svojcev, ki so bili žrtve protirevolucije in – po vojni – revolucije.
    – Okupator, ki pride v tujo deželo , je “slep in gluh”, ne pozna ljudi, krajev, navad – pomoč so jim ponudili najprej posamezni izdajalci, potem pa so dobili s straani Cerkve in tedanje politične garniture še formalno ponudbo za pomoč pri izkoreninjenju partizanstva, ki so ga enačili s komunizmom.

    Seveda pa se lahko strinjam z avtorjem komentarja članka Hribarjeve, da je njen prispevek še en ubupan poskus krpanja plašča NOB.

    • Ne razumem. Ali lahko natančneje razložite?

      Članka Spomenke Hribar nisem bral in ne vem, na kaj se nanaša prva “pomota”. (V zgornjem članku ni omenjenega ničesar takšnega, s čem bi si lahko pomagal razumeti vašo pripombo.)

      Druga “pomota” pa meni ne deluje pomota. Dejstvo je, da okupatorji slabše poznajo deželo od domačinov. Kljub vsem “Garminom”, ki jih imajo sodobne vojske, to velja še danes. Velikokrat sem tako pri samodeklariranih levih kot pri samodeklariranih desnih avtorjih bral, da je RKC na Slovenskem komunizem ocenjevala za večjo nevarnost od fašizma. Se vam to zdi polresnica? Ali da so RKC in nekateri politični veljaki sodelovali z okupatorjem proti partizanom? Največja napaka RKC na Slovenskem – še večja od finančne sramote mariborske nadškofije, a težje izmerljiva.

      • Saj fašizem ni propadel, ves svet se je združil in ga premagal. Celo atomsko bombo so izumili v ta namen, tako se jim je zdel nevaren.
        Komunistične stranke niso nikjer prepovedane, fašistične pa v vseh demokratičnih državah.

        S tem ne nameravam glorificirati komunizma, kot misliš ti, samo dejstva, ki tebe ne zanimajo, navajam.

  13. “Ko sem bila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let v Šentjoštu, so mi domačini pripovedovali, da se je šele petnajst let po vojni v Šentjoštu rodil prvi otrok – v vasi, v kateri je bila pred vojno v vsaki hiši kopica otrok! Tudi sicer je bila vas – tako kot mnoge druge, »domobranske« – vse do osamosvojitve zapostavljena recimo pri gradnji infrastrukture itd. Glede na to si ne morem kaj, da ne bi razumela domačinov, ki zdaj, ko je to možno, pokažejo svoje spoštovanje do svojcev, ki so bili žrtve protirevolucije in – po vojni – revolucije. Kdo bi jim to upravičeno oporekal?”
    Zgoraj je odlomek iz članka Hribarjeve. Ko sem prebral predzadnji stavek, sem se vprašal kako je lahko na časovni premici posledica (protirevolucija) pred vzrokom(revolucija). Verjetno je to možno samo v komunističnem svetu. Tudi ne vem kakšne žrtve protirevolucije so prebivalci Šentjošta bili.

    Glede druge pomote – zavajanja.
    Vojska nikoli ne gre slepo na tuji teren. Pozna vse pomembne ljudi (politične, vojaške, …), pozna vse pomembne strateške točke, povezave in pozna tudi kulturo ozemlja, ki ga napada. Seveda pa težko ugotovi kaj bodo ljudje ob času napada jedli, kako bodo oblečeni, …
    Res je, komunizem je Cerkev (celotna, ne samo slovenska)smatrala za nevarnejšega kot fašizem/nacizem. Za komunizem so smatrali, da je na duhovni ravni nevarnejši od fašizma. Poleg tega pa je Cerkev imela večje izkušnje s komunizmom kot fašizmom, že papež Pij IX je l.1846 obsodil komunizem (izkušnje v Sovjetski zvezi, Mehiki in Španiji).

    Ne vem kakšno sodlovanje Cerkve in predvojne politike misliš. Bi prosil za konkreten primer sodelovanja Cerkve ali predvojnih politikov z okupatorji proti partizanom.

