Specializacija nas je razvrednotila

16

Ali ni pomenljivo, da imamo tako velike težave v času, ko so nam izobraževalni sistemi omogočili visoke specializacije v svojih poklicih. Človek bi pričakoval, da se ne bomo srečevali z nizko moralo, s pomanjkanjem zdrave pameti, življenjske logike… Pa se je zgodilo prav to. Zakaj?

Trgovec je postal odličen poznavalec trgovskih špekulacij. Politik političnih. Sodnik pozna le občutek za formalizem, ne pa za resnico in pravičnost. Odvetnik se spozna na pravne špekulacije, drugotnega pomena mu je resnica in pravičnost. Zdravnik ima boljše negovan občutek za koristi kot pa za človekoljubje. Tudi proizvajalec pozna različne prijeme, ki razvrednotijo kvaliteto proizvoda in naravo. Novinarji rajši objavljajo vsebine, ki duhovno in moralno slabijo ljudi kot pa duhovno dvigajo. Glasbeniki in pevci rajši kopirajo druge kot pa ustvarjajo originalne stvaritve, ki so unikatne glede na posebnosti našega naravnega okolja. Psihologi in filozofi se rajši zatekajo v znanstveno fantastiko kot pa v resnične zakonitosti življenja. Duhovnik je obremenjen z neduhovnimi obveznostmi, duhovnost pa je v ozadju. Vidimo drevo, gozda pa ne.

Kaj je vsem skupno? To, da so po zaslugi izobraževalnega sistema, medijev, politike izgubili stik z naravnimi, to je stvarnimi zakonitostmi življenja. Izgubili so pristen čut za svoje poslanstvo, ki ga morajo opravljati do soljudi in skupnega dobrega.

Gre za pomanjkanje temeljne duhovne zavesti, to je zavesti za skupno dobro, za resnico, pravičnost, poštenost, odgovornost, skratka za ljubezen v medčloveških odnosih. Gre za temeljno inteligenco človeka, ki je podlaga za posebne inteligence: rokodelsko, tehnično, umetniško, znanstveno…. Te so nadgradnja temeljne inteligence, pod pogojem, da vključujejo temeljno inteligenco.

Poznavalci trdijo, da je rešitev v uresničitvi pravne države. To drži le deloma, saj je pomembno tudi, da so zakoni pravični, torej takšni, ki spodbujajo duhovno zavest ne le materialno zavest. Pravični bodo takrat, ko bodo bližje naravnemu pravu, katerega temelj je resnična pravičnost. To pomeni, da bodo takšni zakoni manj po meri tistih, ki nimajo pozitivnega odnosa do temeljne duhovnosti, ampak le za svoj sebični interes.

Bistvo temeljne duhovnosti je v duhovni zavesti, kaj je prav in kaj ni prav za razvoj človeka in skupnosti. Ta zavest temelji na vesti in občutku za pravičnost.

Zakaj ne zaživi pravna država? Zato, ker imajo pogostoma nizko duhovno zavest celo tisti, ki so varuhi pravne države. To so politiki, sodniki, tožilci, pravniki. Zato se le redko v praksi uresniči odgovornost. Da je temu tako, botruje dejstvo, da pravne šole in kasneje dopolnilno pravno izobraževanje pravnikov, ne pozna poučevanja, kako negovati občutek za pravičnost. To je podobno kot da bi se zadovoljili, da podjetnikom ni treba poznati osnovnih računskih operacij. In v takšnih razmerah zakon o sojenju (ZPP) v celoti pooblašča sodnika, da razsodi po svojem prepričanju. Po kakšnem prepričanju, če nima razvitega občutka za pravičnost? Ali po političnem prepričanju? Sedanje pravo temelji na rimskem pravu, to je po času, ko je bila nepravična in kruta sužnjelastniška družba.

