Spomenik udbovskemu zaupniku Petru Božiču

29
Foto: Ana Kovač, Planet Siol.
Foto: Ana Kovač, Planet Siol.

V četrtek, drugega oktobra 2014, so v Ljubljani, poroča ljubljanski dnevni časopis, „slovesno odkrili kip pisatelja in dramatika pa tudi velikega ljubitelja nogometa Petra Božiča (1932– 2009), ki ga je po naročilu Mestne občine Ljubljana ustvaril akademski kipar Mirsad Begić.“

Ob tem se sprašujem, ali so tisti na mestni občini, ki so odločali o tej postavitvi, vedeli, da je bil Pero, kot smo ga klicali, poleg drugega tudi udbovski konfident. Ker je bilo to že javno obelodanjeno v moji knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (leta 2010) in ker je o tem (še prej) javno spregovorila tudi ena izmed njegovih žrtev, Viktor Blažič, v Reporterju leta 2009, bi se človek upravičeno vprašal: Ali odločevalci o postavitvi kipa Božiču tega niso vedeli ali pa so šli mimo tega neizpodbitnega dejstva?

Peter Božič dokumentirano nastopa kot udbovski konfident v eni najbolj umazanih zadev, ki jih je Udba zakuhala v Sloveniji v 70. letih prejšnjega stoletja. Namreč, novinar Viktor Blažič in sodnik Franc Miklavčič, oba skrita simpatizerja takrat od režima hudo preganjanega Edvarda Kocbeka, sta konec leta 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv objavila prispevka pod lažnima imenoma. Čuječa Udba je, kot sem natančno opisal v knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584, hitro ugotovila, kdo sta resnična pisca, kar ni bilo težko, saj je intenzivno pokrivala tako Edvarda Kocbeka kot Borisa Pahorja in tudi Viktorja Blažiča. Vrh režima se je odločil zapreti Blažiča in Miklavčiča, pa ne toliko zaradi pisanja v Zaliv, ampak zaradi njune povezave s Kocbekom, ki je marca 1975 razkril in obsodil, v knjižici Edvard Kocbek – pričevalec našega časa (Zalivova knjižna zbirka, uredila Boris Pahor in Alojz Rebula), komunistični povojni pomor razoroženih domobrancev. Ker si Kocbeka, predvsem zaradi njegovega mednarodnega ugleda, niso upali zapreti, so se spravili na „manjši“ ribi. Nekoga je bilo pač treba zapreti, da bi ustrahovali druge, pokazali svoje mišice slovenskemu prebivalstvu in pomirili beograjsko komunistično centralo s Titom na čelu.

Kakorkoli že, oba je Udba 17. maja 1976 aretirala in režimsko pravosodje je uprizorilo montiran politični proces, formalno zaradi pisanja v Pahorjevem tržaškem Zalivu (pri Miklavčiču so dodali še vsebino njegovega zasebnega dnevnika). Boris Pahor, živeč v Trstu, ob tem ni sedel križem rok, ampak je z vsemi silami, ki jih je imel na razpolago, tolkel po tem sramotnem pravosodnem postopku in zahteval osvoboditev obeh prijateljev in sodelavcev. Tako je npr. 23. januarja 1977 poslal cirkularno protestno pismo 103 članom Društva slovenskih pisateljev, živečih v Sloveniji. V pismu apelira na pisatelje, da se zavzamejo za sodno preganjana kulturnika.

Slovenska tajna politična policija je prestregla kar 68 primerkov tega cirkularja in o tem sestavila zaupno Informacijo za slovensko komunistično vodstvo ter mu hkrati sporočila, „da le redki prejemniki zavračajo ta Pahorjev ,apel’. Med temi je novinar in publicist Peter Božič, ki izjavlja, da je želel najprej ostro odgovoriti Pahorju, zdaj pa resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem, zlasti še spričo dokaj nerazumljive politike vodstva društva književnikov, in pripravlja oster napad v tisku.“ Iz tega udbovskega poročila je tudi razvidno, da je Božič sam predal Pahorjevo pismo organom za notranje zadeve, torej Udbi.

Ob tem naj dodam, da je sam Viktor Blažič konec leta 2009 izjavil v Reporterju: „Ko sem po pomilostitvi leta 1977 prišel iz zapora, me je [Peter Božič] napadel, da se grem heroja […] Kaj takega ni bilo v moji naravi. Pač pa je moj primer – predvsem to, da se pred sodiščem nisem pokesal – šel v nos Petru Božiču, za katerega je bilo udinjanje tajni policiji nekaj normalnega.“

Ker je bil pred procesom proti Vikiju Blažiču književnik in novinar Peter Božič njegov cimer v sobici uredništva reportažne strani na Delu, sem prepričan, da je imela Udba, preko Božiča, odličen nadzor tudi nad „predobsodilnim“ delovnim okoljem Viktorja Blažiča.