    • Ja, takšni izkrivljeni pogledi na resnico (npr. začudenje Đukanovića nad tem, kaj bi lahko bilo narobe v izjavah Spomenke) nastajajo zaradi indoktriniranosti slovenske naroda in vseh narodov, ki jih je v svojo ‘pest’ vzel komunizem. Slovenci in drugi jugoslovanski narodi so prepričani, da sta nacizem in fašizem prišla od zunaj, medtem ko je komunizem domača stvar in je zato v primerjavi s preostalima zločinskima sistemoma nekako samonikel, tako rekoč spontab. Vse to sploh ni res. Tudi komunizem je prišel od zunaj. Ker pa je zavladal, je z vso oblastjo, ki jo imel na veliko falzificiral resnico in rssničnost ter počasi pohabil vse ljudi, ki so živeli v njegovi ‘konzervi’. Komunizem je ravno tako okupatorski, še več, ker je teror izvajal z ‘domačo pestjo’, je tudi kolaborantski in izdajalski. Saj znajo Spomenka in njej podobni tudi kritizirati komunizem, vendar, kot se reče, s figo v žepo, to pomeni z raznimi pogojniki. Niti ena njena obsodba komunizma ne mine, da ne bi k njej pritaknila tudi kakšno nečednost, ki jo je storila nasprotna stran.

      Komunizem je potrebno obsoditi brez ‘pogojev’. In to zato, ker zanj ni bilo potrebe. Razen, če kdo misli, da je potrebno pobiti bogate ljudi. Če prenesemo stvar v današnji čas – človeka recimo res jezi zelo pogost mobing raznih prepotentnih šefov. A niti na misel mi ne pride, da bi ga zaradi tega pokončal s krampom in skupaj z njim še ženo in dva otroka.

      Vedno je potrebno razumeti, kaj kakšen sistem pomeni. Kapitalizem pomeni lastništvo. In edino prav je, da ima vsaka stvar lastnika. Je pa na ljudeh, da z vsemi demokratičnimi ‘instrumenti’ ta kapitalizem oblikujemo čim bolj po naših željah. To lahko dosežemo z izvoljenimi strankami, kot civilna družba, preko sindikatov itd. itd.

      Spomenka Hribar je izrazito sporna osebnost. Niti enega stavka ne izgovori brez manipulacij. Iz njenih ust ne pride niti en jasen stavek.

    • Je čisto logično, zakaj je komunizem nevarnejši.

      Rok trajanja nacizma je bil – vsaj takrat, ko so se pojavili domobranci – omejen na kratek čas.

      Komunizem ni imel te omejitve. Poleg tega je komunizem hinavski, ker se prikaže kot idealen, prinese pa veliko zlo.

  14. Težka kača je ta Hribarjeva. Recimo, implicira “ponudbo za pomoč pri izkoreninjenju partizanstva, ki so ga enačili s komunizmom”, da je bila razlika med partizanstvom in komunizmom?! Čeprav je vsakemu jasno da so bili partizani oboroženo krilo komunistične partije! Toda ne, ona bi še vedno o romantičnih upornikih, partizanih, dobričinah v strganih gatah, ki so goli in lačni žrtvovali zame, za mojo svobodo. Ja, pa saj svizec res zavija čokolado v švicarskih alpah!

  15. Humanizem Hribarjevega Tinčka
    24. julij 2008 ob 10:04, SNVZ

    Hribarjev Tinček, intervju – odprti kop.

    Moram reči, da danes nisem več v to prepričan, kajti od te izjave, mi je prišla ena knjižica v roke in naslov ima Sof in pomeni smrt Osvobodilni fronti. V tej knjižici je 200 napotil, tako rekoč ukazov. Ta knjižica je izšla v okviru domobranstva, ampak s podporo Cerkve. Not se izrecno zahteva, v bistvu v smislu gesla V imenu Kristusovih ran, naj pogine partizan. Kajti, v teh točkah, 200- tih, se zahteva izrecno, da morajo vsi izdat. Če kdo zve, ne samo za terenca, za vsakega sodelavca OF, se pravi, partizanstva, da to ni greh, je le boj za vero, skratka, ti uboji so bili, tudi s strani domobrancev, s strani Cerkve, požegnani.

    Tinčekov intervju

    Če kdo zve, ne samo za terenca, za vsakega sodelavca OF, se pravi, partizanstva, da to ni greh, je le boj za vero, skratka, ti uboji so bili, tudi s strani domobrancev, s strani Cerkve, požegnani :

    ” Intelektualec ” očitno ne ve, kdo so bili terenci, aktivisti, zaščitniki in podobni. Trditev, da je to Cerkev požegnala je pa izven racionalnega neobremenjenega mišljenja.

