“Spin” Boruta Pahorja: Naivnost, opolzkosti in izguba zaupanja

48
311

Predsednik Borut Pahor nas je s svojo retoriko in naivno zaupljivostjo do novinarjev spet presenetil. Tokrat so se na YouTube-u pojavili (medtem že izginili, a so se drugje spet pojavili) posnetki neformalnega pogovora z novinarji v Mariboru.

Predsednik, očitno v formi za sproščen klepet, je zelo “sočno” govoril o “vsem živem”: od zamenjave predsednika vlade s “kljukcem”, ki bi ga lahko nastavili botri, preko družinskega ocenjevanja njegovega poguma, do občutljivih zunanje-političnih tem kot je opustitev vlaganja Nemčije v Luko Koper in ocenjevanje predsednika vlade sosednje države.

Eden od novinarjev je vse skupaj posnel in objavil na spletu. Tako imamo presenečeni državljani na voljo nov resničnostni šov in lahko kukamo v zakulisno politično dogajanje in v familijarnost povezave med nekaterimi novinarji in predsednikom vlade.

Baje, da so neformalni pogovori z novinarji, ki se dejansko imenujejo “spin”, v politiki nekaj normalnega. “Spin” je v jeziku odnosov z javnostmi dejansko propaganda, ko se poleg dejstev navaja tudi interpretacije, da bi se javnost prepričalo v nekaj ali proti nečemu (nekomu). A četudi tradicionalni odnosi z javnostmi včasih uporabljajo kreativno predstavitev dejstev, velja za “spin” pogosto, a ne vedno, da vključuje nepoštene, varljive in visokomanipulativne taktike (Vir: Wikipedija).

Normalno “spin” izvajajo takoimenovani “spin doktorji” (svetovalci za odnose z javnostmi, strankarski strategi, mnenjski voditelji), pri nas pa kar predsednik vlade osebno. Kar je milo rečeno nenavadno in tokrat očitno za predsednika vlade tudi precej boleče.

Kaj nam dogodek govori o predsedniku vlade?

Dogodek je v precej čudno luč postavil predsednika vlade. Predsednik se je pokazal za zelo naivnega. Pred pogovorom je sicer definiral pravila: da naj se ga ne citira, a dodal, če je kaj uporabnega, se pa lahko uporabi. In nekdo je pač gladko uporabil – kar vse. A ne v prid predsednika vlade. Ali se tako naivnemu človeku lahko zaupa vodenje vlade suverene evropske države?

Predsednik vlade je izgubil zaupanje sogovornikov na vseh ravneh (domačih in mednarodnih). Kdo pa se bo še pogovarjal s tako neverodostojno osebo, ki “zbobna” skupaj nekaj novinarjev in pred njimi, kot otrok, ki je dobil novo igračko, prostodušno čveka o strateško pomembnih političnih in meddržavnih temah?

Predsednik je že zaradi dejstva, da se v neformalnem pogovoru dobi s svojimi novinarji, jim govori zgodbe iz zakulisja in tako “spina” (suka) javno mnenje, izgubil tudi mojo podporo. To neskladje med uradno pozo in to kar predsednik zares misli je tako veliko, da mu ne verjamem prav nič.

Moram priznati, da verjamem v to, da je človek enovita osebnost in predsednik Pahor je velik del verodostojnosti pri meni izgubil že pred volitvami 2008, ko je govorice o svojem skoku čez plot  komentiral s “Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!”. Menim namreč, da kdor je zmožen prevarati mater svojega otroka, bo še veliko lažje prevaral političnega partnerja in tudi državljane. In tudi v tem slavnem “spinu” govori o dobrih mačkah, ki če pridejo mimo, se jim moški “po defoltu” ne more izogniti, ker je pač “krvav pod kožo”.

Govorjenje predsednika v neformalnem pogovoru z novinarji je opolzko in prostaško, pravzaprav na spodnjem nivoju gostilniškega “decovskega” pogovora. Kaj takega od predsednika vlade Pahorja pač nismo pričakovali. Sam si niti v sanjah nisem predstavljal, da je kaj takega sploh mogoče. Predsednik Pahor namreč v javnosti nastopa zelo uglajeno, včasih sicer malo nenavadno – spomnimo se samo na “so what” in “krucefiks”, a vendarle dostojno. Saj vsakdo razume, da v neformalnem pogovoru retorični nivo malo pade, da postane izrazoslovje bolj domače, da knjižna slovenščina ni potrebna, a do sedaj se mi je zdelo nemogoče, da se predsednik vlade suverene države spusti na tako nizek nivo.