Torej, če sumiram, je književnik Peter Božič, v „svinčenih“ slovenskih sedemdesetih letih minulega stoletja – izraz je skoval prav Viki Blažič – podpiral montiran politični proces proti dvojici Blažič–Miklavčič in ovajal Borisa Pahorja tajni policiji zaradi njegovega zavzemanja za zaprta kulturnika!

Zatorej, čeprav je v omenjenem članku o odkritju njegovega kipa navedeno, da je bil P. Božič tudi velik ljubitelj nogometa, to „velepomembno“ dejstvo ne odtehta njegovega pritlehnega ovaduškega ravnanja. Nič čudnega, da Boris Pahor ne mara Ljubljane, ki se že nekaj dni lahko kiti tudi s spomenikom udbovskemu konfidentu!

Hm, kaj vse nas še čaka?!

Pripis uredništva:  Avtorjeve knjige je mogoče kupiti tudi na Časniku v posebni naročniški akciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


29 KOMENTARJI

  1. Ta kip je pomenljiv, ker očitno z njim Ljubljana rehabilitira ravnanja Udbe in genocidna ravnanja Tita, saj je prav Božič predlagal, da se je pred nekaj leti poimenovala glavna cesta v Ljubljani po Titu in kar je potem preprečilo Ustavno sodišče.

    Ali res Ljubljana ne premore svetlejših likov, ki bi jim postavila spomenik?!

  2. Ali je pogoj za postavljanje in ohranjanje spomenikov v Ljubljani, da se postavljajo in ohranjajo tistim, ki so kršili človekove pravice in civilizacijske vrednote?!

  3. Ne vem, kaj je pri tem spomeniku posebnega. V totalitarni državi totalitarni oblastniki postavljajo spomenike sebi in svojim pomagačem. Tako je vedno bilo in tako vedno bo.

  4. Božič,bedna kreatura udbovskih pisunov,vdal se je pijači in na cankarjevi ulici mimoidoče
    nadlegoval in prosijačil,človek brez značaja,za šilce žganja!Ponovno je “zaživel”,ko je
    postal župan Janković,ki je zapitega in zafrustriranega rdečega kulturnika (ovaduha) imenoval za svetnika v ljubljanskem mestnem svetu,ponovno je dobil možnost,zopet je postal”pomemben” udbovski relikt,nagačen s titovo doktrino,rešil se je eksistenčnih problemov!Dokler bo obvladoval slovenski prostor udbaški lobi,bodo postavljali spomenike sprevrženim osebam in častili veliko delo prekucuha-tita in njegovih hlapcev,
    notoričnih morilcev!

    • Najlepša hvala za link. Z veseljem sem prebral intrevju z Božičem (ki je bil v času intrevjuja takorekoč na smrtni postelji). Po branju sem pa povsem prepričan, da je bil udbovski špicelj.
      To da njegovemu očetu, ki je bil državni uslužbenec železničar klerikalci niso hoteli pomagati v karieri in se je zato selil iz enega delovnega mesta na drugega prikazuje kot strašen zločin, partijskih povojnih zločinov (ubijanja in zapiranja ljudi) pa sicer ne zanika: “po vojni je bil državni teror, tega nisem nikoli zanikal” ampak zločine in teror so zganjale neke abstraktne osebe. Partijce, ki jih omenja z imeni prikazuje kot nekakšne dobrodušne avtoritete, ki so njim, razposajenim fantom znali pogledati skozi prste. Relativiziranje totalitarnosti režima ko pravi da sta bila De Gaulov in Adenauerjev režim prav tako totalitarna je novejša finta iz udbovsekga arzenala.
      O Viktorju Blažiču pa v intervjuju ne pove nič, čeprav ga novinar v enem vprašanju omeni. Slaba vest? Upam. Naj počiva v miru.

  5. Ker so spoznali, da so do konca pobebili večino ljudi, posebej v najlepšem mestu, delajo kar hočejo. Pričakovati je tudi spomenik serijskim morilcem, ki so že pod zemljo…
    Spomenik špiclju je huda žalitev za ljudi, toda večina tega ne ve, ne razume, ker je preprosto popolnoma bebasta!!

  6. Ko prebereš njegov zadnji intervju, vidiš, da se je izgovarjal, da simpatizira s Titom zaradi NOB-ja.

    To se mu zdi pomembnejše kot pa na stotisoče pomorjenih in zaprtih v mirnem povojnem času.

    NOB, za katero značilna množične kršitve človekovih pravic in civilizacijskih vrednot.