    Boris Kidrič o nalogah naših Terenskih Odborov OF:

    1. Brezobzirno razgaliti pred slovenskimi narodnimi množicami narodne izdajalce in notranje sovražnike slovenskega naroda.
    2. Čuječe zasledovati poskuse notranjih sovražnikov, da dobijo oporo na terenu, take poskuse spodrezati in jih v kali zatirati, imena, zveze, dejanja in namen storilcev nemudoma sporočiti nadrejenemu odboru OF, če je to mogoče, jih javiti tudi neposredno organom obveščevalne službe OF ( VOS op.p. )
    7. Dvigati narodno zavest in množičnega duha odpora na slehernem koraku, ostro ožigosati vsak izraz sožitja z okupatorji ( hoja slovenskih deklet z Italijani, posečanje italijanskih filmov in gledaliških predstav, poslušanje italijanske godbe, gledanje italijanske parade, stopanje v fašistične in italijanske organizacije )
    9. Zasejati in gojiti vsepovsod idejo sloge in enotnosti slovanskih narodov pod vodstvom
    velikega Ruskega naroda.
    – Osvobodilna fronta, Leto I., str.2, v začetku decembra 1941.

    V mali hišici tik žirovske ceste v Podklancu je živela Fani Mravlje. Njena mama je bila sestra matere Spomenke Hribar – torej njena teta, Fani pa njena sestrična. Fani se je zaljubila v brigadirja Karabinjerjev v Rovtah. Večkrat sta se dobivala in tudi sama je šla kdaj v Rovte. To so vedeli terenci in tako so 6.5.1942 prišli v hišo partizani, dva sta jo prijela pod pazduho in jo odpeljala v smrt. Komaj 19. letno so ustrelili in mrtvo pustili kar na cesti. Fani so ustrelili, češ da je izdajala, vendar je bila po splošnem prepričanju njena krivda samo ljubezen do Italijana.
    – Ob stari meji – Pričevanja in spomini, Tomaž Pavšič, 2006

    Likvidacije so določali terenci. Takoj ko je brigada zasedla določeno vas, so vaški terenci izdali vse, ki so jih določili za smrt. Partizani so njihove hiše izropali, nato pa jih pobili. Terenci so po teh pobojih hlinili svojo nedolžnost, kot da je njim vsa zadeva popolnoma neznana in so končno celo obžalovali, da je moglo do česa takega priti. Bil je to višek brezvestnosti in nesramnosti.
    – Odprti grobovi, Fran Ižanec, 1966

    Številni partizani so dezertirali in se pridružili domobrancem. Poleg tega je bilo v Strahinju precej komunističnih aktivistov (terencev). Vse to je »zahtevalo« žrtve. Kot drugod po Sloveniji, so izbrali tiste, ki jim niso bili naklonjeni. To – nenaklonjenost – je bila vsa njihova »krivda«. Zato so jih ugrabili na domovih, mučili (»zasliševali«), nato pa umorili.Najprej umor, potem rop. Takoj po umoru so začele na dan prihajati partizanske laži. K ženama Stegnarja in Praprotnika so partizanski terenci prihajali po razne stvari, češ da jih potrebujeta, čeprav sta bila tedaj že ubita. Na partizanski strani je okoliščine dogajanja in odgovorne za usodo šesterice neposredno poznalo vsaj več deset ljudi, posredno še mnogo več.

    Članek

    Identični cinizem so terenski prijatelji Hribarjevega Tinčka pokazali ob poboju Brecljevih na Vipavskem. Takih primerov je še nešteto in samo čudimo se lahko ” intelektualcu ” kako brani Ofarske morilce. Namreč. OF je imela tudi organizacijo, ki je tudi pobijala vsevprek – VOS.

    Prva vaška straža je bila ustanovljena 17. julija 1942 v Št. Joštu nad Vrhniko.
    19. aprila 1942. je v zgoraj omenjeno vas vdrlo 150 partizanov in aktivistov OF. Izropali so župnišče in več hiš, pretepli župnijskega upravitelja Jožeta Cvelbarja in voditelja skupnosti Jakoba Žaklja.
    Nato so komunistične horde ob koncu junija izropale nabavno in prodajno zadrugo, ki je vso skupnost oskrbovala z potrebščinami, živili, itd.

    No. A niso bili fajn tile Tinčkovi aktivisti ?

