Spomenik v zrcalu spomenika

0

kren bazaJe neko razpotje: ena cesta vodi proti Bazi 20, druga proti Jami pod Krenom. Če iščete slednjo, “se je treba držati zmagoslavno označene smeri za partizanski spomenik,” nas – ne brez pikre iornije – poučijo besede na nekem blogu. Obeležja so na obeh krajih: tam, kjer so se zgodili množični pomori, in na kraju, kjer so se snovali. Prvi kraj je olepševalno poimenovan “grobišče”, drugi pa je bil leta 1999 (!) razglašen za spomenik državnega pomena. O prvem se je desetletja le šepetalo, “svojci, ki so zlasti pred 1. novembrom prihajali počastit spomin na pobite, pa so imeli težave z oblastjo”, kot piše na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Obiskovalci drugega seveda niso imeli takih težav: kraj je postal eno od romarskih središč novega režima in uradne zgodovine. To, da slovenska država še danes ni postavila niti smerokazov do morišča, ni nepomembna okoliščina.

Na Cerkljanskem je soteska Pasice in v njej partizanska bolnica Franja. Tako kot Baza 20 je bila tudi ta v času svojega delovanja zaščitena s skrajno konspirativnostjo, potem pa je postala in ostala spomenik državnega pomena. Zaradi iznajdljive in požrtvovalne skrbi za partizanske ranjence jo pogosto razglašajo za simbol človečnosti. V bližini Grčaric, naselja južno od Dolenje vasi v ribniški občini, pa je brezno Konfin; tja so partizanske enote dober mesec po koncu vojne zmetale več desetin domobranskih ranjencev, invalidov in bolnikov. Simbol česa pa je tedaj Konfin? In simbol česa je soobstoj tako različnih pomnikov nedaleč stran drug od drugega? Kaj pove o partizanstvu, o NOB in kaj pove o sedanji slovenski družbi?

Povojni pomori “vse bolj postajajo del našega zavedanja, čeprav še vedno nekako ne vemo, kaj bi z njimi,” so tudi zapisali v zgoraj omenjeni muzejski inštituciji. To je nedvomno res, a ta opazka je obenem realistična, strašljiva in neresnična.

Realistična je, ker gre dejansko za zagato: bolj ko postajajo povojni pomori del našega zavedanja, bolj se spreminja realna podoba spomenikov državnega pomena in simbolov človečnosti. Ko jih je slovenska država posvojila, je s tem odkrito ali prikrito posvojila tudi režim, ki so ga ti pomori – in seveda vsa revolucionarna dejavnost, ki jih je pripravljala – vzpostavili. In s tem tudi pomore same, njihovo temno in zloveščo dediščino. Razumljivo je, da Jama pod Krenom ne more biti spomenik, če je spomenik Baza 20; simbolni sporočili bolnice Franje in brezna pri Konfinu se izključujeta: partizanski mit zahteva zamolčanje Konfina ali sprenevedanje ali zgodovinsko in etično shizofrenijo.

Tisto, kar je strašljivo, je način, na katerega se o tako zelo velikih in strahovitih dogodkih govori: “ne vemo, kaj bi s tem.” Kot da je družba povsem izgubila občutek za resničnost, kot da se ljudje ne zavedajo, kje stojijo, kaj počnejo, kaj govorijo. In mogoče je res tako: etična shizofrenija je skrbno gojena družbena vrlina, priporočala jo je ikona slovenske in svetovne levice Slavoj Žižek, kultura je napravila iz nje perverzen užitek, zgodovinska znanost pa svojo metodo. Seveda uveljavitev razcepljenega uma ne izključuje zamolčevanja in sprenevedanja: vse to deluje v sinergiji za glavni cilj – preprečiti soočenje z resničnostjo. To pa pomeni, da je obolelost javnega uma ideološko aficirana in nadzorovano usmerjana. Vedno namreč deluje v smeri istih globinskih ciljev varovanja, obnavljanja in krepitve postkomunističnih ekonomskih in kulturnih struktur, čeprav so te v procesu nenehnega prilagajanja svoje površinske identitete. Po dokaze za to ni treba daleč: dovolj je par minut kake informativne televizijske oddaje, par stavkov iz kakega dnevnika, nekaj običjanih naslovov kakega večjega spletnega portala. O odmevnih družbenih in kulturnih dogodkih je skoraj škoda izgubljati besede. V zapleteni vsakdanjosti to tavanje mimo resničnosti pogosto dobi videz avtoimunske bolezni: zdi se, da ljudje škodujejo sami sebi zaradi svoje lastne ideološke zaslepljenosti in srdljivosti. Tu potem nastajajo fantazme o dveh nedemokratičnih polih slovenske družbe in o odrešilni sredinskosti, apolitičnosti ipd. Razburjati se skupaj z mazziniji, ihani, steinbuchi itd. itd.; gojiti podobo svojega visokointeligentnega, moraličnega nadslovenskega jaza; z resnobno zavzetostjo prebirati hecne markeševske analize; v zadregi pogledati stran, ko kaka hudobna starka za bogat honorar pljuva v obraz svoje bedaste verze vsemu, kar je poštenega; s ščepcem dobrohotne kritičnosti prebirati Prvega predsednika in instinktivno zavračati Janeza Janšo – to velja za razumno in omikano, to je tako kot dihati ali reči “dober dan”.