Kako negovati temeljno duhovno zavest? Z negovanjem vesti, občutka za pravičnost in zglednih medsebojnih odnosih ter z doslednim uveljavljanjem odgovornosti. Potrebna je vsesplošna družbena akcija, v kateri bi morale aktivno sodelovati vse družbene institucije in ne le nekatere. Pomembno vlogo imajo pri tem tudi mediji, literatura, pesništvo… Brez izobraževanja o temeljni duhovnosti in veščinah kako z njo uživati v življenju, ne bo bistvenega napredka.

Idealna podlaga za zlobnost je spodbujanje materialnosti in sebičnosti ter zanemarjanje temeljne duhovnosti. Skrajni čas je, da se konča s sistemskim spodbujanjem materialnosti in onemogočanjem temeljne duhovnosti. Temeljna duhovnost ne zavira materialnega napredka skupnosti, ampak nasprotno, zagotavlja trajen, stabilen materialni razvoj, ki je v ravnovesju z duhovnim razvojem človeka in skupnosti. Prišel bo čas, ko bo današnje obdobje označeno za totalitarno, ker je spodbujalo materialnost in oteževalo temeljno duhovnost človeka.

Duhoven človek mora imeti enakopraven družbeni status v primerjavi z uravnoteženim materialnim človekom. Nekateri ljudje imajo sposobnost za uravnoteženo materialnost, drugi za duhovnost, zato je družba dolžna izkoristiti sposobnost vseh, da prispevajo k skupnemu dobremu.

Če v družbi ni v zadostni meri temeljne duhovnosti, je to zlobna družba, ki goji zlobne odnose in zloben družbeni razvoj. Trdno in zdravo življenjsko perspektivo daje človeštvu družba, ki prisega na temeljno duhovnost. Ta zagotavlja pozitiven napredek, dobre medsebojne odnose, zdravje, varuje naravo…

Posvetna temeljna duhovnost v svojem bistvu ni v nasprotju z religijsko duhovnostjo, saj se obe borita za pravičnejši svet. Izkušnje kažejo, da ni mogoče graditi varne in plemenite prihodnosti le na Nietszchejevem razvrednotenju vrednot in poveličevanju moči nad sočlovekom, na Kantovem poveličevanju razuma in zapostavljanju temeljne duhovnosti ter na Freudovi ignoranci do morale in poveličevanju egoizma.

Za obstoj in razvoj človeštva je bistveno spoznavanje razlikovanja med duhovnim in zlobnim življenjem. Tisti, ki živijo zlobno življenje, so zlobneži, tisti ki duhovno, pa dobrotljivi ljudje. Ti ne upoštevajo le svoj interes, ampak imajo občutek za soljudi in za skupno dobro. Življenjski nivoji duhovnosti pri ljudeh so različni: eni imajo v sebi več duhovnosti, drugi več zlobnosti. Delitev na duhovno in zlobno življenje je nujna tudi zato, ker ni mogoče trditi, da je nekdo dober zgolj zato, ker je veren.

Skratka, resničnega osebnega in družbenega napredka ni brez spodbujanja temeljne duhovnosti, ki je človeku sicer prirojena, vendar jo človek v življenju zaradi različnih subjektivnih okoliščin zanemarja. Človek in skupnost sta plemenita le, če dosegata primeren nivo temeljne duhovnosti.