Kaj nam dogodek govori o naši novinarski srenji?

Novinarji, četudi ga je izdal samo eden, so še enkrat pokazali, da niso vredni zaupanja, da ne držijo besede, da se na njih ni za zanesti. Da pač nimajo integritete. Če bi teh nekaj novinarjev hotelo, bi gotovo lahko “zvohali”, kdo je predsednika izdal in opravili z njim na častnem razsodišču. Še posebej, ker so zvočni prispevki nekako izdali snemalca (odpira plastenko – si natoči vodo – jo popije – in spregovori). Tako pa dobimo le izjavo Društva novinarjev Slovenije, novi predsednik Matija Stepišnik, ki sicer pravi, da je “percepcija politične delitve novinarstva vsiljena in je skrajno nevarna”, je pa kar tiho. Četudi gre za tipično delitev novinarjev na naše in vaše. Ali pa si morda mladenič predstavlja, da je predsednik Pahor na “spin” povabil tudi “ne-njegove” novinarje?

Novinarji so pokazali, kako se udinjajo tako imenovani levi opciji. Da se jih da povabiti na neformalni pogovor, jih pitati s s sočnimi “spin” zgodbami, ki jih oni potem orkestrirano “zavrtijo” v medijsko življenje. Da tako rekoč pišejo po nareku “spin doktorjev” – tokrat samega predsednika vlade. In da jim je javni interes floskula.

Zasuk

“Spin” Boruta Pahorja je bil (morda) zares(ni) zasuk. Gotovo je zasukal tudi nekaj javnega mnenja, vendar ne v smeri zaupanja v “spin doktorja”, niti ne v smeri zaupanja v novinarje in žal tudi ne v smeri zaupanja v politiko. Na vse načine slab zasuk.

Foto: Billy Alexander, SXC

48 KOMENTARJI

  1. Aleš, sicer vse lepo in prav, ampak to, kako je Pahor pri vas izgubil verodostojnost, bi nam lahko prihranili.

  2. Članek bi še šel skozi, a do te točke:

    “Da se jih da povabiti na neformalni pogovor, jih pitati s s sočnimi “spin” zgodbami, ki jih oni potem orkestrirano “zavrtijo” v medijsko življenje. Da tako rekoč pišejo po nareku “spin doktorjev” – tokrat samega predsednika vlade.”

    Udeležba na neformalnem pogovoru off the record, ki so običajni del novinarske prakse tudi v svetu, NI enako pisanje po nareku.

    Taka interpretacija je čista manipulacija.

  3. Slovenija je vedno bolj v položaju Grčije. Življenje na veliki nogi, ogromni pufi, balon nepremičninskega trga, precenjena slovenska podjetja, preveč birokracije, previsoko plačana birokracija. To pomeni, da nam bodo posojilodajalci vedno bolj diktirali liberalne reforme ( oz. “neoliberalne”, da me socialisti bolje razumete).

    Spin socialističnih politikov, da pripravi topoumne medije in državljane na reforme je torej nujen. Socialističen politik lahko samo še manipulira s svojimi volilci, ali pa jasno pove in izgubi od njih podporo. Pahorju kot največjemu mojstru osebne PR manipulacije v Sloveniji to v Sloveniji tokrat ni uspelo. Ma folk preveč oprane možgane. Reforme bodo nujne, toda ne take, ki delavnim jemljejo še več, temveč take, ki jemljejo parazitom, mafijcem, kriminalcem, delavcem pa z nižjimi davki omogočajo boljše življenje za isto delo. Značilnost socialističnih držav je jalovo gospodarstvo, slabo plačani delavci, visoko davčno obremenjeni podjetniki, obrtniki, kmetje in delavci, življenje na tuj račun, veliki pufi itd.

    Spin pomeni vrtenje, samo lutke se pustijo vrteti. Pri nas so mediji in sodstvo podrejeni Partiji tako kot pred desetletji, le da je danes vsaj nekaj izjem, večina pa je ista drhal, sramota novinarstva in sodstva.

    Osebno mislim, da je dal to ven Sarkić v pogovoru s Pahorjem, ker skuša Pahorja prikazati kot dobrega, kot žrtev, hkrati pa ljudem na Asanžov način naliti čistega vina. Take medijske ukrepe so delali SS ovci na začetku Hitlerjeve kariere.