  7. “Ali odločevalci o postavitvi kipa Božiču tega niso vedeli ali pa so šli mimo tega neizpodbitnega dejstva?”

    Ali pa ravno zaradi tega neizpodbitnega dejstva. In to naročijo ravno pri kiparju Mirsadu Begiću, o katerem lahko beremo:

    Je avtor številnih javnih spomenikov in portretov po Sloveniji. V Slovenj Gradcu je naredil spomenik Jožetu Tisnikarju, v Komendi Petru Pavlu Glavarju, na Ravnah kulturniku Francetu Sušniku, v Senožetih relief Antonu Aškercu, v Želimljem pisatelju in duhovniku Franu Saleškemu Finžgarju, v Sežani Srečku Kosovelu, v Ljubljani na Bregu spominski relief Žigi Zoisu. Njegovo delo so stranska vrata ljubljanske stolnice, kjer so upodobljeni ljubljanski škofi iz 20. stoletja. Oblikoval je spomenik padlim bosanskim vojakom ob Soški fronti. V Münchnu je Begićev portretni spomenik Antona Ažbeta. Predstavitev nastajanja tega spomenika je v spominski sobi Ažbetove rojstne hiše. Begićev portret papeža Janeza Pavla II. je v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Ljubljanska nadškofija hrani odličen portret kardinala Franca Rodeta, tovarna Krka portret Borisa Andrijaniča. Begić je za Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo oblikoval tudi portretno glavo Izidorja Cankarja. Februarja 2008 so v Kanalu ob Soči Galerijo Rika Debenjaka označili z bronasto portretno glavo znanega grafika in Begićevega učitelja na akademiji. Oblikoval je spominsko glavo Janeza Drnovška za Zagorje in Vena Pilona septembra 2008 za Ajdovščino. Za isti kraj je nastal tudi celopostavni spomenik duhovnika Terčelja. 30. avgusta 2010 so v Ljubljani ob Ljubljanici postavili njegov spomenikom s figuro in s portretom župana Ivana Hribarja.
    http://sl.wikipedia.org/wiki/Mirsad_Begi%C4%87

  8. Še en prefekten zapis Igorja Omerze.

    Samo en ugovor ( pravzaprav ne njemu, omenjen je Boris Pahor, a velja več kot polovici Slovenije): Lepo prosim, ne krivit Ljubljane zaradi početij, ki jih dela trenutno oblastništvo v Ljubljani. In ne krivit izjemnega kiparja, Mirsada Begića.

    Ljubljansko tradicionalno meščansto je že davno bolj ali manj uničeno; ti, ki imajo v mestu škarje in platno, so ( v glavnem komunizmu naklonjeni) prišleki in pritepenci z drugih koncev SLo ali iz Yu.

    Če tolčete po Ljubljani, tolčete tudi po mojstru Plečniku, po operosih in vrhunskih umetnikih, ki so jih oni pripeljali ( Robba, Pozzo, Quaglio itd.), tolčete po Fabianiju in Vurniku, po Rihardu Jakopiču, po Valvasorju in Zoisu, po kreatorjih Tivolija, po županih Tavčarju, Hribarju, Adlešiču. itditd.

    Glavno mesto države se, če si patriot, ljubi, ne sovraži!

    • IFu:Težko je ljubiti stare Ljubljanske palače in hiše ob zavesti,kaj so t.i.osvoboditelji storili njihovim resničnim lastnikom,preden so jih zastonj poklonili morilcem. Ti zidovi so priče zločinov.

  9. Glede Božiča je pa jasno, da je delal za Udbo in da ne gre za nekega značajskega velikana, ampak prej nasprotno. Samo zavedajmo se, da je za Udbo delalo ogromno ljudi, ne samo neka peščica značajskih izmečkov. Zavedajmo se tudi, da je spornost njihovih partijskih šefov vsaj na ravni spornosti teh operativcev.

    Zato bi bilo prav, da se bolj javno podpre novinarja Igorja Kršinarja ( Reporter), ko ga danes sodno preganja Zemljarič. To je narobe svet! Kot je narobe svet, da slovenskimi mediji o tem sistematično molčijo- hrvaški pa pišejo o pregonu Kršinarja.

    Ne vem, kaj drugega reči kot: nova sramota slovenskih medijev ( in v njih zaposlenih), ki se ne morijo ločit od tega, da ne bi služili mafijski udbokomunistični strani, pa četudi gre za zločine, za politične uboje!

    • Zakaj bi podprl Igorja Keršinarja? 😉

      O meni je pisal bedarije. Da sem se trudil biti izvoljen za poslanca na Zaresovi listi, da bi se izognil zaporni kazni zaradi pedofilije. Očitna nestrokovnost.