16 KOMENTARJI

  1. Slabe kadre imamo? Huda, grda laž.
    Naj bomo Slovenci še tako razdvojeni in sprti, v eni točki se vsi strinjamo: slabe kadre imamo zato, ker nas je tako malo.
    Kolikokrat sem slišal to razlago – recimo, kako naj dva milijona ljudi nabere parlament, ki nam ne bi bil v sramoto?
    Iz tako majhne populacije je zdajšnji cvetober pač to, česar smo sposobni, hvala in adijo.
    Vsi žalobno gledamo in vdani v usodo kimamo.
    A točka, o kateri se strinjamo, je laž.
    Huda, grda laž.
    Dva milijona državljanov lahko med seboj izbere kvaliteten političen kader, zakaj Slovenci tega nočemo?
    Negativnega kadrovanja ni podpirajo le volivci, marveč tudi politiki.
    Seveda gre za desetletja slabega kadrovanja že iz socializma, ki smo ga v samostojni državi samo podedovali in izpopolnili.
    Naše osnovno pravilo, globoko sprogramirano v nezavedno, je egalitarnost, kar vodi do negativne selekcije – če sposobnemu priznam, da je sposoben, potem bo resnično dobil priložnost in bo po statusu višji od mene.
    Tega nočem, zato volim kilavca.
    Neumnost in pasivnost.
    To, kar si Slovenci delamo, si delamo sami.
    Ni več razloga in izgovora o tuji oblasti, o Dunaju in Beogradu.
    Vse, kar se nam zvrne na glavo, je naša lastna zasluga.
    In v naših glavah je edina možnost za spremembo.
    Miha Mazzini 2013-03-13
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2013/03/kaj_bi_slovenija_lahko_bila_ce.aspx

  2. V Sloveniji imamo »socialni« izobraževalni sistem, ki se torej financira z davkoplačevalskim denarjem.
    Ker plagiatorstvo po svoji definiciji nima nobene dodane vrednosti, se finančni in človeški viri izrabljajo neučinkovito: postavlja se vprašanje, ali si izobraževalne institucije, ki s plagiatorstvom nočejo ali ne zmorejo opraviti, sploh zaslužijo nadaljnje financiranje.
    Hkrati bi končno odprli hermetično zaprt slovenski akademski svet tujim človeškim virom.
    To bo šele šok terapija.
    Kot je pred nedavnim opisala slovenska znanstvenica dr. Daniela Turk svoj neuspešni poskus vrnitve v domovino:
    »Izkušnje in povezave iz tujine so bile zaznavane kot nevarnost, in ne kot prednost in priložnost.«
    Rok Hren je diplomiral iz fizike na Univerzi v Ljubljani, magistriral iz fizike ter doktoriral iz fiziologije in biofizike, oboje na Univerzi Dalhousie v Kanadi.
    Leta 2011 je magistriral iz mednarodne zdravstvene politike/zdravstvene ekonomije na London School of Economics and Political Science.
    Od leta 2005 ima naziv docenta na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Njegova dela imajo več kot 100 čistih citatov v bazi Science Citation Index (SCI).
    http://www.finance.si/8335800/Rok-Hren-Plagiatorstvo-orodje-politike-bolezen-univerze?src=pj130313

  3. Članek je zanimiv, vendar njegov domet je malo prekratek. Mi nimamo problema s specializacijo pač pa s temeljnimi predpostavkami, ki pa so pravilno ugotovljeno problem, porojen v enoumju, ki ga žal še v ničemer nismo prav presegli.
    Mazzijevo videnje naše problematike je kar na mestu, vendar Mahnič ni postavljen na pravo mesto. On ni kriv naše razdeljenosti. Gre za preveč razgledanega človeka, da bi mu lahko kaj takega naprtili. Izvirni greh našega problema je v levi politiki, ki ji nikoli ni šlo za vprašanja vsebinske narave. Vedno je gradila le na zunanjem videzu, laži in prevari. Komunistična revolucija je v tem šla čez vsako mejo dobrega okusa, kjer je šlo samo še za naše in vaše. Njihove je bilo vedno potrebno kovati v zvezde, pa če so to zaslužili ali ne. Nasprotni tabor pa se je večinoma dosti boje zavedal, da bo na koncu štela kvaliteta, porojena iz resnicoljubja, zvestobe in ljubezni do bližnjega, trpečega in naroda.
    Tako ima desnica bolj verodostojne kadre, vladne ekipe, ki nam jih ponuja levica, pa večinoma ne presegajo dometa samohvale in s plagiatorskimi aferami vedno bolj izgubljajo verodostojnost celo naše osrednje izobraževalne ustanove. Kjer enkrat v družbi vladajo laž, korupcija, klientalizem in druge nečednosti, ne pomaga več nobena temeljna duhovnost, razen če v sebi vsebuje moč, ki ima za temelj večne resnice in absolutnega zakonodajalca.
    Tako je jasno, da je temeljna duhovnost lahko samo krščanstvo.
    In če pomislimo, kaj je najbolj trn v peti naše leve politične elite, potem je zadeva jasna. Novodobna gibanja zanjo niso moteča. Še več! Od njih si celo obeta zavezništvo v boju proti edini Resnici, ki jo predstavlja krščanstvo.
    V prostoru imate lahko veliko različnih laži, ki med seboj konkurirajo. A ko mednje zasveti luč resnice, si jo vse enako ustrašijo in v naslednjem trenutku so si med seboj zaveznice, saj se zavedajo, da ob očitno spoznani resnici nobena izmed njih nima možnosti preživetja.