    V smislu gesla V imenu Kristusovih ran, naj pogine partizan:
    Mnoge priče na Kočevskem procesu – mejniku boljševiškega pravnega reda, kot se je izrazil ” strokovnjak za pravo ” in pisec pamfletov Franček Saje, so samo slišale, neosebno videle, mnoge priče so si popolnoma nasprotovale, druge so spet govorile v prid obtožencev, posebno v prid Šinkarja in Mavca. Mnoge priče so bile tudi pijane. Kako objektivno in kako ” po vseh splošno veljavnih načelih procesualnega prava ” je potekal proces, naj navedem samo en primer.Tonček Šinkar je bil obtožen, da je moril partizane s temi besedami: ” V imenu peterih Kristusovih ran, naj pogine partizan ” in je partizana zaklal. Seveda je za to bilo treba priče. In priča je prišla. Neki kmet iz Šentjerneja.
    Sodnik mu pravi: ” No, tovariš, ti gotovo poznaš morilca Šinkarja? ”
    ” Seveda ga poznam. Celo v mraku ali ponoči bi ga spoznal, kaj šele pri vseh teh lučeh. ”
    ” Pa ga pokaži.”
    Malo okajeni kmet gre počasi ob vrsti obtožencev in pokaže Mavca. ” Tale je. ”
    Dvorana je utihnila.
    Sodnik je bil v zadregi in pravi: ” Morda te luči motijo, še enkrat jih dobro poglej. ”
    Kmet zopet gre proti drugemu koncu vrste in pokaže Malovrha.
    Predsednik sodišča ves nervozen vstane, gre pred vrsto obtožencev, pokaže Šinkarja in reče: ” Ali ni tale ? ”
    ” Prav imaš, tovariš sodnik, tale bo “, je rekel kmet.
    In Tonček je bil obsojen na smrt ” po splošno veljavnih nečelih procesualnega prava ” boljševiške partije.
    Indoktriniranci pa še danes ponavljajo izmišljeno boljševiško parolo.

    ” Intelektualec ” Tinčkovega kalibra bi lahko nehal ponavljati znane izmišljije boljševikov. Pa tudi jemati vse kar piše v kakšni propagandni knjižici za suho zlato in namigovati, da so vsi protikomunsti to izvajali in da je celo Cerkev to požegnala, pritiče v kakšen vrtec, ne pa na akademsko raven. Nemci so kontrolirali pisanje Domobrancev in tudi vsiljevali določene navedbe. Takšne so bile denimo o Židih. Znano pa je, da si Domobranci glede njih niso umazali rok. Hribarjevi terenci so pač ovajali vsakogar, ki je kaj rekel proti boljševikom, slučajno spil kozarec vina z Italijanom ali Nemcem, tiste s katerimi so imeli osebne spore in tako dalje. Takih je bilo do Julija 1942. skoraj 1200, od tega resničnih izdajalcev ali ovaduhov zanemarljivo število. Hribarjev humanizem in zavzemanje za resnico bo pil vodo, ko bo kaj rekel glede genocida nad Cigani leta 1942, povzročenega s strani slavne partizanske vojske.
    Molk ne pritiče nekomu, ki bi želel biti nekakšna moralna avtoriteta

  16. »Kot Slovenec in kot ljubljanski nadškof sem in čutim ostro to zahtevo po narodni spravi. … Danes smo še bolj razdeljeni, kot smo bili pred desetimi leti. Žal. Po moje bi bilo treba narediti nekaj, kar seveda ne bo sprejeto, vsaj v tej generaciji še ne, mogoče v naslednjih generacijah. Namreč, vse te proslave, veste, partizanske, vse to bi moralo odpasti. In tudi vse te rdeče zvezde se ne bi smele več pojavljati v državnih proslavah, recimo, in mislim, da je to en od pogojev za narodno spravo. Vsa ta partizanska mitologija, mitologija revolucije in tako naprej, to je zgodovinsko zelo vprašljivo. … Kdo je izdajalec Slovenije, domovine? … Če si bil na domobranski strani, nisi bil proti Slovencem, si pa bil proti neki organizaciji, ki je imela čisto absolutno teroristične metode in ki je svojevoljno arbitrarno in na revolucionarni način prevzela oblast v Sloveniji. Če si se temu uprl, nisi noben izdajalec, si samo človek, ki ljubi svobodo …«
    — Kardinal Rode na ogrevanju za velikošmarensko pridigo (Intervju za Radio Slovenija, 14. 8. 2013)
    Ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomeli, ki je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu pa je podal upoštevanja vredna mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
    Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, pa zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.
    Dalje pa tudi pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«

Comments are closed.