Peter Hribar: Ne spomenik vsem žrtvam vojn, pač pa SLOVENCU VOJAKU

Spomenik vsem žrtvam vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov (Foto: http://nova24tv.si)
Spomenik vsem žrtvam vojn, ki so prizadele slovenski narod, in z vojnami povezanih dogodkov (Foto: http://nova24tv.si)

Spomenik naj ne bo več posvečen vsem žrtvam vojn, pač pa SLOVENCU VOJAKU, ki je skozi zgodovino neštetokrat dal svoje najdragocenejše, oblečen v različne uniforme, braneč različne družbene ureditve, a je vselej ostajal Slovenec, nezavedno, skozi zgodovino braneč, svoj jezik in svojo kulturo. Dvignimo ta obstoječi nesrečni spomenik na novo, najvišjo možno simbolno državno raven in pričnimo se s tem simbolnim korakom dvigovati tudi kot narod in se izenačevati s tistimi narodi, ki so že davno uvideli, kaj tovrstna simbolika pomeni.

Odprto pismo in pobuda predsedniku Republike, gospodu Borutu Pahorju

Pred časom se je ponovno zgodilo! Tisto, kar se v nobeni državi, ki kaj da nase, nikakor ne bi smelo! Še huje, bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo zopet zgodilo in kako hudo bo tokrat. Gospod predsednik, da se ne bova lovila za sencami; govorim o ponovni skrunitvi Spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani. Kratka vest v medijih: nekdo je ponovno dokazal, da je primitivno strahopeten in prav nič več! Psi so torej zalajali, sam Bog ve, kolikokrat bodo še, a karavana mirno dalje, kakor da se ni zgodilo nič, kakor da bo čas prinesel sprijaznjenje s postavljeno mlado arhitekturno betonsko žalostjo in nedorečenostjo in se bodo skrunilci, katerekoli barve že so, prej ko slej naveličali. Ne bodo se.

Spomenik, namesto, da bi predstavljal osrednji državni simbol, vreden vsega občudovanja in predvsem prepotrebnega spoštovanja vseh Slovenk in Slovencev, ki čutimo kaj vrednega do te naše male in mlade države, ostaja in bo ostal dežurni kamen spotike, tako na levi, kot desni, tako pri rdečih, kot belih in vseh vmes. Skratka, zaradi svoje nedorečene povednosti in skoro, bi rekel, tihega pomenskega posilstva, predvsem in samo  zaradi pretkano postavljenega časovnega okvira, ki se za Slovence začenja, vsaj kar se žrtev vojn tiče, z letom 1914  in se konča z letom 1945, ali kakšno leto čez, ta in tako pomensko oznamenovan Spomenik, nikoli ne bo postal tisto, kar je bilo njegovim snovalcem zapovedano in nikoli ga narod ne bo sprejel za svojega.

Snovalci, žal, očitno niso doumeli, kakšna sijajna priložnost se jim je ponudila, da ustvarijo  pomnik, do katerega bo sleherni, iskreni pripadnik tega naroda, začutil polno spoštovanje in končno doumel, kaj pomeni narodni ponos in iz njega izhajajoče prepričanje, da smo najmanj enakovreden evropski narod in ne cankarjanski hlapci, ponižni, servilni podložniki vsakomur, ki pride mimo in si poželi, da bi nam malo vladal in nas vsestransko izkoriščal, kar vse je pravilno ovrednotil že naš pronicljivo iskreni Cankar. Ne nazadnje SLOVENEC VOJAK  je neštetokrat poklonil svoje najsvetejše, da je slovenski narod, ki je v svoji, zelo dolgi zgodovini preživel in pretrpel mnogo in preveč, obstal z lastnim, neverjetno bogatim jezikom in nadvse raznoliko, razkošno kulturo in je danes  samostojen in neodvisen!

Najmanj, kar lahko storimo kot narod zase, je ostra in dosledna poteza, ki je Cankar žal ni zmogel. Ali zmogel dovolj močno in prepričljivo. Ostal je na pol poti, z nastavitvijo ogledala svojemu narodu in očitno mu je bilo to dovolj. Ni poskrbel, da bi narodu pokazal pot naprej in navzgor, čeprav so nekatera in nekaterih mišljenja temu z vso ihto nasprotna. Že od Cankarja naprej, sploh pa  danes, je dokazov več kot dovolj, da slovenski narod ni povsem tak stereotip, kot si nekatere abonirane slovenske prominence v svoji omejenosti in zaradi ozkih osebnih interesov, želijo permanentno prikazovati, le poiskati in poudariti jih je treba, predvsem pa kot dragocene narodove vrednote, začeti predstavljati narodu in širšemu svetu. Najprej pa sosedom!