  4. Bedasto moraliziranje in kreiranje moralne panike! Koga briga, kakšno je zasebno življenje politika? Mene že ne, trdno pa verjamem, da tudi nobenega drugega normalnega človeka ne. Tudi v številnih drugih državah je tako: v Franciji ima Sarkozy ljubico, njegova žena pa ljubčka. Komu to mar, če se onadva strinjata s t. i. odprto zvezo? Štejejo zgolj njegova strokovnost, operativna sposobnost ter spoštovanje ustave in zakonov. Priznam pa, da je Pahor glede izpolnjevanja prvih dveh kriterijev zelo šibek!

  5. Kakorkoli, zadevo je spravil v javnost nekdo iz “notranjega kroga”. In to je za rudeče tovariše zaskrbljujoče in boleče.

    Če bi Janša takele klatil bi šlo za zavrženo dejanje. Celotna levosučna srenja od vezjakove vumpaške vilozofske šole do libesralne akademije bi sprožila vesoljni škandal… Pri Pahorju je to seveda krepost.

    V politiki je tako: državljani imajo pravico vedeti, koga ali kaj so izvolili. Francozi so izvolili takega Sarkozya, kakršnega pač poznajo.

  6. Slavko: “Bedasto moraliziranje in kreiranje moralne panike! Koga briga, kakšno je zasebno življenje politika?”
    Ja, zato pa je tako, kot je! Pomembna je tudi t.im. moralna integriteta. In del moralne integritete posameznika je tudi obnašanje v njegovem zasebnem življenju. Pri nas je posameznik ugleden samo po tem, koliko ima premoženja, pri čemer ni važno, na kakšen način ga je pridobil. Pri nas lahko postane mafijski odvetnik npr. predsednik pomembne športne zveze, goljuf lahko postane župan itd.. In zato tonemo globje in globje.
    Sklicevanje na malčke, ki so se prigrebli na oblast pa ni bogve kakšen argument – pa naj gre za Sarkozy-ja, Berlusconija ali koga iz naših logov.

  7. To kar je Pahor govoril, ni nič nenavadnega, še mnaj pa zgražanja vredno. Vsak od nas tudi malo pičkari in malo pizdari in tudi pošilja koga v kurac. Tako se obnašamo vsi, kadar smo v domačem okolju in med ljudmi, ki jih poznamo.
    Zaskrbljujoče pa je izredno nizek nivo novinarske srenje. Ko so bili predstavljeni ti mojstri sedme sile, smo lahko opazili, da gre za stebre slovenskega novinarstva. Sedaj, ko so stari že v penziji in jih začenja zamenjevati mladi rod, ki je profiliran na novinarski Sorboni FDV, pa smo lahko zaskrblejni, kam nas je pripeljala slovenska levica prepojena z LDS in liberalno akademijo.
    Povdariti je tudi potrebno, da so vsi, ki so se zbrali okrog Pahorja podpisniki peticije 571, vrhunskega dosežka slovenskega novinarstva, ki je mednarodni javnosti razkril grozodejstva Janaza Janše.
    Ob tem se nehote spomnim na steklega pas, ki postane tako popadljiv, da ogrize celo svojega gospodarja.

  8. Slavko, vsakega kolikor toliko normalnega volilca bi moralo zanimati, kakšno je zasebno življenje politika. Da se razumeva. Ne mislim, da bi moralo vas pri politiku v njegovem privatnem večeru pritegniti isto kot mene.

    Če ste po naravi promiskuitetna oseba, vas bo prepričal politik ala Borut Pahor, ki je v času gradnje svoje priljubljenosti v enem od intervjujev razlagal, da mu godi, če ga imajo za malo žlehtenega. Glede na to, da je intervju izšel v paradni ženski reviji, se lahko ugiba za kakšne vrste žlehtnobo je šlo.

    Če ste pa po naravi oseba, ki se drži dogovora, tudi tistega, po vašem mnenju s stališča moškega ega precej neumnega, zvestoba do groba, potem pa boste pri dajanju svojega volilnega glasu gledali tudi na to.

    Ampak pustiva kriterije. Raje poglejva, ali je zasebno življenje politika za volilca pomembno. Seveda je. Politik naj ne bi bil shizofrena oseba, ki deluje v privatnem življenju tako, v javnem, političnem pa drugače.