Reči o povojnih pomorih: “ne vemo, kaj bi s tem”, je končno tudi neresnično. Prva oseba množine sicer morda dobronamerno opozarja, da so to težave vseh nas, a obenem daje varljiv vtis, da je slovenska družba skupnost, da obstajajo v njej tiste povezave, ki so vitalnega obstoja pomena za obstoj vsake, še tako pisane in notranje diferencirane družbe. Takšna vez sta zlasti zgodovinski spomin in etika. Ljudje v Sloveniji so skozi desetletja živeli s tako različnim vedenjem o neposredni preteklosti, da niso mogli nastati osnovni pogoji polnega sobivanja in se potemtakem tudi niso sprostile kreativne energije. Obsežen, v marsičem celo odločilen del resničnosti za javnost ni obstajal. Javna podoba resničnosti je bila zato amputirana in neverodostojna v vseh svojih oblikah: v kulturi, šolstvu, pravu … In to seveda ni moglo ostati brez posledic za vsakdanje zasebno življenje: ideološke zanke, vidne in nevidne, so neredko oklepale tudi človeško intimo. “Teorija zarote! Težak primer!” se bodo glasno zasmejali trezneži. In potem se bodo sprehodili mimo bronastih velikanov revolucije, Kidriča in Kardelja, do parlamenta demokratične države in se omikano zgražali nad fundamentalizmom vsakogar, ki bo rekel, da je takšna promenada groteskna.

“Nič nas ne sme presenetiti” so se v socialistični republiki Sloveniji imenovale akcije, s katerimi se je delovno ljudstvo vadilo za ukrepanje v primerih naravnih nesreč ali vojne. To geslo je zelo koristno tudi za opazovalca postsocialistične države Slovenije, če želi ohranti razsodnost in duševni mir. Pred kratkim so se povsem normalni in spodobni ljudje v tako imenovanih spontanih ljudskih vstajah naenkrat začeli vesti, kot da bi delovali na baterije; če so zaslišali ime Janez Janša ali ime kakega drugega sovražnika delovnega ljudstva, so se jim oči prižgale in začeli so ponavljati: “Gotof je! Gotof je!” Potem je naenkrat zmanjkalo sovraštva, baterije so se izpraznile in tu so bili spet običajni, vljudni, racionalni ljudje. Racionalni? Izkušnja vodljivosti je bila strašljiva; izkazalo se je, kako globoko neprisebna je slovenska družba in kako zelo manipulabilna je. Slab obet za negotove čase. Zelo slab.

Spletna stran Dolenjskega muzeja nameni Bazi 20 tudi te spoštljive besede: “Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita. V celoti ohranjena je zavarovana kot spomenik državnega pomena.” Zdi se, da je z njimi opisano še nekaj drugega: država, ki živi v naši državi in jo upravlja. Konspirativni duh kočevskih gozdov je preživel smrt države, ki jo je ustanovil, in se polastil druge, ki naj bi bila svobodna. Trezneži se bodo spet na vso moč smejali teoriji zarote. Tem bolj ker je to zaželeno: njihov smeh je učinkovit varnostni ukrep, pa naj prihaja iz službene dolžnosti ali iz neumnosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Zaveza.