Ko opazujem druge narode in njihov način pozitivnega vrednotenja in spoštljivosti, da ne rečem, čaščenja vsakovrstnih dosežkov svojih posameznikov, ali skupin iz vrst lastnega naroda, mi vedno bolj postaja jasno, zakaj govorimo o velikih narodih, vrednih vsega spoštovanja in občudovanja. Zakaj posamezniki, pripadniki takega naroda, nastopajo tako suvereno in so dejanski državljani sveta, mi pa se nikakor ne moremo izmotati iz vklenjenosti v meje lastne vasi in smo zato vselej tisti majhni, ki moramo biti večno majhni in predvsem tiho ubogljivi. Da o podzavestnem strahu pred velikim svetom, vtisnjenim skozi leta v naše glave, niti ne govorim.

Morda je tak narodov duhovni padec do zadušnega blatnega dna življenjska zakonitost, ki ji ne moremo ubežati in brez takega gomazenja eden čez drugega po blatu in zamuljeni duhovnosti vsakdana, sploh ne moremo priti do odločilnega in odločnega prehoda naroda kot celote v pozitivno naravnanost duha in posledično pot navzgor, na mesto, ki si ga lahko in MORAMO izboriti in ki prinaša dve ključni spoštovanji: spoštovanje vseh ostalih narodov in predvsem prepotrebno SAMOSPOŠTOVANJE! Nalašč z velikimi črkami, kajti to je temelj vsega!

Povsem jasno je, da se celotnemu narodu še kako pozna, da nikoli v zgodovini do sedaj ni poznal lastne države in vsega, kar takšna država prinaša s seboj. Vedno smo bili pod okriljem nekoga drugega, vedno drobiž v igri drugih in, izgleda tako, smo povsem prezrli, dostikrat morda celo namensko, da pravzaprav za seboj v zgodovini puščamo kar krepko in nezanemarljivo sled. To samodestruktivno bolezensko stanje, kako naj sicer imenujem trenutno razpoloženje celotnega naroda, vodi v vsesplošno letargijo in popuščanja vseh vrst na skoro vseh področjih. Še kako se pozna, da smo posiljeno zapovedano zgodovinsko štetje pričeli v letu 1945 in da je bila dotedanja narodova pot, ki ji rečemo slovenska Zgodovina, več ali manj zanemarjena, mestoma celo prepovedana, odnosno specifično prilagojena.

Posledica je jasna in zelo boleča, ko si jo, seveda, enkrat priznamo: smo narod, ki se, za razliko od pretiranosti v drugo smer, tako značilno za nekatere balkanske narode, nikakor ne polotimo naporne narodove duhovne transformacije, katere končni cilj mora biti Samospoštovanje. Raje tiho preklinjanje in vitje rok nad lastno usodo ter frustracije vseh vrst. Iz izkušnje se nehote zastavi vprašanje, komu in zakaj je tako stanje narodovega duha še vedno prav in povšeči.

Leta 1990 ko smo končno zbrali dovolj poguma in je narod spontano ugotovil: »Sedaj, ali nikoli!!!«, nas je mnogo iskreno upalo, da prihaja z osamosvojitvijo tudi veliki preporod duha, tako pričakovan in želen. Zgodilo pa se je ravno obratno. Človek bi upravičeno pričakoval, da bo narod, ki si je končno priboril svojo polno svobodo in samostojnost, preko svojih najvišjih predstavnikov najprvo posegel po dejanjih, ki poveličujejo novonastalo državo, ji dajejo trden moralni temelj. Ki vsakomur jasno povedo, da smo samostojna in suverena država, ki temelji na svoji bogati zgodovini, ki se je ne sramujemo in zato kot narod zahtevamo spoštovanje vseh okoli nas, kot tudi mi spoštujemo druge.

Gospod predsednik, to je vedno naloga tistih, ki so trenutno na oblasti, če smo demokratična država. Toda, tako izgleda, da je vsa plejada naših predsednikov, od trenutka, ko so in ste prevzeli krmilo te države, pozabila, ni hotela, ali  celo smela pomisliti na to častno, odgovorno, morda celo najpomembnejšo dolžnost vodilnih državnikov novonastale države, sploh pri tako omejenih pooblastilih, kot so sedanja pooblastila predsednika Republike Slovenije.

Vse tako kaže, da zaradi ustaljene povojne rutine, nihče od odgovornih ni pomislil, da Slovenci ne potrebujemo še enega spomenika NOB, rdeči tovarišiji in revoluciji, trem neizpodbitnim elementom preteklosti in sedanjosti, za češnjo vrh torte pa še spravi, ki je ni nikjer in je po zastavljeni poti tudi nikoli ne bo, vse skupaj pa lepo zakrito za besede »Vsem žrtvam vojn …« in postreženo ljudstvu v imenu demokracije.

Kot da bi bil neodpustljivi greh imeti dosti večje, višje in bolj posvečene cilje in si oblikovati državo, katere del trdnega temelja bo tudi osrednji državni spomenik, ki bo imel čast predstavljati nam Slovencem in seveda vsem tujcem našo slavno zgodovino, ki bo zaradi simbolov in namena, povezoval in ne razlikoval, ki bo gradil in ne rušil, ki bo dovoljeval svobodo misli in opredelitve, ki bo materializirana Demokracija!