    Zame je družina še vedno najpomembnejši gradnik družbe. Odrasla, odgovorna osebe bi morala ob vstopu v družinsko skupnost podariti svoj individuum individuumu druge osebe in svoj osebni interes podrediti interesu družine. To ne pomeni, da zatre svoj karakter, svoje želje, svoje talente ampak vse to da na razpolago svojim najbližjim, sprejme isto od njih in tako ustvari simbiozo družinskega življenja. Zdaj pa situacijo smiselno preslikajte iz družine v družbo, pa dobite, tisto kar bi človek pričakoval od politika. Da svoj osebni interes podredi družbi.

    “Spin” Boruta Pahorja sem poslušal. Način komunikacije me niti ni presenetil. Ni šlo za pogovor z novinarji, ampak bolj za predavanje. Pahorjev način govoorjenja je bil ves čas pokroviteljski. Resnejših vprašanj novinarji niso niti poskusili postavljati. Predvidevam, da je bil najstarejši med njimi najmanj deset do petnajst let mlajši od predsednika vlade. Med njimi kakšne avtoritete novinarskega poklica zagotovo ni bilo. Od tod tudi paglavska ideja o snemanju in kasneje objavljanju posnetka.

    Prostodušnost ob opisovanu “državniških” zadev pritiče Pahorjevemu karakterju. Pogovor z novinarji je bila evidentno njegova želja. Ves čas je želel ugajati, češ visoka politika niti ni tako visoka. On se z njo ukvarja tako bolj iz nuje, ker je pač izbran, drugače je pa čisto običajen človek – tak kot oni, novinarji, s katerimi se pogovarja.

    Že iz napovednika oz. povezav na yutube se je dalo sklepati, da bo rekel kakšno krepkejšo. Saj jih niti ni bilo toliko. Večinoma so bile namenjene cilju, ki sem ga omenil v prejšnjem odstavku. Spotikati se ob kletvice, bi bilo vrtenje iveri v bratovem očesu.

    Kar me je presunilo, je pa to, da se frekvenca uporabe kletvic zviša ob koncu, ko v pogovor vplete anekdoto s svojim sinom. Kletvice polaga celo v sinova usta. Če je pa oče pripravljen, da izpade frajer, uporabiti svojega otroka, potem ni čudno, da kot politik za podobne namene uporablja državo in tako zlorablja oblast.

  9. Oh ja, nekaj drugega je narobe z našim Pahorjem – ne da je žleht, pač pa, da si želi vsem ugajati oziroma da bi ga vsi imeli radi. Gospod politolog očitno ni nikdar bral modrega Machiavellija, ki je dobro vedel: če imaš na izbiro, da te imajo ljudje radi ali pa da se te bojijo, potem je bolje, če se te bojijo … 😉

  10. Od obljubljenega sladkorja, sice pri neki drugi temi ni nič.
    Carlosu Contrerasu v razmišljanje pa podajam sledeče:
    Borut Pahor je izdelek slovenskega žurnalizma.
    Nihče iz ekipe 571 in še kdo drug, ga ni realno analiziral in javno ocenil njegovo delo, pred vsem takrat, ko se je vzpenjal na politični lestvici hkrati s stranko večkrat prebarvanih komunistov.
    Nošen na valu brezkritičnih, servilnih novinarjev je bil zmagovalec najrazličnejših anket in neformalnih tekmovanj, tako kot večina politikov leve provinience. Najznamenitejša v tej galeriji sta brezmadežna Kučan in Drnovšek.
    Ko je Pahor prispel na položaj, ko je besede potrebno udejaniti, so ostale samo še sladke besede, dejanj pa ni nikjer.
    Ljudje ugotavljajo, da jih je Pahor prevaral. Mar res? Ne! Ljudi varajo novinarji, komunistični agitprop, ki iz nesposobnežev dela junake iz prevarantov pa častne državljane. To seveda novinarji počno, ker so ujeti v past, ki se ji reče diktatura proletariata. To diktaturo namreč še vedno prakticirajo ljudje, katerih vodja ali lepše rečeno vožd je prav Milan Kučan. Ta si je za dvajsetletnico osamosvojitve dal posneti TV film, v katerem se bo prikazal, kot najzaslužnejši mož za izvedbo velike osamosvojitve.
    To bo naredil v skaldu s svojo in komunistično moralo. Do sedaj je veljalo, da smo se Slovenci osamosvolili skupno kod narod, pri čemer niso pomembni posamezniki ( Pučnik, Janša, Bavčar, Rupel, Petrele in mnogi druhi z imenom in priimkom).
    Torej vrnimo se k Pahorju. Pač nima sreče, da bi ga agitprop hvalil tudi v hudih časih in zato ti CC lahko bevskaš, da je nesposoben. O Kučanu, ai Tuerku si kaj takšnega ne upaš trditi, kljub raskošnemu znanju filozofije.

