Spomeniki revolucije turistični produkt? Zakaj pa ne.

Spomeniki, ki jih je komunistični režim postavil v spomin svojim voditeljem, bi lahko z ustreznimi obvestilnimi napisi postali zanimivi turistični produkti, ki bi jih turistične organizacije kazale tujim turistom. Nam pa ti spomeniki ostanejo v opomin, da si takih političnih voditeljev, ki sejejo smrt in sovraštvo, nikoli več ne želimo.

Mediji nam vse prevečkrat vsiljujejo mnenje, da so naši športniki največji ambasadorji Slovenije v svetu. Obratno pa nam mediji zelo pogosto dopovedujejo, da dobro plačane turistične organizacije ne naredijo vsega za promocijo Slovenije v svetu. Ne eno in ne drugo ni čisto res. Resnica je na obeh straneh. Slava športnikov izven naših meja je kratka, delo turističnih delavcev pa je dolgoročna naložba naše države.

Slovenijo v svetu predstavljajo tudi naši Slovenci po svetu, ki so v letih slovenske samostojnosti postali njeni promotorji naših lepot in urejenosti. In ne samo zato, njihova zasluga je, da Slovenci postajamo v očeh tujcev vse bolj poznani kot narod, ki ima svoj jezik in kulturo. Da bo tujina spoznala našo mlado državo kot lepo, urejeno in prijazno deželo, ki je vredna ogleda, bomo morali prehoditi še veliko korakov.

Kulturna dediščina je sestavni del turistične ponudbe

Imamo veliko napisanega o naši kulinariki, narodnih običajih, kulturi, jeziku, … Radi predstavljamo lepote naše dežele, njene naravne danosti, ki jih imamo v izobilju. Tistega dela arheoloških ostankov zgodovine, ki je obstajala na naših tleh pred nami, pa še ne znamo v celoti predstaviti tujim gostom. Tudi zato, ker tega dela naše zgodovine niti sami  ne poznamo dovolj dobro. Res je, da turisti zelo radi obiščejo muzeje in si ogledajo pri njih razstavljene znamenitosti. Mislim pa, da to ni dovolj. To ni tisto, kar lahko še ponudimo tujim obiskovalcem naše Slovenije. Res je sicer, da se od naravnih lepot ne da živeti! Ali pa? Slovenija je posuta z številnimi s cerkvicami, ki jih mnogi turisti radi obiščejo. Ne poznajo pa, kako in zakaj so nastale. In še manj poznajo zgodovino pokristjanjevanja slovenskega prostora, ki je temelj naše kulturne dediščine.

Mislim, da bi bilo zanimivo turistom predstaviti tudi tisti košček pokrajine, kjer so bile najdene arheološke izkopanine. Pri tem imam v mislih Arheološki park Divje babe, kjer je bila leta 1995 med arheološkim izkopavanjem najdena najstarejša piščal (glasbilo). Piščal naj bi pred 60.000 leti izdelal jamski človek, najverjetneje neandertalec, da bi iz nje izvabljal prve zvoke, ki jih je umetno ustvaril človek. Prepričan sem, da je slovenska, zgodovinska, kulturna, turistična in tudi širša javnost nasploh premalo ponosna na to najdbo. Res je, da to ni simbol slovenstva. Tako me je pred desetletji poučila znana, danes že pokojna profesorica slovenske glasbene zgodovine. Sicer pa tudi Triglav in Bled nista plod slovenstva, pa smo nanje ponosni in ju ponosno razkazujemo turistom.

Spomeniki revolucije turistična ponudba? Zakaj pa ne.

Imamo tudi spominska obeležja, ki so jih nekoč diktatorji postavljali samemu sebi ali pa so jim jih postavili njihovi učenci. V mislih imam spomenike naši narodni revoluciji in njenim voditeljem. Opremljeni bi morali biti z napisi, na katerih bi bila zapisana zgodovina slovenske revolucije in povojnega narodnega genocida ter vloga komunističnih voditeljev v tem času. Vem, da bi bilo bolje, da teh spomenikov ne bi bilo. A žal so! Postavljeni so bili v čast komunističnim veljakom, ki so bili odgovorni za medvojni in povojni genocid. Zanj ostajajo odgovorni tudi po smrti. Zato jih moramo take kot so, tudi sprejeti. Povejmo tudi tujim obiskovalcem o naši polpretekli zgodovini. Predstavimo jim voditelje krvave revolucije, ki so jo tudi sami zaznamovali s prelito slovensko krvjo. Tako bi kljub naši razdeljenosti, brez sramu gledali v temno plat naše preteklosti. Naj bodo spomeniki, poleg spomina nekega časa, tudi spoštovanje dela umetnikov, ki so jih oblikovali.

Res pa je, da še nisem videl skupine tujih turistov, ki bi si želeli ogledati spomenik revolucije, ki brez napisne table z vsemi potrebnimi pojasnili stoji med predsednikovo palačo in parlamentom. Če bi ob njem postavili napis s sporočilom, da je bil postavljen v času komunistične diktature. Da je spomenik posvečen človeku, ki je snoval in vodil narodno revolucijo. Da je bil to človek, ki je po vojni vodil revolucionarno čistko nad lastnim narodom. Da je njegov ukaz pomenil krvav obračun z vsem, ki se niso strinjali s komunistično ideologijo. Da je v njegovem času, ko je imel polno moč nad narodom, vladalo nerazumljivo sovraštva do obrtniškega ceha, kmetov, lastnikov tovarn, do intelektualcev nasploh in še posebno proti RKC duhovnikom in cerkvenemu občestvu. Zato je tedanja revolucija zaznamovala in razdelila slovenski narod vse do današnjega dne.

Ta primer sem izpostavil zato, da bi turistične organizacije tujcem brez sramu pokazale spomenike, ki jih je komunistični režim postavil v spomin svojim učiteljem in voditeljem. Nam pa so ti spomeniki danes v opomin, da si takih političnih voditeljev, ki sejejo smrt in sovraštvo, nikoli več ne želimo.