      Najprej pedofilija je bolezen, za katero seveda ne moreš biti kaznovan. Kvečjemu zaradi takšne bolezni imaš pravico na zdravniško in pomoč psihološke stroke. Kaznivo je spolno nasilje nad otroci.

      Nadalje se z izvolitvijo za poslanca nikakor ne izogneš daljšim zapornim kaznim. Enaka pravna ureditev je bila že takrat. O tem, da se Janez Janša poskuša z izvolitvijo za poslanca izogniti zaporni kazni, ni, kolikor vem, napisal niti besedice. O nesmiselni predpostavki, da bi leva koalicija izbrisala zaporno kazen nekemu anonimnežu za tako zelo zavrženo dejanje, je očitna bedarija.

      A ne. Bedarije lahko pišemo, kadarkoli nam paše. In užalimo veliko ljudi. In na koncu se čudimo, zakaj nam nihče kompetenten ne priskoči na pomoč, ko naredimo kakšno napako, medtem ko se enkrat za spremembo trudimo pošteno.

  10. Še beseda o Blažiču in Miklavčiču. Lepo, da ju Omerza tako izpostavi. Gre za 2 od redkih in zadnjih disidentov v komunistični Sloveniji. Ki sta težko plačala svojo pokončno držo.

    Slovenija njune žrtve ni nikoli znala ovrednotit in jo dovolj cenit. Tudi njuna stranka, ki sta jo soustanovila- SKD ju ni znala. Sam sem bil temu priča.

    Tudi na slovesu od Viktorja Blažiča poleti na ljubljanskih Žalah, kjer sta tako prepričljivo, ganljivo spregovorila Alenka Puhar in prijatelj pokojnika, stoletnik Boris Pahor. Nikogar od vodilnih krščanskih demokratov ni bilo zraven. Nikogar.

    Onadva bi si zaslužila spomenik. Ne Peter Božič.

    • Ni vredno naše resnične pozornosti:kar naj si postavljajo obeležja in spomenike-vsi bodo zdrobljeni v prah.

    • Knjiga Svinčena leta Viktorja Blažiča bi morala biti obvezno srednješolsko branje, da se nam ne bi dogajali Meseci ipd.

  11. Zdaj vem, zakaj imam težave z ljudmi, ki govorijo slovensko, a se ne pogovarjajo v slovenščini. Zakaj sem poslušal, da varam ženo, ko sem ponoči programiral na računalniku. In podobno.

    Udbovski zaupnik iz naslova napeljuje na sklep, da je pokojni Peter Božič vohljal za drugimi. Beseda ovajati tudi ima svoj pomen.

    Če sem jaz jezen na reklamo, ki jo najdem v svojem poštnem nabiralniku in samo nekaterim ali pa tudi vsem po vrsti raztrobim, kakšno pismo sem dobil, nikakor ne ovajam. Podobno se očitno tudi Peter Božič ni niti malo strinjal z vsebino nanj naslovljenega pisma. Ovajal bi kvečjemu, če bi vohljal za prijatelji, za katere bi od Udbe zvedel, da so dobili omenjeno pismo in po ovinkih poskušal zvedeti, kaj v njem piše.

    Če nekomu Boris Pahor ni simpatičen, se tako napiše. Korekten naslov bi tudi bil “Spomenik zagrizenemu nasprotniku Borisa Pahorja”. Medtem ko je zgornji naslov enostavno laž.

    In na koncu bo še kdo užaljen, ko bom popredalčkal, kateri narod je absurdno toleranten do laži. Ali še malo natančneje.

    • O Božičevem vohljanju za udbo in ovajanju je dovolj drugih dokumentov in pričanj ( celo iz kartuzije Pleterje, recimo), IĐ, nima smisla, da se trudiš razbremenit ga, ker s tem mešaš drek, ki še bolj smrdi.

    • Petra Božiča res osebno poznam. Spoznal sem ga v Zaresu in tudi imel priložnost za krajši klepet.

      A moj namen ni razbremeniti ali obremeniti.

      Moja zahteva je, da se besede uporabljajo tako, kot so definirane v SSKJ (Slovenskem slovarju knjižnega jezika).

      Utemeljevati, da je nekdo ovajal, ker je povedal, kaj piše v nanj naslovljenem pismu, je res hudo hudo mimo.

  12. V stanju, v kakršnem je Slovenija, je biti član udbe vrlina. Skratka pomemben argument za postavitev spomenika.

  13. Da se to dogaja dve desetletji in pol po demokratičnih procesih sta krivi SLS in NSi. Prva s stalnimi izdajami pomladnih vrednot ter s številnimi podtaknjenci v svojih vrstah. V zadnjih dveh letih pa druga z nizom čudnih odločitev ter kot piko na i z zapiranjem arhiva.

Comments are closed.