  11. Ja, ja, začne se s Kučanom, sledijo bele miške, mali sivi iz Roswella, sionski modreci, na koncu pa pridejo strici v belih haljah …

  12. Svetohlinstvo je vaša zasebna stvar, pa jo obdržite zase, gospod Slavko.
    Pahor je že prej prikrito slovel po svojem preklinjanju. Zdaj je to prišlo na dan. In takega politika, s to sposobnostjo govora, pa res ne rabim. Ampak jaz sem to vedel že prej. Je pa uspel zlorabiti novinarje, ki so pa v to pristali…

  13. Zame je Pahor izgubil verodostojnost, ko se je podal na slovensko turnejo spraševat ljudi, ali naj kandidira za predsednika republike ali ne. Ljudje na pomembnih položajih se morajo bit sposobni odločati. Če se človek niti tega ni sposoben sam odločiti, ali bo kandidiral za nek položaj ali ne, potem oprostite, ampak takega človeka ne bi smelo biti na nobenem pomembnejšem položaju. Ampak žal je tako, da se o našem trenutnem predsedniku vlade ne splača niti besed izgubljati. Je človek, ki mu jez pušča že iz prav vsakega spoja in samo še nekaj trenutkov je do zrušitve, njega pa zanima sestava vode na drugi strani.

  14. Gospod Janko Korošec, vaš komentar je vredno prebrati, zadeli ste žebljico na glavico. Če bi nam vladali ljudje takega profila, kot ste ga opisali vi bi bila Slovenija drugačno, kot je danes.
    Prav na to bi morali ob volitvah bolj paziti, ali so ljudje, ki jih volimo v celoti verodostojne osebe, (družinsko življenje tu ni nepomebno),ali pa so novinarska fata morgana.
    Slavko, politiki, ki jih navajate, tudi pri svojem državniškem delu niso ravno uspešni, kar še bolj utrjuje dejstvo, da človek, ki ni v celoti moralna osebnost, takih funkcji ne more opravljati.

  15. Veteranka,

    žal v našem volilnem sistemu ne volimo ljudi, pač pa stranke. stranke pa so tiste, ki postavljajo ljudi. nismo edini s takim volilnim sistemom, mislim da ima veliko evropskih držav podobnega, vendar se je po mojem izkazal kot povsem zavožen. tako imamo denimo v parlamentu Evo Irgl, ki je premagala Milana Zvera, ker je imela večji odstotek glasov, še zdaleč pa ne večjega števila glasov. Ali pa pred leti, ko je v parlament prišel predsednik SMS (tako nezanimiv, da si niti imena nisem uspel zapomniti), potem ko je njegov poslanec, ki je dejansko prišel noter, odstopil svoje mesto šefu. ali pa Drnovšek in Bajuk (oba sem sicer spoštoval), ki sta prišla na najpomembnejši položaj v državi (Drnovšek 1992, Bajuk 2000), ne da bi kdo za njiju sploh volil.

    Podpiram dvokrožni večinski volilni sistem, morda celo predsedniškega. Bi vsaj vedeli, da kar volimo, to dejansko tudi imamo. Vendar se marsikdo boji, da bi v večinskem sistemu lahko kaka stranka dobila preveč glasov in bi potem krojila Slovenijo preveč po svoje, kot to počne Fidesz na Madžarskem, ker da je totalitarni refleks na Slovenskem še preveč živ. Morda res. Zato pa bi morali dobiti preferenčni glas. Ta vlada je veliko govorila o tem, toda zdaj pravijo, da je Janša proti – rabijo pa 2/3 glasov. Če je res proti, ga je lahko sram , ker očitno želi, tako kot vsi drugi, vsaj na pol vplivati in izbor ljudi v parlamentu – ljudi, ki bodo poslušni njemu in ne svojim volivcem. Tako pravijo v koaliciji. Toda osebno se ne spomnim, da bi se Janez Janša v zadnjem času kdaj izjasnjeval o uvedbi preferenčnega glasu. Še več, nisem zasledil, da bi SD ali LDS ali Zares tak zakon sploh vložili v kakršnokoli proceduro, pa bi bil verjetno bolj pomemben tako od novega družinskega zakona kot tudi od novega zakona o arhivih. Tako da se lahko samo podelam na njihovo ponovno opletanje z neko novo Janševo krivdo. Če ne dajo na glasovanje, potem ne more biti nihče proti, ne res?

