Spomenik revolucije v spomenik žrtvam vojne

0

Pred dnevi so mediji poročali o naporih skupine pod vodstvom dr. Spomenke Hribar, ki v Ljubljani išče primerno lokacijo za spomenik vsem žrtvam vojne. Govora je bilo o lokaciji ob robu Kongresnega trga, kjer so sedaj garaže Državnega zbora.

Predlagam, da se v ta namen »prekrsti« sedanji še stoječi Spomenik revolucije Draga Tršarja, ki so ga na tedanjem Trgu revolucije, sedaj Trgu Republike, postavili leta 1975.

Seveda bi bilo smiselno povprašati avtorja spomenika Draga Tršarja, ali »širina revolucije«, ki jo je sodeč po tedanjih interpretacijah razodevajo razširjena krila spomenika zadošča tudi za kak drug, nov, celo inovativen pomen tega umetniškega dela (SDS je menila, da bi morali spomenik odstraniti), toda ta, morda na prvi pogled preveč utilitaristična rešitev ponuja nekaj pomembnih simbolnih argumentov.

Prvič, dopolnila bi preimenovanje trga iz Trga revolucije v Trg Republike. S tem preimenovanjem smo namreč hoteli povedati, da smo z nastankom države konstituirani kot nacija, kot res publika, in da nismo več nekakšni nasilni revolucionarji, ki jih lahko čez nekaj dni iz oblasti nasilno vržejo kaki drugi revolucionarji. (Trg revolucije je bil očitno v breme tistim, ki sedaj zanikajo, da bi med t.i. NOB šlo za revolucijo; odporniškemu elementu NOB ni bil nikjer, morda z izjemo nesrečnih Dražgoš postavljen tako velik spomenik kot so ga postavili revoluciji!) Drugič, nasilna revolucija bi se na ta način primerno poklonila svojim žrtvam, ohranili pa bi pomnik, spomenik vsemu tistemu, kar je v revoluciji spremljajočem odporniškem gibanju proti okupatorju bilo dobrega, pozitivnega, resnično odporniškega in osvobodilnega. Tretjič, odprli bi možnost, da Trg Republike zares zaživi kot trg slovenskega republikanizma, slovenske nacije.

Nenazadnje bi v teh za gospodarstvo težkih časih bila takšna rešitev tudi ekonomična, razmeroma hitro izvedljiva, ne bi zahtevala novih razpisov (in s tem povezanih polemik), niti polemik glede morebitnega odstranjevanja sedanjih spomenikov.

Seveda bi bilo dobro na Trgu Republike postoriti še kaj. Državna zastava, ki je sedaj nekam sramežljivo postavljena ob rob parkirišča pred Maximarketom, nekdanjim simbolom slovenske socialistične države blaginje, se mora pomakniti na sredino trga – saj smo vendar država in ne skavtski tabor. Morda bi bila lahko postavljena v sredino fontane, obkrožene s klopmi in zelenjem, ki ga na trgu manjka predvsem pod pekočim poletnim soncem. Mirujoči promet pa naj se spoštljivo umakne nekoliko stran od novega spomenika vsem žrtvam vojne. Prav tako bi morali kam drugam, recimo v Kidričevo družbo umakniti spomenik Edvardu Kardelju. Konec koncev demokracija ne potrebuje ikonoklastov, potrebno pa je, da ikone preteklosti najdejo svoj interpretativni in tudi fizični prostor.