    Z resnico najprej taktizirajo in potem je tu samo še zahrbtno napadanje, kajti lastnost resnice je tudi, da ostaja sama sebi zvesta in taki so tudi tisti, ki so se z njo v resnici spoprijateljili in postali njeni zvesti zagovorniki. Med lažjo in resnico ni pomiritve. Laž bo premagana in resnica, ki je zvesta, ima prihodnost, laž pa vodi v anarhijo, uničevanje in smrt.
    Tu je točka, v kateri se mora vsak sam odločiti, kaj bo vodilo in navdih njegovemu življenju. Tu ne pomaga noben kolektivizem, h kateremu se tako radi zatekajo otroci laži in raznih revolucij. Vsak bo osebno dajal odgovor za svoje odločitve in dejanja in tam ne bo nobenega kolektiva, ki bi ga zagovarjal in ščitil.
    Zato vse, ki se niste ujeli v slepoto kolektivizma vabim k molitvi za spreobrnJenje, najprej za nas, da bi na poti za križano Resnico vztrajali in dali še slabovidnim dober zgled in potem tudi za tiste, ki so ujetniki laži, da bi se je uspeli osvoboditi… in da nebi nikoli pozabili na božjo obljubo, ki se utegne kmalu uresničiti: Obljublja, da nas bo izpeljal iz naših grobov, nas osvobodil malikov in njihovih laži in takrat se nam bo dal spoznati, ko bo z nami dopolnil to, kar je obljubil; vrnitev svojih izgubljenih in zveličanje vseh svojih otrok.
    Marija, spreobrnjenje grešnikov, prosi za nas! A.M. Slomšek, prosi za nas.
    Blaženi Lojze Grozde, blažene drinske mučenke in vsi drugi slovenski mučenci in mučenke, prosite za nas! Mir in vse dobro!

