Špekulanti, naši prijatelji

0

Avtor: Matej Kovač. S slovenskimi dolžniškimi papirji se bo dalo lepo zaslužiti.

Sam Finkelstein, ki pri investicijski banki Goldman Sachs sodeluje pri upravljanju dolžniških naložb na porajajočih se trgih, »težkih« 40 milijard dolarjev, je minuli teden za Bloomberg izjavil, da bodo v Goldman Sachsu povečali delež naložb v slovenske državne obveznice. Sloveniji ne napoveduje usode Cipra ali Grčije. Težave v bančnem sektorju naj bi bile obvladljive, svoj optimizem o sposobnosti Slovenije, da bo vzorno servisirala svoj zunanji dolg, pa utemeljuje s tem, da je naš bančni sektor glede na velikost gospodarstva razmeroma majhen, prav tako pa je Slovenija za evropske razmere še vedno nizko zadolžena država.

Navedenih izjav enega izmed naših posojilodajalcev ne gre razumeti kot kompliment. Povedal je le, da je Slovenija solventna država, da ne bo bankrotirala in da se bo dalo z njenimi dolžniškimi papirji lepo zaslužiti.

Zapravljanje manevrskega prostora za zadolževanje

Da je zanimanje Goldman Sachsa za slovenski dolg lahko tudi vir javnega nelagodja, so uganili nekateri mediji iz nekdaj bratskih republik, ki so privoščljivo pisali, kako se Goldman Sachs polašča »dežele«. Kateri bavbav globalnega kapitalizma je lastnik naših dolgov, je vseeno. Edini upniki, ki bi jih lahko država Slovenija kot dolžnica ustrahovala in zahtevala odpustke, so njeni državljani ter podjetja in banke na njenem območju, vsi drugi so prevelike ribe in je povsem vseeno, ali smo nekaj več dolžni eni največjih rib.

Dejanski vzrok za nelagodje je, da Slovenija sama vse bolj rine v položaj, ko si bo morala sposojati denar po zelo visokih obrestih. Solventen posojilojemalec, ki drsi v likvidnostno stisko, je idealna tarča za oderuhe. To velja tako za posameznike in podjetja kot za države.

Kaj bi storil razumen podjetnik v takem položaju? S hkratnim čim hitrejšim zmanjšanjem izdatkov, povečanjem prihodkov, prodajo premoženja in reprogramiranjem posojil bi si poskusil razširiti časovno okno, v katerem bo lahko vzel posojilo pod čim bolj ugodnimi pogoji. Tudi če ustrezno ravnanje še ne prinese finančnih učinkov, se aktivni posojilojemalec v očeh špekulantov iz obupanca spremeni v navadno stranko.

Delno je tako ravnala prejšnja vlada. Sprejela je ZUJF, finančni minister je veliko govoril o privatizaciji, potem pa so si šli sposodit denar v ZDA.

Ali lahko iz nekoliko razglašene medijske ofenzive vseh pristojnih za gospodarstvo v novi vladi razberemo, kako bodo povečali manevrski prostor za najetje potrebnih posojil? Nič ZUJF, nič privatizacije, dolgotrajno pogajanje (resda v peklenskem tempu) s sindikati javnega sektorja, višji DDV in inovativno zadolževanje države pri rezidentih.

Razen dviga davkov, drugih ukrepov in neukrepov posojilodajalci ne bodo razumeli. Dvig DDV je tako edini ukrep na obzorju, ki lahko finančnim trgom pokaže, da vlada kratkoročno obvlada položaj. A tudi uspešna izdaja obveznic in zagotovitev likvidnosti za leto ali dve nam ne bosta omogočili, da se v očeh finančnih trgov ločimo od problematičnih, nestabilnih mediteranskih držav. Visoke obresti pa bodo pospešile našo pot do neželenega razpleta.

Trojka – deus ex machina

Dve milijardi evrov, kolikor bo po ocenah bonitetne agencij Fitch potrebno za sanacijo slovenskih bank, je enkratni izdatek, ki ga je mogoče kompenzirati s privatizacijo državnega premoženja. Tudi če bomo zaradi nacionalnih interesov privatizirali bolj malo, nas izdatek za sanacijo bank še ne uvrsti med močno zadolžene države.

Dolgoročni vir naše nestabilnosti in podobnosti državam, kot so Portugalska, Španija in Italija, je neobvladovanje tekočih proračunskih izdatkov: plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev.

Kako smo kljub manjši zunanji zadolženosti vse bolj v istem čolnu z drugimi državami PIGS, kažejo nedavne peripetije Portugalske, ko je vladi ustavno sodišče razveljavilo nekaj členov zakona o letošnjem proračunu, ki naj bi uveljavljali nove varčevalne ukrepe. Sodišče je preprečilo klestenje javnih izdatkov v vrednosti 1,5 milijarde evrov (kar sta dve tretjini odstotka portugalskega BDP). Da bi pomiril trojko, je portugalski premier pohitel z obljubami, da bo vlada sprejela nove ukrepe za zmanjševanje javnih izdatkov na področju sociale, zdravstva in šolstva.

Ko je slovensko ustavno sodišče razveljavilo določbo ZUJF o pokojninah, kar je onemogočilo zmanjšanje izdatkov pokojninske blagajne za okoli 24 milijonov evrov na leto (dve tretjini promila slovenskega BDP), nam še ni bilo treba nikogar v tujini prepričevati, da bomo manjkajoča sredstva našli kje drugje. Tudi domača javnost je bila zadovoljna z nekaj medijsko lansirane privoščljivosti. A »facti bruti« stroškovne strani slovenskega proračuna nas bodo prej ali slej potisnili v portugalski položaj. Takrat bo neobvladan primanjkljaj začel ogrožati tudi solventnost. Špekulanti to vedo, ampak računajo, da bo takrat za nas in za varnost njihovih naložb poskrbela trojka.

Vir: Finance