  16. Ja, seveda, Janez in veteranka: vidva sta sposobna moralno presoditi ljudi? Niti pravice nimata do česa takega!

  17. Janez Gorenc, če mislite, da se bo tovariš Janez Ivan odpovedal vplivu na postavljanje svojih podložnih tovarišev, potem si bodisi zatiskate oči ali pa ste maksimalno naivni. Mar niso zgodbe z nekaterimi močnimi osebnostmi iz njegove partije več kot poučne?

  18. Ja, ampak gospod Zdravko. Na kakšni podlagi oziroma presoji se pa vi odločate, ko se umaknete v volilno kabino? Upam, da si takrat vzamete pravico, ki jo nekaj postov nazaj odrekate drugim.

  19. To da Pahor ni niti poročen, da glumi očeta svojemu sinu, da nagovarjažesnki del sveta posebej z “državljanke, volilke”, je zame dovolj kako se bom odločil. Nikomur ne odrekam nobene pravice. Če neke pravice nimaš, to ne pomeni, da ti jo je kdo odrekel!

  20. Koliko nepotrebnih besed za enega narcisoidnega in nesposobnega in naivnega manekena, ki je slučajno tudi predsednik skorumpirane in nesposobne levičarske vlade.

  21. Gospod Zdravko, ampak kot volilec pa po mojem mnenju imam pravico in dolžnost, da nekoga presodim (ne obsodim, da se razumemo) predno mu dam svoj glas.

  22. Gospod Korošec, kot veste so tovrstne ocene vedno arbitrarne, atributi so mehki, težko opredeljivi, večinoma se jih ne da kvantificirati, hkrati pa so njih ocene močno subjektivne in odvisne od preferenc posameznika. Če imate na eni strani izjemno sposobnega ženskarja, na drugi pa nesposobneža, ki pa živi vzorno družinsko življenje po vaših kriterijih, kako se boste odločili (ali npr. zaposlili v svoji firmi?).

  23. Spoštovani anonimus. Seveda so arbitrarne. Ni je bolj arbitrarne ocene, kot podarjanje svojega glasu na volitvah. Primerjava, ki ste jo dali je malce provokativna, zdrži pa ne.

    V svoji firmi se ponavadi ne zaposluje javnih oseb, preverja se relativno ozek nabor kompetenc, in če se izkaže, da so kadrovske službe narobe presodile kandidata, se mu ob manjših ali večjih zapletih zahvali za sodelovanje.

    Da pa ne bi izpadlo, da gospoda Pahorja ocenjujem za izjemno sposobnega ženskarja, ali pa kakorkoli drugače izjemno sposobnega, se referiram na stavek iz mojega prvega posta. Po mojem navedku po spominu je izjavil, da mu godi, če ga imajo za malo žlehtnega. Ne da je, ampak, da ga imajo za… Medijski aparat je dosegel, da so ga nekateri imeli za žlehtnega, drugi za sposobnega, vsi skupaj pa zadnje tri leta za predsednika vlade. Ker volimo na “podlagi močno subjektivnih ocen, ki so odvisne od preferenc posameznika.”

    Paradoks Pahorjevega “spina” je pa v tem, da pri kopanju njegovega političnega groba sodelujejo isti mediji. Glede na mojo oceno o starosti novinarjev, ki so sodelovali na mariborskem srečanju, kopljejo sicer z lopatko in kanglico, ampak kopljejo pa vztrajno. On pa kaj dosti več ne more. Ker ni žleht (kar je pripomnil še eden od anonimusov v svojem postu) in (arbitrarna ocena) ni sposoben.

