Fenomen Spomenke Hribar je po svoje banalen, kot se bo čez čas za banalno izkazala večina negativnih tranzicijskih pojavov. Ti se bodo takrat vsem očitno zvedli na eno samo nalogo: obdržati vso (ključno) oblast kljub motnji, ki jo zanje pomeni uvajanje demokracije.
Omenjena gospa pride v rabo vedno, kadar je treba postaviti stvari na pravo mesto, kot se reče. Na ta način je začela s člankom v Delu zaustavljati demokratično stran že takoj leta ’92, ko bi se lahko začeli utrjevati njeni zametki. In tako vse do danes. Zabavno je, da sta v primerjavi s tisto veliko nalogo pred dvajsetimi leti zdaj zadosten povod za pisanje že dva para enakih suknjičev, ki so se pojavili v neki gorski vasici in za katere je nekdo rekel, da so sešiti v domobranskem kroju. Morda so res, a denimo zastava z orlom zagotovo ni domobranska, kot gospa napačno navaja, saj so domobranci za razliko od posovjetenih kolegov uporabljali izključno slovensko zastavo. Ta je bila seveda čista trobojnica brez kakršnihkoli simbolov.
Naša avtorica ima papirje o podiplomski izobrazbi z znane ustanove, ki se ji reče FDV, a pri konsistentnosti predmetnega pisanja se, glede na znanstveni nivo, ki je bil s strani te ustanove nedavno potrjen pri predsednici vlade, nima smisla ustavljati. Gre za vrsto stavkov, njihovih sklopov, ki lahko držijo ali ne, a celota … ni da bi govoril. Tako je eden od pokazateljev slovenske nenormalnosti tudi vpojnost, s katero slovensko ljudstvo vedno znova pričaka besedovanje katerega od zakoncev Hribar. Soprog je denimo ravno pred desetletjem povedal par stvari v zvezi s povojnimi poboji, ki jih demokratična stran v integralni obliki dopoveduje že ves čas. Vendar je zato označena za militantno, nestrpno, kolaborantsko, zagledano v preteklost itd. Ta mož pa si je nemudoma pridobil naslov Delove osebnosti leta. Tako gre to. Pri tem je posebej zanimivo, da se, kadar je kateri od njiju na prižnici, vedno znova v strahospoštovanju strese tudi znaten del cerkvene hierarhije (in ovčic). Pri čemer gre za nekak sado-mazo odnos, saj je Cerkev običajno napičena z največ gneva. Vsekakor bi bila slovenska Cerkev dosti boljša, če bi vsaj približno tako zares jemala katekizem in kako modro papeževo misel.
Sicer nima smisla, pa tudi prostora tukaj ni dovolj, da bi se ukvarjali z namerno ali nevedno napačnimi navedbami. Tudi ne s totalnim nerazumevanjem eshatološke razsežnosti, ki jo pri pokopu ubitega Kiklja izraža škof Rožman. Je smiselno razlagati, da zahvaljevanje za mučenca ni zanikanje človeške in zgodovinske tragedije?! Ali tisto debelo, da je šlo partiji za ohranitev naroda! Kateri partiji, za kateri narod?! In tako dalje, skoraj brez konca. Kot rečeno, nima smisla, ker je tekst očitno namenjen apologiji sovjetske zvezde, demonizaciji demokratične strani in ohranjanju zgodovinskega mita iz totalitarnega časa. Kljub novi variaciji torej nič novega.
Vseeno je morda zanimivo pogledati, v kolikšen napredek je bil primoran režimski človek v dveh desetletjih pritiska, ki ga prinašajo formalna demokracija, resnica in logika. Primerov, da bi partijci v celoti priznali zablode in zločine in krivice in nevzdržne laži, v Sloveniji tako rekoč ni. Tudi naši gospe bi po poltretjem desetletju sodelovanja pri barbarskem projektu legitimiteto za oglašanje podelilo šele tako priznanje. A če bi zmogla to, bi bržčas molčala. Imeti člansko izkaznico pri klavnici oz. njenem polstoletnem nadaljevanju navsezadnje ni hec. Čeprav je sajenje rožic pri istem projektu lažje, kot pa zasajanje krampov v človeške tilnike. Za zdaj nam torej ne kaže drugega, kot da se veselimo vsake besede, ki bi lahko nakazovala napredek in korakec stran od brezmejnih potvorb.
Tako od gospe izvemo, da je bil v Šentjoštu prvi otrok rojen šele petnajst let po vojni. Čeprav bi v Sloveniji kazalo dodati, da je bilo to tako zato, ker so borci NOB vse moške pobili. In da so s tem začeli, preden je bila kje kaka vaška straža, kaj šele domobranec. In da je bilo podobno po vsej Ljubljanski pokrajini. Izvemo, da so vaške straže nastale kot odpor na komunistično sektaško nasilje. Vsaj to, čeprav to dejstvo, ki pomeni zlorabo okupacije za pobijanje Slovencev, ki bi lahko predstavljali oviro na poti k partijskemu enoumju in nasilju, v logiki članka seveda ne odseva. Izvemo, da domobrancev nima počez za izdajalce, ker da je nemogoče – metaforično rečeno – polovico naroda označevati za narodne izdajalce. Tudi to je nekaj. V nadaljevanju napiše nekaj stavkov, ki so, če jih gledamo izolirano, ustrezen odmev na grozljivost Hude jame, tudi trenutnega nevzdržnega stanja pol izkopanih, pol skladiščenih žrtev. Avtorica se spopade tudi z domnevno neobremenjenostjo mladih, kar je vsekakor vredno omembe glede na to, da agitprop to »neobremenjenost« »v svrho lažjega vladanja« nenehno spodbuja.
Kaj bistveno več bi težko iztržili, čeprav na neki način niti ni tako malo. Ko je gospa s polnoletnostjo stopala v partijo (in verjetno še desetletja potem), si zagotovo ni predstavljala, da bo kdaj dopuščala take (celo lastne!) stavke. Seveda pa so to izključno manevri, ki z več finese, kot je premore denimo borčevski poglavar, skrbi za hermetičnost mitologije, oziroma za njeno čim bolj nemoteno delovanje v naši družbi. Tako bodo nekateri srkali vtis intelektualnosti, drugi vtis pietete, spet drugi bodo klonili pod vtisom zgodovinske kompetence, tretjim bo postreženo s kakim pol pobožnim izlivom, četrti se bodo zanašali na zgoraj izbrskane pozitivne stavke, peti bodo fascinirani nad navidezno kritiko lastne strani … in tako naprej. Ko pade vse to na 70-letno boljševiško podlago, na samocenzuro, na podzavesten strah, z druge strani pa pritisne iz vsega naštetega medijska in javnomnenjska peza, si bo gospa za opravljeno nalogo zagotovo prislužila odlično oceno.