  4. Kako postati Švica?
    Ko bo slovenski delavec postal prožen kot elastika, šele potem se bodo odprla nebesa globalne konkurenčnosti in podjetniške uspešnosti ?
    Švica pa najvidneje prednjači v inovacijah in učinkovitosti trga dela. V obeh kriterijih se uvršča na prvo mesto.
    Ta teden je slovenski parlament sprejel novo delovno zakonodajo. Če naš trg dela ne bo več tako tog in zaščitniški do delavcev, potem bo slovensko gospodarstvo spet konkurenčno, naši proizvodi se bodo po vsem svetu prodajali za med in v našo državo bodo drli tuji investitorji…
    A pogled v spričevalo, ki ga je 144 državam konec lanskega poletja izdal Svetovni gospodarski forum, poraja dvome o sadu te modrosti in kaže, da pot v gospodarski paradiž ne vodi le prek hrbta prožnega delavca.
    Na samem vrhu svetovne konkurenčnosti je država, ki smo jo nekoč hoteli posnemati. Švica najvidneje prednjači pred drugimi v inovacijah in učinkovitosti trga dela. V obeh kriterijih se uvršča na prvo mesto. »Njene znanstvenoraziskovalne institucije so med najboljšimi na svetu, odlikuje jo tesno sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter vlaganje podjetij v raziskave in razvoj,« navaja poročilo, »visoko produktivnost krepijo odlične možnosti izobraževanja pri delu, zaposleni in podjetja se aktivno prilagajajo novim tehnologijam.« Poročilo poudarja pomen neodvisnega sodstva, močno pravno državo in odgovorne javne službe. Sklepati je, da so strokovnjaki, ki so ga napisali, menili, da je zgoraj navedeno bistvenega pomena pri tem, da se je Švica znašla na prestolu visoke konkurenčnosti.
    Pa poglejmo, kako je v Švici z roki odpuščanja. V poskusnem obdobju se delodajalec lahko poslovi od delavca v sedmih dneh, od redno zaposlenega, ki je v službi manj kot leto dni, v enem mesecu, od tistega, ki dela več kot dve leti in manj kot devet, v dveh mesecih in kdor je pri podjetju že več kot deset let, odide šele po 90 dneh. Glede na to, da je po novi zakonodaji najdaljši odpovedni rok v Sloveniji krajši kot v Švici (60 dni), bi morali v učinkovitosti trga dela Švico prehitevati po levi.
    Tudi pri stroških, ki jih ima delodajalec ob odpuščanju delavca, smo celo s staro zakonodajo bore malo zaostajali, Švica je bila na 38. mestu, slovenski delavec, ki je bil ob odpuščanju nekoliko dražji, pa na 47. mestu. Zanimive pa so razlike v drugih kriterijih, ki so jih strokovnjaki uporabili za oceno učinkovitosti trga dela. Pri tem, kako proste roke ima delodajalec pri odpuščanju oziroma koliko ga pri tem ovira zakonodaja, je Švica na tretjem mestu, kar pomeni, da je zakonskih ovir zelo malo in se velik del odnosa med delodajalcem in delojemalcem gradi na zaupanju. Na povsem drugi strani lestvice je Slovenija, na 142. mestu med 144 državami. Kriterij odnosov med delodajalci in delojemalci pri Sloveniji ugotavlja, da v njih ni prav dosti prostora za zaupanje. Na lestvici med dobrim sodelovanjem in konfrontacijo je Švica na vrhu dobro sodelujočih, Slovenija pa se uvršča med prepirljive, na 114. mesto. Pri kriteriju, koliko se lahko zanesemo na profesionalnost vodstvenega kadra oziroma ali se le-ta izbira med sorodniki in prijatelji ne glede na njihove lastnosti ali pa se vodilne izbira predvsem na osnovi njihovih sposobnosti, se Slovenija uvršča za Sierro Leone, Bosno in Hercegovino ter Črno goro med tiste države, kjer se vodstvo izbira po krvi in všečnosti. Švica je, nasprotno, na šestem mestu in med tistimi državami, ki direktorje nastavljajo po sposobnostih in delovnih zaslugah.
    In kje smo na zemljevidu globalne konkurenčnosti Slovenci še posebej šibki? Na samem repu smo v razvitosti in stanju finančnega sektorja, pri zaupanju javnosti v politike, pri neodvisnosti sodstva smo na polovici, pri kriteriju, koliko vladni uradniki favorizirajo z njimi povezana podjetja in posameznike, ko se odločajo o politiki ali pogodbah, smo daleč za Hrvaško oziroma stisnjeni na 104. mesto. Znašli smo se globoko med tistimi državami, katerih vlade trošijo neučinkovito in negospodarno, v oceni, koliko se vlada trudi, da bi s svojimi servisi pripomogla h gospodarskemu uspehu podjetij, pa smo uvrščeni na 102. mesto med Jamajko in Malavijem. Na 122. mestu smo pri učinkovitosti uprav naših podjetij.
    http://www.dnevnik.si/objektiv/komentarji-in-mnenja/kako-postati-svica