  24. Dragi krščanski “moralneži”, vaša “morala” je precej selektivne, hinavske narave: od politikov t. i. leve sredine na čelu s Pahorjem zahtevate izpolnjevanje najvišjih standardov klasične morale tudi v zasebnem življenju, pri svojih politikih pa ste bistveno bolj prizanesljivi. Dva primera:
    – Janša je z Bačovnikovo živel vsaj tri leta “na koruzi” preden sta se poročila;
    – nekdaj znani politik na t. i. desni sredini je zelo dejaven v t. i. homoseksualnem podzemlju, torej na skritih krajih, kjer se zbirajo nedeklarirani homoseksualci in biseksualci.
    Takšnih in podobnih primerov je še nešteto.
    Pa ne mi očitat, da zagovarjam Pahorja: ga ne, mi je zoprn in ga ne podpiram. Opozarjam samo na vašo hinavščino.

  25. “Če ste po naravi promiskuitetna oseba, vas bo prepričal politik ala Borut Pahor, ki je v času gradnje svoje priljubljenosti v enem od intervjujev razlagal, da mu godi…”

    Gospod Janko, To je sodba! Pogojnik vam nič ne pomaga. Nimate pravice do takšne sodbe! Nesramni ste, nič drugega.

    Tukaj tudi:
    “Če ste pa po naravi oseba, ki se drži dogovora, tudi tistega, po vašem mnenju s stališča moškega ega precej neumnega, zvestoba do groba, potem pa boste pri…”

    Kdo ste vi od teh dveh, če ni skrivnost?

  26. Marsikdo od tistih drugih bi rad spadal med prve, pa mu to ne gre od rok. Od tod racionalizacija za nazaj … 😉

  27. Gospod Zdravko, diskusija naju je potegnila na polje osebnega, ampak naj bo. Najbrž bova težko v nekaj stavkih ugotovila, kdo sem. Seveda je to skrivnost? Najprej zame. A za vas ni skrivnost, kdo ste vi? Ste prepričani, da za vsako situacijo, v katero vas bo povleklo življenje veste, kako boste reagirali?

    Seveda se držim dogovora. Pa ne samo na osebni ravni. In do sedaj sem imel še najmanj težav s tem, da se moram držati dogovora, v osebnem življenju. Se mi je pa v poslu že zgodilo, da sem šel v dogovor, ki se je kasneje izkazal kot zame škodljiv. Krivda je bila na moji strani, ker nisem preveril vseh podatkov, in posledice sem nosil sam.

    Torej, kateri od omenjenih kriterijev je zame pomembnejši? Poanta pojega posta nista bila ta dva kriterija (iz neskončno velike množice kriterijev), ampak, da se kot volilec smem odločati tudi na osnovi zasebnega življenja politika.

    Tako, toliko o osebnem. Upam, da sem si za to zaslužil pojasnilo, kje sem bil v citiranih stavkih nesramen in kje sem izrekal sodbe.

  28. Če smo že pri zasebnih življenjih, mar ni tudi Ivan Janez dolga leta živel na koruzi (po nekaterih podatkih je bil medtem še vedno poročen, celo cerkveno) … Seveda ga možje v črnem, kadar so s prižnice udrihali po grdih koruznikih, pri tem nikdar niso imeli v mislih. Kakor tudi ne vrednotam naklonjenega Milana Zvera, ki je brez vsakršnega sramu za direktorico sinekure, imenovane Center za narodno spravo, inštaliral svojo izvezakonsko priležnico. Ajaj.

  29. Signor RX, ne vem, če bi gospod Janez Janša podprl idejo, da bi volilci odločali, kdo v njegovi stranki sme v parlament – kot tudi vi v vsej svoji omniscienci tega ne veste. Tako kot tudi ne vem zagotovo, kdo v slovenski politiki bi tako idejo sploh podprl. Vi veste za kakega takega heroja? Pa ne pišite svojega mnenja, samo če veste zagotovo, če lahko to argumentirate z njegovimi dejanji. Se pa nekako spomnim, da je en naš politik v devedesetih nabral prek 40 tisoč podpisov in dal razpisati referendum za večinski volilni sistem, celo izpeljali smo ga na podlagi teh podpisov, potem pa so (drugi) to lepo zavrteli, da ni bilo treba resnično narediti česa takega kot zaupati nesnagi od volilcev imen bodočih poslancev. Kako mu je že bilo ime? POmagajte mi.

  30. Tovariš Janez, sploh ne gre za to. Tudi v večinskem sistemu lahko stranka določi kdo bo kje kandidral in sploh kdo bo kandidiral. Politkomisarju nevščečni kandidati verjetno sploh kandidati ne bi bili.

  31. Gospod anonimus, ko pišem, se sme volilec odločati tudi na osnovi “poznavanja” zasebnega življenja politika, se pri tem ne omejujem samo na volilce gospoda Pahorja in tudi ne samo na volilce ene politične opcije. Saj to nama je jasno, kajne?