Osrednji slovenski spomenik, katerega kakršnakoli sramotitev pomeni čisti zločin zoper narod in državo, je treba dosledno in najostreje sankcioniran! Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo da nekdo oskruni spomenik neznanemu vojaku, kjerkoli že stojijo po Evropi! In kaj imamo in kako reagiramo mi?

Gospod predsednik, to sadje je zrelo in čas je, da začnemo trajno premikati to NAŠO državo v pozitivno, napredno smer. S pričetkom pri temeljih državnosti, pri najširših in najmočnejših simbolih torej! Ne oziraje se na mnenja, ki jih imamo danes o Američanih, je treba z vsem spoštovanjem priznati –  Američanom pomeni najsvetejše: ustava, himna in zastava. Pa mi?

Ustava, kakršna pač je, je očitno nekaj, kar velja, če ne gre drugače. Očitno jo najmanj spoštujejo tisti, ki pišejo zakone v tej državi.

Himna? Tu imamo neverjetno srečo. Lepa je, lepo očrtuje narodovo pravo bit in še tekst je  vrhunska stvaritev največjega slovenskega pesnika.

Zastava? Vprašam se, spominjajoč se odločnih poskusov nekaterih, da Slovenci dobimo popolnoma svojo zastavo, ki ne bo sorodnica zastavi velikega brata z Vzhoda, ampak bo posebna, naša, slovenska. Vsakič, ko vidim našo zastavo, mi pride pred oči kanadska zastava. Kanadčani niso prav nič oklevali odstraniti iz svoje zastave kakršnokoli sled dolgoletne pripadnosti in podložnosti britanski kroni. Pa mi?  Namesto, da bi nam zastava predstavljala edinstven simbol naše državnosti, jo jemljemo kar tako, kot nekaj kar pač je in kar lahko spoštujemo, ali pa tudi ne. Posledic itak ni nobenih.

Vseslovenski spomenik je najsvetejše mesto slave in spominjanja v državi!

In nekako tako, po butalsko, se je zgodilo  z osrednjim spomenikom v državi. Morda tudi zato, ker nekateri, tudi vi, gospod predsednik, niste znali, ali hoteli ciljati više in tako prestopiti politično vsiljeni Rubikon, tudi tedaj ne, ko je še bilo dovolj časa za spremembe. Lahko pa sedaj, ko je narod spomenik, tak kot je, več kot očitno odklonil, sprožite pobudo za spremembo namena in imena Spomenika in tudi zastavite dovolj velik predsedniški in človeški napor za dosego tega veličastnega cilja: dati slovenskemu narodu in državi Sloveniji prvi pravi in osrednji vseslovenski spomenik, najsvetejše mesto slave in spominjanja v državi!

Spomenik naj ne bo več posvečen vsem žrtvam vojn, pač pa SLOVENCU VOJAKU, ki je skozi zgodovino neštetokrat dal svoje najdragocenejše, oblečen v različne uniforme, braneč različne družbene ureditve, a je vselej ostajal Slovenec, nezavedno, skozi zgodovino braneč, svoj jezik in svojo kulturo. Dvignimo ta obstoječi nesrečni spomenik na novo, najvišjo možno simbolno državno raven in pričnimo se s tem simbolnim korakom dvigovati tudi kot narod in se izenačevati s tistimi narodi, ki so že davno uvideli, kaj tovrstna simbolika pomeni.

Prelomni trenutki v zgodovini naroda, ko so padali Slovenci kot vojaki

Preimenovanje spomenika mora prinesti in utrditi tudi natančen ceremonialni protokol, ki ga mora sprejeti parlament in je poslej obveza ob vseh visokih in pomembnih obiskih tujih državnikov. Na večjo čelno ploskev do sedaj golega spomenika, ki žalostno kriči svojo simbolno praznost, postavimo simbolno vejico divjega bršljana v bronu in primerni velikosti. Kajti bršljan kot simbol pomeni neuklonljivost duha naroda. Na drugo manjšo ploskev naravnost žaljivo razklanega spomenika pa imena vseh slovenskih pokrajin. Na primernem mestu ob spomeniku je treba namestiti informacijsko tablo, na kateri naj bodo našteti vsi najpomembnejši in prelomni slavni trenutki v zgodovini naroda, ko so padali Slovenci kot vojaki in teh ni bilo malo.

Spoštovani gospod predsednik. Zgodovina in čas vam je ponudila še eno možnost, da hrabro popravite trmasto napako časa in slovenskemu narodu, predvsem in najbolj naši mladini, omogočite, da simbolno stopi na pot, ki vodi ob bok velikim narodom in začne  iskati pravo, skupno pot naprej. Osebna duhovna širina in pogum priznati dosedanjo zmoto, bo prav gotovo prvovrstno presenečenje in zelo pokončen odgovor vašim številnim kritikom. Za častno mesto v zgodovinskem spominu naroda je poteza vredna  tudi velikih osebnih in predvsem političnih  zamer!