  5. Se strinjam, da je temeljni problem v liberalističnem pogledu na življenje, ki je relativiziral resnicoljubje, pravičnost, poštenost, odgovornost…

    To se v praksi lepo pozna pri pravnikih, pa tudi izvedencih, ker ima vsak od njih na svoj pogled na prej naštete vrednote. Pa čeprav gre za specializirane strokovnjake, ki bi se morali odlikovati po prej naštetih vrednotah. Zlasti še, ker celotna družba pričakuje, da bodo prav ti formalni varuhi teh vrednot.

    Če družba noče spodbujati negovanje in krepitev občutka za te vrednote, ne moremo pričakovati boljšega stanja kot je.

    Vendar pa bi morali začeti preobrazbo prav pri tem temelju, sicer bomo zaman čakali na zdrave odločitve in zdrave odnose.

  6. Alarmantna rast brezposelnosti in še dve leti umiranja na obroke!?
    Katastrofalna podoba slovenske politike in slepa ulica, v katero je pahnila gospodarstvo, nas lahko pripeljeta le še v socialni kolaps.
    Brezposelnost konec lanskega leta za skoraj pet odstotkov višja kot leto prej in se je nadaljevala tudi v januarju, ko je bilo na zavodu že 124.258 iskalcev zaposlitve.
    Sedanja slika na trgu dela ne kaže, da se bodo trendi kmalu obrnili. Prej nasprotno: število brezposelnih se bo še povečalo. Slovenija v tujini težko pričakuje nova posojila – pa ne zaradi prezadolženosti, ampak zato, ker smo v poslovnih krogih preveč slabo zapisani.
    Analitiki predvidevajo, da se bo stanje letos še poslabšalo in napovedujejo vsaj še dve leti umiranja na obroke. Obrnilo naj bi se šele leta 2015, ko naj bi zmanjšali svoj proračunski primankljaj in začeli počasi obračati nov gospodarski ciklus.
    Ekonomija stoji, ekonomisti ne vedo, kaj bi. Stroka brez idej je impotentna, podobno kot država in vlada, ki se vojske brezposelnih loteva s terapijo imenovano APZ (aktivna politika zaposlovanja).
    Izvaja jo s pomočjo zavoda za zaposlovanje – institucije, ki se, sodeč po informacijah, ki pridejo v javnost, bolj kot z aktivno politiko ukvarja sama s seboj. Uslužbenci na centrali zavoda so okupirani z intrigami, anonimkami, domnevnim mobingom, nastavitvami, odstavitvami in prerazporeditvami …
    Ob tem je težko verjeti, da bi jim ob naštetih, vse glasnejših aktivnostih, ostalo dovolj zavzetosti za sistematično in učinkovito iskanje strategij za reševanje brezposelnih. Ti so prepuščeni sami sebi, čakajoč na čudež, ki se ga nadejajo tudi tisti, ki se še oklepajo svoje zaposlitve.
    Razen tega Slovenija v dvajsetih letih ni bila sposobna zgraditi podjetja, ki bi kaj pomenilo v svetovnem merilu.
    Državna podjetja, »kamor politika nastavlja svoje ljudi iz otroškega vrtca«, kot je stanje opisal ekonomist Aleš Vahčič, pa so dekapitalizirana in jih je zato tudi nemogoče prodati.
    http://www.delo.si/mnenja/komentarji/alarmantna-rast-brezposelnosti-in-se-dve-leti-umiranja-na-obroke.html

  7. Ribničan Mihić,,le od kje toliko in množica univerzalnega znanja?Si absolvent kumrovškribiške ad hoc osnovne šole?? Že kar zabuhlo in nastopaško komentiraš in razsojaš o področjih in stvareh ,pri katerih si ubogo zmene.To počenjaš iz dneva v dan ,kradeš čas in nas posiljuješ s imbecilnimim traktati,ki sodijo kvečjemu na ribniški sejem.Spokaj.

    • Različna mnenja. Vendar dejstva, dokazi, poročila ne želi nihče sprejemati. Raje
      zapiše zavist, češ od kod “ribničanu Mihiču: toliko in množica univerzalnega znanja..”? Če g. Bogomiru njegovo razmišljanje, opozorila, mnenja niso všeč, g. Mihiča ni treba ‘označiti’ “z že kar zabuhlo in nastopaškim komentiranjem in razsojanjem…” Verjetno Vam ni všeč njegova sposobnost in niste dorasli njegovim resnim dognanim razmišljanjem. Ima več znanja, vedenja in sposobnost kot množica z doktorskimi nazivi, ki živi na račun davkoplačevalcev. G. ing. Mihič je trdo delal z dokazi v razvoju in industriji tudi v povezavi z razvitimi izdelki na tuje trge! Tisti, ki samo čvekate in živite na račun pridnih ustvarjalnih inženirskih in delavčevih rokah, pa Vam svetujem, da najprej dokažite s svojim umom, kaj ustvarjalnega ste naredili za družbeno dobro in ne le zase. Težko je dojeti in določiti kaj je resnica in kaj laž, ki pri nas povsod prevladuje. Vsa zgoraj omenjena in zapisana dejstva – ne glede, če so ‘prepisana ali objavljena’ je dokumentirano dokazano kdo je avtor in treba je na resno delo s sklonjeno glavo, ker smo se in se še pustimo zavajati levim zajedalcem – non stop!

  8. Rešitev sicer rekviem Slovenije?
    Osredotočiti na eno samo številko, ki bi rešila večino zdajšnjih težav Slovenije, to je ustvariti 71 tisoč novih delovnih mest v gospodarstvu. Toliko smo jih izgubili v krizi.
    Višji davki in prispevki, ki jih omenja svež koalicijski dogovor, novih delovnih mest ne bodo omogočili. Kultura in lepša podoba javnega sektorja tudi ne, vsaj ne tako, kot si to zastavljajo koalicijski partnerji. In seveda nenehno spreminjanje vseh vrst namišljenih strategij in postavljanje ciljev visoko nad oblaki nam tudi ne bosta prinesli uspeha.
    In seveda je mrcvarjenje bank in oživljanje po kapljicah velika cokla, ki nas tišči v blato.
    http://www.finance.si/8335926/Karel-Lipnik-Requiem-Slovenica?src=pj140313

  9. Slovenija, kako Švica?
    V Švici so politiki in strokovnjaki, tudi menedžerji res humanisti, pravi demokrati, saj ne gradijo gospodarstva na plečih oz.”elastičnih hrbtih delavcev” – elastičnem trgu dela, kot ga je zastavil minister dr. Ivan Svetlik, v Pahorjevi vladi, dokončal pa minister mag. Vizjak v Janševi vladi, temveč na inovacijah in znanju, ki ga za gospodarstvo razvijajo , znanost v inštitutih, univerze in visoke šole, tako iz naravoslovja-tehnike, kot iz družboslovja-ekonomike in menedžmenta-, za skupno dobro, saj to je njihovo poslanstvo, za kar so povsod po svetu tudi dobro plačani, če imajo rezultate odražene v gospodarstvu.
    Kdaj bomo to dočakali?

  10. Ta teden je slovenski parlament sprejel novo delovno zakonodajo. Če naš trg dela ne bo več tako tog in zaščitniški do delavcev, potem bo slovensko gospodarstvo spet konkurenčno, naši proizvodi se bodo po vsem svetu prodajali za med in v našo državo bodo drli tuji investitorji…

    A pogled v spričevalo, ki ga je 144 državam konec lanskega poletja izdal Svetovni gospodarski forum, poraja dvome o sadu te modrosti in kaže, da pot v gospodarski paradiž ne vodi le prek hrbta prožnega delavca.

Comments are closed.