  32. Kontra Karlek,
    Janša ni bil cerkveno poročen in niti civilno, pač pa je živel v izvenzakonski skupnosti. Iz te zveze ima sina in hčer, zakaj pa se je ta zveza podrla mi ni znano.
    Dejstvo je, da se je s sedanjo ženo Urško roj. Bačovnik poročil civilno in cerkveno. V kolikor bi bil prej cerkveno poročen, bi se znova ne mogel poročiti cerkveno. Cerkvena poroka se ne da razvezati.

  33. Na podlagi česa se volilec odloča, je pač njegova stvar – seveda tega ni mogoče predpisati. Voliti Kučana samo zato, ker ima lepe oči, je neumnost, enako kot voliti SKD, ker je tako namignil gospod župnik (če damo resnične primere iz leta 1990), toda racionalnost na volišču ni predmet zakonodaje.

  34. Mascherano, kokolo, sveta Cerkev razveze resda ne da, lahko pa zakon razglasi za neveljaven (primer Ludvika Toplaka). Za vsako pravilo je vselej tudi izjema – če to slučajno ustreza cerkvenim interesom. Zgodovinsko dokazano.

  35. Kokolo, saj veste, kaj pravijo o starih lajnah? Počasi postanejo dolgočasne … 😉

  36. Carlos Contreras, a ni eden od tvojih soimenjakov tudi komunist, ki je zatiral Slovence v Trstu? Težko vprašanje, kajne?

  37. Vidite Signor RX, kljub vsemu niste odgovorili na moje vprašanje. Vse, kar ni podprto z dejstvimi, pa naj bodo še tako krhki, je mlatenje prazne slame in ugibanje – pa četudi bi se izkazalo, da imate prav. Kar pa se tiče komisarskega izbiranja kandidatov v večinskem sistemu – prvič, še vedno je težje določiti devetdeset ponižnih in poslušnih kandidatov kot denimo trideset. In drugič, Američani imajo vsaj pri predsedniških volitvah najprej primarne volitve, kjer v vsaki stranki najprej izbirajo kandidata ene ali druge stranke. Ne izbira ga kak komisar. Torej, tudi za to rit, ki jo omenjate, obstaja palica.

  38. Spoštovani Janez, že mogoče, da je temu tako vendar pa v današnjem Delu beremo, da vladni predlog podpirata (preferenčni glas in opustitev volilnih krajev) samo SNS in Zares… 🙂

  39. Pozdravljen še enkrat, Rx. Sem prebral članek, hvala za opozorilo. Dodali bi samo: with friends like these, who needs enemies?

  40. Tale slavko pa res preseneča s svojimi idiotizmi.

    Torej bi morali Janšo obsojati, ker ni takoj skočil v zakon, ampak šele po 3h letih?

    Potem pa našteje še nekaj tako v oblakih brez imen in dokazov.

  41. rx170 itak nima pojma. V večinskem sistemu je za neodvisne kandidate daleč najugodnejše. Nihče nikomur ne bi mogel onemogočiti kandidature.

    Zato se ga pa komunajzerji tako bojijo – ker bi izgubili nadzor nad tem, kdo pride v parlament.

  42. Zame in za vse slovenske demokrate je stvar zelo zelo jasna :
    Noben predsednik stranke, ki je popolna dedinja komunistične partije in to s ponosom izkazuje , nima in niti slučajno ne more imeti nobene kredibilnosti in nobenega našega zaupanja !
    Saj nismo od včeraj, za Božjo voljo.
    Saj nismo ob pamet, saj imamo spomin, kar pomeni, da imamo tudi nekaj pameti, ali pa veliko, kakor pač kdo.
    Pahor je za nas bil in je nevaren za stanje v državi , pa naj na kaki tiskovki reče to ali ono, to je brez pomena.
    Pisec pa tudi nekateri drugi izrecno ali v kontekstu razpreda o Pahorjevi taki ali drugačni kredibilnosti oz. o tem, kdaj jo je izgubil in ali jo še ima in koliko in podobno…
    Predsednik stranke, ki se v ničemer ni odrekla zliočinskemu komunizmu, ne more imeti demokratovega zaupanja.Nikoli ! Ali pa nimamo opravka z demokratom, pač pa z nekom, ki ne ve, kaj je in kam sodi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite